KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00035688
KZ-1 člen 158, 158/1, 168, 168/2, 57, 58. URS člen 29.
kaznivo dejanje razžalitve - pogojna obsodba - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - negativna vrednostna ocena - napad na čast in dobro ime
Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazne predloge obdolženega, ki izhajajo iz točke 3 napadene sodbe ter takšno svojo odločitev v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - pogodba o finančnem leasingu - najemno razmerje - podnajemniško razmerje - odpoved najemne pogodbe s strani stečajnega upravitelja - ugovor tretjega - ovira za opravo izvršbe
Vsak neposredni posestnik, ki svojo posest stvari črpa na izvedeni pravici, t.j. na pravici nelastnika, ki je pravico do določenega razpolaganja s stvarjo pridobil od lastnika (kot npr. najemnik leasingojemalca ali podnajemnik, kar sta tožeči stranki), je že ob sklenitvi zadevnega pravnega posla z nelastnikom seznanjen z dejstvom, da utegne biti njegova posest odvisna od primarnega razmerja njegovega pogodbenega partnerja z lastnikom. Okoliščina, da je nepremičnina, ki se v izvršilnem postopku izroča lastniku, v posesti tretjega in ne dolžnika, ne preprečuje izvršbe.
Z začetkom stečajnega postopka stečajni upravitelj pridobi enostransko oblikovalno upravičenje odpovedati vse najemne in zakupne pogodbe, ne da bi bilo zato treba sprožiti kakršenkoli dodatni sodni postopek.
V skladu s 363. členom ZPP je pritožba, kot redno pravno sredstvo dovoljena le zoper odločitve sodišča prve stopnje in ne zoper procesne odločitve pritožbenega sodišča.
izpodbojno pravno dejanje - paulijanska tožba (actio pauliana) - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - insolventnost dolžnika - ožje povezane osebe - obseg premoženja - trditveno in dokazno breme - nesklepčnost trditev - nekonkretizirane trditve - materialno procesno vodstvo - ugotovitev dejstev izven trditvene podlage - nadomeščanje trditev z dokazi - kršitev pravice do izjave - prepozne navedbe - objektivne meje pravnomočnosti - (ne)učinek res iudicata - vezanost na pravnomočno sodbo - nujno sosporništvo - načelo najugodnejšega dejanja - razlog za prekinitev postopka
Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost. Če (poznejši) stečajni dolžnik v času sklepanja posla ni bil insolventen, posel ni izpodbojen, ne glede na to, kako vpliva ali bi lahko vplival na stečajno maso. Breme dokazovanja, da oseba ni insolventna, je na stranki, ki izpodbija pravno dejanje.
Ker sta toženca nujna sospornika, se v skladu z načelom najugodnejšega procesnega dejanja učinek pritožbe prvega toženca razteza tudi na drugo toženko, čeprav se ni pritožila.
Listine lahko nadomestijo trditve le v izjemnih primerih, ko gre za visoko strokovne navedbe ali obsežne strokovne podatke.
poslovna odškodninska odgovornost - kršitev pogodbene obveznosti - splošni pogoji poslovanja - overjen prevod listin, sestavljenih v tujem jeziku - potrošnik - enostranska sprememba pogojev - nepošteni pogodbeni pogoji - ničnost pogodbenega določila - finančni instrumenti - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - sprememba cene - nepredvidljive okoliščine - negativno stanje - priznano dejstvo - izpolnitveni pomočnik - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - zavrnitev tožbenega zahtevka
Parcialen prevod splošnih pogojev, ki predstavljajo avtonomno materialno pravo, ne more služiti kot materialnopravna podlaga za odločitev, saj vedno obstaja možnost, da preostali, neprevedeni del splošnih pogojev vsebuje določilo, ki v določenih primerih izključuje uporabo prevedenih členov oziroma omejuje njihovo uporabo.
Četudi bi bili Splošni pogoji X. tožencu v celoti na voljo v slovenskem jeziku in bi iz njih izhajalo, da je banka X. imela pravico na njihovi podlagi enostransko spremeniti cene že opravljenih poslov za nazaj, Splošnih pogojev X. v navedenih delih v razmerju do toženca (potrošnika) ne bi bilo mogoče uporabiti zaradi njihove nepoštenosti in posledične ničnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00036692
URS člen 22, 33. ZIZ člen 15, 24, 24/4, 56a, 62, 62/2, 67, 76, 170, 170/2. ZPP člen 319, 319/1. ZZZDR člen 56, 56/2. DZ člen 82, 82/1.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - prehod obveznosti - pravno nasledstvo - skupno premoženje zakoncev - subjektivne meje pravnomočnosti - pravica do izjave - pravica do zasebne lastnine - kvalificirane listine - ustavna pritožba - odločba Ustavnega sodišča - precedenčni učinek
Subjektivne meje pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ki ima pravno moč izvršilnega naslova, zavezujejo zgolj prvega dolžnika. Drugačno stališče bi pomenilo kršitev pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe in ustavne pravice druge dolžnice do sodelovanju v postopku iz 22. člena Ustave.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1.. ZZVZZ člen 34, 34/3.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - poškodba pri delu - prenehanje delovnega razmerja
Na podlagi prvega odstavka 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila) zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Glede na to, da je tožniku že med trajanjem začasne nezmožnosti za delo prenehalo delovno razmerje, je za odločitev v zadevi bistvena tudi določba tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ, kjer je določeno, da če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Tožnik očitno uveljavlja ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi priznanja pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Glede na že omenjeno določbo pa v primeru, kot je predmetni, nadomestilo pripada le v primeru, če bi bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi posledic poškodbe pri delu. Tožnikov pravni interes je torej izkazan le v primeru ugotovitve, da je začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, saj bi bil le v tem primeru upravičen do nadomestila.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odjava iz zavarovanj - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da verjame tožniku, da ni napisal iz izročil toženi stranki sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ZDR-1, ki v prvem odstavku 83. člena določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Po določbi 87. člena ZDR-1 pa mora biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Ker tožnik odpovedi ni podal, ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj na podlagi odpovedi, ki jo je za tožnika sestavila sama in je ni podpisal tožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00034326
OZ člen 133, 239. SPZ člen 207. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZGD-1 člen 623, 623/4. ZIZ člen 272, 272/1.
opustitveni zahtevek - odškodnina - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - nedopustno ravnanje - vzročna zveza - deljena odgovornost - oddelitev družbe - prenosna družba - delitveni načrt - pravno nasledstvo - odstop terjatve v zavarovanje - bodoče terjatve - dokazni standard za izdajo začasne odredbe - dokazni standard v pravdnem postopku - izvedensko mnenje - dejansko in pravno vprašanje - očitek protispisnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Posledično ugotovitve glede vzročne zveze pravzaprav niti niso pomembne, saj je za obstoj odškodninske odgovornosti zahtevana kumulativna izpolnitev vseh njenih predpostavk.
Glede obstoja pravnega nasledstva je izvedenec ugotovil: da družbi K., d. o. o., in M., d. o. o., ki sta nastali z oddelitvijo od prenosne družbe (L., d. o. o.) aktivno poslujeta (izvedenec je ugotovil tudi obseg prenesenega premoženja), medtem ko je bil za prenosno družbo vpisan začetek postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije, ter da je bil glede na dostopne podatke ključni del dejavnosti prenosne družbe prenesen že ob oddelitvi tožeče stranke (K., d. o. o). Na podlagi izvedenčevih dejanskih ugotovitev je nato sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni sklep, da ta dejstva dokazujejo obstoj pravnega nasledstva tožeče stranke za obveznosti prenosne družbe.
Protispisnost se po jasnem stališču sodne prakse nanaša zgolj na tehnično napako v povzemanju vsebine dokazov in ne na nasprotovanje dokazni oceni.
Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo za dejansko opravljeno delo pri delodajalcu, tožena stranka pa v postopku ni dokazala, da bi tožniku izplačala plače ter tudi v pravdi ni ugovarjala navedbam, da ni izplačala plače in tudi ni prerekala zatrjevane višine plače.
kršitev temeljnih pravic delavcev - uporaba kazenskega zakona - delicta propria
Zgolj povzemanje zakonske dikcije po neuporabljenem kazenskem zakonu KZ-1E, ob siceršnji pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja in s slednjo skladni obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa ni v ničemer vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ni posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria), pač pa ga lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033800
SPZ člen 66, 66/1, 67, 67/2, 67/5, 115, 117, 117/1, 118, 118/2. SZ-1 člen 9, 9/3.
etažna lastnina - dejanska etažna lastnina - solastnina - navidezna solastnina - poslovna stavba - stroški upravljanja - stroški vodenja rezervnega sklada - izredno upravljanje - redno upravljanje - večinsko soglasje etažnih lastnikov - funkcionalna celota - promet z nepremičnino - zemljiškoknjižno stanje - sklenitev pogodbe - solastniški delež
Odgovor na vprašanje obstoja (dejanske) etažne lastnine je pomemben zaradi različnih pogojev za veljavnost posla določitve upravnika po Stvarnopravnem zakoniku. Če gre namreč za solastnino, se določitev upravitelja stvari šteje za posel, ki presega okvire rednega upravljanja s stvarjo, zato je za njegovo veljavnost potrebno soglasje vseh solastnikov. Če pa gre za etažno lastnino, predstavlja določitev upravnika posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. SPZ dejanske etažne lastnine ne ureja, jo pa ureja Stanovanjski zakon, ki v tretjem odstavku 9. člena določa, da določbe glede upravljanja veljajo tudi za večstanovanjske stavbe, v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. Določbe SZ-1 sicer ne veljajo za poslovne stavbe, vendar pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da dejanska etažna lastnina ne bi bila mogoča tudi na poslovnih stavbah.
Iz zakonske določbe prvega odstavka 132. člena ZDR-1 in sodne prakse jasno izhaja, da način prenehanja delovnega razmerja z vidika upravičenosti do odpravnine ob upokojitvi ni bistven. Tako ni podlage, da bi delavcu, ki mu delovno razmerje preneha po zakonu (oziroma ker mu je kot sodniku bila izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije po sklepih disciplinskega sodišča), odrekali pravico do odpravnine ob upokojitvi zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (sodniške funkcije). Z vidika upravičenosti do te odpravnine sta določena (le) dva pogoja, da delavcu (sodniku) delovno razmerje (sodniška funkcija) preneha in da se naslednjega dne upokoji. Ta dva pogoja pa sta v primeru toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi izpolnjena.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3.
povračilo stroškov prevoza - dejavnost trgovine - prevoz na delo in z dela - najkrajša pot - javni prevoz - kilometrina
Za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika je bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev (72. člen kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine iz leta 2014). Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi npr. šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, potrebno uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro časovne izgube v eno smer.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 208. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - službeno potovanje - kraj opravljanja dela
Poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso poti na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 je v 31. členu določil, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati zavzemanja tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00033470
ZFPPIPP člen 300, 305, 305/2, 308, 312, 313, 314, 314/1, 314/3. URS člen 26.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - ločitvena pravica - izpodbijanje izločitvene pravice - posebna pravila v stečaju - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - uveljavitev prerekane zavarovane terjatve ali ločitvene pravice v pravdi - izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova
Terjatev pravdnih stroškov, ki so bili upniku prisojeni v pravdnem postopku po tožbi dolžnika proti upniku (Republika Slovenija) zaradi plačila odškodnine na podlagi 26. člena Ustave, ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.
Pravilo iz drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP se uporablja tudi pri terjatvah iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.
Terjatev stroškov upravne izvršbe in glob, o katerih je organ odločal po uradni dolžnosti, kot izhaja iz priloženih izvršilnih naslovov, je terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.
Upravne odločbe MOP, ki jih upnik navaja, so izdane v postopku javnega naročanja izbiranja ponudnika za odstranitev odpadkov. Tako prijavljena terjatev predstavlja strošek odstranitve odpadkov in ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.
V primeru, ko je sodišče prve stopnje zasebni tožilki vročalo predmetno odločbo v nasprotju z določili tretjega odstavka 121. člena ZKP, zasebna tožilka ni dolžna povrniti sodišču stroškov vročanja po pooblaščenem vročevalcu, saj so bili nepotrebni.
Obtožencu se očita storitev kaznivega dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe. Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti, torej tudi plačilo v dogovorjenih rokih ob zapadlosti. Preslepitev v primeru zakonskega znaka po prvem odstavku člena 228 KZ-1 pa je mogoča le v obdobju, ko bi konkretna zaveza storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, med temi zavezami pa je tudi plačilo računa ob zapadlosti.
Iz sodbenega izreka izhaja očitek o storitvi kaznivega dejanja med izvajanjem pogodbe, kar je ob povzemanju abstraktnih znakov tega kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo časa, ko je obtoženec naročil pri oškodovani družbi izdelavo PZI, to je v drugi polovici leta 2009, račun za izdelavo PZI, ki je bil izstavljen 15. 2. 2012 pa je zapadel 16. 3. 2012. Tak časovni okvir pa po vsebini pomeni čas izvajanja pogodbenih obveznosti, zato je nepravilno zatrjevanje pritožbe o zastaranju kaznivega dejanja (najkasneje 9. 2. 2020). Zaradi izpolnjevanja pogodbenih zavez v dogovorjenih rokih, torej plačila računa, ki je bil izdan 15. 2. 2012 in je zapadel 16. 3. 2012 zato še ni moglo priti do zastaranja, kajti preslepitev je namreč mogoča le v obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca morala biti izpolnjena, to pa je pred zapadlostjo izdanega računa, v konkretnem primeru pred 16. 3. 2012.
Med zavezano in oškodovano družbo bila v zvezi z izdelavo PZI sklenjena sodna poravnava (pravnomočen izvršilni naslov), se prvo sodišče ob dejstvu, da se storitev kaznivega dejanja sedaj očita obtožencu, kot fizični osebi, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor in družbenik zavezane družbe, ne pa gospodarski družbi, kot pravni osebi, zoper katero je bil z isto odločbo ustavljen kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, ni ukvarjalo z ugotavljanjem instituta spregleda pravne osebnosti, ki je izjema od pravila, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato ima pritožba prav, da je prvo sodišče s tem, ko je v tem kazenskem postopku oškodovani družbi prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini glavnice 41.400,00 EUR kršilo drugi odstavek člena 105 ZKP, v skladu s katerim bi glede na ugotovljena dejstva moralo oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo.
vročanje sodnih pisanj v tujini - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - vročanje sodnih pisanj v prevodu - uradni jezik, ki je v rabi pri sodišču - nepopolna pritožba - vloga, poslana po elektronski poti - elektronski podpis - zavrženje pritožbe
Tožniki so za vsa pisanja, ki so bila vročena tožencu po zaprošenem organu v Republiki Hrvaški, zagotovili prevod v jezik, ki ga toženec razume. Dokler so mu bila pisanja vročana po pooblaščenki za sprejemanje pisanj v Sloveniji pa dolžnost zagotovitve prevodov skladno s 146. in 146.a členom ZPP ni obstajala.
ZKP člen 35, 35/1, 35/2, 35/3. ZS člen 104, 104/2, 116.
predlog za prenos krajevne pristojnosti
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni zadevi oškodovanec A. A., okrajni sodnik in predsednik Okrajnega sodišča v B. B., ki sodniško funkcijo opravlja tudi na kazenskem področju, upoštevaje, da sta očitani kaznivi dejanji bili storjeni še na škodo C. C., sodnice na Okrožnem sodišču v B. B., D. D., vodje Okrožnega državnega tožilstva v B. B., in mag. E. E., odvetnika v B. B., utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v B. B., ki je po splošnih pravilih pristojno odločati v predmetnem kazenskem postopku. Da bi se takemu dvomu izognili, je višje sodišče za izvedbo kazenskega postopka določilo drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v Mariboru.