DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036575
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/1, 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - poškodba pri nakladanju tovornjaka s hidravličnim dvigalom - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost
Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da hidravlično dvigalo tovornega vozila ne predstavlja nevarne stvari oziroma delo z njim ne nevarne dejavnosti, in s tem ne daje podlage za objektivno odškodninsko odgovornost. Iz samega hidravličnega dvigala oziroma iz dela s hidravličnim dvigalom izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov. Sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma v vsakem trenutku absolutno imeti pod nadzorom njenega delovanja in tako odvrniti nesreče. Konkretno hidravlično dvigalo, s katerim je tožnik raztovarjal armirane mreže, poganja električna energija in je namenjeno dvigovanju in prenašanju tudi zelo velikih in težkih bremen. Pri tem mora posameznik, da dvigalo upravlja, glede na lokacijo ročnih komand za upravljanje z dvigalom stati v neposredni bližini nevarnega območja, tj. območja, kamor bi lahko padel tovor, oziroma območja, kamor bi lahko zaradi okvare dvigala dvigalo padlo, nagnilo tovor in poškodovalo operaterja. V teh okoliščinah je treba zaključiti, da je hidravlično dvigalo samo po sebi nevarno in ni postalo nevarno zaradi napačne uporabe. Zato je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke objektivna in ne krivdna.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZEPDSV člen 7, 7/1, 12.. KZ-1 člen 25, 235, 235/1, 258.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - evidenca o izrabi delovnega časa - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih
Evidenca o izrabi delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec, namenjena pa je njegovim odločitvam v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, ter inšpekcijskemu nadzoru v zvezi s tem (3. alineja 12. člena ZEPDSV in prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Pritožba zato zmotno navaja, da je namen vodenja evidence delovnega časa le v tem, da delavci prejmejo plačilo za opravljeno delo. Od elektronsko vodenih podatkov o delovnem času je odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno plačevanje davkov in prispevkov in drugo. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki ga stori tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/3, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepoved opravljanja dela - reintegracija
Dne 15. 3. 2018 niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za podajo prepovedi opravljanja dela. V skladu z določbo tretjega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu prepove opravljati delo ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je ta postopek zoper tožnico uvedla (šele) 22. 3. 2018.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00035959
ZPP člen 8, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22. OZ člen 50, 50/1.
posojilne pogodbe - fiktivna posojila - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - neobstoječa pogodba - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - prepozno grajanje kršitev postopka - neprerekane trditve - neizvedeni dokazi - dokazna ocena - namen skleniti pogodbo - izročitev posojenega denarja - viri sredstev - priznanje dolga - ocena verodostojnosti izpovedbe - pravica do enakega varstva - pravica do poštenega sojenja - pravica do izjave
Toženec ni dokazal vira sredstev, ki naj bi jih tožnici posodil po štirih posojilnih pogodbah. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vse štiri posojilne pogodbe navidezne. Ker pravdni stranki nista imeli namena (pogodbene volje) skleniti posojilnih pogodb, so te fiktivne in posledično neobstoječe.
začasna odredba - otrokovi stiki - varovanje koristi otroka - stiki pod nadzorom
Ker je šolsko leto tik pred iztekom, pritožbeno sodišče izjemoma ni poseglo v izpodbijano odločitev. Število izostankov bo majhno, aktivnosti v šoli pa se v tem času postopno umirijo, in zato ni pričakovati, da bo deklica zaradi zamude pouka ob dveh torkih, kolikor jih je še do zaključka šolskega leta, znatneje prikrajšana. Na drugi strani bi tudi iskanje termina, prilagojenega dekličinemu šolskemu urniku, materinim možnostim, da jo pripelje na center za socialno delo, in nazadnje tudi razpoložljivim prostorskim in kadrovskim možnostim centra za socialno delo terjalo določen čas.
preživljanje otroka - preživnina - določitev preživnine - znižanje preživnine - zvišanje preživnine - sprememba preživnine - nova odmera preživnine - spremenjene okoliščine - spremenjene potrebe preživninskega upravičenca - zmožnosti preživninskega zavezanca - obseg stroškov - novo dejstvo v pritožbi - časovne meje pravnomočnosti - odločanje o stroških po prostem preudarku
Obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Povedano drugače, potrebe je mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, sodišče pa mora najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani.
ZDR-1 člen 73, 73/1, 73/1-6, 74, 74/3, 77.. ZPP člen 181, 181/2.
zavrženje tožbe - pravna korist - razrešitev s funkcije - vodilni delavec - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - direktor - vodstveni delavci
Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi hkrati dogovorjeno pravico, da po izteku mandata sklene s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti (III. točka pogodbe). Tožnikova pogodba o zaposlitvi je v delu, ki se je nanašal na vodilno delovno mesto (za določen čas), za tožnika prenehala veljati s predčasno razrešitvijo na podlagi 1. alineje 77. člena ZDR-1. Ni pa s tem prenehala veljati tudi v delu, ki je tožniku zagotavljal delovno razmerje za nedoločen čas (prim. VIII Ips 73/2019). Delovno razmerje za nedoločen čas tožnika je prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je tožnik (pravilno in smiselno) postavil še zahtevek na ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. Ker razrešitev tožnika ni imela vpliva na delovno razmerje za nedoločen čas, ampak zgolj na tisti del, ki je bil vezan na opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu za čas mandata, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da nima pravnega interesa za tožbo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti razrešitve (oziroma odpravo sklepa o razrešitvi).
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu presojalo zakonitost tožnikove razrešitve, čeprav ob odločitvi o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti oziroma odpravo sklepa o razrešitvi z vodilne funkcije za ta ni imelo podlage. Zakonitost razrešitve ni odločilno dejstvo z vidika presoje utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pa zakonitost razrešitve predhodno vprašanje pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga. Šele če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila razrešitev zakonita, bi se odprlo vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere bistvena vsebina je bila, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, da po izteku mandata ponudi tožniku sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti v skladu s III. točko pogodbe o zaposlitvi.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - zaključeno zdravljenje - ogrožanje življenja
Pritožbeno sodišče nima razloga, da izvedenskemu mnenju dr. M. K., izvedenca psihiatrične stroke, ne bi sledilo. Tudi pritožbeni pomisleki utemeljenega dvoma vanj ne vzbujajo. Zatrjevanje pritožbe, da se nasprotni udeleženki intelektualne sposobnosti občutno izboljšujejo, so povsem posplošene, brez prepričljive podlage. Pritožbena navedba o izredno hitrem napredovanju nasprotne udeleženke ni z ničemer podkrepljena. Razumna in prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da oseba v takšni situaciji potrebuje stalno oskrbo in varstvo, sicer bi bilo ogroženo njeno življenja. Še vedno je pokretna, zato obstaja nevarnost zatavanja in posledična ogroženost v prometu ali ob neugodnih vremenskih razmerah. Zaradi demence ima moteno presojo realnosti in svojega ravnanja ni sposobna obvladovati. Razlogi za bolnišnično zdravljenje pa niso več podani, saj izvedenec ugotavlja, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno.
ZNP-1 člen 42. ZDZdr člen 30, 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - duševna motnja - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - povzročitev velike premoženjske škode - nakup in prodaja nepremičnin - zadostna obrazložitev
Izpolnjeni so vsi potrebni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ki sicer vsebuje tri alineje. V prvi alineji je pet različnih okoliščin, od katerih zadošča, da je izpolnjena ena sama, da je ob hkratnem obstoju pogojev iz druge in tretje alineje mogoče odrediti (nadaljnje) zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.
SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4, 103/1-5, 104, 104/1.
odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - odpoved najemne pogodbe pri neprofitnem najemu - neprofitna najemnina - odpovedni razlog - krivdni odpovedni razlog - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - neplačevanje stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine - neprimerna uporaba stvari - socialna stiska najemnika - težko socialno stanje - izjemne okoliščine - tehtanje okoliščin - tehtanje interesov strank - test sorazmernosti - pravica do spoštovanja doma - kolizija ustavno varovanih pravic - zmotna uporaba materialnega prava
Sodna praksa je že večkrat potrdila, da je socialno stisko mogoče šteti za izjemno okoliščino iz prvega odstavka 104. člena SZ-1. Zgolj obstoj zakonskih pogojev za odpoved najemne pogodbe (kot je neplačevanje stroškov) ne zadostuje za poseg v posameznikovo ustavno pravico, temveč je potrebno presojati, ali je ukrep nujen, primeren in sorazmeren. ESČP določa, da ne zadošča, da se sorazmernost ukrepa presoja šele v morebitnem izvršilnem postopku, ampak mora biti ta presoja opravljena tekom neodvisnega pravdnega postopka. Pri presoji, ali obstoj izjemnih okoliščin lahko prepreči odpoved najemne pogodbe, mora sodišče upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera ter opraviti tehtanje med ustavno varovanimi pravicami pravdnih strank.
Pri tehtanju relevantnih interesov se bo prvostopno sodišče moralo opredeliti do vseh zatrjevanih okoliščin, ki so za končno odločitev relevantne, tako na strani tožnika, kot tudi toženke. Upoštevati bo moralo, da imajo tožnikovi interesi praviloma manjšo težo, saj je v primeru obstoja neprofitnega najemnega razmerja izrazito poudarjeno načelo socialne države. Ugotoviti bo moralo, kakšni so razlogi toženke za neplačevanje stroškov, ali je objektivno plačilno nezmožna, in oceniti njeno dosedanje ukrepanje pri reševanju nastale situacije. Po drugi strani bo težo pripisalo tudi interesom najemodajalca in njegovem dolgotrajnem trpljenju toženkine plačilne nesposobnosti.
odškodninska odgovornost - spor majhne vrednosti - dejansko stanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razglasitev sodbe
V postopku v sporih majhne vrednosti se v skladu s 1. odstavkom 457. člena ZPP sodba sicer res razglasi takoj po koncu glavne obravnave, vendar pa kršitev te postopkovne določbe lahko predstavlja kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tovrstnih postopkih ni dopusten pritožbeni razlog.
Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu je ravno toženec povzročil zatrjevano škodo, je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati že prve predpostavke civilnega delikta toženca.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035853
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - neizrabljen tedenski počitek - premoženjska škoda - prisotnost na sestanku - čiščenje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnik na prosti dan opravljal izredne delovne naloge in izvajal pripravo na naslednje dni, s čimer mu delodajalec na zadevne dni ni omogočil pravice do tedenskega počitka. Glede čiščenja se je novejša sodna praksa v istovrstnih primerih že izrekla, da je pomembno, ali so bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral tožnik opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge (VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020). Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tedenski počitek zaradi izrednih delovnih nalog, med drugim zaradi odreditve čiščenja prostorov, ko so imeli pripadniki določeni prosti dan, ni bil omogočen.
Poveljnik oddelka je prav tako potrdil, da je vsakodnevno seznanjal pripadnike z nalogami v prihodnjih dneh. Včasih jih je zbral ob 22:00 uri, ko so morali biti vsi pripadniki v isti sobi, takrat jih je zbral in seznanil s prihodnjimi nalogami. Takšni sestanki so trajali 5 do 10 minut, včasih celo uro. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri obveznih sestankih na evidentirani prosti dan, ki trajajo od 5 minut do 1 ure in ki se izvajajo v skupnih prostorih, za aktivnost, ki posega v pravico do neprekinjenega 24 urnega tedenskega počitka, saj udeležba pripadnika na obveznih sestankih zaradi seznanitve z nalogami v prihodnjih dneh spada med delovne obveznosti pripadnika. Pritožba opozarja na sodno prakso VSRS, vendar pa v podobni zadevi VIII Ips 31/2019 ni bilo ugotovitve, da bi bili sestanki obvezni, kot je to v obravnavanem primeru.
ZIZ člen 266, 266/4. ZNP-1 člen 18. ZPP člen 354, 354/1.
začasna odredba - začasna odredba iz razmerij med starši in otroci - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - zavarovanje nedenarnih terjatev - pravica do stikov
Enak učinek (varstvo) zasleduje tudi določba četrtega odstavka 266. člena ZIZ, ko veže odločanje o začasni odredbi na stvarno in krajevno pristojnost sodišča, pred katerim je že uveden postopek. Gre za perpetuacijo pristojnosti tega sodišča za vse začasne odredbe, ki so vložene po uvedbi postopka, ustalitev te pristojnosti pa morajo spoštovati vsa sodišča. Iz teh razlogov ni odločilno, ali je predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila v tem postopku, drugačen, kot je bil njen predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Odločilna je vsebinska povezanost med predlogom za začasno odredbo v tem postopku in predlogom, kot ga je vložila predlagateljica pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem predlaga, da se celostno spremenijo stiki nasprotnega udeleženca z otrokom, kot so bili določeni s sodno poravnavo.
ZDR-1 člen 39, 39/1, 39/2, 40, 40/1, 42, 42/1, 81.. OZ člen 82, 82/2.. ZPP člen 155, 163, 163/2, 201, 201/4.
plača - pogodbena kazen - kršitev konkurenčne klavzule - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma - zamuda subjektivnega roka - odločitev o pravdnih stroških
Drugi odstavek 39. člena ZDR-1 določa subjektivni in objektivni rok, v katerem mora delodajalec zahtevati povrnitev škode, nastale s kršitvijo prepovedi konkurence. Tožeča stranka je v tožbi sicer res navedla zadostna dejstva, na katera bi lahko oprla svoj odškodninski zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Vendar tožeča stranka ni zahtevala pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. To je zahtevala šele z drugo pripravljalno vlogo, kar je po izteku trimesečnega subjektivnega roka. Čeprav je dajatveni zahtevek postavila že v tožbi, ni mogoče zavzeti stališča, da je z uveljavljanjem pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule oziroma pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti uveljavljala pavšalno odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Pri tem ne gre za pravno kvalifikacijo zahtevka, ampak za uveljavljanje drugega zahtevka.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti zavrnilo, ker: 1. tožeča stranka ni izkazala, da bi uveljavljanje odškodnine povzročilo nesorazmerne stroške, in ker 2. ni trdila in dokazala, kateri posel je izgubila (tj. nastanek škode). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka izkazati, da bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. 180. člen ZDR-1 določa, da se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Toženka tega ni trdila, tožeča stranka pa je imela podlago za uveljavljanje pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi in v Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za izkaz predpostavke nastanka škode zatrjevati in dokazati, konkretno katere posle je zaradi ravnanja toženke izgubila. Za obstoj škode zadostuje, da je trdila in dokazala, da je prišlo do upada prometa pri poslovanju z določenimi naročniki. Ker zahteva pavšalno odškodnino, ni treba da bi zatrjevala in dokazala konkretno višino škode.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za otroke in mladostnike - omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov - duševna motnja - ogrožanje življenja s samomorom - milejši ukrep - procesne predpostavke za odločanje o pritožbi - nastop pravnomočnosti - učinek pravnomočnosti - nujna zadeva
V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni potekel rok za pritožbo ostalih udeležencev). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi odvetnika zadržane osebe. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njihovi morebitni pritožbi.
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da je bilo ravnanje tožene stranke v zvezi s podajo spornega pisnega opozorila protipravno v smislu obstoja prve predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. Čeprav so bili po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsi očitki iz opozorila neutemeljeni, to tudi ob upoštevanju okoliščine, da je bil tožnik v relevantnem obdobju zaposlen kot predsednik sveta delavcev, ne zadostuje za zaključek o nedopustnem ravnanju tožene stranke. Takšno ravnanje tožene stranke bi bilo podano v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je pri podaji opozorila zavestno ravnala zoper zakonske določbe oziroma da je zlorabila svoje pravice iz delovnega razmerja (npr. z namenom ustvarjanja pritiska na tožnika ali sankcioniranja njegovega delovanja v funkciji predsednika sveta delavcev), kar v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Nasprotno, po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka pisno opozorilo tožniku podala v zmotnem prepričanju, da očitana ravnanja predstavljajo kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja. Opozorilo tudi ne vsebuje nobenih nespoštljivih, nevljudnih ali kakršnhikoli drugih negativnih izrazov in navedb, ki bi lahko pri tožniku povzročile čustveno prizadetost. Šok, ki ga je tožnik čutil ob prejemu spornega opozorila, še ne spreminja narave opozorila, ki samo po sebi ne predstavlja nedopustnega ravnanja tožene stranke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00037018
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Novejša sodna praksa (VSRS VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020) pri presoji, ali je bila delavcu v podobnih primerih (pripadnik-vojak, udeležen na mednarodni misiji) kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca, razlikuje med (1) pravili reda in obnašanja v vojaški bazi na mednarodni misiji ter med (2) delovnimi obveznostmi, pri čemer le zadnja posegajo v pravico pripadnika do tedenskega počitka, če jih je delavec moral opravljati na dan, ko mu je bil odrejen tedenski počitek. Pod pravila reda in obnašanja se po sodni praksi uvršča nošenje uniforme na dneve, ko je bil odrejen tedenski počitek, prav tako nemožnost izhoda iz vojaške baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil, prevzemanje vode za pitje, udeležba pri dviganju državne zastave in postroju. Prav tako ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka pri dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih, v kolikor takšno informiranje ne poteka v obliki formalnih, posebej organiziranih sestankov.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odtujitev blaga - delo skladiščnika
Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da do odtujitve palet ni prišlo, češ da sta se ob odkritju še vedno nahajali v prostorih tožene stranke. Tožnik in sodelavec sta že s tem, ko sta nepooblaščeno in na nedovoljen način obe paleti z bronom (eno povito na način, da je bila videti kot palete gotovih izdelkov) odpeljala iz skladišča za bron in ju skrila v skladiščih, v katerih nista imeli kaj iskati, na zunaj manifestirala prilastitveni namen in onemogočila toženi stranki, da s paletama razpolaga. Organizirano in usklajeno ravnanje tožnika in sodelavca, ki sta obravnavanega dne zavestno kršila dogovor s sodelavko glede načina raztovarjanja, tehtanja in pospravljanja palet v točno določena skladišča, utemeljuje obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, še posebej ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik zaradi dolgoletnega opravljanja dela skladiščnika dobro poznal poslovanje skladišča, da je vedel, kakšne so njegove delovne naloge (ki med drugim zajemajo prevzemanje in izdajanje blaga ter pravilno hranjenje blaga v skladiščih) ter da mu je bilo znano tudi to, da morajo biti vsi premiki blaga iz ali v skladišče ustrezno evidentirani.
ZST-1 člen 19, 19/1, 19/2, 20, 20/1. ZPP člen 41, 41/2.
oprostitev plačila sodnih taks - pogoji za oprostitev plačila takse - obročno plačilo sodne takse - odmera sodne takse - vrednost spornega predmeta - več zahtevkov - več spornih predmetov - seštevek vrednosti spornih predmetov
Sodišče prve stopnje je pri odmeri takse izhajalo iz vsote vrednosti postavljenih zahtevkov (63.097,02 EUR). Pri tem je spregledalo, da se po prvem odstavku 20. člena ZST-1 v istem postopku na isti stopnji vrednosti spornih predmetov seštevajo le, kadar zakon ne določa drugače. Tožničini zahtevki v tožbi imajo različno dejansko in pravno podlago. V takem primeru pa je po drugem odstavku 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. To pomeni, da je treba sodno takso, ki jo mora plačati tožnica za postopek na prvi stopnji, odmeriti od vsake navedene vrednosti posebej. Tožnica torej poleg že odmerjenega zneska v višini 1.227,00 EUR dolguje še plačilo za preostalih 4.000,00 EUR, kar po tar. št. 1111 taksne tarife znaša dodatnih 225,00 EUR.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00038251
ZDZdr člen 39, 39/1, 47, 47/3.
prisilna hospitalizacija - zdravljenje brez privolitve - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - duševna motnja
Ne glede na dejstvo, da ni bilo mogoče določiti celotne simptomatike, pa opisana ravnanja osebe, ki so nepredvidljiva, in ugotovitve izvedenca, potrjujejo, da je z izpodbijanim sklepom določeno zdravljenje osebe nujno potrebno, ker je izkazan obstoj duševne motnje, zaradi katere je huje ogroženo zdravje osebe, vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.