zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna zahteva - oškodovanec kot tožilec - preiskava - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.
odškodninska odgovornost - silobran - udarec z roko - konkretna in resna nevarnost - istočasnost napada in obrambe
Glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da je toženčevo ravnanje, ko je udaril (vsaj enkrat) tožnika z odprto dlanjo v obraz, bila neogibno potrebna obramba. Ob dejstvu, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, tožnikovo ravnanje ni pomenilo nedvoumne in dovolj konkretne ter resne grožnje za poškodovanje toženca. Toženec je z udarcem (vsaj enim) z odprto dlanjo povzročil poškodbe tožniku. Toženec v svojih trditvah ni navedel dejstva o tem, v kateri fazi konflikta s tožnikom je le-tega udaril z odprto dlanjo v obraz, svojega udarca ni časovno umestil v okoliščine škodnega dogodka.
Ob odsotnosti toženčeve trditve o dejstvu, da je tožnika udaril istočasno, ko se je tožnik zaletel vanj in ob upoštevanju ugotovitve v izpodbijani sodbi, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, toženec pa je tožnika umiril s prijemom za vrat z levico in z dvignjeno desnico ter za grožnjo, da bo poklical policijo, niso podani ključni elementi silobrana. Istočasnost in neogibna potrebnost toženčevega ravnanja (udarca).
OZ člen 168, 171. ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-12. ZPP člen 213, 254, 254/3.
odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - vzrok za nastanek škode - odvodnjavanje meteornih voda - zamakanje - prispevek oškodovanca k nastanku škode - soodgovornost oškodovanca - dolžnostno ravnanje - neskladna gradnja - ocena stroškov - pravno pomembno dejstvo - izvedensko mnenje, pridobljeno izven postopka - imenovanje novega izvedenca
Napačno je materialnopravno izhodišče izpodbijane sodbe, da bi moral tožnik na svojem objektu izvesti hidroizolacijo in pri gradnji uporabiti kvalitetnejši beton. To bi bil dolžan storiti, če bi mu tako nalagal veljaven pravni red (česar toženec ni zatrjeval), ne pa kot odziv na gradnjo na sosednjem zemljišču. Tožnikova opustitev bi bila torej lahko upoštevna le, če bi mu pravni red nalagal določeno dolžnostno ravnanje. Ker pa tožnik ni opustil kakšnega dolžnostnega ravnanja, ni podlage za njegovo soodgovornost. Toženčeva gradnja, ki je vplivala na pot meteornih voda, je bila edini (izključni) pravno relevantni vzrok za nastanek škode (če te gradnje ne bi bilo, oziroma, če bi bila gradnja izvedena tako, da bi predvidela ustrezno odvodnjavanje meteornih voda, najverjetneje ne bi prišlo do zamakanja).
Dokaz o tem, da je gradnja skladna, graditelja še ne oprosti odškodninske odgovornosti za nastalo škodo. Škoda namreč lahko izvira tudi iz gradnje, ki je izvedena v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja.
Izven postopka pridobljeno mnenje ne zagotavlja nepristranskosti (izvedenca) in kontradiktornosti, zato lahko predstavlja le del strankinih navedb. Upoštevanje izpovedbe osebe, ki je takšno mnenje izdelala, oziroma obrazložila, bi predstavljalo obid tega pravila.
Ker nastala škoda še ni bila odpravljena, je ocena stroškov sanacije (in v njej predviden način sanacije), ki jo je po več ogledih stanja na terenu na podlagi svojega znanja in izkušenj izdelal izvedenec, v tem postopku edina podlaga za odločanje o višini odškodninskega zahtevka.
Zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo kogentne določbe 241. člena DZ, da skrbnik ne more biti oseba, ki je z varovancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju.
Ob zaključku, da je podana resna in konkretna obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ko je sodišče imelo pred očmi serijo očitanih mu kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem obdobju in celo tekom preizkusne dobe, ter upoštevaje obdolženčevo kriminalno udeležbo v preteklosti, se tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora izkaže kot povsem utemeljen. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivne ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi, niti s pritožbeno predlaganim hišnim priporom. Če pretnja izvršitve zaporne kazni ni bila garant za preprečitev kriminalnega recidiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora in da bi bil ta nadomestni ukrep zadosten ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/3, 48, 48/1, 48/1-2, 49, 49/1, 49/1-3, 51. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 54.
nagrada izvedenca - izvedensko mnenje - študij spisa - preučitev dokumentacije - dodatna dokumentacija - dopolnilno izvedensko mnenje - dodatno izvedensko mnenje
Mnenje je natančno in strokovno, zato je brez osnove pomislek iz odgovora na pritožbo, da izvedenec do nagrade ne bi bil upravičen. Nestrinjanje z mnenjem ni razlog za odrekanje plačila izvedencu. Dodatno izvedensko delo je bilo potrebno zaradi dodatnih vprašanj, ki sta jih stranki izpostavili po pregledu osnovnega mnenja, in ne zaradi pomanjkljivosti osnovnega izvedenskega mnenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PREVZEMI
VSL00034331
URS člen 22, 29. ZGD-1 člen 388, 388/2, 607, 607/5. ZPre-1 člen 68, 69, 69/1, 69/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 15, 15-5, 16. ZNP-1 člen 8, 42. ZPP člen 328, 328/1, 339, 339/2, 339/2-10, 339/2-14.
sodni preizkus denarne odpravnine - izstop manjšinskega delničarja - izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe - menjalno razmerje - nadomestilo, določeno v prevzemni ponudbi - primerno nadomestilo - sodna določitev primerne denarne odpravnine - pravica do izbire - poprevzemno obdobje - neodpravljiva nesklepčnost - neizvedba naroka - kontradiktornost postopka - pravica do izjave - enako varstvo pravic - navedba stranke v odločbi - očitna pomota - popravni sklep
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi imel manjšinski delničar pravico do sodnega varstva za sodni preizkus primernosti nadomestila in določitve primerne denarne odpravnine le v primeru, če bi navajal, da ponujena odpravnina ni enaka odpravnini iz prevzemne ponudbe, ali da je prevzemnik zlorabil svoje pravice na način, da je do sprejema prevzemne ponudbe prišlo s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, kar pa predlagatelj v tem postopku niti ne navaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033171
SZ člen 116. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 68. ZPDS člen 4. ZPP člen 190, 274, 291.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - podstrešno stanovanje - podstreha in drugi skupni prostori - pridobitev lastninske pravice z adaptacijo skupnih prostorov - preureditev skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini - privatizacija stanovanj po SZ - pasivna legitimacija občine - zemljiškoknjižni lastnik - nujno sosporništvo - glavna intervencija - pravica uporabe - dejanska etažna lastnina - ničnost pogodbe - lastninjenje in privatizacija stanovanj - izpolnitev zakonskih pogojev - kumulativna izpolnitev pogojev - objektivni pogoj - subjektivni pogoj - odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov
Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta.
V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani.
Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti.
Tožeča stranka je tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva.
Osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 je bil v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli. Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje.
Za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) je bila pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi.
Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati.
Z adaptacijo v 80-tih letih je prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupih prostorov.
Ker so podani tako objektivni pogoj kot tudi oba subjektivna pogoja po prvem odstavku 116. člena SZ/91, je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podstrešnem stanovanju pravilna.
spor majhne vrednosti - stroški upravljanja - vzdrževanje stavbe - sprememba lastništva - obvestilo o spremembi lastništva - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja
Ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka bila obveščena o spremembi lastništva sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je s tem tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz prvega odstavka 17. člena SZ-1 in posledično po določbi tretjega odstavka 30. člena SZ-1 za stroške upravljanja, nastale po spremembi lastništva, o kateri je bila tožeča stranka, ustrezno notificirana, ne odgovarja.
pogodba o posredovanju - pravica posrednika do plačila - razmerje s posredniško pogodbo - pisen dogovor med naročnikom in posrednikom - sklenitev pogodbe
Če naročnik storitev posredovanja sprejme več kandidatov (tudi, če jih zaposli na drugo delovno mesto), se obveznost naročnika, da plača opravljene svetovalne aktivnosti, razteza do zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, ki mu ga je predlagal posrednik. Prav ima sicer pritožba, da bi takšna razlaga določila tretjega in četrtega odstavka 7. člena pogodbe (A2), po kateri bi bil naročnik dolžan posredniku tudi po izpolnitvi pogodbenega predmeta (zaposlitvi enega kandidata za eno delovno mesto) plačevati še za vsako nadaljnjo zaposlitev kateregakoli od kandidatov, ki jih je v okviru pogodbe predlagala tožeča stranka, lahko povzročila negotovost pravnega položaja naročnika, če bi to veljalo za nerazumno dolgo obdobje po prenehanju posredniške pogodbe oz. zaposlitvi enega kandidata. Vendar bi v tem primeru postal vprašljiv obstoj psihološke povezanosti med prizadevanji posrednika in zaposlitvijo kandidata (ki je nujen pogoj, da posrednik pridobi pravico do plačila), saj ta vez s potekom časa med obema dogodkoma neizogibno plahni.
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 371, 371/2, 377, 377/3. URS člen 22.
delo v splošno korist - izvršitev kazni zapora - rok za izpolnitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, saj je dejansko obsojenki s tem, ko jo sodišče prve stopnje ni seznanilo s pridobljenimi dokazi in dokumentacijo, kršilo načelo kontradiktornosti.
odvzem otroka staršem - odvzem otrok staršem in namestitev v rejniško družino - prenehanje ukrepa - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v družinskih sporih - otrokova korist - ogroženost otroka - pravni standard - tehtanje okoliščin - sposobnosti in zmožnosti staršev - potrebnost in sorazmernost ukrepa - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - pravica do stikov otroka s starši
Med postopkom odločanja o potrebnosti izrečenega ukrepa za varstvo otrokove koristi trajnejšega značaja lahko sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Pri ugotavljanju otrokove ogroženosti gre za pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče v vsakem primeru posebej. Za njegovo izpolnjenost daje DZ napotilo v drugem odstavku 157. člena. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.
V otrokovo korist je zmerno povečevanje stikov z obema staršema in da se stiki, ki so bili določeni do sedaj enkrat mesečno pod nadzorom CSD, določijo prav tako na CSD, vendar brez nadzora.
Predlog za prenehanje ukrepa odvzema otroka staršem in namestitev v rejništvo ni utemeljen.
Ni izkazan temeljni pogoj (nevarnost odtujitve otroka in s tem njegova ogroženost) za izdajo začasne odredbe, s katero bi prenehal izrečen ukrep.
ZPŠOIRSP člen 2, 2/1, 2/2, 2/4, 23. OZ člen 360. URS člen 26.
odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - upravičenec do odškodnine - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - nepremagljive ovire kot pravni standard
Z uveljavitvijo ZUSDDD-B dne 24. 7. 2010 je bila omogočena ureditev statusa za celotno obdobje od izbrisa vsem izbrisanim osebam, ki si pred tem še niso uredile statusa za nazaj ali jim še ni bila izdana dopolnilna odločba. Pravna negotovost tožnice glede njene pravice za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa je bila torej odpravljena z uveljavitvijo ZUSDDD-B.
sklenitev pogodbe - obličnost - sprememba dolžnika - prenos pogodbe - prevzem dolga - razdrtje pogodbe - vračilo avansa
Toženec je pasivno legitimiran zato, ker je tožeči stranki podal ponudbo za izvedbo projekta, ki jo je tožeča stranka tudi sprejela, s čimer je bila med njima sklenjena pogodba. OZ ne zahteva obličnosti navedenih pogodb niti obličnega soglasja upnika, vendar pa je zaradi odsotnosti obličnosti stranka, ki bi ji bila v prid, v težjem in ne lažjem procesnem položaju.
Pogodbe, ki je bila že razdrta, si tudi v primeru, če se upnik naknadno premisli in dolžniku ponudi še dodaten rok za izpolnitev, ne obnovi. V takšnem primeru se nov predlog upnika šteje kot nova ponudba k sklenitvi pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00035817
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 9, 9-3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje zoper delodajalca - regresni zahtevek - povrnitev škode - stroški zdravljenja - nadomestilo plače - nesreča pri delu - delo na višini - padec delavca - varstvo pri delu - odgovornost delodajalca - očitek protispisnosti - dokazna ocena - pravno relevantna dejstva - neizvedba dokaza - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - postavitev izvedenca - trditveno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Sprejete dokazne ocene tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na vprašalnik o poškodbi, ki ga je dne 5. 9. 2016 izpolnil poškodovani delavec (zavarovanec) in v katerem je ta navedel, da je padel z višine treh metrov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je delavec padel z višine enega metra in pol, saj so to potrdili vsi ostali izvedeni dokazi. Tako tudi ni mogoče spregledati, da takšna višina izhaja iz listin v spisu, ki so bile sestavljene neposredno po samem škodnem dogodku, med tem ko je bil vprašalnik o poškodbi sestavljen več kot leto dni kasneje. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je višino padca v tej listini naknadno vpisal zavarovanec sam, kar je na zaslišanju tudi priznal, skrbno in vestno sprejete dokazne ocene ne morejo izpodbiti. Pravno relevantno dejstvo v tem sporu je namreč zgolj ugotovitev prave višine, s katere je poškodovani delavec padel, ne pa okoliščine in razlogi poškodovanega delavca za nepravilno navedbo. Neutemeljen je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni dalo končnega odgovora, saj se je to do pravno relevantnega dejstva določno opredelilo.
Pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Iz pritožbenega očitka je mogoče razbrati, da pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ni dalo zadostne teže določenemu dokazu, to je obrazcu R8, saj je delavec višino padca 3 m na ta obrazec naknadno vpisal sam. Tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbam dejansko ne uveljavlja zgoraj navedene kršitve določb postopka, saj niti ne trdi, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pač pa napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni očitek pa je pritožbeno sodišče že presojalo in ga kot neutemeljenega zavrnilo.
zavrženje vloge - nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - poprava nerazumljive vloge
Ker vloga ni bila razumljiva in sposobna za obravnavo, je sodišče prve stopnje predlagatelja v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozvalo, da jo v 15 dneh dopolni tako, da navedene opravilno številko zadeve, na katero se nanaša in kaj z njo uveljavlja ter ga tudi opozorilo na posledice, če vloge ne bo ustrezno popravil. Predlagatelj v dodeljenem roku oziroma do izdaje izpodbijanega sklepa vloge ni popravil, zato je sodišče prve stopnje vlogo upravičeno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UZANCE
VSL00033406
ZGO-1 člen 88, 88/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 9, 9-8, 112. ZPP člen 339, 339/2-14.
gradbena pogodba - napake - zamuda - pobotni ugovor - obrazložitev sodbe - sodba brez razlogov - dodatna dela - gradbene uzance
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vrste ugovorov tožene stranke, s katerimi je oporekala ugotovitvam izvedenca in utemeljenosti tožbenega zahtevka, čeprav je bilo na to opozorjeno s strani višjega sodišča že v prvem razveljavitvenem sklepu. Tudi v kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da so posamezne trditve tožene stranke ali njene pripombe na izvedensko mnenje in dopolnitev tega prepavšalne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, bi moralo o tem zavzeti stališče in sicer za vsako od teh v zvezi z vsakim od odločilnih dejstev, ki so bila med pravdnima strankama sporna.
Navedeno pomeni, da v takšnih zadevah tožeče stranke, iz razloga okrnjenosti dejanske in v precejšnji meri tudi pravne podlage zahtevka (pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri predlogu za izdajo plačilnega naloga), lahko podlago zahtevka povsem opredelijo šele v prvi pripravljalni vlogi. Ker je v konkretni zadevi tožnica storila le predmetno (dopolnila dejansko stanje in opredelila alternativne pravne podlage), ob tem pa ostala v okviru istega zahtevka s pripadki in v okviru istega historičnega dogodka (v okviru sporne pogodbe in plačilu stroškov za njeno izpolnjevanje), do spremembe tožbe ni prišlo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno odločiti o spremembi tožbe, saj spremembe ni bilo, ker tvorita tožbo, na zgoraj opisani način, šele skupaj predlog za izdajo plačilnega naloga in prva pripravljalna vloga.
Toženka neutemeljeno izraža stališče, da bi moralo biti sodišče, v čigar domeno sodi izvajanje dokazov (sem spada tudi odločanje o načinu izvedbe dokaza), vezano na s strani stranke predlagani način za izvedbo dokaza.
Da so ratificirane mednarodne pogodbe hierarhično višji pravni akt kot ZPP, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje, ki deluje po slovenskem procesnem pravu, lahko preprosto spregledalo določbi 217. in 259. člena ZPP oziroma ju razlagalo na način, ki je manj obremenjujoč le za eno izmed pravdnih strank, ne pa tudi za nasprotno stranko, in ki nenazadnje niti ne bi prispeval k načelu pospešitve in ekonomičnosti postopka. Še posebej pa ne na način, ki je očitno samo bolj pogodu pričam ene izmed pravdnih strank.
Nosilni razlog za utemeljitev toženkine odškodninske odgovornosti pa niti ni le v zgoraj izpostavljenem projektu čezmejnega sodelovanja s Črno Goro, temveč tudi v drugih številnih pogodbenih kršitvah toženke, ki so povsem izničile možnost izvedbe pogodbe (glej predvsem 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi ostale, pri čemer gre predvsem za prekinitev komunikacije, neobveščanje in na koncu še izjavo toženke, da nimajo več potrebe po sodelovanju).
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično v celoti sledilo mnenju izvedenskega organa ter da naj bi zanemarilo ostale dokazne predloge. Sodišče je tožnico zaslišalo in v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno povzelo njeno izpovedbo. Gre za enega od dokazov, ki vpliva na odločitev v zadevi, nikakor pa ne za odločilnega. Tožnica je namreč izpovedala o svojem subjektivnem doživljanju zdravstvenega stanja, dolžnost izvedenskega organa pa je bila, da ugotovi tožničine zdravstvene težave ter da poda mnenje, kako te težave vplivajo na njeno delovno zmožnost. Tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.