Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
V izvršilnem postopku se o stroških postopka ne odloča samo z enim sklepom sodišča (kot v pravdnem postopku), ampak z več sklepi glede na zahteve upnika v zvezi s posameznimi stroški. Z upoštevanjem navedenega je treba standard „ takoj „ v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (rubežem pokojnine) - uporaba spremenjenega zakona (102. člena ZIZ) o omejitvah izvršbe - prehodne določbe ZIZ-J o času vložitve predloga
Ker se po prehodni določbi navedenega zakona (prvi odstavek 82. člena) postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo ali zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona, je potrebno v konkretnem primeru uporabiti spremenjen 102. člen ZIZ.
KZ-1 člen 131, 144, 202, 253, 257, 288. ZKP člen 39, 39/1-6, 96, 96/2, 435, 435/1, 437, 437/1, 371, 371/2. ZST-1 člen 11, 11/2.
skrajšani postopek – preizkus obtožnega predloga – zavrženje obtožnega predloga – opis kaznivega dejanja – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – stroški kazenskega postopka – sodna taksa
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v katerih pritožnica izpodbijanemu sklepu očita kršitev videza nepristranskosti, glede na to, da je o vloženem obtožnem predlogu odločala sodnica, ki dela na istem sodišču kot sodnica zoper katero je bil obtožni predlog vložen. Pritožnici je na takšen očitek odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je v sklepu I Kr 54888/2012 z dne 27. februarja 2014 odločalo o njenem predlog za prenos krajevne pristojnosti in ji pojasnilo, da bi lahko bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča v primeru, ko bi sodišče vodilo postopek zoper sodnico istega sodišča. V tem primeru pa je prišlo do zavrženja obtožnega predloga že ob preizkusu, ki ga je sodišče moralo opraviti po uradni dolžnosti.
zavrženje tožbe - javni uslužbenec - prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Zakonitost prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo dne 14. 12. 2011, bi tožnik moral izpodbijati po postopkih in v rokih, kot jih določa ZJU. Postopek in rok za uveljavljanje pravnega varstva v primerih prenehanja delovnega razmerja določata 24. in 25. člen ZJU. Drugi odstavek 25. člena ZJU določa, da lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo tega sklepa; ta glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZJU znaša 30 dni. Tožnik je 17. 1. 2012 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, o kateri tožena stranka ni odločila. 30-dnevni rok za vložitev tožbe je tako pričel teči 17. 2. 2012 in se je iztekel 19. 3. 2012. Ker je tožnik tožbo vložil šele 7. 2. 2014, jo je vložil prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - predstavniki delavcev
Vsi določeni oziroma izvoljeni sindikalni zaupniki niso deležni posebnega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 113. členu ZDR. Za obstoj takšnega pravnega varstva je potrebno, da sindikat po določbi drugega odstavka 208. člena ZDR delodajalca obvesti, da je nekdo izvoljen za sindikalnega zaupnika, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dogovorjena merila med sindikatom in delodajalcem o tem, ali in kateri sindikalni zaupniki uživajo delovnopravno varstvo. Tožnik v predmetnem postopku ni uspel dokazati niti da bi bil izvoljen za sindikalnega zaupnika niti da bi bila o tem obveščena tožena stranka. Zato tožnik ni užival posebnega pravnega varstva pred odpovedjo kot sindikalni zaupnik po 113. členu ZDR.
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo odklonilnemu mnenju upravitelja glede razrešitve in imenovanja novega direktorja dolžnika. Pritožnikove trditve, da je bilo mnenje upravitelja dano v korist predlagatelja postopka-upnika, so pavšalne in neobrazložene. Dejstvo, da ga je kot upravitelja predlagal predlagatelj postopka prisilne poravnave, je v skladu z zakonom in torej samo po sebi ne more pomeniti, da je mnenje upravitelja pristransko, kar mu smiselno očita pritožnik. Da bi bilo tako, bi moral pritožnik svoje trditve s tem v zvezi v večji meri konkretizirati.
skrajšani postopek – preizkus obtožnega predloga – poprava obtožnega predloga – zavrženje obtožnega predloga – opis kaznivega dejanja
Zgolj zatrjevanje pooblaščenega odvetnika, da ima oškodovanec kot tožilec pravni interes, da pride do kazenskega postopka zoper osumljenca, ne more privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč oškodovancu kot tožilcu kot očitno prava neuki stranki dalo možnost, da vloži ustrezno popravljen obtožni predlog pa tega ni storil, kljub temu, da je imel že takrat možnost, da se obrne na strokovno pomoč odvetnika. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo zavrglo je bilo v obravnavanem primeru skladno tudi z ustavnim načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.
ZPP člen 80, 81, 81/5, 343, 343/4. ZFPPIPP člen 377, 378, 378/3.
sposobnost biti stranka – procesna predpostavka – postopek s pritožbo – prenehanje pravdne stranke – stečajni postopek – sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – pravno nasledstvo – izbris iz sodnega registra – nedovoljena pritožba
Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, ki mora biti podana v vseh fazah postopka (na kar sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti). Za postopek s pritožbo to pomeni, da mora ta procesna predpostavka obstajati ves čas od njene vložitve do odločitve pritožbenega sodišča. Če v vmesnem času pride do prenehanja pravdne stranke brez pravnega nasledstva, ta predpostavka ni več podana, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti. Tako nastane situacija, ko je pritožba vložena po osebi, ki nima (več) te pravice. Pritožba s tem postane nedovoljena in jo je zato potrebno zavreči.
Z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register je tožena stranka prenehala. Zaradi navedenega načina prenehanja pa nima pravnih naslednikov, ki bi lahko prevzeli pravdo.
Zoisova štipendija - državna štipendija - prepoved sočasnega prejemanja več štipendij
O vlogi tožnice za dodelitev državne štipendije je bilo odločeno prej kot o vlogi za dodelitev Zoisove štipendije, vendar to dejstvo samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev tožničine vloge za dodelitev Zoisove štipendije. Namen 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip, kjer je kot eden izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije določen pogoj, da štipendijo lahko pridobi upravičenec, če hkrati ne prejema katere od štipendij iz 5. člena tega zakona, je preprečiti sočasno prejemanje več štipendij. Ne omejuje pa upravičenca, da bi izbral, katero štipendijo, za katero izpolnjuje pogoje po tem zakonu, bo prejemal. Tožnica se je odločila, da bo prejemala Zoisovo štipendijo, saj je zanjo tudi podala vlogo, do državne štipendije v tem študijskem letu zaradi presega cenzusa pa ni upravičena in se ji ta ni izplačevala (ji je mirovala).
zavrnitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo – prestrukturiranje zavarovanih terjatev – soglasje upnika – odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave – prijava in preizkus terjatev – preizkus ocene vrednosti zavarovanja
V postopku poenostavljene prisilne poravnave lahko prestrukturiranje zajema tudi zavarovane terjatve, vendar pa brez soglasja upnikov takšnih terjatev ni mogoče prestrukturirati.
Izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika sta nezakonita že iz razloga, ker ne vsebujeta obrazložitve razloga za premestitev oz. ciljev, ki se zasledujejo s prerazporeditvijo javnega uslužbenca, ampak le povzemata zakonski tekst razloga za premestitev, kot je opredeljen v 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU (ocena predstojnika, da je mogoče s premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa).
Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZUJF člen 90, 92, 227. ZUTD člen 9, 9/4, 64, 64/1, 64/1-4.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - brezposelnost - interventni ukrepi - ukinitev pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb
Bolečina kot subjektivni občutek ni eksaktno merljiva in dokazljiva, vendar objektivni izvidi izkazujejo, da za relevantno obdobje pri tožniku ni potrjena takšna prizadetost oziroma intenziteta bolečin, da bi mu onemogočala delo. Zdravstveno stanje se namreč ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.
Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.
Besedilo „takoj po meritvi“ navedene določbe pravilnika je tolmačiti tako, da gre za primere, ko je rezultat merjenja hitrosti v razumnem časovnem intervalu (ki ne more biti daljši od časa, ko ostane rezultat meritve izpisan na ekranu naprave, to je praviloma do 15 minut oziroma do oprave naslednje meritve) objektivno mogoče neposredno pokazati vozniku kontroliranega vozila po njegovi ustavitvi. Obstajajo številne okoliščine, zakaj policisti voznika s prekoračeno hitrostjo ne morejo ustaviti v trenutku opravljene meritve (varnost drugih cestnoprometnih udeležencev, pobeg, itd.) in je povsem jasno, da je termin „takoj po meritvi“ potrebno uporabljati smiselno.
Določba 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu bi bila kršena, če voznik po opravljeni meritvi (prekoračene) hitrosti le-to brez svoje krivde ne bi mogel preveriti z vpogledom izpisa izmerjene hitrosti na ekranu merilne naprave (predolg časovni interval, opravljena nadaljnja meritev hitrosti drugemu vozniku, merjenje hitrosti vozil z enim policistom brez asistence, ne da bi takšen policist voznike tovrstnih vozil s prekoračeno hitrostjo ustavljal in jim predočil izmerjeno hitrost ali uporabil napravo za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozilu itd.). Določbo 15. člena navedenega pravilnika je zaradi tega potrebno tolmačiti razumno in smiselno oziroma tako, da je varovana pravica voznika preveriti rezultat opravljene meritve hitrosti vozila takoj po meritvi (to je v tistem časovnem okviru in okoliščinah, ko takšna preverba omogoča seznanitev z dejanskim in pravilnim rezultatom meritve), ter da je policistom omogočeno opravljati njihovo delo.
Tožnik v tem sporu zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da mu toženec izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine. Ker je bilo sporno razmerje med strankama pravnomočno urejeno z odločbo toženca, s katero je toženec odločil glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.
ZIZ člen 272, 273, 273/1. ZArbit člen 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 181, 181/3.
regulacijska začasna odredba – primernost zavarovanja nedenarne terjatve z regulacijsko začasno odredbo – zavarovanje ugotovitvenega zahtevka z začasno odredbo – ugotovitvena tožba – namen zavarovanja
Sodišče ne more izdati takšne začasne odredbe, s katero ne bo dosežen namen zavarovanja. Presojo o tem, ali je predlagana oblika zavarovanja ustrezna, je mogoče opraviti na podlagi primerjave med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve, zavarovanju katere je predlagana oblika zavarovanja namenjena.
Za odločitev o tem, ali je upniku priznati pravico do zavarovanja z regulacijsko začasno odredbo, je odločilna presoja učinka tako predlaganega zavarovanja v primerjavi s pravovarstvenim zahtevkom, ki ga (bo) upnik uveljavlja(l) v meritornem postopku. S tem v zvezi je torej relevantno vprašanje, ali tožbeni zahtevek sploh predstavlja uveljavljanje zahtevka, ki upniku nudi ustrezno pravno varstvo njegovega položaja.
Podlaga za izdajo začasne odredbe ni podana, ko upnik s predlagano začasno odredbo, ki ima naravo dajatvenega zahtevka na izpolnitev pogodbe, uveljavlja zgolj zavarovanje ugotovitvenega zahtevka na obstoj pogodbe, iz katere naj bi izvirala materialnopravna upravičenja, ki so skladna z vsebino zahtevka iz začasnega zavarovanja.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE
VSL0066167
ZIZ člen 15, 29b, 29b/3. ZPP člen 133, 133/1, 142, 145, 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - vročanje - vročitev pravni osebi - naslov, vpisan v sodnem registru - vročanje z nabitjem na oglasno desko - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje v sklepu ni navedlo odločilnega dejstva, kdaj je bil dolžniku - pravni osebi vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse, tega višje sodišče tudi ne more preizkusiti na podlagi podatkov v spisu. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je bila vročitev plačilnega naloga na naslovu, ki je vpisan v register in ki ga dolžnik navaja tudi v pritožbi, neuspešna, vročevalec je na vročilnici označil, da je naslovnik neznan, pisanje se je vrnilo na sodišče; ki je nato plačilni nalog vročalo tako, da ga je pritrdilo na sodno desko.
Za presojo obstoja posesti poti ni relevantno, ali je lahko tožnik do svoje parcele dostopal tudi po kakšni drugi poti, temveč je bistveno le, ali je imel v posesti zatrjevano pot, kjer je prišlo do motenja. Obstoj druge poti poleg zatrjevane zato ni odločilna okoliščina, ki bi jo moralo sodišče ugotavljati in ki bi lahko vplivala na presojo, ali ima tožnik v posesti zatrjevano pešpot.