spor majhne vrednosti - zakonski pobot - začetek stečajnega postopka
Po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP se zakonski pobot ne prijavi v stečajnem postopku (četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). V takem primeru sta terjatvi pobotani po samem zakonu, zato sodišče tudi ne odloči o obstoju ali neobstoju nasprotne (v pobot uveljavljene) terjatve, niti ne izreče pobota.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023329
KZ-1 člen 70a, 70b, 141, 141/1. ZKP člen 372, 372-5.
varnostni ukrepi - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - poseben zakonski minimum - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - hujše kaznivo dejanje - kršitev nedotakljivosti stanovanja - kršitev kazenskega zakona - prekoračitev pravice , ki jo ima sodišče po zakonu
Za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 141. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče prve stopnje je zato kršilo kazenski zakon v obdolženkino škodo, ko ji je izreklo varnostni ukrep, za izrek katerega niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon (kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekršena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)).
spor majhne vrednosti – kontradiktornost postopka – izvedba dokazov – kršitev pravice do izjave – prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – prekluzija – pravdni stroški – stroški prevoza stranke – materialni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik
Ker so razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih prič zavrnilo, sami s seboj v nasprotju in zato neprepričljivi, je sodišče prve stopnje tožeči stranki onemogočilo dokazovanje trditev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa povrnitev stroškov najcenejšega prevoznega sredstva. Stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.
Pooblaščenki tožene stranke, ki je odvetnica, gredo materialni stroški na podlagi določil odvetniške tarife, medtem ko je tožečo stranko zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, zato ima pravico le do povračila materialnih stroškov, ki jih opredeljeno navede (specificira po vrsti in višini).
priznanje krivde - odmera kazni - narok za izrek kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih upošteva pri odmeri kazni, lahko sodišče, upoštevaje obtoženčevo priznanje, črpa tudi iz dokazov v spisu in okoliščin obtoženčeve krivde.
Splošno navodilo o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi generalnega državnega tožilca št. Tu 66/12 z dne 26. 10. 2012 ne spada med predpise, na katere bi bilo sodišče prve stopnje, tudi pri odmeri kazni v primerih kot je ta, vezano. Pritožnica sama trdi, da bi morala biti izrečena kazen v primeru priznanja krivde nižja od maksimalno predpisane, pri tem pa pozablja, da je kazen dveh let zapora krepko nižja od maksimalne zagrožene predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje (15 let). Vloga obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja ropa, katerega sta izvršila soobtoženca je bila pomembna, četudi je opravljal zgolj njun prevoz. Ni namreč prezreti, da je bil na kraju ropa z njima že prejšnjega dne, da sta si ga ogledala, naslednji dan pa jima z drugim vozilom nudil prevoz, ne le na kraj sam, ampak tudi z njega. Čeprav je res, da pri tem ni uporabljal orožja in da za opravljeno delo ni dobil plačila, je doslej povedano šteti za tehtne obteževalne okoliščine, katere ob drugih navedenih v točki 6 obrazložitve zahtevajo izrek občutnejše kazni zapora.
stroški odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila - oprostitev plačila stroškov - trditveno in dokazno breme - sodna taksa za pritožbo
V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila po temelju odločilo že v sodbi z dne 3. 6. 2014, česar pa obdolženec v svoji pritožbi zoper navedeno sodbo ni izpodbijal in je ta sodba postala pravnomočna z odpravo odločitve pritožbenega Višjega sodišča v Mariboru s strani sodišča prve stopnje obdolžencu, saj je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da obdolženec odločitve o navedenih stroških postopka o prekršku po temelju ne more več izpodbijati zoper sklep izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki predpisuje, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo uvodoma presojalo, ali je le-ta dovoljena. Obdolženec v njej res ne izpodbija izračuna oz. višine stroškov odvoza in hrambe zaseženega osebnega avtomobila v skupnem znesku 516,06 EUR, vendar pa uveljavlja okoliščine za oprostitev plačila teh stroškov iz petega odstavka 144. člena ZP-1, o čemer pa se po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec lahko odloči šele tedaj, ko je z višino teh stroškov, katerih plačilo vpliva na njegovo preživljanje oz. preživljanje tistih, ki jih je dolžan vzdrževati, seznanjen.
OZ člen 190, 190/3, 193. ZOdvT člen 21, 21/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 51/-1, 32, 32/1.
kondikcijski zahtevek - prehod koristi - neupravičena pridobitev - krivda - dolžnost vrnitve koristi - odvetniški stroški - vrednost spornega predmeta
Bistvo kondikcijskega zahtevka iz 190. člena OZ je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Če se podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve. Ob tem pa krivda za neuresničitev podlage (konkretno za nesklenitev pravnega posla, za katerega sta se stranki dogovarjali) za odločitev (v obravnavani zadevi) ni pomembna.
Vprašanje kdaj je sam postopek preizkusa zaključen, ne gre reducirati zgolj na fizično fazo oprave preizkusa z indikatorjem, saj je namreč celoten postopek širši in zajema vse faze, v katerih se terja najprej izjava (strinjanje oziroma nestrinjanje) preizkušanca, da sploh opravi preizkus, nato pa še seznanitev s stopnjo, ki jo pokaže indikator.
Ni mogoče, da v primeru, če se del strokovnega pregleda ne more opraviti iz kakršnegakoli razloga (tudi, če je razlog na strani preizkušanca), posplošeno sklepati o odklonitvi že celotnega strokovnega pregleda. Pri tem pa tudi ne sme biti odločujoča “običajna praksa” oprave strokovnega pregleda in utečeno zaporedje opravljanja preiskav s predpostavko, da (ne)oprava ene faze, izključuje tudi ostale dele strokovnega pregleda. V členu 108 ZPrCP je namreč uzakonjena možnost, da se pri izvedbi strokovnega pregleda obseg odvzema vzorcev določi glede na potrebe preiskave. Zato je razumljivo, da se obseg odvzema vzorcev lahko razlikuje in je odvisen tudi od vrste različnih dejavnikov
Dejstvo, da sta izvedenca potem, ko sta vsak zase proučila dokumentacijo in opravila pregled tožnika, podala skupen izvid in mnenje, potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je obema izvedencema za opravljeno delo odmerilo nagrado in priznalo priglašene stroške. Podaja skupnega izvida in mnenja ni zmanjšala obsega dela, ki je bilo potrebno za izdelavo posameznega mnenja, ampak je nasprotno zahtevala določeno stopnjo sodelovanja in usklajevanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083099
SPZ člen 150, 150/3. OZ člen 80. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15, 452.
stroški vzdrževanja – pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov – ničnost – spor majhne vrednosti – protispisnost
Pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov ni nična. Stranki sta sprejeli dogovorjeni ključ plačila teh stroškov, s tem pa nista kršili ne moralnih načel ne prisilnih predpisov. Ničnost je skrajna sankcija in jo je kot takšno treba obravnavati restriktivno. Če toženka ocenjuje, da sklenjena pogodba ni v njenem interesu, ima kot nosilka lastninskih upravičenj druge vzvode, da uredi sporno razmerje, bodisi z neposrednim odločanjem na zboru lastnikov oziroma v nepravdnem postopku.
ustavitev postopka o prekršku - ni dokazov, da je obdolženi storil prekršek - priča - dokazi izvedeni na sodišču - zavarovanje dokazov
V prekrškovnem postopku je o cestnoprometnih prekrških, kjer ne nastane posledica z materialno škodo in telesnimi poškodbami, praviloma edini dokaz na strani vlagateljice obdolžilnega predloga neposredna ugotovitev policista, ki je prekršek obravnaval, zaradi česar je v takšni zadevi ključen dokaz izpovedba policista, ki je prekršek neposredno zaznal oziroma ga obravnaval.
Za izrek obsodilne sodbe morajo biti odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, ugotovljena s stopnjo gotovosti, ne pa s tem, kaj se je najverjetneje zgodilo. Oškodovanec ni niti omenil, kaj šele zatrjeval, da bi se med vožnjo obračal k obdolžencu kot vozniku, da bi ga ta lahko udarjal s pestjo po desni strani glave. Omenil tudi ni, da bi se pred zatrjevanim obdolženčevim napadom branil, kar bi zlahka storil s tem, da bi si glavo zaščitil z rokama, ali pa se sedeč na sopotniškem sedežu v vozilu sklonil. Sodišče prve stopnje v izpovedbi oškodovanca ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici zatrjevanega obdolženčevega ravnanja prišlo pri njemu do vznemirjenosti in ogroženosti. Oškodovanec je na glavni obravnavi jasno povedal, da ga ni bilo strah, kljub temu, da ga je obdolženec tepel. Povedal je tudi, da je po vsem tem dogajanju, za katerega bremeni obdolženca, hotel na B. nazaj v vozilo, kar pa mu ni uspelo, ker je obdolženec sunkovito odpeljal.
Dejanje, za katero se postopek o prekršku začne, ni prekršek, če v opisu dejanja že v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kot tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso dovolj konkretizirani.
Iz obdolžilnega predloga v splošnem zapisu res izhaja, da je storilka v času prometne nesreče vozila po cestnem odseku na avtocesti A1, ko je bila megla, vidljivost je bila povprečna, vozišče suho, promet pa je bil redek, zato se pritožbeno zatrjevana okoliščina o veliki frekvenci prometa, izkaže celo za protispisno. V nadaljevanju pa je predlagatelj navedel očitek o tem, da je obdolženka v kritičnem času ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, čemur sledi prepis abstraktnega zakonskega teksta iz navedene zakonske določbe z opisom posledic. V tem delu pa iz zapisa predlagatelja ne izhaja, katerim lastnostim ceste, vremenskim razmeram, stanju vozišča, stanju vozila ter nenazadnje vozniškim sposobnostim obdolženka ni prilagodila svojega načina vožnje in hitrosti svojega vozila.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – preizkusna doba – hujši prekršek – pravilnost vročitve po ZUP
Obvestila o prispeli pošiljki so bila v treh poskusih osebnega vročanja puščena na naslovu, ki ga je na tisti dan storilec imel določenega kot naslov za vročanje. Dejstvo, da pisma nato v petnajstdnevnem roku na pošti ni dvignil, na pravilnost vročitve ne vpliva, saj po določbi 4. odstavka 87. člena ZUP velja v takem primeru vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, na kar je bil storilec v vsakem sporočilu o prispelem pismu tudi opozorjen. Na iztek tega roka in s tem na pravilnost vročitve tudi ne vpliva dejstvo, da je storilec že po puščenem obvestilu o pošiljki spremenil naslov prebivališča (v obravnavani zadevi je to storil trikrat, vsakokrat po puščenem sporočilu).