OZ člen 168, 171. ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-12. ZPP člen 213, 254, 254/3.
odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - vzrok za nastanek škode - odvodnjavanje meteornih voda - zamakanje - prispevek oškodovanca k nastanku škode - soodgovornost oškodovanca - dolžnostno ravnanje - neskladna gradnja - ocena stroškov - pravno pomembno dejstvo - izvedensko mnenje, pridobljeno izven postopka - imenovanje novega izvedenca
Napačno je materialnopravno izhodišče izpodbijane sodbe, da bi moral tožnik na svojem objektu izvesti hidroizolacijo in pri gradnji uporabiti kvalitetnejši beton. To bi bil dolžan storiti, če bi mu tako nalagal veljaven pravni red (česar toženec ni zatrjeval), ne pa kot odziv na gradnjo na sosednjem zemljišču. Tožnikova opustitev bi bila torej lahko upoštevna le, če bi mu pravni red nalagal določeno dolžnostno ravnanje. Ker pa tožnik ni opustil kakšnega dolžnostnega ravnanja, ni podlage za njegovo soodgovornost. Toženčeva gradnja, ki je vplivala na pot meteornih voda, je bila edini (izključni) pravno relevantni vzrok za nastanek škode (če te gradnje ne bi bilo, oziroma, če bi bila gradnja izvedena tako, da bi predvidela ustrezno odvodnjavanje meteornih voda, najverjetneje ne bi prišlo do zamakanja).
Dokaz o tem, da je gradnja skladna, graditelja še ne oprosti odškodninske odgovornosti za nastalo škodo. Škoda namreč lahko izvira tudi iz gradnje, ki je izvedena v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja.
Izven postopka pridobljeno mnenje ne zagotavlja nepristranskosti (izvedenca) in kontradiktornosti, zato lahko predstavlja le del strankinih navedb. Upoštevanje izpovedbe osebe, ki je takšno mnenje izdelala, oziroma obrazložila, bi predstavljalo obid tega pravila.
Ker nastala škoda še ni bila odpravljena, je ocena stroškov sanacije (in v njej predviden način sanacije), ki jo je po več ogledih stanja na terenu na podlagi svojega znanja in izkušenj izdelal izvedenec, v tem postopku edina podlaga za odločanje o višini odškodninskega zahtevka.
zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna zahteva - oškodovanec kot tožilec - preiskava - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.
Zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo kogentne določbe 241. člena DZ, da skrbnik ne more biti oseba, ki je z varovancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju.
obstoj delovnega razmerja - vmesna sodba - rok za sodno varstvo - elementi delovnega razmerja - pogodbeno opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja zmotno kot bistveno štelo ugotovitev, da je tožena stranka tožniku za posamezne predstave zagotovila in plačala nastanitev. Zagotavljanje nastanitve gostujočim avtorjem (umetnikom) s strani naročnika ni neobičajno, pri čemer je sodišče prve stopnje v zvezi s tem spregledalo izpoved priče, da je tožena stranka stanovanje zagotavljala samo pogodbenim sodelavcem, ne pa tudi zaposlenim solistom. Na pogodbeno sodelovanje in ne na obstoj delovnega razmerja pa kaže tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku honorarja za opravljeno delo ni izplačevala mesečno, kot se plačuje plača delavcu v delovnem razmerju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00033339
ZKP člen 148, 148/4, 358, 358-3.
privilegij zoper samoobtožbo - davčni postopek - zbiranje podatkov - pojasnilna dolžnost - krivda - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Na podlagi listinskih podatkov in izpovedbe priče C. C. je zaenkrat mogoče ugotoviti, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnem inšpekcijskem postopku, ki sta bila začeta na podlagi mednarodne izmenjave podatkov davčnih organov, zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca X. d. o. o. in v skladu z zakonsko obveznostjo (člen 145 ZKP) o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo. Razpoložljivo dokazno gradivo, upoštevaje že časovno distanco med naznanitvijo suma storitve kaznivih dejanj s strani davčnega organa ter pričetkom policijskih aktivnosti in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ne upravičuje ocene prvostopenjskega sodišča, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obdolženca zaradi določenih kaznivih dejanj, torej pod krinko lastnega nekazenskega postopka, zato da bi se na ta način policija izognila privilegiju zoper samoobtožbo, ki pritiče osumljencu v predkazenskem postopku.
Pritrditi je pritožniku, da v do sedaj izvedenem dokaznem postopku ni mogoče prepoznati konkretne in določne dejstvene podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ že po dejanskem začetku (pred)kazenskega postopka usmerjeno zbiral podatke za kasnejši formalni policijski postopek, kar šele bi lahko razširilo domet prepovedi izsiljevanja samoobremenjujočih izjav oziroma predložitve samoobremenjujočih dokumentov tudi na davčni postopek. Kot vprašljiv se izkazuje tudi dokazni zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, da obstaja resen dvom o dejanskem motivu obdolžencev za neizpolnitev sodelovalne in pojasnilne dolžnosti v davčnem postopku; nenazadnje sta bila obdolženca seznanjena, da se v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe X. d. o. o. vodi davčni postopek zaradi davčne kontrole in davčnega nadzora, na kar upravičeno opozarja tožilec v pritožbi.
Dejansko stanje je glede bistvenega vprašanja, ki se nanaša na realni začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca oziroma usmerjenost delovanja davčnega organa v zbiranje podatkov za kazenski postopek zoper obdolženca, ostalo nepopolno ugotovljeno.
prenehanje stvarne služnosti - pogoji za prenehanje služnosti - prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti - bistveno spremenjene okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena
Po jasnem stališču teorije in sodne prakse mora biti nekoristnost objektivna in popolna, da bi lahko služnost iz tega razloga prenehala. Stvarna služnost poti je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi ali že ima tudi drugačno povezavo. Na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj glede na ugotovljeno ni mogoč zaključek o popolni nekoristnosti služnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033171
SZ člen 116. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 68. ZPDS člen 4. ZPP člen 190, 274, 291.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - podstrešno stanovanje - podstreha in drugi skupni prostori - pridobitev lastninske pravice z adaptacijo skupnih prostorov - preureditev skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini - privatizacija stanovanj po SZ - pasivna legitimacija občine - zemljiškoknjižni lastnik - nujno sosporništvo - glavna intervencija - pravica uporabe - dejanska etažna lastnina - ničnost pogodbe - lastninjenje in privatizacija stanovanj - izpolnitev zakonskih pogojev - kumulativna izpolnitev pogojev - objektivni pogoj - subjektivni pogoj - odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov
Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta.
V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani.
Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti.
Tožeča stranka je tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva.
Osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 je bil v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli. Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje.
Za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) je bila pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi.
Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati.
Z adaptacijo v 80-tih letih je prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupih prostorov.
Ker so podani tako objektivni pogoj kot tudi oba subjektivna pogoja po prvem odstavku 116. člena SZ/91, je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podstrešnem stanovanju pravilna.
spor majhne vrednosti - stroški upravljanja - vzdrževanje stavbe - sprememba lastništva - obvestilo o spremembi lastništva - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja
Ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka bila obveščena o spremembi lastništva sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je s tem tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz prvega odstavka 17. člena SZ-1 in posledično po določbi tretjega odstavka 30. člena SZ-1 za stroške upravljanja, nastale po spremembi lastništva, o kateri je bila tožeča stranka, ustrezno notificirana, ne odgovarja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033135
ZPP člen 180, 214, 214/2. ZIZ člen 62, 62/2. OZ člen 49, 378. ZM člen 27, 29, 31, 46, 107, 109, 110.
menična obveznost - menični porok - aval - zavarovanje plačila - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - pravica do izjavljanja v postopku - zavrnitev dokaznega predloga - ugovor napake volje
Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da toženca niti ne vesta, kaj naj bi dolg predstavljal, po izčrpnem pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju strank, tožencema ni kršilo pravice do izjave. Relevantno dejansko stanje je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno v okviru trditvene podlage obeh pravdnih strank.
OZ člen 79, 909, 911, 919. Posebne uzance v gostinstvu (1995) uzanca 67.
pravna narava pogodbe - alotmajska pogodba - pisna oblika - pogodba o hotelskih storitvah - opustitev odpovedi rezervacije - pravica do odstopa od najetih nastanitvenih zmogljivosti - denarna odškodnina - omejitev odškodnine - dobri poslovnimi običaji - gostinstvo - uporaba uzanc
Kolikor bi se za razmerje med pravdnima strankama (smiselno) uporabljala določila alotmajske pogodbe, bi opustitev odpovedi rezervacije s strani tožeče stranke lahko imela za posledico plačilo celotnih najetih nastanitvenih zmogljivosti ne glede na to, ali so bile dejansko izkoriščene s strani gostov, za katere so bile rezervirane. V skladu z 911. členom OZ je namreč agencija (tožeča stranka) dolžna obveščati gostinca (toženo stranko) o zasedanju nastanitvenih zmogljivosti. Če tega ne stori, če hotelirja (vnaprej) ne obvesti, da ne more zasesti vseh najetih nastanitvenih zmogljivosti, ali, če od uporabe najetih nastanitvenih zmogljivosti začasno ne odstopi v skladu z 919. členom OZ, bi gostincu - hotelirju dejansko lahko nastala škoda zaradi neizkoriščenih nastanitvenih zmogljivosti v polni višini cene nastanitve. Bistveno za alotmajsko pogodbo je namreč, da agencija prevzame popoln nadzor nad najetimi zmogljivostmi in da z njimi upravlja, zato se temu ustrezno zmanjša skrb hotelirja za zmogljivosti, ki jih je oddal z alotmajsko pogodbo.
Obravnavanemu razmerju je po mnenju pritožbenega sodišča mnogo bližja pogodba o hotelskih storitvah, ki je sicer urejena v Posebnih uzancah v gostinstvu. Četudi v obravnavanem primeru njihova uporaba med strankama ni bila dogovorjena niti ne izhaja iz okoliščin primera, da sta jih imeli v mislih, so v uzancah zapisani dobri poslovni običaji in pravila poštenih praks, ki naj veljajo na obravnavanem področju. Zato pritožbeno sodišče kljub temu opozarja na pravilo omejitve odškodnine, zapisano v 67. določilu PUG, ki se ne sklada s stališčem tožene stranke v tem postopku, da je že zgolj z rezervacijo nastanitve, t.j z nudenjem rezerviranih hotelskih zmogljivosti na razpolago tožeči stranki, izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke. Citirana določba namreč določa, da je gostinec, če se rezervacija odpove z zamudo ali sploh ne, upravičen (le) do odškodnine v višini cene pogodbenih storitev za tri dni, če gre za več kot tridnevno bivanje v glavni sezoni. Hotelir/gostinec bi torej lahko v primeru, ko se stranki za uporabo uzanc nista dogovorili, kvečjemu uveljavljal višjo odškodnino, vendar pa zgolj zaradi opustitve odpovedi rezervacije nikakor ni (avtomatično) upravičen do plačila vseh naročenih, vendar neopravljenih storitev. Hotelir je torej dolžan sam skrbeti za ustrezno zasedenost svojih kapacitet, kar med drugim pomeni, da mora spremljati tudi izvrševanje rezervacij ter v najkrajšem možnem času ustrezno ukrepati, če se gostje ob času ne pojavijo.
Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dožan vedeti, da je pooblastilo preklicano.
Kavza prodajne pogodbe je v vzajemnih izpolnitvah, po katerih ena pogodbena stranka na drugo prenese lastninsko pravico na stvari, druga pa za to izroči dogovorjeno kupnino. V konkretnem primeru prodajna pogodba obstoja vzajemnih izpolnitev ni imela, saj je bila v času sklepanja sporne prodajne pogodbe tožnica že lastnica nepremičnine, zaradi česar toženka svoje pogodbene obveznosti ne more izvršiti, zato je navedena pogodba nična. Namen kupca pri kupoprodajni pogodbi že po naravi stvari ni v tem, da kupi lastno stvar.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - kršitev pravic osebnosti - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - plačilo odškodnine - odločba, izdana v upravnem postopku - delno plačilo odškodnine za strah - podlage odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - vzročna zveza - dokazovanje - dokaz z izvedencem medicinske stroke - vpogled v zdravstveno dokumentacijo - dokaz z izvedencem finančne stroke - trditveno in dokazno breme - substanciranost dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - obseg in višina škode
Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke je pravilna, saj dokazni predlog ni bil substanciran v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljala izvedenca, pa je bila presplošna in pomanjkljiva. Tožnik je dokazovanje z izvedencema predlagal z namenom ugotovitve obsega in zlasti višine vtoževane škode, kar pride v poštev le ob izkazanem temelju odškodninske odgovornosti. Ta v konkretnem primeru ni podan. Ker je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, ni pogojev za presojanje višine zahtevka in izvajanje s tem povezanih dokazov. Glede vtoževane nepremoženjske škode iz naslova strahu, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo in ocenilo na 4.000 EUR, pa tožnik pravilnosti te odločitve ne izpodbija.
Neutemljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk zahtevane odškodnine. Glavnina obrazložitve izpodbijane sodbe je namenjena ravno presoji vsake posamezne vtoževane škode. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo glede tožnikove nezmožnosti zaposlitve v času izbrisa, njegovega izvrševanja kaznivih dejanj, materialne škode zaradi plačevanja zdravnika in zdravil, nezmožnosti koriščenja socialnih transferjev, telesnih in duševnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po celoviti presoji vseh okoliščin primera je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati nastanka posamezne zatrjevane škode, ali vzročne zveze med nastalo škodo in izbrisom iz registra prebivalstva. Delno mu je priznalo zgolj škodo iz naslova strahu (ki se zaradi drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP na koncu sicer ni izrazila v delni ugoditvi zahtevku), kar pa tožnik v pritožbi popolnoma prezre. S presojo sodišča prve stopnje, ki je tudi dokazno podprta, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.
Po sodni in ustavno-sodni praksi se lahko z uporabo 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja. Napake lahko izvirajo iz neupoštevanja določenih elementov, ki so pomembni za izračun pokojninske osnove. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko z določenimi pogoji poseže v pravnomočno urejeno pravno razmerje, vendar je tak poseg v pravnomočno odločbo dopusten le, če je z njo kršeno materialno pravo tudi zaradi očitno napačnega ugotovljenega dejanskega stanja.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - javni interes - grajeno javno dobro - originarna pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) na funkcionalnem zemljišču - originarna pridobitev lastninske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe
Navedbe druge nasprotne udeleženke v postopku na prvi stopnji so glede zatrjevanega grajenega javnega dobra in javnega interesa tudi povsem pavšalne, razen v delu nadstreška za avtobusno postajo, kar je izvedenka upoštevala in pritožbeno ni izpodbijano, ter v delu parcele 2250/96, ki ni bila predmet odločanja. Druga nasprotna udeleženka, ne samo, da je z izvedenskim mnenjem glede določitve skupnega pripadajočega zemljišča v celoti soglašala, ampak v postopku konkretno ni navajala, kateri so tisti deli sporne parcele, ki predstavljajo grajeno javno dobro ter ni podala nikakršnega drugačnega predloga glede izvzetja dodatnih površin iz te parcele. Zato gre soglašati z odgovorom na pritožbo predlagateljev, da je za status javnega dobra potrebno kaj več kot zgolj pavšalne trditve in sklicevanje na predpise, še posebej, ko slednji nimajo nobene povezave s konkretnim primerom.
nepogodbena odškodninska odgovornost - zavarovanje odgovornosti lastnika plovila - skrbnost dobrega gospodarja - nepredvidljive okoliščine in višja sila
Po definiciji iz 745. člena Pomorskega zakonika (PZ) v zvezi z določbo 744. člena istega zakona je šlo za plovbno nezgodo ("trčenje ladij"), za katero se uporabljajo določbe PZ in ne splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 746. člena PZ za škodo, ki nastane v takih primerih, odgovarja ladja (njen lastnik), za katero se dokaže, da je škoda povzročena po njeni krivdi. V primerih iz 752. člena PZ (naključje, višja sila ali če vzroka ni mogoče ugotoviti) škodo trpi oškodovanec. Povedano pomeni, da ni objektivne odgovornosti in da je dokazno breme za krivdo na oškodovancu.
ZNP-1 člen 103, 216. ZNP člen 32. ZPP člen 411, 421, 421/4. ZZZDR člen 106, 106/4.
določitev stikov s sodno poravnavo - sprememba ureditve stikov - poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje - spremenjene razmere - sprememba prebivališča - izvrševanje stikov z otrokom - plačilo stroškov prevoza - izrek denarne kazni - dokazovanje z izvedencem - sodna ocena izvedenskega mnenja - pravna sredstva - če pritožba ne zadrži izvršitve - varstvo koristi otroka
Določba 103. člena ZNP-1 sodišču sicer omogoča, da v sklepu, s katerim odloči o otrokovih stikih, izreče tudi denarno kazen za primer, če starši ne ravnajo v skladu s tem sklepom. Vendar pa za obravnavani primer ni uporabljiva, saj se je postopek pričel pred uveljavitvijo prej navedenega zakona.
spor iz razmerij med starši in otroki - določitev stikov med staršem in otrokom - otrokova korist - največja otrokova korist - določitev preživnine - preživninske potrebe - preživninske zmožnosti - porazdelitev preživninskega bremena - plačilo preživnine v denarju
Prav ima tožnica, da iz mnenja izvedenke ne izhaja, da bo v največjo korist A., če bo imel že v predšolskem obdobju, ko pri tožencu enkrat med tednom prenoči, še dodatni nekaj urni stik popoldne. V primeru, da bi imela popoldanski stik vsako sredo, bi v tednu, ko nimata vikend stika, imela stik v sredo popoldne in nato še od četrtka popoldne do petka zjutraj, v tednu, ko imata vikend stik, pa bi imela stik v ponedeljek popoldne do torka zjutraj, v sredo popoldne in od petka popoldne do nedelje pozno popoldne. Tak način izvajanja stikov bi se približal načinu stikov, kot so se izvajali v preteklosti in ga je izvedenka označila za preveč obremenjujočega za mld. A. Obremenjujoči stiki seveda niso v največjo korist otroka, zato je odločitev o dodatnem stiku v predšolskem obdobju mld. A. materialnopravno zmotna - v nasprotju z določbami 106. člena ZZZDR.
Za oceno pridobitve zmožnosti preživninskega zavezanca ni pomembna le njegova plača, pač pa kakšne dohodke bi lahko dosegel glede na svojo izobrazbo, zdravstveno stanje in razmere v družbi. Toženec je visoko izobražen, splošno znano je, da potrebe po računovodjih so in da zaslužijo relativno dobro. Ob ustrezni angažiranosti lahko toženec zasluži znatno več od minimalne plače.
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 371, 371/2, 377, 377/3. URS člen 22.
delo v splošno korist - izvršitev kazni zapora - rok za izpolnitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, saj je dejansko obsojenki s tem, ko jo sodišče prve stopnje ni seznanilo s pridobljenimi dokazi in dokumentacijo, kršilo načelo kontradiktornosti.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034829
OZ člen 619. ZGO-1 člen 88.
javno naročanje - dodatna dela - podjemna pogodba - fiksna cena - aneks k pogodbi
Plačevanje dodatnih del je mogoče le ob upoštevanju pravil javnega naročanja, na kar je tožena stranka pravilno večkrat opozorila. Način, da izvajalec najprej ponudi najnižjo ceno in z njo uspe v postopku javnega naročanja, ker izrine druge (dražje) konkurente, potem pa samovoljno brez sklenjenega aneksa (in celo naročila naročnika) zahteva dodatno plačilo, pomeni obid pravil javnega naročanja in mu ni mogoče nuditi sodnega varstva.