denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodba vratne hrbtenice - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - degenerativne spremembe - lahek primer po Fischerjevi lestvici - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje - vzročna zveza - odmera denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - tuja pomoč
Da izvedenec ni znal "razmejiti" vseh posledic, kot očita pritožnik, ni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi morebitne nepopolnosti tega dokaza, pač pa gre za življenjsko kompleksnost, ki jo je narekovala časovna povezanost oziroma sosledje dogodkov. Tako je namreč treba razumeti izvedenca, ko je pojasnil, da je nesreča „sprožila opisan tok dogodkov“, saj je dosledno vztrajal, da tožnikove hude oziroma hujše težave, ki so privedle do operacije na hrbtenici, nikakor niso posledica udarca ob nesreči. Discus hernia, zaradi česar je bil tožnik operiran časovno relativno kmalu po koncu „običajnega zdravljenja“ posledic nesreče, po pojasnilu izvedenca namreč nikoli ni posledica travme; okoliščin, ki bi kazale, da je pri tožniku drugače, ni bilo.
izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev premoženjske škode - povrnitev nepremoženjske škode - protipravno ravnanje države - načelo prirejenosti postopkov - upravna odločba - pravnomočna upravna odločba - vzročna zveza - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - strah - temelj odškodninske odgovornosti - neizvedba dokaza
Tožnik ni dokazal obstoja vseh predpostavk odškodninske obveznosti (vzročne zveze in škode), njegov zahtevek po temelju ni utemeljen in ga je bilo že zato treba zavrniti.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/3. ZVZD-1 člen 12.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vmesna sodba - temelj odškodninske odgovornosti - delovna nesreča - nesreča z ročnim električnim viličarjem - delo z viličarjem - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - prispevek oškodovanca - krivdna odgovornost - vzročna zveza - pomanjkanje vzročne zveze
Zavarovancu toženke ni mogoče očitati drugega kot to, da je imetnik nevarne stvari oziroma da se je nevarna dejavnost izvajala (tudi) v njegovem interesu, zaradi česar je objektivno odgovoren za nastalo nezgodo. To pa utemeljuje oceno, da je njegova odgovornost le 30 %, saj je k nastanku nezgode botrovalo predvsem premalo pazljivo ravnanje tožnika samega. Vsak delavec (in vsak človek nasploh) je prvenstveno dolžan sam poskrbeti za svojo varnost, zato mora pri izvajanju del ravnati z ustrezno skrbnostjo.
V obravnavanem primeru ni izkazana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožnik se v zvezi s krivdno odgovornostjo sklicuje na več kršitev Sporazuma, kar ugotovi tudi sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da med posameznimi očitanimi kršitvami in nezgodo ni najti vzročne zveze.
zakonito dedovanje - sklep o dedovanju - razglasitev dedičev - odpoved dedovanju v korist določenega dediča - priglasitev k dedovanju - sprejem dednega deleža
Pritožnik je pristopil na zapuščinsko obravnavo in podal izjavo, da se priglaša k zakonitemu dedovanju po pokojni materi in svoj dedni delež sprejema, zato je v sklepu o dedovanju napačno ugotovljeno, da se je dedovanju svojega deleža odpovedal v korist sodediča.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje lastnega zdravja - pravica do osebne svobode - duševna motnja
Izkazana ravnanja, ko naj bi pridržana oseba pred privedbo vpila, skakala po cesti, pljuvala in bila na meji agresije, v bolnišnici pa naj bi gola hodila po oddelku in bila žaljiva, ne potrjujejo, da pridržana oseba huje ogroža zdravje drugih oziroma življenje drugih. Zgolj hipotetično predvidevanje, da bi bilo zaradi takih ravnanj lahko huje ogroženo zdravje in življenje drugih, tj. okolice, ne utemeljuje sklepa o izpolnjevanju pogojev za hospitalizacijo. Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče vsebinsko dovolj napolnilo standard iz prve alineje 39. člena ZDZdr, ki predstavlja hujše ogrožanje zdravja pridržane osebe.
Prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja (primerjaj II Ips 83/2013). Vendar je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da pridržana oseba ni sposobna podati voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju, brez zdravljenja pa si nedvomno huje zdravstveno škoduje. Ob izkazani duševni motnji in predhodnih prekinitvah zdravljenja in zaradi bolezenske neuvidevnosti in nezmožnosti prepoznati potrebo po jemanju zdravil, pridržana oseba preneha jemati zdravila, kar privede do poslabšanja bolezni. Zato je potrebna ponovna uvedba zdravil in njihovo jemanje pod nadzorom, kar je možno le na oddelku pod posebnim nadzorom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034493
SPZ člen 43, 269. ZTLR člen 27, 28. ZPP člen 318, 318/4. OZ člen 50.
pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - sklenitelj pogodbe - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - dobrovernost posesti - priposestvovalna doba - tek priposestvovalne dobe - ovira - tuj državljan - neodpravljiva nesklepčnost - navidezna prodajna pogodba - slamnati kupec - pogodba s slamnatim kupcem
Tožbeni zahtevek je sodišče pravilno zavrnilo, ker je tožba neodpravljivo nesklepčna. Glede na to, da tožnik do leta 2001, ko je pridobil državljanstvo RS, kot tujec ni izpolnjeval pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, priposestvovanje pred letom 2001 nikakor ni moglo teči.
V obdobju po letu 2001 pa zahtevek na podlagi priposestvovanja tudi ni utemeljen. Tožnik namreč pogoja dobroverne posesti ni izkazal, saj je vedel, da ni sklenitelj kupoprodajne pogodbe iz leta 1997, torej ni mogel misliti, da je do posesti upravičen. Zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek na podlagi priposestvovanja zaradi neizkazanosti dobrovernosti posesti, ki je pogoj za priposestvovanje, kot neutemeljen pravilno zavrnilo.
Pogodba z navideznim kupcem v OZ ni posebej urejena. Sodna praksa pa je takšne primere obravnavala in izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ.
zavarovalna pogodba - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - soprispevek oškodovanca - padec na ledu - izvedenec - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Ob upoštevanju vseh opisanih okoliščin primera ter dejstva, da je zavarovanka tožene stranke gospodarska družba, od katere se pričakuje, da vzdržuje in zagotavlja kupcem pred trgovskim centrom varne površine za hojo, je po oceni pritožbenega sodišča njen prispevek višji, in sicer 60 %, prispevek tožnika pa 40 %.
prometna nesreča - trčenje avtomobila in motorista - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - odškodnina za strah - intenziteta in trajanje strahu - posttravmatska stresna motnja - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - pravno priznana oblika škode - odškodnina za premoženjsko škodo - stroški najema vozila - nadomestno vozilo - navadna škoda - zmanjšanje premoženja
Pri presoji višine odškodnine in umestitvi izplačanih odškodnin v sistem primerljivih odškodnin za primerljive poškodbe oziroma nevšečnosti (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) je treba upoštevati skupni znesek prisojene odškodnine in ne zgolj zneskov, izplačanih za posamezne oblike nepremoženjske škode. To pomeni, da pri presoji pravilnosti odmere višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo niti ni najpomembnejše, ali je bila v nekem konkretnem primeru odškodnina izplačana za telesne bolečine, za strah ali morda za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč je primerjalno pomembno predvsem, kolikšne skupne zneske so prejeli oškodovanci s primerljivimi poškodbami oziroma težavami.
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se šteje za pravno priznano nepremoženjsko škodo, zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Te težave in omejitve morajo dosegati določen prag intenzivnosti, saj (kot pove že ime te oblike škode) morajo biti zaradi posledic poškodbe, nesreče ali drugega škodnega dogodka pri oškodovancu zmanjšane življenjske aktivnosti, bodisi tako, da določenih aktivnosti ne more opravljati več, da jih opravlja težje (z več napora, z bolečinami ipd.) ali pa, da je kakorkoli pomembno prikrajšan pri izvajanju svojih poklicnih ali prostočasnih dejavnosti oziroma v vsakdanjem življenju, zaradi česar trpi duševne bolečine.
Pritožbeno sodišče nima dvoma, da se bo tožnica vse življenje spominjala hude prometne nesreče (za katero sicer sama ne nosi nobene krivde), saj je človeško in razumljivo, da udeležba v nesreči, v kateri je nekdo umrl, pri udeležencu, tudi če ni odgovoren za nesrečo, zapusti boleče spomine. Sodišče tudi ne dvomi, da so ti neprijetni spomini pri tožnici še posebej intenzivni, kadar npr. na cesti sreča motoriste ali se pelje mimo kraja nesreče, vendar tudi te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča (ki se tozadevno strinja z oceno prvostopenjskega) ne dosegajo takšne stopnje intenzivnosti, da bi pomenile zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00037807
ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/2, 339, 339/2, 339/2-14, 396. ZD člen 136, 136/2, 141, 141/2, 223, 224. OZ člen 360.
uveljavljanje dedne pravice v pravdnem postopku - dediščinska tožba - spor med dediči - aktivna legitimacija - nujno enotno sosporništvo - pravnomočno končan zapuščinski postopek - dedna izjava po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - odstop dednega deleža - pravnomočen sklep o dedovanju - naknadno najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - sklepčnost tožbe - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - dobroverni posestnik - rok za vložitev tožbe - pravočasnost vložitve tožbe - ugovor zastaranja - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve - obnova zapuščinskega postopka - sprememba tožbe
Kadar je za dediščinsko tožbo aktivno legitimiranih več sodedičev, lahko s tožbo vsak posamezen sodedič uveljavlja svojo dedno pravico neodvisno od drugih. Dediči zato niso nujni enotni sosporniki.
V sodni praksi je res sprejeto stališče, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD tožba enega dediča proti ostalim sodedičem istega zapustnika, vendar pa to ne pomeni, da tožnica, ki ni dedinja po pokojnem A. A. (po katerem je bil napačno izdan dodatni sklep o dedovanju), ampak dedinja po pokojnem z istim imenom (ki je bil lastnik sporne nepremičnine), za dediščinsko tožbo ni aktivno legitimirana. Upoštevati je namreč treba, da gre v tej zadevi za specifičen primer, in da se tako tožnica kot toženka s sklicevanjem na dedno pravico potegujeta za zapuščino istega zapustnika.
Ni pravilno stališče dedinje, da bi drug dedič lahko dedno izjavo o odstopu dednega deleža drugemu dediču lahko dal le v zapuščinskem postopku. Zapuščinski postopek oziroma postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je pravnomočno zaključen in sodedič te možnosti nima več. Pravice, da z dednim deležem razpolaga, pa mu le zato, ker se o dedni pravici razpravlja v pravdi, ni mogoče odvzeti.
ugotovitev zakonite dedne pravice - krog zakonitih dedičev - dedna pravica zunajzakonskega partnerja - vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti - obstoj življenjske skupnosti - kriteriji za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti
Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZD je torej na prvem mestu življenjska skupnost partnerjev. Če te ni - to je, če partnerja ne živita skupaj - ni zunajzakonske skupnosti v pomenu navedene določbe in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati. Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga ozko razlagati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00035356
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 451, 458, 458/1. OZ člen 417, 417/1, 419.
naročniška pogodba - pogodba o odstopu terjatev - dokazno breme - spor majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dejansko stanje - dopustni pritožbeni razlog
Z očitkom, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da ni zadostila zahtevanemu dokaznemu bremenu, ker k tožbi ni priložila dokazila o sklenitvi zatrjevane cesijske pogodbe med njo in odstopnikom, čeprav je trdila in dokazala, da je bil toženec o spremembi upnika obveščen, kršilo določilo 451. člena ZPP, tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na prej povzeto določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, ni dovoljena v pritožbenem preizkusu.
Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da za odstop terjatve zadošča že obvestilo dolžniku. Odstop terjatve je v skladu s 1. odstavkom 417. člena OZ pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega. Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu.
Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku. Ob obrazloženem je tako bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede odstopa (sklenitve pogodbe o odstopu) vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da temu dokaznemu bremenu le s predložitvijo obvestila o odstopu terjatve tožeča stranka ni zadostila, saj je toženec sklenitev te pogodbe izrecno zanikal in tožeči stranki vseskozi očital nedokazanost njenih trditev, da je pogodbo o odstopu terjatev z družbo T. d.o.o. sklenila.
Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pogodbe o odstopu vtoževane terjatve, s katero naj bi bila na njo prenesena vtoževana terjatev do toženca, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala aktivne legitimacije.
pridobitev lastninske pravice - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - načini pridobitve lastninske pravice - nesklepčnost - vsebinska nesklepčnost tožbe - odsotnost trditev o odločilnih dejstvih
Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Nič od navedenega tožniki ne zatrjujejo; ne navajajo nobenih dejstev, ki bi jih lahko sodišče presodilo po kateremkoli od navedenih zakonskih določb.
Teleološka, pa tudi edina smiselna razlaga 34. člena ZFPPIPP v kontekstu preostalih določb ZFPPIPP, zlasti določbe 21. člena, terja ugotovitev, da je gospodarska družba dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.. OZ člen 136.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - razsodnost - izvedensko mnenje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Alkoholiziranost na delovnem mestu je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti delavca, kar je že večkrat potrdila ustaljena sodna praksa. V konkretnem primeru tožniku ni mogoče očitati ne naklepa in ne hude malomarnosti v zvezi z očitano kršitvijo. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri tem oprlo na 136. člen OZ, ki določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega razloga ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00038150
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1-UPB2 člen 57, 57/2, 201, 201/2, 201/4.. ZVZD člen 5,5/1.
dejansko stanje sodbe - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - celovita dokazna ocena - ogrožanje varnosti pri delu
Dejansko stanje glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi odgovorna oseba za vodenje gradbenih del na kraju, kjer je prišlo do nesreče ter glede očitka, da obtoženec ni poskrbel za zavarovanje gradbišča, varnostno opremo in da je dovolil delavcem, da mečejo tramove na prostor, ki ni bil zavarovan.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00034392
OZ člen 335, 335/2, 335/3, 352. SZ-1 člen 71.
upravnik stavbe v etažni lastnini - odgovornost upravnika za plačilo dobaviteljem - sporočanje podatkov o neplačnikih - odškodninska terjatev - ugovor zastaranja - obrazloženost ugovora - trditveno breme - začetek teka zastaralnega roka - začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Ugovor zastaranja mora biti obrazložen. Tožena stranka neuspešno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje s trditvami v pritožbi, da bi se izkazalo, če bi sodišče kot začetek zastaralnega roka vzelo in upoštevalo prvi dan, ko so zakonske zamudne obresti začele teči, da je zahtevek tožeče stranke v celoti zastaran. V kolikor bi želela tožena stranka doseči presojo njenih zatrjevanih dejstev pred pritožbenim sodiščem, bi morala hkrati tudi trditi, da je pred sodiščem prve stopnje podala relevantne trditve o tem, katerega dne so v vsakem primeru zamude po njenem mnenju začele teči zakonske zamudne obresti. O teh dejstvih je imela kot upravnik stavbe prav gotovo vse relevantne podatke in bi lahko svoj ugovor zastaranja v delu, ki se nanaša na odškodnino, ker tožeči stranki ni pravočasno sporočila plačnikov, ki so mesečne račune plačevali z zamudo, tudi ustrezno obrazložila, pa ga ni. Poleg tega tudi v pritožbi ni konkretno navedla, na kateri del zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, se njene trditve sploh nanašajo, saj iz razlogov sodbe jasno izhaja, da se zahtevek ne nanaša zgolj na odškodnino v zvezi z zamudami plačil, zgolj na te pa se v pritožbi pritožnica sklicuje.
ustanovitev nujne poti - redna raba nepremičnine - nujna vzdrževalna dela - možnost dostopa - materialno procesno vodstvo
Ker trditev o redni rabi nepremičnin delno, kot je obrazloženo, predlagatelj ni izkazal, delno pa so bile te trditve o izrednem in nujnem vzdrževanju nepremičnin, kar pa ne predstavlja redne rabe nepremičnin (sodišču prve stopnje pa ni bilo potrebno izvajati materialnoprocesnega vodstva, saj sta na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z redno rabo nepremičnin opozorila v svojih vlogah tako prvi kot tretji nasprotni udeleženec), je že iz navedenih razlogov zavrnitev predloga za dovolitev nujne poti pravilna. Nepomembno je ali ima predlagatelj v okviru obstoječih dostopov možnost opravljati vsa redna in vzdrževalna dela, za kar bi naj potreboval (zaradi posebnega prometnega režima) le dovoljenje Občine ... .
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00034571
ZIL-1 člen 42, 43/1-b, 43/1-c, 43/2. ZPP člen 314.
blagovna znamka - ničnost - delna sodba
Sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču tožene stranke, da je tožeča stranka tista, ki bi morala zatrjevati pridobljeni razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo. To ne more držati že na podlagi besedne uporabe drugega odstavka 43. člena ZIL-1. Le tožena stranka je tista, ki lahko zatrjuje in dokaže dolgotrajno uporabo blagovne znamke in s tem prepreči, da bi sodišče pri presoji absolutnega razloga za zavrnitev znamke upoštevalo, da je znamka brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1), ali opisna (točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1).
Tožena stranka ni uspela v postopku dokazati, da je povprečen uporabnik storitev in blaga, ki ga je takrat nudila tožena stranka enačil pojma "1A INTERNET" s toženo stranko, kot enim prvih ponudnikov takih storitev v Sloveniji. Sodišče je opravilo presojo tržnega deleža znamke, intenzivnosti, geografskega obsega in trajanja uporabe znamke, višino naložb, ki so jih podjetja namenila promociji.
V luči povezave med znakom ter blagom in storitvami, za katere je bila prijavljena registracija, je treba presojati ali je ta zadostna in natančna ter konkretna, neposredna in razumljiva brez dodatnega razmisleka. Le tedaj so izpolnjeni razlogi za absolutno razveljavitev po točki c prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Če gre za izraze, ki le spominjajo ali namigujejo na nekatere lastnosti blaga ali storitev, navedeni absolutni razveljavitveni razlog ni podan.
Vendar pa beseda "1A" v času prijave ni bila tako pogosto uporabljena beseda kot je beseda "internet". Na podlagi podatkov vsebovanih besed "1A" na dan 1. 1. 2007, ki jih je predložila tožena stranka, sta bili pri URSIL registrirani le dve znamki, ki sta vsebovali tudi besedo "1A".
Čeprav so v zakonskem besedilu točke c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 v delu "kakovost" in "geografski izvor" ti besedi enaki, še ne pomeni, da je enak tudi njun pomen. Pri točki c) gre namreč za opisnost glede kakovosti in geografskega porekla, pri točki h) pa glede istega za zavajanje javnosti.
Znamka ima zavajajočo naravo, če se po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 lahko ugotovi obstoj resnične prevare ali dovolj velike nevarnosti prevare potrošnika.
vsebina izvršilnega naslova - višina terjatve - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi
Ker je dolžnica višino terjatve izpodbijala z dejstvi, nastalimi pred izdajo izvršilnega naslova, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da dolžnica ni nasprotovala vsebini izvršilnega naslova. Z navedbami o nepravilnem knjiženju upnika je namreč izpodbijala materialnopravno zakonitost izvršilnega naslova, ki je lahko ponovno presojana le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, vloženimi zoper izvršilni naslov, nikakor pa ne v izvršilnem postopku, kot je dolžnico pravilno poučilo sodišče prve stopnje.