Ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti od ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali kaznivo dejanje grožnje. Ta ravnanja namreč zaradi odnosa konzumpcije zgubijo samostojnost, saj je njihova celotna kriminalna količina vsebovana v kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1.
Glede na vsebino lastninske pravice, ki daje lastniku lastninskopravna upravičenja, in je opredeljena v 37. členu SPZ, upoštevaje, da drugotoženi niti ni zatrjeval obstoja stvarne ali obligacijske pravice na nepremičnini tožnikov, ki bi mu dajala pravico do vznemirjanja, je tudi zaključek o protipravnosti pravilen, medtem ko se je sodišče na lokacijsko informacijo sklicevalo le kot na dodaten razlog. Pritožbena navedba o zlorabi pravic tožnikov, ki sta pravno varstvo zahtevala šele osem let po izgradnji nadstreška, ki ju v ničemer ne ovira, predstavlja lastno stališče pritožnika, za katerega v dokaznem postopku ni podlage, kar velja tudi za pritožbeno trditev, da nadstrešek, ki naj bi segal 20 cm v zračni prostor nepremičnine tožnikov ne pomeni vznemirjanja lastninske pravice, ker naj bi lastninska upravičenja tožnikov ne bila v ničemer okrnjena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je terjatev s prvo začasno odredbo že v zadostni meri zavarovana. Čeprav ne preprečuje, da bi dolžnici (toženki) objavili ponudbo za prodajo nepremičnin, ki bi jo morebiti sprejela tretja oseba, preprečuje, da bi se na to tretjo osebo prenesla lastninska pravica. Zaradi zaznamovane prepovedi obremenitve in odtujitve se ne bi mogla vpisati v zemljiško knjigo. Zaradi tega tretji (tudi, če bi pristojna upravna enota posel odobrila) ne bi pridobil pravic, ki bi tožnikoma preprečevale uspešno uveljavitev terjatve. Tako nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), ob upoštevanju že izdane začasne odredbe ni podana. Iz enakih razlogov odredba ni potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).
Nadalje predlagana začasna odredba tudi ni v funkcionalnem razmerju s tožbenim zahtevkom (načelo koneksnosti). Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe bi tožnika dosegla nekaj nasprotnega, kot uveljavljata s tožbenim zahtevkom. Takšna začasna odredba, ki po vsebini povsem prekriva tožbeni zahtevek, bi toženkama v bistvu prepovedala izpolnitev tožbenega zahtevka - in to ne zgolj prostovoljno izpolnitev med pravdo, temveč še 30 dni po pravnomočnem zaključku postopka.
Tožnik ni dokazal svojih trditev o menjalni pogodbi, sklenjeni in realizirani v letu 1984 tako, da je na podlagi menjalne pogodbe sam prevzel v posest sporna dela nepremičnin tožencev in v nadaljevanju v vse do leta 2019 oziroma 2020 to tudi nemoteno izvrševal. Pravilen je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožnikovih trditev in zahtevka, da je glede na določila 28. in 43. člena SPZ na spornih dellih nepremičnin tožencev pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.
Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.
Kadar pride do delnega poplačila upnika v okviru izvrševanja pravnomočnega sklepa o izvršbi neodvisno od volje strank, obvestilo upnika sodišču o opravljenih izvršilnih dejanjih ni potrebno, saj je dolžnikov dolžnik tisti, ki mora izvrševati pravnomočen sklep o izvršbi z upoštevanjem vseh omejitev in vseh ostalih določb ZIZ. Ker upnik v vlogi ni zatrjeval, da bi plačila prejel s strani dolžnika oziroma izven okvirjev izvrševanja pravnomočnega sklepa o izvršbi, ampak je navedel, da mu je dolžnikov dolžnik nakazal zneske plačil, stroški za sestavo te njegove vloge, s katero je delno umaknil predlog za izvršbo za delna plačila, niso bili potrebni za izvršbo.
Sodišče je na podlagi zaslišanja izvedenca argumentirano obrazložilo, da z drugimi oblikami pomoči ni mogoče doseči odprave vzrokov, zaradi katerih pridržana oseba ogroža svoje zdravje in zdravje in življenje drugih, saj je do zdravljenja povsem nekritična in v njem ne želi sodelovati. V trenutnem stanju duševne motnje zato druge oblike zdravljenja niso ustrezne.
Tudi če drži, da je lastnik tožene stranke konkurent tožeče stranke in da je imel za objavo tudi druge motive, ni mogoč zaključek, da je bila svoboda izražanja pri spornih objavah zlorabljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo da je bila z zapisi omogočena tehtna javna razprava o pereči problematiki v splošnem javnem interesu. Negativne vrednostne sodbe niso dopustne le takrat, kadar nimajo nikakršne podlage v dejstvih, ki jih podpirajo, oziroma če so onkraj predmeta razprave in se sprevržejo v osebno sramotenje in ponižanje. Glede na vsebino in stil zapisov tudi po mnenju pritožbenega sodišča objav ni mogoče opredeliti kot sramotenje in ponižanje. Navsezadnje so bili zapisi s podobno vsebino objavljeni tudi v drugih medijih in je torej že iz tega razloga težko govoriti, da je šlo samo za "obračunavanje" med pravdnima strankama.