CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00028099
ZPP člen 254, 254/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 355. OZ člen 6, 6/2, 83, 381, 934, 943, 943/1, 943/2.
poškodba v prometni nezgodi - zavarovalna pogodba - pogodba o življenjskem in nezgodnem zavarovanju - splošni pogoji za nezgodno zavarovanje - zavarovalnina za invalidnost - stopnja invalidnosti - skrbnost dobrega strokovnjaka - izvedenec medicinske stroke - predlog za postavitev novega izvedenca - rentni zahtevek - mesečna renta - zapadlost terjatve - zapadlost zavarovalnine in tek obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - procesne obresti - davčna obveznost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopustna pritožbena novota - delna razveljavitev sodbe - ustavna pravica do pritožbe
Stališče tožnika, da dodatni 14-dnevni rok za izpolnitev obveznosti velja le pred vložitvijo tožbe, potem pa rok za plačilo teče od takrat, ko je bilo dejansko možno ugotoviti dokončno stanje, ki dokazuje v zavarovalni pogodbi določen procent invalidnosti, je materialnopravno zmotno, saj nima opore v 934. členu OZ niti v 9. členu Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje.
Gre za dopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Šele s prejemom sodbe je namreč tožena stranka lahko ugotovila, da sodišče ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega dejstva, da toženka tožniku mesečno nakazuje rento.
Tako iz Ponudbe zavarovalnici za sklenitev zavarovanja odgovornosti (priloga B2 spisovnega gradiva), kot iz zavarovalne police (priloga B4 spisovnega gradiva) izhaja, da sta stranki dogovorili plačilo zavarovalne premije v obrokih. Navedeno pomeni, da je bilo dogovorjeno plačilo zavarovalne premije po sklenitvi pogodbe, zaradi česar je treba obveznost toženke presojati po drugem odstavku 937. člena OZ.
Izpodbijana vmesna sodba ni sodba presenečenja, za katero v pravni teoriji in sodni praksi velja, da je o njej mogoče govoriti tedaj, če sodišče brez ustreznega materialno procesnega vodstva spremeni torišče spora tako, da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogla navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni podlagi.
Sodišče prve stopnje je v okviru pripravljalnega naroka po 279.c.členu ZPP skladno z določbo 279.č. člena ZPP tudi izdelalo program vodenja postopka in pri tem navedlo, da bo glede zahtevka tožeče stranke odločilo po temelju. Tako sta pravdni stranki lahko pričakovali izdajo vmesne sodbe in ta ne more biti sodba presenečenja, še zlasti ne ker je o njen moč govoriti le tedaj, če je sodba izdana v posebni procesni situaciji, kot je pojasnjeno, za takšno pa v obravnavanem primeru ne gre.
S sklenitvijo zavarovalne pgodboe nastopijo formalni učinki zavarovalne pogodbe, ki se kažejo v obstoju zavarovalne pogodbe, medtem ko materialnopranvi učinki zavarovalne pogodbe, da zavarovlanica ob nastanku zavarovalnega primera izplača zavarovalnino ali odškodnino nastopijo9 v odvisnosti od dogovora glede dospelosti premije.
Ker dospelost plačila premije in način plačila premije (naenkrat ali obročno) smeta stranki zavarovalne pogodbe sami dogovoriti, je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je nično določilo pogodbe, da se pri plačevanju po računu, kjer je valuta plačila prvega obroka premije ali prve premije kasnejša kot datum sklenitve pogodbe, šteje kot dogovor, da je treba premijo plačati ob sklenitvi pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027670
OZ člen 949, 949/1, 949/2, 949/6.
zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko - prometna nesreča - popolna škoda - totalna škoda - ekonomska totalka - škoda za uničeno vozilo - popolna odškodnina - načelo popolne odškodnine - izplačilo zavarovalnine - prenehanje zavarovalne pogodbe - splošni pogoji pogodbe - razlaga pogodbe - jasna določba - sukcesivno nastajajoča škoda
Iz splošnih pogojev izhaja, da se škoda obračuna in likvidira po sistemu totalke tako v primeru, ko je vozilo v celoti uničeno (ali ukradeno) kot v primeru, ko je sicer še popravljivo, vendar to ni ekonomsko smotrno, da sta torej v smislu izvrševanja sporne zavarovalne pogodbe t.i. ekonomska in t.i. tehnična totalka izenačeni. Kar pomeni, da tudi v primeru t.i. ekonomske totalke nastopi prenehanje pogodbe po splošnih (zavarovalnih) pogojih.
Ker je v obravnavanem primeru t.i. ekonomska totalka v splošnih pogojih izenačena s t.i. tehnično totalko oziroma dejanskim uničenjem ali izginotjem vozila, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti pravila šestega odstavka 949. člena OZ o sukcesivno nastajajočih škodah.
Reševanje kamiona iz jarka zato ne predstavlja tako specifične funkcije vozila, da bi bilo zanjo potrebno posebno zavarovanje oziroma da ne bi bila ta funkcija obsežena v obveznem avtomobilskem zavarovanju. Vozilo torej ni bilo uporabljeno v nasprotju z njegovim namenom in običajno funkcijo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00027278
OZ člen 82, 82/2, 83. Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (1992) člen 27, 77.
zavarovanje odgovornosti - obseg zavarovanja odgovornosti - ugovor pasivne legitimacije - ugovor neobstoja zavarovalnega kritja - vir nevarnosti - razlaga splošnih pogojev zavarovanja - ugovor zastaranja - soprispevek k nastanku škodnega dogodka
Ne zavarovalna polica, ne splošni pogoji podrobneje ne opredeljujejo pomena besedne zveze " nesreča, ki izvira iz nevarnostnega vira - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil, ki ima za posledico poškodovanja tretjih" in ne delavcev. Glede na to torej splošni pogoji za sklenjeno zavarovanje odgovornosti niso jasni, ker ne dajo enoznačnega odgovora glede obsega kritja na polici. Ne določajo torej natančno, kaj obsega pojem nevarnostnega vira navedenega na polici - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil. Glede na to je potrebno razlagati navedeno določilo splošnih pogojev širše in v prid stranke, ki pogojev ni sestavila (zavarovanke toženke).
Izčrpanje zavarovalne vsote je možno uveljavljati kot spremenjeno okoliščino v pravdi za ukinitev rente.
Omejitev zavarovalne vsote je dejstvo, ki ima podlago v zakonu, in z dnem, ko je tožnik toženca obvestil, da je vsota izčrpana, bi se moral zavedati, da lahko nastopi dolžnost vračila zneskov, izterjanih preko zavarovalne vsote.
Toženec, ki je na vozilu zavarovanca tožeče stranke s storitvijo kaznivega dejanja povzročil premoženjsko škodo v višini 4.984,44 EUR, mora na podlagi subrogacije skladno s prvim odstavkom 963. člena OZ povrniti tožeči stranki izplačano zavarovalnino, skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do vložitve tožbe.
napačna uporaba materialnega prava - učinek sodne poravnave - obvezno avtomobilsko zavarovanje - zavarovanje splošne odgovornosti - motorno vozilo kot delovni stroj - prosta presoja dokazov v pravdnem postopku
Premikanje vozila ni bilo ključnega pomena, saj je za odločitev, ali je podano kritje iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, pomembno le, kakšno funkcijo je v trenutku nesreče opravljalo vozilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pa je v konkretnem primeru vozilo opravljalo delovno funkcijo in ne prometne, ki je krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Odgovornost iz obveznega avtomobilskega zavarovanja tako ni izključena, ker se vozilo ni premikalo, kot sodišču napačno v pritožbi očita tožeča stranka, temveč ker ni opravljalo prometne ampak delovno funkcijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027220
OZ člen 3, 5. ZPP člen 7, 212.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - nastanek škode - poštenost ravnanja - odprava škode - popis del - specifikacija računa - obračun del - dokazno breme tožnika
Med strankama je bilo ob nastopu zavarovalnega primera dogovorjeno, da tožnik po popisu škode sam poišče izvajalca za njeno odpravo in od zavarovalnice zahteva refundacijo plačanega zneska. Bistvo spora je v višini s strani izvajalca obračunanih del, ki po oceni toženke odstopajo od običajne vrednosti sanacije primerljivih poškodb po oceni njihovega cenilca oziroma glede na cene obrtne zbornice. Ker morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izvrševanju svojih pravic ravnati pošteno, je, ob večjem razhajanju med s strani tožnika pridobljenim računom za opravljena dela in njihovo vrednostjo po oceni zavarovalnice, tožnikovo dokazno breme, da izkaže, kaj zajemajo po računu obračunana in plačana dela. Ker specifikacije slednjih ni predložil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
V obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Gre namreč za povračilni zahtevek, ki temelji na premoženjskem zavarovanju, točneje, obveznem zavarovanju v prometu. Iz ustaljenega stališča v sodni praksi VS RS izhaja, da povračilni zahtevki zavarovalnic (v praksi t.i. regresni zahtevki), s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji zavarovanja, zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti.
Takšna obveznost pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje takšne obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, takšna terjatev zastara v času, ki na splošno velja za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, torej v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ). Za odločitev o pritožbi je torej bistvena ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi (sicer res) za regresno terjatev tožnice do toženke iz prvega odstavka 188. člena OZ, ki pa temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe. V obravnavani zadevi sta zavarovalno pogodbo kršila tako zavarovanec tožnice, kot tudi zavarovanec toženke, odškodnino pa je na pogodbeni podlagi v celoti plačala tožnica, s tem pa so nanjo po zakonu prešle zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli (so)odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. v zvezi z prvim odstavkom 336. člena OZ), v takšni situaciji pa velja za zahtevek solidarnega dolžnika, ki je plačal več, kot zanaša njegov delež (za zahtevek ene od odgovornih zavarovalnic), zastaralni rok treh let.
Drži sicer, da permanentno zavarovanje ni enako večletnemu zavarovanju, kjer je znan konec zavarovalnega obdobja, vendar to ne pomeni, da pri sklenitvi trajnega zavarovanja zavarovalnica strankam že ob pričetku prvega zavarovalnega leta ne more ponuditi popusta, če bodo temu zavarovanju ostale zveste več let in ga vsaj enkrat obnovile. Ker je toženka soglašala s popustom za večletno zavarovanje, se je morala zavedati, da bo v primeru, ko bo to trajalo zgolj eno leto, razliko med nižjo premijo in enoletno premijo morala vrniti.
zahtevek za plačilo odškodnine - nova škoda - AO plus zavarovanje - zavarovalna vsota - izčrpanje zavarovalne vsote - valorizacija zavarovalne vsote - res iudicata - obstoj dogovora o valorizaciji zavarovalne vsote - obvezno zavarovanje v prometu
Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je zavarovanje po pogojih AO Plus prostovoljno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, ampak gre za dodatno zavarovanje k osnovnem zavarovanju, to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjene pri zavarovalnici. Namen prostovoljnih zavarovanj je drugačen od namena obveznih zavarovanj. Pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja, ko se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane v zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode. Pri tem ni pomembno, da sta zavarovatelj ali oškodovanec različni osebi, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg škode in ne glede na to, da oškodovanec ni sklenitelj zavarovanja. AO Plus zavarovanje je dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno. Pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, pa se sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanja (B2), ki so sestavni del zavarovalne police 10 N002028 (B1), valorizacija zavarovalne vsote ni bila določena. Tudi iz same police ne izhaja, da bi bil tak dogovor sklenjen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da se zavarovalna vsota za AO Plus zavarovanja ne valorizira.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00026064
ZPP člen 7, 212. OZ člen 921.
zavarovalni primer - škodni dogodek - plačilo zavarovalne vsote - življenjsko zavarovanje - nezgodno zavarovanje za primer smrti - smrti zaradi utopitve - nezgoda - nezgodna smrt - pojem nezgode - pojem nezgode po splošnih zavarovalnih pogojih - dokazno breme - prevalitev dokaznega bremena - pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje - vzrok zavarovalnega primera - bolezen - dokazni standard prepričanja - nadpolovična verjetnost
V primeru, ko vzroka škodnega dogodka (zaradi pomanjkanja podatkov) ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, zadošča, da ga stranka (na kateri je materialno dokazno breme za to dejstvo) dokaže z več kot 50 % verjetnostjo, kar pa v konkretni pravdi tožnici ni uspelo. Tožnica sicer v pritožbi pravilno opozarja, da izvedenec medicinske stroke ni z najvišjo stopnjo materialne resnice ugotovil, da je prišlo do smrti v vodi (utopitve) zaradi predhodnega bolezenskega dogodka, kar je trdila toženka, kar pa za odločitev v tej zadevi (oziroma o njenem tožbenem zahtevku) ni bistveno. Ključno je, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je verjetnost, da je šlo za nezgodo, manjša od 50 %.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027176
Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 12, 12/1, 13, 13/3. ZOZP člen 7, 7/1, 17.
odškodninski spor - zavarovalna pogodba - obvezno avtomobilsko zavarovanje - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - pravica do odškodnine - izguba zavarovalnih pravic - izguba pravic iz obveznega zavarovanja - alkoholiziranost voznika - zavarovanec kot oškodovanec - lastnik avtomobila - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - soprispevek oškodovanca - nične določbe splošnih pogojev - pravica do regresa - sopotnik kot oškodovanec
V skladu s 17. členom ZOZP pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo voznik vozila, zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda za škodo na stvareh, in oškodovanci iz tretjega odstavka tega člena. Samo ti zahtevki so lahko izključeni oziroma nimajo zavarovalnega kritja, vse druge osebe so oškodovanci iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti oziroma tretje osebe. Ker se zavarovanje prenaša z vozilom, je lastnik vozila, ko je sopotnik v lastnem vozilu, oškodovanec in ima pravico zahtevati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo. Njegova škoda na stvareh pa je po drugem odstavku 17. člena ZOZP izključena. Navedena določba je torej v skladu s 1. točko 12. člena Direktive 2009/103/ES. Ostane odgovor na vprašanje, kaj pomeni izguba zavarovalnih pravic iz 7. člena ZOZP oziroma iz tu obravnavanih zavarovalnih pogojev toženke. Že prvi odstavek 7. člena jasno pove, da zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih. Ker se v obravnavanem primeru voznik ni ravnal po zakonu in je vozil vinjen, ima toženka po 7. členu ZOZP pravico do regresa v višini kot jo določa ta člen. Ne sme pa zavrniti zavarovalnega kritja tožniku kot oškodovancu. Stališče sodne prakse je, da je treba varovati oškodovanca, čeprav je to zavarovalec, zavarovanec ali lastnik vozila (zavarovalna polica v prilogi B 1), ki pa ni krivi voznik. Zato se v primerih, kot je tu obravnavani, odgovornost sopotnika oziroma tretje osebe kot oškodovanca iz prometne nesreče presoja po splošnih pravilih civilne odgovornosti v okviru soprispevka.
Ob jasnih pogodbenih določilih, da je obveznost, da je predmet lizinga zavarovan ves čas trajanja lizinga, v celoti na tožencu, in dejstvu, da do prenosa predmeta lizinga na tretjo osebo/kupca ni prišlo oziroma da pogodba ni bila razvezana, se odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna. Toženec, ki se je s podpisom dogovora strinjal, da kupec vozilo prevzame v uporabo, še preden se je izpolnil pogoj, s katerim bi bila pogodba razvezana, je prevzel rizik, za katerega po zgoraj povzetih splošnih pogojih odgovarja izključno sam.
Ker iz zavarovalne police ter splošnih in skupnih določil Splošnih pogojev ni razvidno, ali je bila plinska peč zavarovana na novo ali na dejansko vrednost, je sodišče odgovor na izpostavljeno vprašanje utemeljeno iskalo v določbah, ki (specialno) urejajo izplačilo zavarovalnine pri strojelomnem zavarovanju instalacij.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024452
ZOZP člen 7, 7/3, 7/3-2.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovalna pogodba - kršitev zavarovalne pogodbe - vožnja brez vozniškega dovoljenja - odgovornost za prometno nesrečo - kršitev cestnoprometnih predpisov - izsiljevanje prednosti
Tožena stranka je vozila brez vozniškega dovoljenja in zavarovalnica toži na odškodnino zaradi kršitve zavarovalne pogodbe po 7. členu ZOZP. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi oškodovanec, ki je vozil po prednostni cesti, vozil z nedovoljeno hitrostjo in s tem prispeval k nastanku prometne nesreče. Toženec je prišel iz neprednostne ceste in izsilil prednost vozniku po prednostni cesti. Izpodbijana odločitev, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, ker je podana odgovornost tožene stranke, je zato pravilna.
zavarovalna pogodba - zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja in nadzora - poklicna odgovornost - razlaga pogodbe - jasna pogodbena določila - nejasna pogodbena določila - nejasna določila v posebnih primerih - načelo vestnosti in poštenja - sporna pogodbena določila - nično pogodbeno določilo - izključitev odgovornosti
Četudi bi bilo na podlagi trditev tožene stranke in povzetih izpovedb moč sklepati, da je bila krita le "upravljalska" odgovornost, izključena pa "strokovna", "poklicna", je bilo med strankama ob sklepanju pogodbe očitno kljub temu nejasno (oziroma sta si to razlagali vsaka po svoje), kaj so bili konkretni dogovorjeni zavarovani riziki, glede na to, da so zavarovane osebe (med njimi tožnik) po svoji funkciji v banki opravljale praktično izključno "upravljalsko", odločevalsko funkcijo, kar je tudi bistvo vodstvenih in vodilnih delavcev (kakor se glasi naslov police), četudi je bila ta tudi strokovna, saj je šlo za bančne posle (kreditiranje).
Nobenega razumnega razloga ni, da bi stranka ne imela možnosti uveljavljati svoj zavarovalni zahtevek znotraj istega roka, če pride do podaljšanja pod drugimi pogoji (kot v konkretnem primeru), kot v primeru, če do podaljšanja ne pride. Z drugačno razlago bi bilo dejansko zavarovanje izključeno oz. omejeno (pod novimi pogoji) za nazaj, kar pa ni dopustno.
regresni zahtevek - izguba zavarovanih pravic - prometna nesreča - zapustitev kraja prometne nesreče - zapustitev kraja nesreče brez posredovanja podatkov - splošni zavarovalni pogoji
Toženec bi ob skrbnem ravnanju lahko pričakoval, da je do prometne nesreče lahko prišlo, ker bi moral spremljati dogajanje za seboj in tudi preveriti, ali je zaradi njegove protipravne vožnje ob prehitevanju prišlo do prometne nesreče oziroma do škodnih posledic na oškodovančevem vozilu. Na teh argumentih sodišče prve stopnje tudi gradi tezo o toženčevi odgovornosti oziroma izgubi zavarovanega kritja, ker je zapustil kraj prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.