priznanje krivde - odmera kazni - narok za izrek kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih upošteva pri odmeri kazni, lahko sodišče, upoštevaje obtoženčevo priznanje, črpa tudi iz dokazov v spisu in okoliščin obtoženčeve krivde.
spor majhne vrednosti – kontradiktornost postopka – izvedba dokazov – kršitev pravice do izjave – prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – prekluzija – pravdni stroški – stroški prevoza stranke – materialni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik
Ker so razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih prič zavrnilo, sami s seboj v nasprotju in zato neprepričljivi, je sodišče prve stopnje tožeči stranki onemogočilo dokazovanje trditev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa povrnitev stroškov najcenejšega prevoznega sredstva. Stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.
Pooblaščenki tožene stranke, ki je odvetnica, gredo materialni stroški na podlagi določil odvetniške tarife, medtem ko je tožečo stranko zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, zato ima pravico le do povračila materialnih stroškov, ki jih opredeljeno navede (specificira po vrsti in višini).
spor majhne vrednosti – podjemna pogodba – odgovornost za napake – pravica zahtevati odpravo napak – naročnikova pravica glede drugih napak izvršenega posla – grajanje točno določenih napak – servis vozila – skrbnost serviserja – skrbnost dobrega strokovnjaka
Tožeča stranka je kot serviser dolžna ravnati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vendar pa zahteva, da kljub grajanju točno določenih napak avtomobila, preverja tudi vse druge morebitne napake, ki jih pri ugotavljanju vzrokov za zatrjevane napake ne more opaziti in ki niso v povezavi z zatrjevano napako, presega celo takšno stopnjo skrbnosti.
Krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Kraj storitve kaznivega dejanja se opredeljuje po 19. členu Kazenskega zakonika. Kaznivo dejanje je storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica. Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja pa je odločilen opis kaznivega dejanja kot izhaja iz obtožnega akta, v konkretnem primeru iz obtožnice. Kot izhaja torej iz povzetega opisa dejanja, se obdolžencema preslepitveno ravnanje očita na naslovu oškodovane družbe. V nadaljevanju opis dejanja v obtožbi zajema tudi okoliščino podpisa pisne kupoprodajne pogodbe z odloženim plačilom za prodajo igralnih avtomatov, vendar ne navaja kraja podpisa te pogodbe. Za določitev kraja storitve kaznivega dejanja in krajevne pristojnosti sodišča, pa glede na zgoraj citirane zakonske določbe, nikakor ne more biti relevanten 8. člen omenjene kupoprodajne pogodbe (na katero se pritožnik sklicuje), ki v primeru spora iz te pogodbe za reševanje določa pristojno sodišče v Celju.
OZ člen 190, 190/3, 193. ZOdvT člen 21, 21/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 51/-1, 32, 32/1.
kondikcijski zahtevek - prehod koristi - neupravičena pridobitev - krivda - dolžnost vrnitve koristi - odvetniški stroški - vrednost spornega predmeta
Bistvo kondikcijskega zahtevka iz 190. člena OZ je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Če se podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve. Ob tem pa krivda za neuresničitev podlage (konkretno za nesklenitev pravnega posla, za katerega sta se stranki dogovarjali) za odločitev (v obravnavani zadevi) ni pomembna.
spor majhne vrednosti - zakonski pobot - začetek stečajnega postopka
Po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP se zakonski pobot ne prijavi v stečajnem postopku (četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). V takem primeru sta terjatvi pobotani po samem zakonu, zato sodišče tudi ne odloči o obstoju ali neobstoju nasprotne (v pobot uveljavljene) terjatve, niti ne izreče pobota.
ustavitev postopka o prekršku - ni dokazov, da je obdolženi storil prekršek - priča - dokazi izvedeni na sodišču - zavarovanje dokazov
V prekrškovnem postopku je o cestnoprometnih prekrških, kjer ne nastane posledica z materialno škodo in telesnimi poškodbami, praviloma edini dokaz na strani vlagateljice obdolžilnega predloga neposredna ugotovitev policista, ki je prekršek obravnaval, zaradi česar je v takšni zadevi ključen dokaz izpovedba policista, ki je prekršek neposredno zaznal oziroma ga obravnaval.
ZFPPIPP člen 400, 400/4, 401, 401/1. OZ člen 1019, 1019/3.
osebni stečaj – odpust obveznosti – preizkusna doba – solidarno poroštvo
Dolžnik je bil zakoniti zastopnik in družbenik gospodarske družbe, za obveznosti katere je nastopal kot porok. Solidarni porok mora že ob prevzemanju obveznosti računati na možnost, da bo moral izpolniti obveznosti do upnika. To ni le formalnost, je realna možnost, s katero mora solidarni porok računati. Zato niso pomembne samo okoliščine na strani glavnega dolžnika, predvsem so pomembne okoliščine na strani dolžnika - solidarnega poroka.
Za izrek obsodilne sodbe morajo biti odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, ugotovljena s stopnjo gotovosti, ne pa s tem, kaj se je najverjetneje zgodilo. Oškodovanec ni niti omenil, kaj šele zatrjeval, da bi se med vožnjo obračal k obdolžencu kot vozniku, da bi ga ta lahko udarjal s pestjo po desni strani glave. Omenil tudi ni, da bi se pred zatrjevanim obdolženčevim napadom branil, kar bi zlahka storil s tem, da bi si glavo zaščitil z rokama, ali pa se sedeč na sopotniškem sedežu v vozilu sklonil. Sodišče prve stopnje v izpovedbi oškodovanca ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici zatrjevanega obdolženčevega ravnanja prišlo pri njemu do vznemirjenosti in ogroženosti. Oškodovanec je na glavni obravnavi jasno povedal, da ga ni bilo strah, kljub temu, da ga je obdolženec tepel. Povedal je tudi, da je po vsem tem dogajanju, za katerega bremeni obdolženca, hotel na B. nazaj v vozilo, kar pa mu ni uspelo, ker je obdolženec sunkovito odpeljal.
Dejanje, za katero se postopek o prekršku začne, ni prekršek, če v opisu dejanja že v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kot tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso dovolj konkretizirani.
Iz obdolžilnega predloga v splošnem zapisu res izhaja, da je storilka v času prometne nesreče vozila po cestnem odseku na avtocesti A1, ko je bila megla, vidljivost je bila povprečna, vozišče suho, promet pa je bil redek, zato se pritožbeno zatrjevana okoliščina o veliki frekvenci prometa, izkaže celo za protispisno. V nadaljevanju pa je predlagatelj navedel očitek o tem, da je obdolženka v kritičnem času ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, čemur sledi prepis abstraktnega zakonskega teksta iz navedene zakonske določbe z opisom posledic. V tem delu pa iz zapisa predlagatelja ne izhaja, katerim lastnostim ceste, vremenskim razmeram, stanju vozišča, stanju vozila ter nenazadnje vozniškim sposobnostim obdolženka ni prilagodila svojega načina vožnje in hitrosti svojega vozila.
Dejstvo, da sta izvedenca potem, ko sta vsak zase proučila dokumentacijo in opravila pregled tožnika, podala skupen izvid in mnenje, potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je obema izvedencema za opravljeno delo odmerilo nagrado in priznalo priglašene stroške. Podaja skupnega izvida in mnenja ni zmanjšala obsega dela, ki je bilo potrebno za izdelavo posameznega mnenja, ampak je nasprotno zahtevala določeno stopnjo sodelovanja in usklajevanja.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - konoplja - gojenje z namenom prodaje - količina zasežene konoplje - odmera kazni
Ob ugotovitvi, da bi iz ene rastline pridobil 40 g uporabne konoplje, kar je potrdila tudi pritegnjena izvedenka, je sodišče izračunalo, da bi iz 43 rastlin lahko pridobil 1720 g uporabne konoplje, kar bi ob njegovem zatrjevanju, da je dnevno porabil po 5 g konoplje zadostovalo za 344 dni. Še približno za 48 dni pa bi zadostovala že posušena konoplja v teži 239,1 g. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljeno sklepalo, da gre za takšne količine, ki presegajo običajno porabo odvisnika od konoplje, še posebej zato, ker je obtoženec v obravnavanem času že čakal na poziv za prestajanje kazni zapora in je vedel, da je vnos konoplje v zapor prepovedan. Zato je izkustveno sprejemljivo in razumno zaključilo, da je obtoženec konopljo gojil (kar je kaznivo že samo po sebi), zato da bi jo prodajal in da je z namenom prodaje tudi hranil 239,1 g že posušene konoplje. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je s sodbo obtožencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje, ki ga je storil v mesecu februarju 1997 leta. V vmesnem obdobju do obravnavanega kaznivega dejanja ni storil novega kaznivega dejanja. Od storitve obravnavanega kaznivega dejanja je preteklo skoraj že štiri leta. V spisu ni podatka, da bi obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja storil novo kaznivo dejanje. Za obtoženca je zato moč zagovarjati pozitivno prognozo, še posebej, ker je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja hud odvisnik, med drugim tudi od trdih drog. Za zadovoljevanje te odvisnosti so potrebna znatna finančna sredstva in je bila tako očitno ravno s tem pogojena obtoženčeva storitev obravnavanega kaznivega dejanja. V spisu zbrani podatki pa izkazujejo, da je, kar zadeva trde droge, obtoženec sedaj zazdravljen.
Splošno navodilo o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi generalnega državnega tožilca št. Tu 66/12 z dne 26. 10. 2012 ne spada med predpise, na katere bi bilo sodišče prve stopnje, tudi pri odmeri kazni v primerih kot je ta, vezano. Pritožnica sama trdi, da bi morala biti izrečena kazen v primeru priznanja krivde nižja od maksimalno predpisane, pri tem pa pozablja, da je kazen dveh let zapora krepko nižja od maksimalne zagrožene predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje (15 let). Vloga obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja ropa, katerega sta izvršila soobtoženca je bila pomembna, četudi je opravljal zgolj njun prevoz. Ni namreč prezreti, da je bil na kraju ropa z njima že prejšnjega dne, da sta si ga ogledala, naslednji dan pa jima z drugim vozilom nudil prevoz, ne le na kraj sam, ampak tudi z njega. Čeprav je res, da pri tem ni uporabljal orožja in da za opravljeno delo ni dobil plačila, je doslej povedano šteti za tehtne obteževalne okoliščine, katere ob drugih navedenih v točki 6 obrazložitve zahtevajo izrek občutnejše kazni zapora.
stroški odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila - oprostitev plačila stroškov - trditveno in dokazno breme - sodna taksa za pritožbo
V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila po temelju odločilo že v sodbi z dne 3. 6. 2014, česar pa obdolženec v svoji pritožbi zoper navedeno sodbo ni izpodbijal in je ta sodba postala pravnomočna z odpravo odločitve pritožbenega Višjega sodišča v Mariboru s strani sodišča prve stopnje obdolžencu, saj je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da obdolženec odločitve o navedenih stroških postopka o prekršku po temelju ne more več izpodbijati zoper sklep izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki predpisuje, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo uvodoma presojalo, ali je le-ta dovoljena. Obdolženec v njej res ne izpodbija izračuna oz. višine stroškov odvoza in hrambe zaseženega osebnega avtomobila v skupnem znesku 516,06 EUR, vendar pa uveljavlja okoliščine za oprostitev plačila teh stroškov iz petega odstavka 144. člena ZP-1, o čemer pa se po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec lahko odloči šele tedaj, ko je z višino teh stroškov, katerih plačilo vpliva na njegovo preživljanje oz. preživljanje tistih, ki jih je dolžan vzdrževati, seznanjen.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – preizkusna doba – hujši prekršek – pravilnost vročitve po ZUP
Obvestila o prispeli pošiljki so bila v treh poskusih osebnega vročanja puščena na naslovu, ki ga je na tisti dan storilec imel določenega kot naslov za vročanje. Dejstvo, da pisma nato v petnajstdnevnem roku na pošti ni dvignil, na pravilnost vročitve ne vpliva, saj po določbi 4. odstavka 87. člena ZUP velja v takem primeru vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, na kar je bil storilec v vsakem sporočilu o prispelem pismu tudi opozorjen. Na iztek tega roka in s tem na pravilnost vročitve tudi ne vpliva dejstvo, da je storilec že po puščenem obvestilu o pošiljki spremenil naslov prebivališča (v obravnavani zadevi je to storil trikrat, vsakokrat po puščenem sporočilu).