CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034477
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 7/2, 11, 11/1, 11/1-b, 13, 13/2. Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 7, 7/1. ZPP člen 17, 52. ZOZP člen 42m, 42m/2. ZMZPP člen 4.
procesne predpostavke za tožbo - spor z mednarodnim elementom - nepristojnost sodišča - pristojnost tujega sodišča - mednarodna pristojnost - prometna nesreča, ki jo povzroči neznano motorno vozilo - prometna nesreča v tujini - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - zavarovalnica - pogodbeno zavarovanje
Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve. V konkretnem primeru je sodišče glede na zatrjevana dejstva pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se ne uporablja nacionalno pravo, to je ZMZPP. Pravilni so tudi argumenti za zavrnitev uporabe 52. člena ZPP. Navedeni člen namreč opredeljuje zgolj krajevno pristojnost (po prebivališču tožnika), ko so vse pravdne stranke državljani Republike Slovenije, ne pa tudi mednarodne pristojnosti, na kar se pri vložitvi tožbe na slovensko sodišče napačno sklicuje tožeča stranka. Ker sta obe pravdni stranki entiteti različnih držav članic EU, je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporablja Uredba Bruselj I.
kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje - izkoriščanje prostitucije - dejansko vprašanje - presoja dejanskega stanja - dejanje ni dokazano - oprostilna sodba
Kdaj je ob pomensko odprtem in tudi sicer v okviru določbe 175. člena KZ-1 nedefiniranem pojmu podano "izkoriščanje prostitucije", predstavlja dejansko vprašanje. Le-to se veže na podatke, dejstva in okoliščine, ki jih sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov ugotavlja v okviru vsakega posameznega postopka in jih presoja tudi skozi prizmo konkretnih obtožbenih očitkov. Obtožba, ki jo zastopa državni tožilec, je tisti kazenskopravni okvir, ki določa izvršitvena ravnanja, ki na ravni vsakokratnega dejstvenega opisa konkretizirajo zakonski znak oziroma očitek, da je obtoženec zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji druge osebe.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
izvedenec - stroški izvedenskega dela - plačilo nagrade in stroškov izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Primerjava med izvedenskim mnenjem z dne 28. 5. 2019 in njegovo dopolnitvijo pokaže, da je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenec zgolj dodatno pojasnjeval, kar je že pred tem ugotovil. V izvirnem izvedenskem mnenju se je izvedenec opredelil do izločitve (brisanja) neaktivnih osnovnih sredstev; vrednosti del, s katerimi so se popravile napake in glede neupoštevanja popustov. Navedeno je bilo predmet dodatnih pojasnil v dopolnilnem izvedenskem mnenju. Na podlagi povedanega zato ni mogoče zaključiti, da je v dopolnilnem izvedenskem mnenju izvedenec odgovarjal na dodatna vprašanja, ki jih pred tem sodišče ni postavilo. Na podlagi pripomb pravdnih strank je šlo le za dodatna pojasnila na že odgovorjena vprašanja. Zaradi tega v skladu z zgoraj citiranimi določili izvedenec ni upravičen do plačila za dopolnitev izvedenskega mnenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033842
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 360, 360/1. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 29. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 34, 34/1, 38. SZ člen 9, 111. ZLNDL člen 2. SPZ člen 43.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - nacionalizacija gradbenih zemljišč - družbena lastnina - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - zadruga - lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš - imetnik stanovanjske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - parcelacija nepremičnin - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - prenos pravice uporabe - predmet prodajne pogodbe - aneks k prodajni pogodbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - obseg funkcionalnega zemljišča - površina zemljišča - redna raba - dobra vera posestnika - običajna skrbnost - nedobrovernost tožnika - vsebina pogodbe
Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi, ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila omenjenega aneksa, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila.
Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.
krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - prošnja za preložitev naroka za glavno obravnavo - opravičljiv razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo - obvestitev stranke o zavrnitvi predloga za preložitev naroka - neupravičen izostanek z naroka
Opravičljivost in tehtnost razlogov iz obvestila sodišču oziroma prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo ter posledično ocena pogojev, da bi bila ta opravljena ali preložena, sta v diskreciji sodišča in ne procesnih udeležencev, ki so se procesnih dejanj dolžni udeleževati ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na narok za glavno obravnavo pač prinaša. Tako zgolj prošnja za preložitev in sporočilo o zadržanosti (iz povsem osebnih razlogov in brez predložitve kakršnihkoli dokazil o njihovi utemeljenosti), sama po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.
Zmotno je stališče odvetnika, da bi moralo sodišče prve stopnje navedene storitve priznati glede na obvezne razlage Upravnega odbora OZS. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 147/2, 164, 164/1, 169, 186, 186/1, 186/3. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3. ZDR člen 182, 233. ZDR-1 člen 177, 228. ZPP člen 70, 191, 191/1, 191/1-1, 216, 216/1, 226, 226/6.
solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - usklajeno ravnanje - naročanje blaga - pisna naročilnica - davčni inšpekcijski postopek - povrnitev škode neposredno od delavca - odgovornost delavca za nastanek škode - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - upravna odločba - prosta dokazna presoja - izločitev sodnika - konkretizacija pritožbenega razloga - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - prispevek oškodovanca k nastanku škode
Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.
Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00034988
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 165, 171, 171/1, 186, 186/1, 186/4, 844, 964, 965. ZNPosr člen 13, 13/2. ZFPPIPP člen 386, 389, 389/2, 410. ZD člen 132. ZZK-1 člen 5, 6/1, 93.
zavarovanje odvetnikove poklicne odgovornosti - osebni stečaj - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - zapadlost škode
Čeprav nepremičninsko posredovanje natančneje ureja ZNPosr, to še ne pomeni, da je pri tovrstnih poslih izključena uporaba splošnih določb OZ o posredniški pogodbi. Splošna določila OZ o posredniški pogodbi v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZNPosr veljajo tudi za nepremičninsko posredovanje, če ni z ZNPosr določeno drugače. Ker pa ZNPosr odškodninske odgovornosti nepremičninskega posrednika ne ureja drugače, zanjo veljajo splošna določila OZ o odškodninski odgovornosti.
Ob pravilni uporabi 844. člena OZ kot tudi ob pravilni uporabi določb 2. odstavka 6. člena OZ skrbnost nepremičninskega posrednika, ki se poklicno ukvarja s to dejavnostjo, nalaga posredniku med drugim tudi pravilno uporabo spletnega portala AJPES.
Glede na to, da je bil prodajalec v osebnem stečaju in tako poslovno nesposoben sklepati prodajno pogodbo za predmetno stanovanje, hkrati pa je bilo obvestilo, da spada stanovanje v stečajno maso, objavljeno na spletni strani AJPES-a 21 dni pred sklenitvijo Pogodbe o ari, je posrednik posredoval za poslovno nesposobno osebo. Kot nepremičninski posrednik, ki ga zavezuje višja stopnja skrbnosti od običajne pri poslovanju, bi moral preveriti, ali obstojijo pri prodajalcu kakšne osebne okoliščine, zaradi katerih prenos lastninske pravice ne bo mogoče. Nepremičninski posrednik bi moral vedeti za tako poslovno nesposobnost osebe, za katero posreduje, in bi to tudi lahko vedel, če bi bil dovolj skrben pri vnosu pravilnih podatkov v sistem AJPES.
Ker je zavarovanec tožene stranke posredoval za poslovno nesposobno osebo, čeprav bi moral vedeti za njeno poslovno nesposobnost, je tožnici odgovoren za škodo, ki ji je zaradi tega nastala.
Ravnanje tožnice, ki je glavno (Prodajno) pogodbo podpisala ter preostanek kupnine nakazala na fiduciarni račun odvetnika v njegovi (posrednikovi) odsotnosti, niti delno ne odvezuje njegove odškodninske odgovornosti, saj tožnici, ni mogoče očitati, da je s takšnim ravnanjem, h kateremu jo je zavezovala že sklenjena Pogodba o ari, kakorkoli soprispevala k nastanku škode, še manj pa, da bi s takšnim ravnanjem povzročila celo pretrganje vzročne zveze med nastalo škodo in ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovance tožene stranke, saj je tako ravnala zaradi zaupanja v delo nepremičninskega posrednika, ki jo je k odvetniku napotil celo sam.
410. člen ZFPPIPP določa, da premoženje iz 1. odstavka 389. člena ZFPPIPP, ki ga dolžnik pridobi po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, ne spada več v stečajno maso, to premoženje pa je tudi tisto, ki ga dobi dolžnik na podlagi dedovanja. Ker pa 132. člen ZD določa, da preide zapuščina na dediče v trenutku zapustnikove smrti, po samem zakonu, kar je bilo v tem konkretnem primeru dne 21. 10. 2013, pa to pomeni, da je bilo predmetno premoženje pridobljeno tekom samega postopka odpusta obveznosti in kot tako tudi predmet stečajne mase.
Premoženjska škoda šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožena stranka v plačilni zamudi v zvezi z vtoževano škodo že od samega nastanka le-te, za nastop zamude pa ni potrebnega nobenega posebnega poziva na plačilo.
To pa je bilo v tem konkretnem primeru, kar je med pravdnima strankama tudi nesporno oziroma tega tožena stranka ne izpodbija, dne 1. 9. 2014, ko je tožnica plačala zadnji del kupnine za stanovanje.
zahteva za sodno varstvo - nedovoljena pritožba - načelo zakonitosti - odločba o prekršku - zakonski znaki prekrška
Ker je določba 105. člena ZEKom-1 namenjena varstvu konkurence na trgu elektronskih komunikacij, kršitev te določbe pomeni prekršek s področja varstva konkurence, za katerega je po prvem odstavku 232. člena ZEKom-1 za pravno osebo predpisana globa v odstotku skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZP-1, ki zakonodajalcu daje pooblastilo za predpisovanje globe v odstotku letnega prometa.
Prekršek po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 je storjen, če pravna oseba ne izpolni naloženih obveznosti, povezanih z dopustitvijo operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe ter s tem krši določbo 105. člena ZEKom-1, tako da oblika krivde ni zakonski znak prekrška in je v izreku odločbe o prekršku ni potrebno posebej navajati.
ZPP člen 8, 154, 154/3, 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. SPZ člen 223, 223-1, 223-2, 266, 266/1. ZTLR člen 54, 54/1. ODZ paragraf 479.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti - pravica dostopa do nepremičnine - služnostna pravica hoje in vožnje - nesklepčnost tožbe - očitna pomota tožnika - prava stvarna služnost - osebna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - tek priposestvovalne dobe - dedni dogovor - dejansko izvrševanje služnosti - zastaranje služnosti - osvoboditev stvarne služnosti - prenehanje stvarne služnosti - dokazna ocena - razpravno načelo - odločitev o pravdnih stroških - nepravilen izračun stroškov
Stvarna služnost ne služi določeni osebi, temveč je namenjena za potrebe gospodujočih nepremičnin.
V izreku prvostopenjske sodbe je enako kot v tožbenem zahtevku prišlo do pomote. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora glede dela zemljišča, po katerem se je izvrševala služnost, je pritožbeno sodišče odločilo, da pomota, ki se kaže v besedi jugovzhodni (prav: južni), ne pomeni nesklepčnosti celotne tožbe, temveč delno pomotno opredelitev nahajanja spornega dvorišča glede na strani neba.
ZKP člen 214, 214/1, 217. ZPPPD člen 33, 33/1. KZ-1 člen 186, 186/1.
izločitev dokazov - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost sodne odločbe - utemeljeni razlogi za sum - prekršek in kaznivo dejanje - naključno pridobljen dokaz
Sodišče je pri odločitvi, ali bo izdalo odredbo za hišno preiskavo ali ne, vezano na policijske ugotovitve s terena, saj samo na kraju ni prisotno; svoje zaključke in ocene o izpolnjenosti dokaznega standarda torej lahko sprejema le na podlagi neposrednih ali posrednih dejanskih zaznav tretjega (policije). Kaj naj bi torej zajemala po mnenju zagovornika izostala utemeljitev utemeljenih razlogov za sum, ostaja pritožbenemu sodišču nejasno, saj pritožbene navedbe, da v odredbi ni "kritične in poglobljene presoje o obstoju pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo", predstavljajo le dobesedne prepise sodnih odločb, sicer ključnih za metodologijo presoje obstoja predpisanega dokaznega standarda, v zvezi s katerimi pa pritožnik logičnih in jasnih povezav s konkretno zadevo ne najde. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odredba za hišno preiskavo v tem delu razumno utemeljena, vsako zavzemanje za dodatno utemeljitev pa le težnja po nepotrebnem ponavljanju.
Neupravičeno se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 11861/2010, z dne 11. 7. 2012, saj dejanske okoliščine obeh zadev niso primerljive. V judicirani zadevi je bila prvotna izdana odredba za hišno preiskavo zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine avtomobila, policisti pa so že pred začetkom opravljanja predmetnega preiskovalnega dejanja razpolagali, na podlagi prostovoljne izjave osumljenca kaznivega dejanja velike tatvine, z informacijo, da bi lahko šlo tudi za izvršitev kaznivega dejanja ropa, torej povsem drugega kaznivega dejanja, s strani istega osumljenca v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah kot kaznivo dejanje velike tatvine. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje nobene okoliščine, ki bi izkazovala oceno, da so policisti že pred pričetkom opravljanja hišne preiskave razpolagali z informacijo o določeni stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ne le prekršek, ter preiskovalno dejanje takoj usmerili v iskanje večjih količin droge ter pripomočkov za njeno prodajo oz. dokazov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je tudi, da se, za razliko od primera v citirani odločbi, vsebina prekrška po 33. členu ZPPPD po dejanskih okoliščinah prekriva s kaznivim dejanjem po prvem odstavku člena 186 KZ-1.
deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine - silobran - kazenski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba
Tožena stranka zatrjevanega silobrana v kazenskem postopku ni dokazala, vendar je v civilnem postopku uspela dokazati, da je tudi tožnik pripomogel k nastanku škodnega dogodka in ta prispevek je do polovice (tožnik je prvi napadel toženca s kolom in ga udarjal po glavi, nato, ko je ta pobegnil v hišo, mu je sledil in ga še udarjal, toženec pa je potegnil nož in tožnika večkrat zabodel).
Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je mogoče izvršiti v več izvršitvenih oblikah, vselej pa mora biti grožnja resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu. Pri tem subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca ni pomemben, niti potreben, zato niti v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženca A. A. Resnost grožnje mora biti torej podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja res tudi objektivno izvršljiva, kakor izpostavlja obramba obdolženca B. B. Vendar so ravno zato neutemeljene navedbe, da konkretno obdolženec B. B. ne bi mogel izvršiti groženj, ker ne poseduje pištole. Z objektivnega vidika je namreč grožnjo s pretepom s pomočjo prijateljev in z ustrelitvijo povsem mogoče izvršiti, okoliščina, da obdolženec nima orožja, pa je zato torej nepomembna - sploh, ker to še ne izključuje možnosti, da si orožja ne bi mogel pridobiti, (ne)posedovanje orožja s strani obdolženca B. B. pa v konkretnem primeru tudi ni bila splošno znana okoliščina. Grožnja, da ga bo nekdo ustrelil s pištolo in pretepel s skupino svojih prijateljev, bi nedvomno prestrašila vsakega povprečnega posameznika, še zlasti, če storilca ne pozna, saj ne pozna njegove narave in ne ve, česa je sposoben, v kakšnih krogih se giblje in s čim se ukvarja, kakšne prijatelje ima, in ali ima dostop do orožja. Resnost grožnje je torej podana, ob tem pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ima grožnja z uporabo strelnega orožja znatno težo in je to okoliščino potrebno upoštevati tudi pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.
Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da pri obdolžencema ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma da ga sodišče sploh ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki izpodbijane sodbe primerno opredelilo do naklepa obeh storilcev, pri čemer ustrahovalni namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja, ko sta se obdolženca agresivno vedla do oškodovanca in mu verbalno grozila (obdolženec B. B.) ter ga celo fizično napadla (obdolženec A. A.), čeprav med njimi ni obstajalo kakšno specifično razmerje, ki bi utemeljevalo drugačen zaključek, kot je ta, da takšno obnašanje lahko vodi zgolj in samo namen ustrahovati žrtev. To vse izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila v kritičnem času očitno razburjena in nasilna, njuno obnašanje pa je bilo nedvomno naklepno usmerjeno ravno zoper oškodovanca, saj sta se oba obdolženca od vseh zaposlenih v casinoju agresivno in grozeče obnašala ravno in samo do oškodovanca, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič C. C. in D. D.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela
Tožnik je s tožbo predvsem izpodbijal prejeto oceno po kriterijih zanesljivost, sodelovanje in odnos do uporabnikov storitev, po katerih je prejel nižjo oceno od odlično in meni, da bi tudi po teh kriterijih moral biti ocenjen odlično. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo pravilne uporabe vsakega od predpisanih kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za sprejete dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku podaje sporne ocene upoštevala vse predpisane elemente in kriterije ocenjevanja, uporabo in vrednotenje teh kriterijev, pa tudi ustrezno obrazložila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033874
ZPP člen 3, 3/3, 316, 316/2, 318, 318/4. ZTLR člen 27, 28. SPZ člen 43, 269, 269/1, 269/2.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - zavrnitev tožbenega zahtevka - navidezna prodajna pogodba - prikrita pogodba - navidezni kupec - slamnati kupec - oseba brez državljanstva - priposestvovanje nepremičnine - pogoji za priposestvovanje - dobroverna posest nepremičnine - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - nedovoljeno razpolaganje strank - priznanje dejstev - pripoznava zahtevka
Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ.
Če tožnik po materialnem pravu ne more doseči učinka, ki ga zahteva s tožbenim zahtevkom, tega učinka ne more doseči niti s sklicevanjem na priznanje dejstev s strani toženke, ki je bila z dejanskim stanjem zadeve seznanjena. V takšnih okoliščinah bi bila tudi pripoznava zahtevka nedovoljena.
ZPSPP člen 14, 22. OZ člen 5, 5/1, 19, 34, 34/2, 35, 40, 40/1, 46, 49, 605, 605/1. ZPreZP-1 člen 14, 14/1.
podnajem - podnajemniško razmerje - soglasje lastnika - soglasje za oddajo v najem - najem poslovnih prostorov - pogodba o najemu poslovnih prostorov - najem opreme - nagibi za sklenitev pogodbe - nedopustnost predmeta pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - plačilo najemnine - neveljavnost pogodbe - stroški izterjave
Najemnik nima pravice oddati prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca. Tako je že odločilo VS RS (opr. št. II Ips 304/2015, r. št. 11). Navedeno pravilo (22. člen ZPSPP) velja le za poslovne prostore. Drugačno, in sicer nasprotno, je pravilo v OZ (prvi odstavek 605. člena OZ). Velja za najem v vseh ostalih primerih.
plačilo za opravljene storitve - telekomunikacijske storitve - izostanek stranke z naroka - preložitev naroka - upravičeni razlogi za preložitev naroka - zapisnik z naroka
Ni dovolj, da tožena stranka ponudi predložitev dokazov, predlogu za preložitev naroka jih mora tudi dejansko predložiti, saj sodišče lahko narok preloži samo iz upravičenih razlogov.
Namen zapisnika o naroku za glavno obravnavo je zapis o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku, ne pa to, da bi se lahko tožena stranka, ki na naroku ni sodelovala, o njem nato izjasnjevala.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00034268
ZVEtL-1 člen 31, 31/3, 48, 48/3, 50, 50/2. SPZ člen 220. URS člen 33.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev neobstoja služnostne pravice - služnostni upravičenec - izbris stvarne služnosti - izvedene stvarne pravice - lastninska pravica
Tretji odstavek 31. člena ZVEtL-1 določa, da se za druge izvedene pravice, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisane na nepremičnini kot celoti, z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico na zemljiški parceli, ki predstavlja skupni del stavbe. Upoštevaje navedeno materialnopravno določilo je sodišče prve stopnje predlagateljev predlog za izbris stvarne služnosti utemeljeno zavrnilo.
OZ člen 131, 179, 179/1, 186. ZVZD-1 člen 5, 12, 39. ZDR-1 člen 45. ZGO-1 člen 82.
objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - pojem nevarne stvari pravilna uporaba stvari - dvižna košara
B. T. je za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njenega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.