objektivna odgovornost - denarna odškodnina - povzročitev škode - odgovornost proizvajalca stvari z napako (producentska odgovornost)
Objektivno odškodninsko je odgovoren proizvajalec s coca colo napolnjene steklenice, ki je dal v promet proizvod z napako, zaradi katere je prišlo do eksplozije steklenice in poškodovanja oškodovanke (1. odst. 179 člena ZOR).
Pri proizvodu stvari z napako v smislu prvega odstavka 179. člena ZOR gre za napako pri posamičnih proizvodih, torej po opredelitvah nekaterih avtorjev za takoimenovano tovarniško napako, pri nevarnih lastnostih stvari v smislu drugega odstavka 179. člena ZOR pa za nevarne lastnosti cele serije in ne le posamičnih proizvodov, torej po opredelitvah nekaterih avtorjev za takoimenovano konstrukcijsko napako (pri čemer so te opredelitve pri posameznih avtorjih vsebinsko tudi različne), vendar ne samo za te, ampak tudi za takoimenovane instrukcijske napake zaradi odsotnosti ali pomanjkljivih opozoril.
URS člen 29, 29-1, 29-3.ZKP člen 16, 16/3, 269, 269/1-5, 269/1-6, 354, 354/1.
obtožnica - funkcija obtožnice - sestavine obtožnice - predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi - predlog zaslišanja obdolženca
Obtožnica daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče (1.odst. 354.čl.ZKP) in hkrati daje obtožencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3.alinea 29.čl. ustave, 3.odst. 16.čl. ZKP).
Iz tako določene funkcije obtožnice pa nadalje izhaja, da za obtožnico, ki je pogoj in podlaga za presojo, ali je nekdo storil kaznivo dejanje, ni dovolj, da obsega elemente, ki jih določa 269.čl. ZKP, ampak mora tudi po svoji vsebini omogočati predvsem presojo, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.
Tožilec je dolžan izrecno navesti, s katerimi dokazi naj se ugotavljajo odločilna dejstva, navesti mora zagovor obdolženca in svoje stališče o navedbah obrambe. Takšne tožilske funkcije ne more nadomestiti sodišče pri sklepanju o ugovoru zoper obtožnico s svojo presojo, npr. da dokazi, ki jih predlaga v obtožnici tožilec, ne utemeljujejo obtožbe, da pa so na razpolago drugi dokazi, ki bi obtožbo utemeljevali.
Vložniku ni moč pritrditi, da bi moral tožilec kot dokaz predlagati tudi zaslišanje obdolžencev. Takšen predlog ni potreben ne samo zato, ker med sestavinami obtožnice, kot jih določa 269.čl. ZKP, to ni posebej predpisano, temveč ker je biti (za)slišan pravica obdolženca, ki jo zagotavljata Ustava in ZKP.
Obtožnica ni sestavljena v skladu s 5. in 6.tč. 1.odst. 269.čl. ZKP, ker se v njej predlaga, naj sodišče na glavni obravnavi v dokazne namene uporabi listine v spisu, v obrazložitvi obtožnice pa se sklicuje na izpovedbo A.U., zaslišanega kot pričo in obdolženca.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje - delitev skupnega premoženja - določitev deležev
Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list RS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94) šteli, da sporno stanovanje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker ni bilo kupljeno iz premoženja, ki bi ga bila zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Revidentka sicer opozarja, da je tedaj, ko je toženec kupil stanovanje, zakonska zveza še trajala, čeprav sama priznava, da je življenjska skupnost že razpadla. Ker torej ni bilo več življenjske skupnosti in ker sta sodišči ugotovili, da je bilo stanovanje kupljeno iz toženčevih sredstev (odškodnina za nepremoženjsko škodo in dve posojili, ki jih je sam v pretežni meri že vrnil), je pravilno razsodilo, da je sporno stanovanje toženčevo premoženje in je zavrnilo zahtevek, da bi stanovanje spadalo v skupno premoženje.
ZOR člen 170, 171. ZNZ člen 47, 54. PRAVILA ZA OPRAVLJANJE POOBLASTIL POOBLAŠČENIH URADNIH OSEB ORGANOV ZA NOTRANJE ZADEVE člen 6, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 79, 81.
povzročitev škode - odgovornost pravne osebe (delodajalca) nasproti tretjim - odgovornost drugih oseb - namerna povzročitev škode - neposredna odškodninska odgovornost delavca (policist) - pooblastila pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve - vstopanje v tuje stanovanje - uporaba prisilnih ukrepov
Policisti, ki so pooblaščene uradne osebe, morajo po določilih Zakona o notranjih zadevah (ZNZ, Ur.l. SRS, št. 38/88 do RS, št. 58/93 in po spornem dogodku veljavne spremembe do RS, št. 49/98) skrbeti za javni red in mir. Zato morajo v primeru, ko zvejo ali so obveščeni, da se na določenem kraju (tudi v zasebnem stanovanju) krši javni red in mir, ukrepati tako, da se preneha s kršitvijo, da se zberejo podatki o kršilcih in da se jih po potrebi izroči pristojnim organom v nadaljnji postopek. Intervencijo morajo opraviti hitro, odločno in zakonito (Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije, Ur.l. SRS, št. 44/88). Za to smejo uporabljati predpisane prisilne ukrepe, s katerimi se z najmanjšimi možnimi posledicami doseže izvršitev uradne naloge. V primeru, ko imetnik stanovanja to želi ali kliče na pomoč, smejo vstopiti v tuje stanovanje in ga vizualno pregledati (79. in 81. člen Pravilnika), osebe, ki ogrožajo javni red in mir smejo pridržati (55. do 60. člen Pravilnika), to pa dosežejo tudi s prisilnimi ukrepi, med katerimi je strokovni prijem milejše prisilno sredstvo od strokovnih udarcev in metov ter od uporabe gumijevke in drugih ukrepov.
postopek za preklic pogojne obsodbe - rok za pripravo obrambe - sestavine sodbe o preklicu pogojne obsodbe - zagovornik po uradni dolžnosti
Opis kaznivega dejanja ni predpisana sestavina sodbe, s katero se prekliče pogojna obsodba.
V rednem postopku se sicer na podlagi 438.čl. ZKP pod določenimi pogoji lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, to pa ne velja v posebnem postopku za preklic pogojne obsodbe.
V tem postopku ni predpisan rok za pripravo obrambe.
ZNP člen 122, 122/2.ZOR člen 210, 210/2.ZZZDR člen 51, 51/2, 54.
skupno premoženje zakoncev - nečista denarna terjatev - premoženjska razmerja med zakonci - razpolaganje z delom skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca
Kadar eden od razvezanih zakoncev odsvoji skupno premoženje brez soglasja drugega, ta zaradi tega ne more biti prikrajšan na premoženju. Ima lahko podoben položaj kot bi ga imel po drugem odstavku 122. člena zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ko skupno premoženje ne bi bilo mogoče razdeliti (ker je nedeljivo ali pa je delitev preprečil drugi z nedovoljenim razpolaganjem). Prizadeti skupni lastnik bi imel pravico do plačila vrednosti svojega deleža na taki skupni stvari. Navedeno določilo ZNP je materialnopravne narave in je zato uporabljivo tudi za rešitev takih sporov, kot je predmetni. Do enakega pravnega zaključka pa pripeljejo tudi določbe o neupravičeni pridobitvi zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
Če pravnega posla prizadeti razvezani zakonec ne izpodbija, ima do drugega denarno terjatev. Ta terjatev po višini pa ne more biti odvisna od tega, ali je in koliko drugi iztržil za odsvojeno skupno premoženje (odsvojitev je lahko brezplačna ali le delno odplačna), pač pa od njegove vrednosti (oziroma deleža prizadetega partnerja na skupnem premoženju). Zato taka terjatev, kot je sporna, ne more predstavljati čiste denarne terjatve. O čisti denarni terjatvi je praviloma mogoče govoriti le v pogodbenih (v razmerjih med pogodbenikoma) in ne zunajpogodbenih razmerjih.
Čeprav sta ugotovili, da je tožnik tožencu izročil tujo valuto in je toženec med pravdo pripoznal terjatev v tuji valuti, tega nista upoštevali, ker je po določilu drugega odstavka 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Ur.l. RS, št. 1/91-I) predpisano plačilo med domačimi osebami izključno v domači valuti. Toda ker je po prvem odstavku navedenega člena med domačimi osebami dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah, sta sodišči pravilno odločali o tožbenem zahtevku, ki je določal vrednost v tujih valutah in zahteval plačilo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.
V danem primeru gre za pogodbene obresti, za katere prvi odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) določa, da pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Ker je določilo prvega odstavka 399. člena ZOR kogentne narave, sta ga sodišči pravilno uporabili in zavrnili drugačen dogovor pravdnih strank.
ZOR člen 15, 15/1, 277, 277/1, 1107, 1107/2. ZUDE člen 5, 5/1, 8. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 80.
načelo enake vrednosti dajatev - uporaba posebnih uzanc - ohranjanje realne vrednosti denarne obveznosti
Iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev izhajajo udeleženci dvostranskih pogodb pri sklepanju pogodb, ne pa v stadiju njihovega izpolnjevanja (1. odstavek 15. člena ZOR). Za ta stadij je pomembno ohranjanje realne vrednosti s pogodbo dogovorjenih obveznosti.
Za ohranitev realne vrednosti denarne obveznosti sta na voljo dve možnosti: zamudne obresti, ki vsebujejo tudi revalorizacijski del, ali pa vezava obveznosti na neko tujo valuto. Obveznost plačati zamudne obresti je zakonska obveznost, ki je strankam ni treba posebej dogovarjati, uporabo druge valorizacijske možnosti pa morata stranki pravnega razmerja izrecno dogovoriti, sicer je upnik ne more z uspehom uveljaviti.
Analogno 2. odstavku 1107. člena ZOR se lahko tudi posebne uzance uporabijo za rešitev vprašanj, ki jih ZOR ne ureja.
ZPod člen 146. Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah (1989) člen 74, 75, 76, 76/2. ZBH člen 82. Zakon o hranilno kreditnih službah in blagajnah za vzajemno pomoč (1980) člen 2, 2/1, 6, 6/1, 6/2, 6/3, 9, 9/1, 10, 10/1, 10/3.
zbiranje hranilnih vlog občanov - hranilno kreditne službe kot pravne osebe - podjetja z registrirano dejavnostjo hranilno kreditne službe - izplačilo hranilne vloge - jamčevanje države za hranilne vloge
Dejstvo, da ima podjetje (ustanovljeno po določbah ZP/88) firmo "..., podjetje za (finančni inženiring in) hranilno kreditno službo, d.d." - nikakor ne narekuje pravne presoje, da je to podjetje samoupravna finančna organizacija, ki jo ZHKS/80 imenuje hranilno-kreditna služba in ji določa samostojno pravno osebnost. Okoliščina, da je bilo podjetje registrirano s firmo, ki je ugotovljena, zato ne narekuje pravne presoje, da je po določbi 3. odstavka 10. člena ZHKS/80 veljalo (subsidiarno) jamstvo Republike Slovenije za hranilne vloge, vložene pri tem podjetju.
Res je dovoljena samopomoč (in v takšnem primeru oškodovalec ni dolžan povrniti škode tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči - prvi odstavek 162. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), vendar le v primerih, ko gre za to, da se odvrne kršitev pravice, in to kadar grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR). Splet vseh pravkar naštetih okoliščin mora biti podan, da je mogoče storilčevo dejanje obravnavati kot dovoljeno samopomoč, saj sicer nihče ne sme svoje pravice, čeprav je ta prizadeta, uveljavljati sam.
zahteva za izreden preizkus pravnomočne odločbe - postopek s tožbo - rok za vložitev (dopolnitve) tožbe - zavrženje (dopolnitve) tožbe - odločanje na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku
Tožba je bila vložena v roku iz 1. odstavka 24. člena ZUS in zato pravočasno. Z vlogo z dne 09.1.1996 (tedaj več kot pol leta po izteku nepodaljšljivega zakonskega roka za vložitev tožbe) je tožeča stranka tožbo dopolnila. Te dopolnitve pa vrhovno sodišče utemeljeno in pravno pravilno ni upoštevalo, ampak jo je kot nedovoljeno zavrglo. Pravno pravilno je namreč stališče, da je dopolnjevanje tožbe z razlogi, ki jih ni v pravočasno vloženi tožbi, glede novih razlogov enako situaciji, ko se tožba vloži po preteku roka, ki ga zakon določa za vložitev tožbe.
Dejstev, ki so se nanašala na zapadlost posameznih zneskov neplačanega prometnega davka, tožeča stranka v upravnem postopku ni izpodbijala. Z drugimi besedami to pomeni, da tožeča stranka glede teh dejstev, ki so bila v prvostopnem postopku obravnavana in ugotovljena, v upravnem postopku ni izrazila prav nobenega nasprotovanja ali dvoma. Zato je vrhovno sodišče pri obravnavanju njene tožbe utemeljeno izhajalo iz določbe 1. odstavka 39. člena ZUS v katerem je uzakonjeno pravilo, da sodišče odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Prav nobenega razloga ni imelo sodišče za uporabo 2. odstavka 39. člena ZUS, za uporabo katerega se v zahtevi za izreden preizkus neutemeljeno zavzema tožeča stranka.
lokacijsko dovoljenje - pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja - komunalni vodi na tujih zemljiščih - soglasje lastnikov zemljišč
Pogoji v lokacijskem dovoljenju morajo biti v skladu s pogoji, predpisanimi v prostorskem izvedbenem aktu, katerega zakonitost se preizkuša pri ustavnem sodišču.
Pogoji, določeni v izreku odločbe o lokacijskem dovoljenju, morajo biti nepogojni in jasno določeni.
Za napeljavo komunalnih vodov na tujih zemljiščih mora investitor v lokacijskem postopku pridobiti dovoljenje lastnikov zemljišč za poseg v njihova zemljišča.
upravni spor - obnova sodnega postopka - denacionalizacijski upravičenec
Postopek v upravnem sporu, v katerem je bila tožba kot prepozno vložena zavržena, se obnovi, če se z novim dokazom ugotovi, da je bila pravočasno vložena.
Ni denacionalizacijski upravičenec oseba, ki je nepremičnino pridobila z darilno pogodbo že po tem, ko je bila ta prejšnjemu lastniku podržavljena.
Če so nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi ponudbe tožnika kot davčnega zavezanca (zaradi poplačila zapadlih davkov, kot je to urejala posebna uredba) in ni dokazov za neodplačnost prenosa, tožnik ni upravičenec za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Zato je bila njegova vloga pravilno zavržena.
Ker je med upravnim sporom Ustavno sodišče RS odpravilo odločbo upravnega organa druge stopnje in tudi sodbo VS RS, ker temeljita na napačni predpostavki o pravilni vročitvi odločbe o odpovedi prebivanja, v konkretnem primeru pa sta oba upravna organa še pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS zahtevo za "ponovno" vročitev iste odločbe zavrnila, izhajajoč pri tem iz enake, nepravilne predpostavke o že opravljeni pravilni vročitvi, je odločba, ki temelji na enaki dejanski podlagi, nezakonita.
industrijska lastnina - blagovna znamka - razveljavitev blagovne znamke - neuporaba blagovne znamke brez upravičenega razloga - uporaba zavarovanega znaka razlikovanja kot dela sestavljene besede
Uporaba z blagovno znamko zavarovanega znaka razlikovanja, ki ga predstavlja beseda v sestavljeni besedi, je uporaba blagovne znamke.