CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00035406
OZ člen 179, 182, 369.. ZDoh-2 člen 15, 27, 27-5, 127.
premoženjska škoda - odškodnina zaradi izgubljenega dobička - sukcesivno nastajajoča škoda - zastaranje odškodninskega zahtevka - pretrganje zastaranja - davek od odškodnine - dohodnina - neto znesek - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - subjektivno merilo - objektivno merilo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - dokazna ocena - zastaranje sukcesivno nastajajoče bodoče premoženjske škode
Tožnica je s tožbo uveljavljala škodo zaradi izgubljenega dobička oziroma dohodka in tožnica ima prav, da v takšnem primeru pride v poštev v sodni praksi uveljavljano pravilo o zastaranju sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, po katerem pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pretrga zastaranje za naslednje istovrstne bodoče terjatve.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
izvedenec - stroški izvedenskega dela - plačilo nagrade in stroškov izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Primerjava med izvedenskim mnenjem z dne 28. 5. 2019 in njegovo dopolnitvijo pokaže, da je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenec zgolj dodatno pojasnjeval, kar je že pred tem ugotovil. V izvirnem izvedenskem mnenju se je izvedenec opredelil do izločitve (brisanja) neaktivnih osnovnih sredstev; vrednosti del, s katerimi so se popravile napake in glede neupoštevanja popustov. Navedeno je bilo predmet dodatnih pojasnil v dopolnilnem izvedenskem mnenju. Na podlagi povedanega zato ni mogoče zaključiti, da je v dopolnilnem izvedenskem mnenju izvedenec odgovarjal na dodatna vprašanja, ki jih pred tem sodišče ni postavilo. Na podlagi pripomb pravdnih strank je šlo le za dodatna pojasnila na že odgovorjena vprašanja. Zaradi tega v skladu z zgoraj citiranimi določili izvedenec ni upravičen do plačila za dopolnitev izvedenskega mnenja.
ZNP-1 člen 62, 70, 70/1, 70/2. DZ člen 239, 239/2, 262, 262/1. ZST-1 člen 10, 10/3.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - namen skrbništva - pravice invalidov - duševna manjrazvitost - izvedba dokaza z izvedencem - stroški postopka - potrebnost stroškov - taksna oprostitev
Oseba se postavi pod skrbništvo le tedaj, ko zaradi nezmožnosti razsojanja sama ne more poskrbeti za svoje pravice ali koristi in ko bi bilo varstvo teh pravic in koristi ogroženo. Sodni postopek ni potreben, kadar je mogoče pravice in koristi osebe zavarovati na drug način. Tudi sodni postopek je treba izvesti tako, da se v največji možni meri upošteva želje osebe in v najmanjšem potrebnem obsegu posega v njene pravice.
ZNP-1 določa, da v postopku za postavitev pod skrbništvo osebo pregleda izvedenec, a je vsebino te določbe treba zožiti na primere, ko je tak dokaz potreben. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da v danem primeru – ko je glede na stanje osebe, ki je bilo prav z vidika sposobnosti za samostojno življenje zaradi duševne motnje spremljano od rojstva, izkazano, da oseba potrebuje pomoč pri oblikovanju voljnih izjav, pomembnih za uresničitev njenih pravic in ureditev njenega pravnega položaja, ko ni nasprotja med željo osebe in osebo, ki jo želi za skrbnika, in ko ni izkazano morebitno nasprotje interesov med njima – ni bila izkazana potrebnost dokaza z izvedencem. Posledično tudi strošek za izvedbo postopka ni bil potreben.
krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - prošnja za preložitev naroka za glavno obravnavo - opravičljiv razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo - obvestitev stranke o zavrnitvi predloga za preložitev naroka - neupravičen izostanek z naroka
Opravičljivost in tehtnost razlogov iz obvestila sodišču oziroma prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo ter posledično ocena pogojev, da bi bila ta opravljena ali preložena, sta v diskreciji sodišča in ne procesnih udeležencev, ki so se procesnih dejanj dolžni udeleževati ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na narok za glavno obravnavo pač prinaša. Tako zgolj prošnja za preložitev in sporočilo o zadržanosti (iz povsem osebnih razlogov in brez predložitve kakršnihkoli dokazil o njihovi utemeljenosti), sama po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00035979
OZ člen 6, 6/2, 104, 104/2, 104/4, 171, 243, 768, 768/1, 964, 964/1, 965, 965/2. ZOdv člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - poslovna odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - sklenitev pogodbe o finančnem leasingu - predpogodba - bistvene sestavine predpogodbe - rok - jasno pogodbeno določilo - razveza predpogodbe - napačno pravno mnenje - protipravnost - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - višina škode - zmanjševanje škode - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - nastanek zavarovalnega primera - splošni pogoji - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - izbira metode cenitve
Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv.
Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).
Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča.
Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.
Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.
Prvi toženec je dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.
Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec. Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ).
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - objektivna odškodninska odgovornost - avtomobil kot nevarna stvar - oprostitev odgovornosti - delna razbremenitev odgovornosti - povzročitev nevarnosti - ekskulpacijski razlog - nepreprečljivost in neizogibnost nastanka škode - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odločitev o pravdnih stroških
Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti.
Sodišče je pravilno sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je bila tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo.
oporočno dedovanje - dedovanje na podlagi zakona - krog dedičev - ugotavljanje zakonitih dedičev - zakoniti dedič - nujni dedič - bratje in sestre zapustnika - veljavnost oporoke - ustna oporoka - izredne razmere - pisna oporoka - oporočni dedič - pogoji za prekinitev postopka - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka
Odločilni dejavnik za veljavnost ustne oporoke so izredne razmere kot vzrok, da zapustnik ni mogel sestaviti pisne oporoke. Lahko so objektivnega značaja (nevsakdanji dogodki – npr. poplava, potres, epidemija, vojna ipd) ali subjektivnega značaja – vezane na konkretnega oporočitelja (npr. nenadna težka bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni, nesreča ipd). Sodišče jih tolmači ozko, ugotavlja pa jih v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. V obravnavanem primeru se je že na podlagi navedb matere pritožnice in obeh hčera oporočnega dediča na zapuščinski obravnavi zanesljivo prepričalo, da izredne razmere niso bile niti zatrjevane niti med strankami sporne. Ni bilo razlogov za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo zaradi spornih dejstev (210. člen ZD). Ker manjka osnovni pogoj za veljavnost ustne oporoke: izredne razmere, da zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke, je pravno pravilna presoja, da v pritožbi ponovno opisane ustno izražene želje zapustnice ne predstavljajo pravno relevantne ustne oporoke.
Zapustnica je bila po ugotovitvah sodišča vdova brez potomcev, njeni bratje in sestra so pokojni. Ugotovljeni zakoniti dediči so njihovi dediči oz. potomci (vključno z oporočnim dedičem). Zapustnikovi bratje in sestre po drugem odstavku 25. člena ZD sodijo v krog relativnih nujnih dedičev: nujni dediči so le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Potomci zapustnikovih bratov in sester, ki bi v obravnavanem primeru dedovali, če zapustnica ne bi napravila pisne oporoke, pa po zakonu nimajo lastnosti nujnih dedičev. Zanje ne velja vstopna pravica.
Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je mogoče izvršiti v več izvršitvenih oblikah, vselej pa mora biti grožnja resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu. Pri tem subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca ni pomemben, niti potreben, zato niti v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženca A. A. Resnost grožnje mora biti torej podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja res tudi objektivno izvršljiva, kakor izpostavlja obramba obdolženca B. B. Vendar so ravno zato neutemeljene navedbe, da konkretno obdolženec B. B. ne bi mogel izvršiti groženj, ker ne poseduje pištole. Z objektivnega vidika je namreč grožnjo s pretepom s pomočjo prijateljev in z ustrelitvijo povsem mogoče izvršiti, okoliščina, da obdolženec nima orožja, pa je zato torej nepomembna - sploh, ker to še ne izključuje možnosti, da si orožja ne bi mogel pridobiti, (ne)posedovanje orožja s strani obdolženca B. B. pa v konkretnem primeru tudi ni bila splošno znana okoliščina. Grožnja, da ga bo nekdo ustrelil s pištolo in pretepel s skupino svojih prijateljev, bi nedvomno prestrašila vsakega povprečnega posameznika, še zlasti, če storilca ne pozna, saj ne pozna njegove narave in ne ve, česa je sposoben, v kakšnih krogih se giblje in s čim se ukvarja, kakšne prijatelje ima, in ali ima dostop do orožja. Resnost grožnje je torej podana, ob tem pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ima grožnja z uporabo strelnega orožja znatno težo in je to okoliščino potrebno upoštevati tudi pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.
Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da pri obdolžencema ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma da ga sodišče sploh ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki izpodbijane sodbe primerno opredelilo do naklepa obeh storilcev, pri čemer ustrahovalni namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja, ko sta se obdolženca agresivno vedla do oškodovanca in mu verbalno grozila (obdolženec B. B.) ter ga celo fizično napadla (obdolženec A. A.), čeprav med njimi ni obstajalo kakšno specifično razmerje, ki bi utemeljevalo drugačen zaključek, kot je ta, da takšno obnašanje lahko vodi zgolj in samo namen ustrahovati žrtev. To vse izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila v kritičnem času očitno razburjena in nasilna, njuno obnašanje pa je bilo nedvomno naklepno usmerjeno ravno zoper oškodovanca, saj sta se oba obdolženca od vseh zaposlenih v casinoju agresivno in grozeče obnašala ravno in samo do oškodovanca, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič C. C. in D. D.
pripor - ugotovitveni sklep - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to dopuščeno v predmetni fazi kazenskega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00034977
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 3, 5, 5/1, 8, 8/1, 35, 39, 45, 86, 86/1, 94, 96, 119, 119/1, 377, 377/1.
sporazum o zavarovanju denarne terjatve - ničnost - izpodbojnost - oderuška pogodba - oderuške obresti - predmet pogodbe - predmet obveznosti - nedopustna grožnja - utemeljen strah - pravica do izjave
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami (in dokaznimi predlogi) stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravnorelevantne navedbe (in dokazne predloge) strank.
Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da sporni notarski zapis predstavlja le ponoven zapis vseh do takrat dogovorjenih zavez ene in druge pogodbene stranke, da toženec ni izkoristil stiske tožnice in si zase izgovoril korist v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal tožnici, da med tožencem kot posojilodajalcem in tožnico kot posojilojemalko sprva do dogovorjenega dneva vračil zneskov sploh niso bile dogovorjene nobene obresti, pač pa so bile le za primer tožničine zamude dogovorjene zakonske zamudne obresti, povečane za 50%, da tožnica kljub tako sklenjenim dogovorom, izposojenih zneskov ni vrnila vse do leta 2016, ni mogoče slediti tožničinim trditvam o ničnosti notarskega zapisa zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, saj je tek zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50%, zakrivila tožnica sama. V notarskem zapisu dogovorjene zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, ne predstavljajo oderuških obresti. Dejstvo, da se je tožnica bala, da bo toženec zoper njo zaradi nevračila posojila sprožil ustrezne sodne postopke, ne more predstavljati nedopustne grožnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033842
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 360, 360/1. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 29. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 34, 34/1, 38. SZ člen 9, 111. ZLNDL člen 2. SPZ člen 43.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - nacionalizacija gradbenih zemljišč - družbena lastnina - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - zadruga - lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš - imetnik stanovanjske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - parcelacija nepremičnin - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - prenos pravice uporabe - predmet prodajne pogodbe - aneks k prodajni pogodbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - obseg funkcionalnega zemljišča - površina zemljišča - redna raba - dobra vera posestnika - običajna skrbnost - nedobrovernost tožnika - vsebina pogodbe
Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi, ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila omenjenega aneksa, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila.
Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 147/2, 164, 164/1, 169, 186, 186/1, 186/3. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3. ZDR člen 182, 233. ZDR-1 člen 177, 228. ZPP člen 70, 191, 191/1, 191/1-1, 216, 216/1, 226, 226/6.
solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - usklajeno ravnanje - naročanje blaga - pisna naročilnica - davčni inšpekcijski postopek - povrnitev škode neposredno od delavca - odgovornost delavca za nastanek škode - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - upravna odločba - prosta dokazna presoja - izločitev sodnika - konkretizacija pritožbenega razloga - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - prispevek oškodovanca k nastanku škode
Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.
Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.
URS člen 155. ZPIZ-2 člen 190.a. ZOZP-UPB1 člen 15.
odškodninski zahtevek zpiz - obvezna zavarovanja v prometu - zastaranje zahtevka - retroaktivna uporaba zakona
Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.
ZPP člen 8, 154, 154/3, 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. SPZ člen 223, 223-1, 223-2, 266, 266/1. ZTLR člen 54, 54/1. ODZ paragraf 479.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti - pravica dostopa do nepremičnine - služnostna pravica hoje in vožnje - nesklepčnost tožbe - očitna pomota tožnika - prava stvarna služnost - osebna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - tek priposestvovalne dobe - dedni dogovor - dejansko izvrševanje služnosti - zastaranje služnosti - osvoboditev stvarne služnosti - prenehanje stvarne služnosti - dokazna ocena - razpravno načelo - odločitev o pravdnih stroških - nepravilen izračun stroškov
Stvarna služnost ne služi določeni osebi, temveč je namenjena za potrebe gospodujočih nepremičnin.
V izreku prvostopenjske sodbe je enako kot v tožbenem zahtevku prišlo do pomote. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora glede dela zemljišča, po katerem se je izvrševala služnost, je pritožbeno sodišče odločilo, da pomota, ki se kaže v besedi jugovzhodni (prav: južni), ne pomeni nesklepčnosti celotne tožbe, temveč delno pomotno opredelitev nahajanja spornega dvorišča glede na strani neba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033503
KZ-1 člen 86. ZKP člen 129a, 129a/1, 369, 369/4.
alternativna izvršitev kazni zapora - prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku - izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - formalni pogoj - vsebinski pogoj - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - pritožbene novote
Pripravljenost povrniti škodo, še zlasti, ko je od storitve kaznivih dejanj preteklo že več let, obsojenec pa je poravnal škodo samo enemu od devetih oškodovancev, predhodna nekaznovanost, skrb za mladoletnega otroka in samozaposlenost, kar vse izpostavlja pritožba, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi ob upoštevanju teže kaznivih dejanj in načina storitve ter okoliščin (ko je torej šlo za premišljena in načrtovana ravnanja, kar je razvidno iz opisa kaznivih dejanj), pretehtale pri presoji utemeljenosti predloga za alternativno izvrševanje kazni zapora oziroma s prestajanjem kazni zapora na odprtem oddelku.
OZ člen 131, 179, 179/1, 186. ZVZD-1 člen 5, 12, 39. ZDR-1 člen 45. ZGO-1 člen 82.
objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - pojem nevarne stvari pravilna uporaba stvari - dvižna košara
B. T. je za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njenega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00033826
ZZZDR člen 59. ZPP člen 155, 155/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 346. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 20. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1. ZOdv člen 17. ZBPP člen 46.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - skupna lastnina - nemožnost uporabe - neupravičena pridobitev koristi - zahtevek za plačilo uporabnine - zastaranje zahtevka na plačilo uporabnine - uporaba vozila - višina uporabnine - tržna najemnina - neposredno zaslišanje izvedenca - procesni pobot - darilo zakoncema - darilo enemu od zakoncev - odločitev o pravdnih stroških - stroški zastopanja po odvetniku - nagrada za narok - urnina - obvezna razlaga odvetniške tarife - redna brezplačna pravna pomoč - plačilo v dobro proračuna RS - pobotanje pravdnih stroškov
Toženec je dolžan plačati tožnici uporabnino za čas, ko je imel po prenehanju njune zunajzakonske skupnosti skupno osebno vozilo v posesti, tožnica pa ga kljub njeni želji ni mogla uporabljati. Glede višine uporabnine se je sodišče utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca o tem, koliko je znašala tržna najemnina za uporabo najetega osebnega vozila v spornem obdobju.
Sodišče ni vezano na obvezno razlago Odvetniške zbornice, temveč le na sámo tarifo, Ustavo RS in zakone.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela
Tožnik je s tožbo predvsem izpodbijal prejeto oceno po kriterijih zanesljivost, sodelovanje in odnos do uporabnikov storitev, po katerih je prejel nižjo oceno od odlično in meni, da bi tudi po teh kriterijih moral biti ocenjen odlično. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo pravilne uporabe vsakega od predpisanih kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za sprejete dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku podaje sporne ocene upoštevala vse predpisane elemente in kriterije ocenjevanja, uporabo in vrednotenje teh kriterijev, pa tudi ustrezno obrazložila.