OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00029006
OZ člen 6, 6/2, 50. ZPP člen 214, 337.
zavarovalna pogodba - plačilo zavarovalnine - vlom - zavarovalna vrednost - procesni pobotni ugovor - nabavna cena - tržna cena - skrbnost dobrega gospodarstvenika - simuliran (navidezni) pravni posel
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo tržno vrednost ukradenega blaga ob izključitvi posebnih okoliščin konkretnega primera, t.j. navideznega posla med subjekti, pri katerem so posredniki že od začetka vedeli, da bo končni kupec tožeča stranka oziroma da jim za dosego marže blaga ne bo treba tržiti na prostem trgu, saj sta po vnaprejšnjem dogovoru to zagotovili prvi in zadnji člen v verigi - povezani gospodarski družbi.
OZ člen 937, 937/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vinkulacija zavarovalne police - plačilo zavarovalne premije - pogodbena stranka - zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - zavarovalno kritje - izdaja nove zavarovalne police - zavezanec za plačilo - dolžnost obveščanja - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih
Tožnik, kot vinkulacijski upravičenec, ni stranka pogodbenega razmerja, ki ga je s toženko sklenil zavarovalec in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sama vinkulacija v korist tožnika še ne ustvarja njegove zaveze za plačilo zavarovalne premije.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027185
ASVG paragraf 332. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85a. ZOZP člen 18.
prometna nesreča - spor z mednarodnim elementom - odgovornostna zavarovalnica - omejitev višine odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se določba 18. člena ZOZP, ki omejuje obseg zahtevkov nosilcev socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru ne uporablja. Paragraf 332 avstrijskega ASVG določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je slednji plačila dolžan izvesti (brez kakršnihkoli omejitev). Ker določba 85.a člena Uredbe 883/2004 glede zahtevkov nosilcev socialnih zavarovanj napotuje na uporabo nacionalnega prava nosilca, ki uveljavlja zahtevek, v tem delu po načelu primarnosti prava EU in načelu neposredne uporabljivosti uredb nadomešča nacionalno ureditev. To pa pomeni, da je glede omejitve višine tovrstnih zahtevkov nosilcev socialnih zavarovanj relevantno pravo nosilca zavarovanja (v konkretnem primeru avstrijsko pravo), razen če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca do povzročitelja škode po pravu škodnega dogodka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027279
ZPP člen 8, 286, 286/1, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 340, 354, 354/1. URS člen 23. OZ člen 926, 926/5, 937, 937/2, 948, 948/2.
pogodba o leasingu - zavarovalna pogodba - kasko zavarovanje - aktivna legitimacija - materialni interes - nastop zavarovalnega primera - pravica do izjave v postopku - zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - enakovrednost dokaznih sredstev - nasprotni dokaz - dokazovanje - premoženjski interes - zavarovalno kritje in nastanek zavarovalnega primera
Ni sporno, da tožeča stranka v času zatrjevanega škodnega dogodka še ni bila pravni lastnik delovnega stroja, nosi pa vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost odtujitve stvari, saj je v pogodbi o leasingu dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, na leasingojemalcu pa je tudi breme vseh obveznosti, ki izvirajo iz uporabe predmeta leasinga. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru odtujitve predmeta leasinga dolžnost plačila obveznosti tožnice kot leasingojemalca ne preneha in je zato materialni oziroma premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, podan tudi pri leasingojemalcu.
Ker tožena stranka trdi (in dokazuje), da do zatrjevanega škodnega dogodka ni moglo priti, ker naj bi bil zadevni stroj v nasprotju z določbami pogodbe o leasingu prodan družbi s Kosova, tako da je bil iz Slovenije odpeljan že 19. 7. 2015 in ne kdaj kasneje, lahko tožeča stranka še vedno ovrže aktualni dokazni uspeh tožene stranke glede nenastanka zavarovalnega primera, v kolikor dokaže svoje pravočasne navedbe, da je imela zadevni stroj še v posesti ob sklepanju predmetnega zavarovanja dne 27. 6. 2016. Slednje je tožeča stranka želela dokazovati z zaslišanjem prič J. M. (zaposlenega pri tožeči stranki) in T. Č. (zavarovalnega agenta pravne prednice tožene stranke), pri čemer je pojasnila, da je dne 27. 6 .2016 J. M. predmetni stroj pokazal navedenemu zavarovalnemu agentu, ki si ga je pred sklenitvijo zavarovanja ogledal. Sodišče prve stopnje se do teh pravno relevantnih navedb tožeče stranke sploh ni opredelilo, njena dokazna predloga za zaslišanje prič J. M. in T. Č. pa je zavrnilo zgolj s pojasnilom, da ostali dokazi niso bili potrebni, ker naj bi bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo možnost, da dokaže nasprotno od tistega, kar je zatrjevala tožena stranka in kar je na podlagi izvedenih listinskih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje glede domnevne odtujitve zadevnega delovnega stroja. Sodišče lahko namreč zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Prav tako so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Tožeča stranka je (glede na trditveno podlago tožene stranke o nenastanku zavarovalnega primera) z neizvedenima dokazoma dokazovala ključna, pravno pomembna dejstva glede nastanka zavarovalnega primera. Zavrnitev teh predlaganih dokazov tožeče stranke, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve spora, zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka utemeljeno uveljavlja v pritožbi.
odškodninski zahtevek - AO plus zavarovanje - pravno priznana škoda - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja za določene poškodbe - nepremoženjska škoda zaradi strahu - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - poškodbe hrbtenice - posttravmatska stresna motnja - odmera denarne odškodnine
Pri tožniku se je po škodnem dogodku pojavila tudi posttravmatska stresna motnja. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je stresna motnja nastala kot posledica skupka vzrokov, med katerimi je tudi udarec v glavo in posledične telesne bolečine glave, zato je tudi zanjo podano zavarovalno kritje. Vendar pa je toženki pripisalo le polovični delež, saj gre preostali del na račun neprimerne bolnišnične obravnave, poškodb mehkih obhrbteničnih tkiv, pa tudi na račun strahu ob in po nesreči, za kar ni podanega zavarovalnega kritja in ne odgovornosti toženke. Pritožbeno sodišče argumentaciji prvega sodišča v tem delu ne more v celoti slediti in pritrjuje navedbam iz toženkinega odgovora na pritožbo, da postravmatska stresna motnja sodi v okvir motenj psihičnega zdravja, ki nimajo zavarovalnega kritja v zavarovalni pogodbi. Ne akutna stresna reakcija in ne posttravmatska stresna motnja nista telesni poškodbi.
Višje sodišče soglaša s pritožbo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da se za ugotavljanje višine škode v konkretni situaciji uporablja 25. člen Splošnih pogojev. Pri dodatnih zavarovalnih kritjih (D - kritja, 3. člen Splošnih pogojev) je uporaba navedene določbe izključena, saj v teh primerih Splošni pogoji določajo, da se stroški, ki nastanejo zaradi razbitja ali poškodovanja v vozilo vgrajenega stekla in zunanjih svetlobnih teles in vzvratnih ogledal, povrnejo na podlagi računa popravila.
Če bi tožena stranka pri sklepanju zavarovanja za dodatna kritja (kot je v tej zadevi) škodo želela obračunavati na način, kot ga zatrjuje, bi to morala zapisati v zavarovalno polico ali Splošne pogoje, česar pa ni storila.
Kot izhaja iz obsežne in ustaljene sodne prakse (II Ips 179/2009), je bistveno pri presoji utemeljenosti izključitve zavarovalnega primera, ali je imel zavarovanec dejansko možnost, da takoj po dogodku obvesti policijo. Tožnica ni zatrjevala niti dokazovala, da te možnosti ni imela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00028099
ZPP člen 254, 254/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 355. OZ člen 6, 6/2, 83, 381, 934, 943, 943/1, 943/2.
poškodba v prometni nezgodi - zavarovalna pogodba - pogodba o življenjskem in nezgodnem zavarovanju - splošni pogoji za nezgodno zavarovanje - zavarovalnina za invalidnost - stopnja invalidnosti - skrbnost dobrega strokovnjaka - izvedenec medicinske stroke - predlog za postavitev novega izvedenca - rentni zahtevek - mesečna renta - zapadlost terjatve - zapadlost zavarovalnine in tek obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - procesne obresti - davčna obveznost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopustna pritožbena novota - delna razveljavitev sodbe - ustavna pravica do pritožbe
Stališče tožnika, da dodatni 14-dnevni rok za izpolnitev obveznosti velja le pred vložitvijo tožbe, potem pa rok za plačilo teče od takrat, ko je bilo dejansko možno ugotoviti dokončno stanje, ki dokazuje v zavarovalni pogodbi določen procent invalidnosti, je materialnopravno zmotno, saj nima opore v 934. členu OZ niti v 9. členu Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje.
Gre za dopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Šele s prejemom sodbe je namreč tožena stranka lahko ugotovila, da sodišče ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega dejstva, da toženka tožniku mesečno nakazuje rento.
Tako iz Ponudbe zavarovalnici za sklenitev zavarovanja odgovornosti (priloga B2 spisovnega gradiva), kot iz zavarovalne police (priloga B4 spisovnega gradiva) izhaja, da sta stranki dogovorili plačilo zavarovalne premije v obrokih. Navedeno pomeni, da je bilo dogovorjeno plačilo zavarovalne premije po sklenitvi pogodbe, zaradi česar je treba obveznost toženke presojati po drugem odstavku 937. člena OZ.
Izpodbijana vmesna sodba ni sodba presenečenja, za katero v pravni teoriji in sodni praksi velja, da je o njej mogoče govoriti tedaj, če sodišče brez ustreznega materialno procesnega vodstva spremeni torišče spora tako, da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogla navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni podlagi.
Sodišče prve stopnje je v okviru pripravljalnega naroka po 279.c.členu ZPP skladno z določbo 279.č. člena ZPP tudi izdelalo program vodenja postopka in pri tem navedlo, da bo glede zahtevka tožeče stranke odločilo po temelju. Tako sta pravdni stranki lahko pričakovali izdajo vmesne sodbe in ta ne more biti sodba presenečenja, še zlasti ne ker je o njen moč govoriti le tedaj, če je sodba izdana v posebni procesni situaciji, kot je pojasnjeno, za takšno pa v obravnavanem primeru ne gre.
S sklenitvijo zavarovalne pgodboe nastopijo formalni učinki zavarovalne pogodbe, ki se kažejo v obstoju zavarovalne pogodbe, medtem ko materialnopranvi učinki zavarovalne pogodbe, da zavarovlanica ob nastanku zavarovalnega primera izplača zavarovalnino ali odškodnino nastopijo9 v odvisnosti od dogovora glede dospelosti premije.
Ker dospelost plačila premije in način plačila premije (naenkrat ali obročno) smeta stranki zavarovalne pogodbe sami dogovoriti, je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je nično določilo pogodbe, da se pri plačevanju po računu, kjer je valuta plačila prvega obroka premije ali prve premije kasnejša kot datum sklenitve pogodbe, šteje kot dogovor, da je treba premijo plačati ob sklenitvi pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027670
OZ člen 949, 949/1, 949/2, 949/6.
zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko - prometna nesreča - popolna škoda - totalna škoda - ekonomska totalka - škoda za uničeno vozilo - popolna odškodnina - načelo popolne odškodnine - izplačilo zavarovalnine - prenehanje zavarovalne pogodbe - splošni pogoji pogodbe - razlaga pogodbe - jasna določba - sukcesivno nastajajoča škoda
Iz splošnih pogojev izhaja, da se škoda obračuna in likvidira po sistemu totalke tako v primeru, ko je vozilo v celoti uničeno (ali ukradeno) kot v primeru, ko je sicer še popravljivo, vendar to ni ekonomsko smotrno, da sta torej v smislu izvrševanja sporne zavarovalne pogodbe t.i. ekonomska in t.i. tehnična totalka izenačeni. Kar pomeni, da tudi v primeru t.i. ekonomske totalke nastopi prenehanje pogodbe po splošnih (zavarovalnih) pogojih.
Ker je v obravnavanem primeru t.i. ekonomska totalka v splošnih pogojih izenačena s t.i. tehnično totalko oziroma dejanskim uničenjem ali izginotjem vozila, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti pravila šestega odstavka 949. člena OZ o sukcesivno nastajajočih škodah.
Reševanje kamiona iz jarka zato ne predstavlja tako specifične funkcije vozila, da bi bilo zanjo potrebno posebno zavarovanje oziroma da ne bi bila ta funkcija obsežena v obveznem avtomobilskem zavarovanju. Vozilo torej ni bilo uporabljeno v nasprotju z njegovim namenom in običajno funkcijo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00027278
OZ člen 82, 82/2, 83. Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (1992) člen 27, 77.
zavarovanje odgovornosti - obseg zavarovanja odgovornosti - ugovor pasivne legitimacije - ugovor neobstoja zavarovalnega kritja - vir nevarnosti - razlaga splošnih pogojev zavarovanja - ugovor zastaranja - soprispevek k nastanku škodnega dogodka
Ne zavarovalna polica, ne splošni pogoji podrobneje ne opredeljujejo pomena besedne zveze " nesreča, ki izvira iz nevarnostnega vira - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil, ki ima za posledico poškodovanja tretjih" in ne delavcev. Glede na to torej splošni pogoji za sklenjeno zavarovanje odgovornosti niso jasni, ker ne dajo enoznačnega odgovora glede obsega kritja na polici. Ne določajo torej natančno, kaj obsega pojem nevarnostnega vira navedenega na polici - proizvodnja drugih vrhnjih oblačil. Glede na to je potrebno razlagati navedeno določilo splošnih pogojev širše in v prid stranke, ki pogojev ni sestavila (zavarovanke toženke).
Izčrpanje zavarovalne vsote je možno uveljavljati kot spremenjeno okoliščino v pravdi za ukinitev rente.
Omejitev zavarovalne vsote je dejstvo, ki ima podlago v zakonu, in z dnem, ko je tožnik toženca obvestil, da je vsota izčrpana, bi se moral zavedati, da lahko nastopi dolžnost vračila zneskov, izterjanih preko zavarovalne vsote.
Toženec, ki je na vozilu zavarovanca tožeče stranke s storitvijo kaznivega dejanja povzročil premoženjsko škodo v višini 4.984,44 EUR, mora na podlagi subrogacije skladno s prvim odstavkom 963. člena OZ povrniti tožeči stranki izplačano zavarovalnino, skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do vložitve tožbe.
napačna uporaba materialnega prava - učinek sodne poravnave - obvezno avtomobilsko zavarovanje - zavarovanje splošne odgovornosti - motorno vozilo kot delovni stroj - prosta presoja dokazov v pravdnem postopku
Premikanje vozila ni bilo ključnega pomena, saj je za odločitev, ali je podano kritje iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, pomembno le, kakšno funkcijo je v trenutku nesreče opravljalo vozilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pa je v konkretnem primeru vozilo opravljalo delovno funkcijo in ne prometne, ki je krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Odgovornost iz obveznega avtomobilskega zavarovanja tako ni izključena, ker se vozilo ni premikalo, kot sodišču napačno v pritožbi očita tožeča stranka, temveč ker ni opravljalo prometne ampak delovno funkcijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027220
OZ člen 3, 5. ZPP člen 7, 212.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - nastanek škode - poštenost ravnanja - odprava škode - popis del - specifikacija računa - obračun del - dokazno breme tožnika
Med strankama je bilo ob nastopu zavarovalnega primera dogovorjeno, da tožnik po popisu škode sam poišče izvajalca za njeno odpravo in od zavarovalnice zahteva refundacijo plačanega zneska. Bistvo spora je v višini s strani izvajalca obračunanih del, ki po oceni toženke odstopajo od običajne vrednosti sanacije primerljivih poškodb po oceni njihovega cenilca oziroma glede na cene obrtne zbornice. Ker morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izvrševanju svojih pravic ravnati pošteno, je, ob večjem razhajanju med s strani tožnika pridobljenim računom za opravljena dela in njihovo vrednostjo po oceni zavarovalnice, tožnikovo dokazno breme, da izkaže, kaj zajemajo po računu obračunana in plačana dela. Ker specifikacije slednjih ni predložil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
V obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Gre namreč za povračilni zahtevek, ki temelji na premoženjskem zavarovanju, točneje, obveznem zavarovanju v prometu. Iz ustaljenega stališča v sodni praksi VS RS izhaja, da povračilni zahtevki zavarovalnic (v praksi t.i. regresni zahtevki), s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji zavarovanja, zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti.
Takšna obveznost pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje takšne obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, takšna terjatev zastara v času, ki na splošno velja za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, torej v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ). Za odločitev o pritožbi je torej bistvena ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi (sicer res) za regresno terjatev tožnice do toženke iz prvega odstavka 188. člena OZ, ki pa temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe. V obravnavani zadevi sta zavarovalno pogodbo kršila tako zavarovanec tožnice, kot tudi zavarovanec toženke, odškodnino pa je na pogodbeni podlagi v celoti plačala tožnica, s tem pa so nanjo po zakonu prešle zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli (so)odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. v zvezi z prvim odstavkom 336. člena OZ), v takšni situaciji pa velja za zahtevek solidarnega dolžnika, ki je plačal več, kot zanaša njegov delež (za zahtevek ene od odgovornih zavarovalnic), zastaralni rok treh let.
Drži sicer, da permanentno zavarovanje ni enako večletnemu zavarovanju, kjer je znan konec zavarovalnega obdobja, vendar to ne pomeni, da pri sklenitvi trajnega zavarovanja zavarovalnica strankam že ob pričetku prvega zavarovalnega leta ne more ponuditi popusta, če bodo temu zavarovanju ostale zveste več let in ga vsaj enkrat obnovile. Ker je toženka soglašala s popustom za večletno zavarovanje, se je morala zavedati, da bo v primeru, ko bo to trajalo zgolj eno leto, razliko med nižjo premijo in enoletno premijo morala vrniti.
zahtevek za plačilo odškodnine - nova škoda - AO plus zavarovanje - zavarovalna vsota - izčrpanje zavarovalne vsote - valorizacija zavarovalne vsote - res iudicata - obstoj dogovora o valorizaciji zavarovalne vsote - obvezno zavarovanje v prometu
Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je zavarovanje po pogojih AO Plus prostovoljno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, ampak gre za dodatno zavarovanje k osnovnem zavarovanju, to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjene pri zavarovalnici. Namen prostovoljnih zavarovanj je drugačen od namena obveznih zavarovanj. Pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja, ko se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane v zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode. Pri tem ni pomembno, da sta zavarovatelj ali oškodovanec različni osebi, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg škode in ne glede na to, da oškodovanec ni sklenitelj zavarovanja. AO Plus zavarovanje je dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno. Pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, pa se sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanja (B2), ki so sestavni del zavarovalne police 10 N002028 (B1), valorizacija zavarovalne vsote ni bila določena. Tudi iz same police ne izhaja, da bi bil tak dogovor sklenjen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da se zavarovalna vsota za AO Plus zavarovanja ne valorizira.