pomotni vpis - poprava pomotnega vpisa - zemljiškoknjižni postopek - ugotovitev obstoja služnostne pravice - izbrisna tožba - materialnopravno napačna vknjižba - skupna lastnina - odstop zadeve drugemu sodišču - vezanost sodišča na tožbeni zahtevek
Pritožnica utemeljeno opozarja, da je trdila, da je sporna vknjižba napačna iz materialnopravnega razloga in s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega ZK stanja. V obravnavanem primeru to pomeni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti (le) na navedbo (pravzaprav domnevo) tožeče stranke, da je skupno lastnino vzpostavil računalniški program, poleg tega pa stranki ni mogoče odvzeti pravice, da se odloči o njenem tožbenem zahtevku. Sodišče ni vezano na trditve, ampak na tožbeni zahtevek, o katerem mora odločiti.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00037556
ZDZdr člen 74, 74/1, 75, 75/1.
namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - socialno varstveni zavod - demenca - ogrožanje življenja in zdravja
Vprašanje, ali strokovni sklepi izvedenca pomenijo, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 74. člen ZDZdr, je stvar pravnega vrednotenja, ki je pridržano sodišču.
Kot že navedeno, je sodišče napravilo dokazno oceno posameznih (za odločitev relevantnih) dokazov in vseh dokazov skupaj, ni pa se mu treba posebej in na zalogo izrekati o vsakem, za odločitev nepomembnem, dokazu. Pritožbeno citiranje odločb Ustavnega sodišča v tej zadevi ne more imeti teže argumenta, saj jih pritožnica ne poveže s konkretnimi okoliščinami primera in ravnanjem sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035484
ZNP člen 118, 118/2, 118/3, 128.
delitev skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja bivših zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - prekinitev nepravdnega postopka - smotrnost prekinitve postopka - tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - že vložena tožba - pogoji za združitev zadev v skupno obravnavanje - napotitev na pravdo - nepotrebnost
V nepravdnem postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja lahko sodišče odloči o delitvi le, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev (drugi odstavek 118. člena ZNP), če pa je med udeleženci spor o predmetu delitve ali velikosti njihovih deležev, jih sodišče napoti na pravdo po določbah 9. in 10. člena ZNP (tretji odstavek 118. člena ZNP).
Glede na to, da nasprotna udeleženka zatrjuje, da hiša Ulica 1 ni njuno edino skupno premoženje, tudi v tem postopku obstoji spor o predmetu delitve. Skupno premoženje razvezanih zakoncev se mora obravnavati enotno. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje, če ne bi že v drugem postopku sprejelo sklepa o napotitvi na pravdo za ugotovitev obsega skupnega premoženja strank tega postopka in deležev na skupnem premoženju, to storiti v tem postopku. Ker je sklep o napotitvi na pravdo glede obsega in deležev na skupnem premoženju predlagatelja in nasprotne udeleženke že izdan, ne bi bilo smiselno na pravdo glede obsega njunega skupnega premoženja eno od strank napotiti še v tem postopku. Se pa zastavlja vprašanje smotrnosti takega ravnanja sodišča. Podani so namreč vsi pogoji za združitev obeh postopkov v skupno obravnavanje.
V tej zadevi je sporno, kaj sodi v skupno premoženje strank postopka za delitev nepremičnin. V primeru spora o tem, kaj sodi v skupno premoženje bivših zakoncev, vknjižba (so)lastniških deležev v zemljiški knjigi ni merodajna.
stečajni postopek - načrt poteka stečajnega postopka - unovčenje dolžnikovega premoženja
Če se kasneje pokaže, da zaradi (zunanjih) vzrokov, ki ne izvirajo iz sfere upravitelja, dejanj v zvezi z unovčenjem premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče opraviti v rokih, določenih v načrtu poteka stečajnega postopka, sodišče na predlog upravitelja ustrezno spremeni načrt poteka stečajnega postopka.
ZPP člen 115, 115/2, 140, 140/1, 224, 224/4, 279c, 279c/3, 279č. OZ člen 432.
vročanje po članu gospodinjstva - osebna vročitev - vročilnica kot javna listina - fikcija vročitve - pogoji za preložitev naroka - izvedba naroka v odsotnosti stranke - pristop k dolgu
Prva toženka ni izkazala upravičenih razlogov za preložitev naroka. O tem sodišče nobene od strank ni dolžno obveščati. Če namreč stranka ne prejme obvestila sodišča o preložitvi, to pomeni, da bo sodišče narok opravilo. Če se stranka naroka ne udeleži, mora trpeti morebitne škodljive posledice svoje odsotnosti.
Pravna posledica pristopa k dolgu je, da podpisnik pogodbe upniku odgovarja tako kot dolžnik, to je prva tožena stranka, kot tudi pristopnika k dolgu, mož in sin.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1.. ZZVZZ člen 34, 34/3.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - poškodba pri delu - prenehanje delovnega razmerja
Na podlagi prvega odstavka 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila) zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Glede na to, da je tožniku že med trajanjem začasne nezmožnosti za delo prenehalo delovno razmerje, je za odločitev v zadevi bistvena tudi določba tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ, kjer je določeno, da če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Tožnik očitno uveljavlja ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi priznanja pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Glede na že omenjeno določbo pa v primeru, kot je predmetni, nadomestilo pripada le v primeru, če bi bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi posledic poškodbe pri delu. Tožnikov pravni interes je torej izkazan le v primeru ugotovitve, da je začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, saj bi bil le v tem primeru upravičen do nadomestila.
ZKP člen 503, 503/2, 95, 95/4. KZ-1 člen 75, 75/2.
obročno odplačilo - rok za vložitev prošnje - premoženjska korist
Drugi odstavek 503. člena ZKP in drugi odstavek 75. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dopuščata, da sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti obročno plačilo premoženjske koristi, vendar pa sme obsojenec ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP predlog za obročno plačilo podati najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga je določilo sodišče
zaseg motornega vozila - odvzem predmetov - obrazložitev sodbe o prekršku
Res je sicer, da je lastnica zaseženega vozila podala pisno izjavo, da zaseženega vozila zaradi slabega stanja ne namerava več registrirati in da je obdolženec v zagovoru povedal, da vozilo ni vredno več kot 100 EUR in da se strinja, da gre v uničenje, vendar take izjave sodišča ne odvezujeta presoje potrebnosti in nujnosti izreka take stranske sankcije ter ustrezne obrazložitve take odločitve. Sodišče prve stopnje bi tako moralo kljub izjavam lastnice in obdolženca v obrazložitvi izpodbijane sodbe navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o tem, da je odvzem konkretnega motornega vozila neogibno potreben, da se zagotovi varnost cestnega prometa s tem, da se obdolžencu onemogoči udeležba v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, in da bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi avto bil vrnjen njegovemu lastniku tj. ali bi obdolženec imel možnost ponovno uporabiti ta avto ali ne.
Ne gre slediti materialnopravnemu stališču, da presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z vložitvijo nasprotne tožbe izgubila pravico do zadrževanja 10 % pogodbene vrednosti, toženi stranki odvzema možnost uveljavljanja napak gradnje v garancijski dobi. Toženi stranki ni onemogočeno uveljavljanje napak gradnje v garancijski dobi, saj je te napake in plačilo stroškov njihove sanacije uveljavljala z zahtevkom po nasprotni tožbi. Za te napake bo (v finančnem smislu) odgovarjala tožeča stranka, ki bo tista, ki bo stroške sanacije plačala.
Sledeč stališču tožene stranke, ki ga utemeljuje v pritožbi, pa bi prišli v situacijo, v kateri bi bila tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Sodišče bi tako zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zadržanih sredstev, s čimer bi tožena stranka pridobila sredstva za odpravo napak, hkrati pa bi z ugoditvijo zahtevku po nasprotni tožbi tožena stranka sredstva za odpravo napak pridobila še enkrat, saj ne bi bila dolžna plačati zadnjih 10 % pogodbene cene. Po odpravi napak pa tožeča stranka plačila polne pogodbene cene ne bi mogla uveljavljati ponovno, saj bi bilo o njeni isti terjatvi že pravnomočno odločeno in bi se na ta način kršilo načelo ne bis in idem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034358
ZPP člen 196, 285. OZ člen 10, 86, 86/1, 132, 183.
ničnost pogodbe - pogodba o opravljanju upravniških storitev - tožba na ugotovitev ničnosti - pasivna legitimacija - nujni in enotni sosporniki - učinek pravnomočne sodbe - pogodbene stranke - etažni lastniki kot stranka postopka - napačna stranka - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - opozorilo nasprotne stranke - navadna škoda - izvršilni stroški - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - načelo prepovedi povzročanja škode - protipravno ravnanje - vložitev predloga za izvršbo
Materialno procesno vodstvo zajema (pomembna) dejstva in (potrebna) dokazila, ni pa namenjeno šolskemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Tožena stranka je (že) v drugi pripravljalni vlogi zapisala da je tožeča stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o upravljanju, "na podlagi zavezujočih zakonskih določil in sprejete sodne prakse dolžna zajeti vse pogodbene stranke, ker drugače ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke Pogodbe o upravljanju so bile S. d. d., etažni lastniki, investitor I. in so v tej situaciji enotni in nujni sosporniki. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije potrebno zavrniti tožbeni zahtevek kot neutemeljen". Z navedenim se je tožeča stranka načeloma tudi strinjala (njena tretja pripravljalna vloga), navedla pa je: "da je treba v konkretnem primeru upoštevati specifičnost situacije, ko je bila Pogodba z dne 19. 3. 2001 neveljavno sklenjena že leta 2001 med investitorji in toženo stranko, zato pravnih posledic za etažne lastnike sploh ne more ustvariti, saj ničnost učinkuje ex tunc." Glede na to, da je na pomanjkanje pasivne legitimacije tožečo stranko dovolj jasno opozorila že tožena stranka in glede na to, da (tudi) tožečo stranko v sporu zastopa odvetnik ter zato, ker je v zvezi s tem vprašanjem sodna praksa bogata in že dlje časa ustaljena, ni verjetna niti prepričljiva trditev pritožnice, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja presenečenje. Glede na ustaljeno sodno prakso (in na odsotnost prepričljivih argumentov na strani tožeče stranke) bi pritožnica vsekakor morala računati na to, da bo sodišče sledilo ugovoru tožene stranke. V podlagi, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni prav nič presenetljivega in nepredvidljivega. Ni pa že vsaka sodba, s katero se tožbeni zahtevek zavrne, sodba presenečenja.
Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, ne določajo procesni predpisi, pač pa pravila materialnega prava. Tožeča stranka je kot ena izmed etažnih lastnikov stanovanjski soseski M. (sama) aktivno legitimirana za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti Pogodbe, pravnomočna sodba pa bo učinkovala zoper vse etažne lastnike v stanovanjski soseski M., saj so nujni in enotni sosporniki in je vprašanje veljavnosti pravnega razmerja z upravnikom (toženo stranko) mogoče rešiti le za vse na enak način.
Vlaganje predlogov za izvršbo (s strani tožene stranke proti tožeči stranki) ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ima vsak pravico pred sodiščem zahtevati plačilo terjatev, za katere trdi, da obstajajo, sodišče pa v vsakem konkretnem primeru presoja utemeljenost zahtevka. Vsakič pa sodišče odloči tudi o stroških, ki v postopku nastanejo pravdnim strankam, praviloma glede na uspeh strank v postopku. Teh stroškov pa stranka ne more uveljavljati s samostojnim tožbenim zahtevkom v drugem pravdnem postopku. Ravnanje tožeče stranke, ki uveljavlja navedene stroške kot navadno škodo v tem postopku, pomeni poskus obida pravnomočnih odločitev sodišč.
kršitev temeljnih pravic delavcev - uporaba kazenskega zakona - delicta propria
Zgolj povzemanje zakonske dikcije po neuporabljenem kazenskem zakonu KZ-1E, ob siceršnji pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja in s slednjo skladni obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa ni v ničemer vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ni posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria), pač pa ga lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja.
ZDR-1 člen 164.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.
neizrabljen letni dopust
V tožnikovem primeru ne gre za to, da bi se nastanek njegove terjatve iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 odložil do prenehanja delovnega razmerja, ampak mu je pravica do izrabe letnega dopusta in s tem do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ugasnila, ker je še vedno v delovnem razmerju pri toženki. Da je odgovor na vprašanje, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen tudi do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, glede katerega je referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo, negativen, jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 83/2019.
vročanje sodnih pisanj v tujini - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - vročanje sodnih pisanj v prevodu - uradni jezik, ki je v rabi pri sodišču - nepopolna pritožba - vloga, poslana po elektronski poti - elektronski podpis - zavrženje pritožbe
Tožniki so za vsa pisanja, ki so bila vročena tožencu po zaprošenem organu v Republiki Hrvaški, zagotovili prevod v jezik, ki ga toženec razume. Dokler so mu bila pisanja vročana po pooblaščenki za sprejemanje pisanj v Sloveniji pa dolžnost zagotovitve prevodov skladno s 146. in 146.a členom ZPP ni obstajala.
V primeru, ko je sodišče prve stopnje zasebni tožilki vročalo predmetno odločbo v nasprotju z določili tretjega odstavka 121. člena ZKP, zasebna tožilka ni dolžna povrniti sodišču stroškov vročanja po pooblaščenem vročevalcu, saj so bili nepotrebni.
Obtožencu se očita storitev kaznivega dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe. Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti, torej tudi plačilo v dogovorjenih rokih ob zapadlosti. Preslepitev v primeru zakonskega znaka po prvem odstavku člena 228 KZ-1 pa je mogoča le v obdobju, ko bi konkretna zaveza storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, med temi zavezami pa je tudi plačilo računa ob zapadlosti.
Iz sodbenega izreka izhaja očitek o storitvi kaznivega dejanja med izvajanjem pogodbe, kar je ob povzemanju abstraktnih znakov tega kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo časa, ko je obtoženec naročil pri oškodovani družbi izdelavo PZI, to je v drugi polovici leta 2009, račun za izdelavo PZI, ki je bil izstavljen 15. 2. 2012 pa je zapadel 16. 3. 2012. Tak časovni okvir pa po vsebini pomeni čas izvajanja pogodbenih obveznosti, zato je nepravilno zatrjevanje pritožbe o zastaranju kaznivega dejanja (najkasneje 9. 2. 2020). Zaradi izpolnjevanja pogodbenih zavez v dogovorjenih rokih, torej plačila računa, ki je bil izdan 15. 2. 2012 in je zapadel 16. 3. 2012 zato še ni moglo priti do zastaranja, kajti preslepitev je namreč mogoča le v obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca morala biti izpolnjena, to pa je pred zapadlostjo izdanega računa, v konkretnem primeru pred 16. 3. 2012.
Med zavezano in oškodovano družbo bila v zvezi z izdelavo PZI sklenjena sodna poravnava (pravnomočen izvršilni naslov), se prvo sodišče ob dejstvu, da se storitev kaznivega dejanja sedaj očita obtožencu, kot fizični osebi, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor in družbenik zavezane družbe, ne pa gospodarski družbi, kot pravni osebi, zoper katero je bil z isto odločbo ustavljen kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, ni ukvarjalo z ugotavljanjem instituta spregleda pravne osebnosti, ki je izjema od pravila, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato ima pritožba prav, da je prvo sodišče s tem, ko je v tem kazenskem postopku oškodovani družbi prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini glavnice 41.400,00 EUR kršilo drugi odstavek člena 105 ZKP, v skladu s katerim bi glede na ugotovljena dejstva moralo oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo.
ZVis člen 52, 55, 56, 57.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. Statut Univerze v Ljubljani (2005) člen 165.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - docent - dejavnost vzgoje in izobraževanja - visokošolski učitelj
Delavec oziroma javni uslužbenec, kot je tožnik, ki z odločbo članice senata toženke z dne 20. 12. 2018 ni bil izvoljen v naziv (docent), in je takšna odločba dokončna po odločbi senata toženke, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja. S tem je podan razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so odločilna dejstva v sklepu o sodnem opominu pravilno ugotovljena, da pa je treba ob pravilni uporabi zakona obdolžencu izreči sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega, in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen zapora. V vseh primerih iz prvega in drugega odstavka 450. člena ZKP gre sicer v vsebinskem pogledu za spremembo sklepa o sodnem opominu, vendar ne na način, predviden v tretjem odstavku 402. člena ZKP, saj pritožbeno sodišče ne spremeni sklepa o sodnem opominu s svojim sklepom, temveč izda ustrezno sodbo oziroma sklep o zavrženju obtožnega akta.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pot, ki jo je na podlagi izdane odredbe v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, ni pot na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 je v 31. členu določil, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati zavzemanja tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3.
povračilo stroškov prevoza - dejavnost trgovine - prevoz na delo in z dela - najkrajša pot - javni prevoz - kilometrina
Za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika je bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev (72. člen kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine iz leta 2014). Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi npr. šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, potrebno uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro časovne izgube v eno smer.