KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00064213
KZ-1 člen 197, 197/1. ZKP člen 167, 167/1, 175, 175/1, 175/2, 184, 184/1.
uvedba preiskave - sklep o preiskavi - izpodbijanje pravne kvalifikacije kaznivega dejanja v sklepu o preiskavi - zahteva za razširitev preiskave - šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - delovno mesto - v zvezi z delom - namenska razlaga - spolno nadlegovanje - pravno varovane dobrine - varovanje dostojanstva delavca - utemeljen sum
Pravna dobrina, ki se ščiti s kaznivim dejanjem šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, je delavčevo dostojanstvo. Namen je torej varovati delavca pred vsemi oblikami šikaniranja, trpinčenja in nadlegovanja, tudi spolnega, na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Šikaniranje se lahko izvršuje na vertikalni ravni, ko sta storilec in oškodovanec v hierarhičnem razmerju v okviru delovnega procesa, pa tudi na horizontalni ravni, ko sta si storilec in oškodovanec v prirejenem položaju. Že na podlagi jezikovne razlage zakonskega znaka na delovnem mestu ali v zvezi z delom je moč sklepati, da ni nujno, da sta storilec in oškodovanec zaposlena pri istem delodajalcu, predvsem pa to potrjuje namenska razlaga. Glede na raznolikost delovnega procesa in vanj vključenih deležnikov, delavčevo dostojanstvo pri opravljanju dela namreč ne bi moglo biti ustrezno varovano, če bi bilo inkriminirano izključno šikaniranje s strani oškodovančevih sodelavcev, zaposlenih pri istem delodajalcu kot oškodovanec, ne pa tudi drugih delavcev, s katerimi oškodovanec sodeluje v okviru opravljanja nalog na svojem delovnem mestu oziroma aktivnosti v zvezi z delom.
Preiskava se načeloma opravi samo glede tistega kaznivega dejanja in zoper tistega obdolženca, na katerega se nanaša sklep o preiskavi (prvi odstavek 175. člena ZKP). Vendar preiskovalni sodnik preiskavo vodi z namenom, da bo "stanje stvari zadosti razjasnjeno" (prvi odstavek 184. člena ZKP). Zato ga ni mogoče togo omejevati z zahtevo tožilca - če se namreč med preiskavo pokaže, da je treba postopek razširiti tudi na kakšno drugo kaznivo dejanje ali zoper kakšno drugo osebo, obvesti preiskovalni sodnik o tem državnega tožilca. V takem primeru se smejo opraviti tista preiskovalna dejanja, ki jih ni mogoče odlašati; o vsem, kar je bilo storjeno, pa je treba obvestiti državnega tožilca (drugi odstavek 175. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI
VSC00064296
KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 37, 37/3.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - pravila cestnega prometa
Taki zaključki pa niso vprašljivi niti glede na odgovore izvedenca o morebitni zaznavi vožnje neznanega vozila s strani oškodovancev, saj je v tem delu prvo sodišče ne glede na odgovor izvedenca v točki 15) obrazložitve, izhajajoč iz skladnih in dokazno pravilno ocenjenih izpovedi obeh oškodovancev pravilno dognalo, da nobeno (neznano) vozilo ni vozilo pred oškodovancema, niti ju ni pri njuni vožnji prehitelo. Zato je prvo sodišče pravilno zaključilo, da razlog obdolženčeve nenadne reakcije s polnim zaviranjem ni bil v zatrjevani protipredpisni vožnji nasproti vozečega vozila.
O obdolženčevi protipredpisni vožnji po določbi tretjega odstavka člena 37 ZPrCP, kar pritožba tudi konkretno ne problematizira, ni torej nobenega dvoma, saj je taka vožnja pojasnjena s sledovi zaviranja in nadalje, ko je tudi izvedenec A. A. v svojem mnenju in zaključkih pojasnil, da v primeru, če bi obdolženec vozil pravilno po desnem delu vozišča, do nevarne situacije, tudi v primeru obstoja nasproti vozečega vozila, ne bi prišlo.
DZ člen 138, 138/3, 153, 156, 160, 161, 163, 163/2. ZNP-1 člen 96, 96/1.
začasna odredba o stikih - začasna odredba po uradni dolžnosti - določitev stikov med staršem in otrokom - največja korist otroka - nasilno obnašanje - ogroženost otroka - varstvo in vzgoja otroka - omejitev starševske skrbi - nadzorovani stiki - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - strokovna pomoč - skupna obravnava - načelo ekonomičnosti
Vprašanja namestitve oziroma varstva in vzgoje, preživljanja ter stikov se morajo reševati skupaj, kar je v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev.
Stik pod nadzorom strokovnih delavcev CSD bo nevtraliziral nevarnost, ki sta ji izpostavljena ranljiva otroka, če sta s predlagateljem sama.
V situaciji, ko je bilo ugotovljeno, da očetovo ravnanje otroka ogroža, pa želja oz. mnenje obeh otrok glede stikov z njim ne moreta biti odločilna in (še) neopravljena presoja sposobnosti razumeti pomen postopka in posledice odločitve ter nepridobljeno mnenje otrok, ne predstavlja kršitve določb postopka.
KZ-1 člen 135, 135/2. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1.
škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje grožnje - odškodnina za telesne bolečine - strah - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - odmera denarne odškodnine
Toženec je bil pravnomočno kazensko obsojen za kaznivo dejanje po drugem odstavku 135. člena kazenskega zakonika, "kdor stori dejanje z grdim ravnanjem". To je v izreku kazenske sodbe izrecno opredeljeno kot prijem za vrat in potiskanje, kar nedvomno predstavlja podlago za ugotavljanje škode tudi za fizične bolečine. Ali je ta škoda nastala in v kakšni višini, pa je tožnik dokazoval v obravnavanem pravdnem postopku, zato je potrebno tudi ta pritožbeni očitek toženca zavrniti.
popravni sklep - napačna pravna opredelitev dejanja - izvirnik sodne odločbe - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti
Ob ugotovitvi, da je obdolženec dejanji storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, bi moralo sodišče prve stopnje obe kaznivi dejanji pravno opredeliti še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Ker tega ob izreku sodbe ni storilo, je ravnalo v obdolženčevo škodo.
S sklepom o popravi ni mogoče popraviti izvirnika sodbe. V sodbo, kot je bila razglašena, sodišče prve stopnje ne sme posegati z (nepravilno) izdajo popravnega sklepa, temveč se tovrstne napake lahko odpravijo zgolj v postopku s pravnimi sredstvi.
oporoka pred pričami - izdelava grafološke ekspertize - prevalitev dokaznega bremena - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
Res je, da je grafološka preiskava podpisov obeh v oporoki navedenih oporočnih prič izvedenca pokazala, da obstaja verjetnost (50%), da je oporoko podpisala oporočna priča A. A. in velika verjetnost (75%), da jo je podpisala B. B. Navedena ugotovitev pa nikakor ne daje podlage za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da oporoke oporočni priči nista podpisali in je prevaljeno dokazno breme o nasprotnem na toženca.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 10, 10/3. ZPP člen 214, 214/2.
policist - službena pot - službeni pes - neprerekane navedbe - razveljavitev sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - povrnitev potnih stroškov
V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da če ima delavec službenega psa v lasti delodajalca nameščenega v oskrbo na domu, mu poleg nadomestila in ene delovne ure dnevno, pripadajo tudi stroški za uporabo lastnega avtomobila v službene namene, saj mora psa pripeljati od svojega doma na delo v službene namene.
Tožnik je tekom postopka na prvi stopnji zatrjeval ne samo, da namestitveni prostori niso bili ustrezni, ampak tudi, da je bila namestitev psov na domu vodnikov za toženko ugodnejša in racionalnejša in da je takšno namestitev dovoljevala, ker je od tega imela koristi, sodišče pa teh dejstev ni ugotavljalo, čeprav so pravno relevantna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00064237
SPZ člen 59, 59/1, 72, 72/2, 95, 95/1, 96, 96/1. ZZZDR člen 56, 56/1, 56/2, 56/3. ZPP člen 355, 355/1.
premoženjska razmerja med zakoncema po razvezi zakonske zveze - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - odgovornost zakonca za dolg iz skupnega premoženja - plačilo skupnih dolgov - samostojni podjetnik - plodovi - pravila vračanja - obogatitveni zahtevek - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - kasatorično pooblastilo
Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas), ki ga je tožnik ustvaril po prenehanju življenjske skupnosti s toženko iz svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, v okviru katere je uporabljal (tudi) skupne stvari, kot je opozorilo vrhovno sodišče, ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. Zato ni skupno premoženje.
Ureditev je treba razlagati na način, da se v primerih vindikacijskega zahtevka uporablja pravila vračanja iz SPZ, v primeru obogatitvenega pa pravila OZ. V obravnavani zadevi vindikacijski zahtevek ni uveljavljan, torej ni podlage za uporabo določb 95. in 96. člena SPZ.
Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko, v skladu s sedmim odstavkom istega člena ZKP pa sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov.
Delodajalec nima pravice, da delavcu enostransko odredi (oz. beleži) koriščenje dopusta. Takšno enostransko ravnanje vpliva na dejansko izrabo dopusta, saj ga delavec posledično ne more več koristiti. Zaradi ravnanja delodajalca je tožnici nastala škoda, saj pravica do plačanega letnega dopusta poleg same odsotnosti z dela (dejanske izrabe dopusta) vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica je povsem premoženjska, zato je tožnica upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo v višini nadomestila plače, ki bi ji bila izplačana, če bi koristila letni dopust.
Če z zakonom ni določen drugačen rok za zastaranje, terjatev zastara v petih letih, v skladu s 346. členom OZ. V prvem odstavku 336. člena OZ določa, da začne zastaranje pri obogatitvenih zahtevkih teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. To pa je takrat, ko se je dokončno izjalovilo upnikovo, v tem primeru tožnikovo, pričakovanje.
podjemna pogodba - napake izvršenega dela - odprava napake na stroške podjemnika - pobotni ugovor - procesni pobot - vračunavanje obresti
Ni pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljena terjatev ne izpolnjuje pogoja vzajemnosti, ker gre za plačilo stroškov tretje osebe. Zahtevek po tretjem odstavku 639. člena OZ je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, samostojni zahtevek naročnika za plačilo denarnega zneska, potrebnega za odpravo napak. Računi dejanskega izvajalca so v tem smislu dokazno sredstvo, s katerim naročnik dokazuje višino nastalih stroškov odprave napak. Naziranje sodišča prve stopnje, da tožena stranka v okviru pobotnega ugovora ne more uveljavljati terjatve iz tretjega odstavka 639. člena OZ, ker ne gre za njeno terjatev, ampak terjatev dejanskega izvajalca del, bi izničilo pravno naravo zahtevka, ki ga naročniku del daje določba tretjega odstavka 639. člena OZ.
Ker je v tem sporu le ena nasprotna stranka, je sodišče prve stopnje od tožnika neutemeljeno zahtevalo še en izvod nasprotne tožbe s prilogami in posledično z izpodbijanim sklepom napačno zavrglo nasprotno tožbo, ker naj tožnik v danem roku ne bi predložil dodatnega (tretjega) izvoda nasprotne tožbe. Tožnik je namreč skladno s prvim odstavkom 106. člena ZPP sodišču povsem pravilno izročil (le) dva izvoda nasprotne tožbe - enega za sodišče in enega za nasprotno stranko.
izdaja odločbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo - gospodarski spor - nesporno dejansko stanje - zahteva za razpis naroka - neprerekane trditve - opozorilo na posledice
Tožena stranka v ničemer ni bila zavedena, da bo sodišče na vsak način opravilo narok za glavno obravnavo. Celo več, izrecno je bila opozorjena na to, da naroka ne bo opravilo, če ga nobena od pravdnih strank ne bo zahtevala, obe pa sta bili obveščeni o tem, da se dejansko stanje šteje za nesporno in kako je sodišče prve stopnje prišlo do tega zaključka.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v primeru, ko sodišče v nasprotju z določbo prvega odstavka 137. člena ZPP sodno pisanje vroči neposredno, stori absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s takim ravnanjem stranki odvzeta možnost (učinkovitega) obravnavanja pred sodiščem.
Ustavno sodišče RS je zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ob upoštevanju Ustave, zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti, mora pri odločanju o ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja opraviti presojo, ali bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.
Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.
URS člen 22, 23, 33. OZ člen 40, 50, 92. ZPP člen 7, 212.
enako varstvo pravic v postopku - vnaprejšnja dokazna ocena - sodba presenečenja - najem kredita za drugega - odplačevanje kredita - dvom v verodostojnost - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - ničnost pogodbe - nedopustni nagib - prisilna sklenitev pogodbe - izpodbojnost pogodbe
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo tožničine ustavne pravice iz 22. in 33. člena URS.
Obema pravdnima strankama je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku. Zgolj dejstvo, da tožnica ne soglaša z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, še ne pomeni, da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Iz enakega razloga tožnici tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS. Tožnica zaradi odločitve v konkretnem primeru ni nikakor omejena v postopku dedovanja po pokojni materi. Vprašanje, ali bo zgolj ona podedovala materino stanovanje, ali pa tudi toženec in sestra, pa ni vprašanje tega postopka, ampak zapuščinskega postopka, ki je že v teku.
nastanek solastnine - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - obseg zapuščine
Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja okoliščino, da bi morala tožeča stranka poleg ugotovitvenega zahtevka postaviti tudi dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj gre v primeru nastanka solastnine na podlagi drugega odstavka 48. člena SPZ za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. V obravnavani zadevi ni bila vložena tožba na podlagi drugega odstavka 48. člena SPZ, čeprav je moralo sodišče prve stopnje zahtevek obravnavati na tej podlagi, pač pa tožba na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. A. ne spada del sporne nepremičnine. To pomeni, da je pravovarstveni cilj takšne tožbe v skladu z določbami 212. člena ZD dosežen zgolj z ugotovitvijo, da določen del sporne nepremičnine ne spada v zapuščino in slednji ni predmet dedovanja. Na kak način bo tožeča stranka v takšnem primeru dosegla vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo, ko je bilo ugotovljeno, da določen del nepremičnine ne spada v zapuščino, ker naj bi tožeča stranka na tem delu pridobila solastninsko pravico, je drugotnega pomena v predmetni pravdi.
dokaz z zaslišanjem prič - dokazna ocena - pristranskost priče - nepristop stranke na narok
Vendar pa zgolj zato, ker so priče v razmerju s tožečo stranko, to ne pomeni, da so te priče zgolj zato tudi pristranske. Sodišče prve stopnje si je namreč vtis o izpovedi zaslišanih prič ustvarilo z osebnim vtisom ob zaslišanju, kar je tudi namen neposrednega zaslišanja prič. Jasno je pojasnilo, da so bile izpovedi skladne, tudi s predloženimi listinskimi dokazi.
ZBan-1 člen 350a, 350a/1.. ZGD-1 člen 337.. ZPP člen 13, 23, 24, 191, 196, 208, 443, 482.. ZPSVIKOB člen 9, 25, 45.. ZRPPB člen 265.
odškodninski spor - prekinitev in nadaljevanje postopka - neskladje zakona z ustavo - prenehanje razloga za prekinitev - ni predhodno vprašanje - navadno sosporništvo na pasivni strani - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - gospodarski spor - stvarna pristojnost sodišča
Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da so bili z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 postopki na podlagi prvega odstavka 350.a člena ZBan-1 prekinjeni, dokler ne bo odpravljena protiustavnost iz 2. točke izreka omenjene odločbe Ustavnega sodišča (z 2. točko izreka je bilo ugotovljeno, da je 265. člen ZRPPB v neskladju z Ustavo). S sprejetjem ZPSVIKOB, ki je začel veljati 19. 12. 2019, je bila odpravljena protiustavnost, ki je bila predhodno ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, zato takrat razlogov za prekinitev postopka ni bilo več. Dne 5. 3. 2020 je Ustavno sodišče RS izdalo sklep opr. št. U-I-4/20-19, s katerim je zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (1. točka izreka) in do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti ZPSVIKOB prekinilo pravdne postopke iz 25. in 45. člena ZPSVIKOB. Ta dva člena ZPSVIKOB pa urejata postopke, v katerih oškodovanci zoper Banko Slovenije (drugo toženo stranko) uveljavljajo odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1. Ustavno sodišče RS je tako s sklepom U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 (ponovno) prekinilo zgolj odškodninske postopke, ki tečejo zoper drugo toženo stranko (Banko Slovenije), zaradi česar se navedeni sklep Ustavnega sodišča ne nanaša na prvo in tretje toženo stranko (poslovno banko in Republiko Slovenijo). Posledično ovir za nadaljevanje postopka zoper prvo in tretje toženo stranko ni (208. člen ZPP), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek zoper prvo in tretje toženo stranko nadaljuje, pravilna.