spor majhne vrednosti – kontradiktornost postopka – izvedba dokazov – kršitev pravice do izjave – prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – prekluzija – pravdni stroški – stroški prevoza stranke – materialni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik
Ker so razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih prič zavrnilo, sami s seboj v nasprotju in zato neprepričljivi, je sodišče prve stopnje tožeči stranki onemogočilo dokazovanje trditev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa povrnitev stroškov najcenejšega prevoznega sredstva. Stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.
Pooblaščenki tožene stranke, ki je odvetnica, gredo materialni stroški na podlagi določil odvetniške tarife, medtem ko je tožečo stranko zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, zato ima pravico le do povračila materialnih stroškov, ki jih opredeljeno navede (specificira po vrsti in višini).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083099
SPZ člen 150, 150/3. OZ člen 80. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15, 452.
stroški vzdrževanja – pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov – ničnost – spor majhne vrednosti – protispisnost
Pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov ni nična. Stranki sta sprejeli dogovorjeni ključ plačila teh stroškov, s tem pa nista kršili ne moralnih načel ne prisilnih predpisov. Ničnost je skrajna sankcija in jo je kot takšno treba obravnavati restriktivno. Če toženka ocenjuje, da sklenjena pogodba ni v njenem interesu, ima kot nosilka lastninskih upravičenj druge vzvode, da uredi sporno razmerje, bodisi z neposrednim odločanjem na zboru lastnikov oziroma v nepravdnem postopku.
spor majhne vrednosti - zakonski pobot - začetek stečajnega postopka
Po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP se zakonski pobot ne prijavi v stečajnem postopku (četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). V takem primeru sta terjatvi pobotani po samem zakonu, zato sodišče tudi ne odloči o obstoju ali neobstoju nasprotne (v pobot uveljavljene) terjatve, niti ne izreče pobota.
Vprašanje kdaj je sam postopek preizkusa zaključen, ne gre reducirati zgolj na fizično fazo oprave preizkusa z indikatorjem, saj je namreč celoten postopek širši in zajema vse faze, v katerih se terja najprej izjava (strinjanje oziroma nestrinjanje) preizkušanca, da sploh opravi preizkus, nato pa še seznanitev s stopnjo, ki jo pokaže indikator.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - konoplja - gojenje z namenom prodaje - količina zasežene konoplje - odmera kazni
Ob ugotovitvi, da bi iz ene rastline pridobil 40 g uporabne konoplje, kar je potrdila tudi pritegnjena izvedenka, je sodišče izračunalo, da bi iz 43 rastlin lahko pridobil 1720 g uporabne konoplje, kar bi ob njegovem zatrjevanju, da je dnevno porabil po 5 g konoplje zadostovalo za 344 dni. Še približno za 48 dni pa bi zadostovala že posušena konoplja v teži 239,1 g. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljeno sklepalo, da gre za takšne količine, ki presegajo običajno porabo odvisnika od konoplje, še posebej zato, ker je obtoženec v obravnavanem času že čakal na poziv za prestajanje kazni zapora in je vedel, da je vnos konoplje v zapor prepovedan. Zato je izkustveno sprejemljivo in razumno zaključilo, da je obtoženec konopljo gojil (kar je kaznivo že samo po sebi), zato da bi jo prodajal in da je z namenom prodaje tudi hranil 239,1 g že posušene konoplje. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je s sodbo obtožencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje, ki ga je storil v mesecu februarju 1997 leta. V vmesnem obdobju do obravnavanega kaznivega dejanja ni storil novega kaznivega dejanja. Od storitve obravnavanega kaznivega dejanja je preteklo skoraj že štiri leta. V spisu ni podatka, da bi obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja storil novo kaznivo dejanje. Za obtoženca je zato moč zagovarjati pozitivno prognozo, še posebej, ker je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja hud odvisnik, med drugim tudi od trdih drog. Za zadovoljevanje te odvisnosti so potrebna znatna finančna sredstva in je bila tako očitno ravno s tem pogojena obtoženčeva storitev obravnavanega kaznivega dejanja. V spisu zbrani podatki pa izkazujejo, da je, kar zadeva trde droge, obtoženec sedaj zazdravljen.
Krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Kraj storitve kaznivega dejanja se opredeljuje po 19. členu Kazenskega zakonika. Kaznivo dejanje je storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica. Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja pa je odločilen opis kaznivega dejanja kot izhaja iz obtožnega akta, v konkretnem primeru iz obtožnice. Kot izhaja torej iz povzetega opisa dejanja, se obdolžencema preslepitveno ravnanje očita na naslovu oškodovane družbe. V nadaljevanju opis dejanja v obtožbi zajema tudi okoliščino podpisa pisne kupoprodajne pogodbe z odloženim plačilom za prodajo igralnih avtomatov, vendar ne navaja kraja podpisa te pogodbe. Za določitev kraja storitve kaznivega dejanja in krajevne pristojnosti sodišča, pa glede na zgoraj citirane zakonske določbe, nikakor ne more biti relevanten 8. člen omenjene kupoprodajne pogodbe (na katero se pritožnik sklicuje), ki v primeru spora iz te pogodbe za reševanje določa pristojno sodišče v Celju.
priznanje krivde - odmera kazni - narok za izrek kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih upošteva pri odmeri kazni, lahko sodišče, upoštevaje obtoženčevo priznanje, črpa tudi iz dokazov v spisu in okoliščin obtoženčeve krivde.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - izvršilni postopek - prodaja nepremičnine na javni dražbi - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - trditvena podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami (ki so v pretežnem delu pritožbene novote), s katerimi meri na to, da je izvršilno sodišče zmotno razlagalo učinek zaznamb pri spornih nepremičninah, oziroma, da je pred javno dražbo pravno stanje nepremičnin napačno ugotovilo, posledično pa pri prodaji napačno uporabilo materialno pravo, nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
spor majhne vrednosti – podjemna pogodba – odgovornost za napake – pravica zahtevati odpravo napak – naročnikova pravica glede drugih napak izvršenega posla – grajanje točno določenih napak – servis vozila – skrbnost serviserja – skrbnost dobrega strokovnjaka
Tožeča stranka je kot serviser dolžna ravnati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vendar pa zahteva, da kljub grajanju točno določenih napak avtomobila, preverja tudi vse druge morebitne napake, ki jih pri ugotavljanju vzrokov za zatrjevane napake ne more opaziti in ki niso v povezavi z zatrjevano napako, presega celo takšno stopnjo skrbnosti.
vložitev pritožbe – sodna taksa za pritožbo – preplačilo predhodne taksne obveznosti – pravica do vrnitve takse – plačilni nalog – zavezanec za plačilo sodne takse – navedba osebnega imena in naslova zavezanca v plačilnem nalogu
„Preplačilo“ predhodne taksne obveznosti ni razlog za „odpust“ ali „poračun“ naslednje taksne obveznosti. V takem primeru je moč zahtevati zgolj vrnitev preveč plačane sodne takse (1. odstavek 36. člena ZST-1).
Prav tako v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz 1. (oziroma 2.) odstavka 4. člena ZST-1. Omenjena določba velja za primer taksne obveznosti, ki nastane, ko skrbnik odsotnega (katerega prebivališče je neznano), skrbnik za premoženje (katerega lastnik je neznan) ter začasni zastopnik nastopajo v imenu (in na račun) zastopane stranke. V teh primerih je taksne obveznosti, ki ob tem zastopanju nastanejo, dolžan poravnati tisti, katerega zastopajo. V obravnavanem primeru pa imamo opravka s taksno obveznostjo za pritožbo, ki jo je pritožnik vložil zoper odločitev sodišča prve stopnje glede nagrade, ki mu je bila priznana za opravljeno zastopanje. Te pritožbe ni vložil kot zastopnik (torej v imenu zastopanega), ampak v svojem imenu, zaradi česar jo je dolžan sam sodišču tudi poravnati.
Soglasje sodišča k sklenitvi sodne ali izvensodne poravnave je potrebno le v okviru 322. člena ZFPPIPP. Upravitelj je za svoje odločitve (odškodninsko) odgovoren, česar se ne more razbremeniti s tem, da odgovornost za odločitve prevali na sodišče, med drugim tako, da od njega zahteva soglasja v primerih, ko jih zakon ne predvideva.
Ni mogoče, da v primeru, če se del strokovnega pregleda ne more opraviti iz kakršnegakoli razloga (tudi, če je razlog na strani preizkušanca), posplošeno sklepati o odklonitvi že celotnega strokovnega pregleda. Pri tem pa tudi ne sme biti odločujoča “običajna praksa” oprave strokovnega pregleda in utečeno zaporedje opravljanja preiskav s predpostavko, da (ne)oprava ene faze, izključuje tudi ostale dele strokovnega pregleda. V členu 108 ZPrCP je namreč uzakonjena možnost, da se pri izvedbi strokovnega pregleda obseg odvzema vzorcev določi glede na potrebe preiskave. Zato je razumljivo, da se obseg odvzema vzorcev lahko razlikuje in je odvisen tudi od vrste različnih dejavnikov
OZ člen 190, 190/3, 193. ZOdvT člen 21, 21/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 51/-1, 32, 32/1.
kondikcijski zahtevek - prehod koristi - neupravičena pridobitev - krivda - dolžnost vrnitve koristi - odvetniški stroški - vrednost spornega predmeta
Bistvo kondikcijskega zahtevka iz 190. člena OZ je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Če se podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve. Ob tem pa krivda za neuresničitev podlage (konkretno za nesklenitev pravnega posla, za katerega sta se stranki dogovarjali) za odločitev (v obravnavani zadevi) ni pomembna.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – preizkusna doba – hujši prekršek – pravilnost vročitve po ZUP
Obvestila o prispeli pošiljki so bila v treh poskusih osebnega vročanja puščena na naslovu, ki ga je na tisti dan storilec imel določenega kot naslov za vročanje. Dejstvo, da pisma nato v petnajstdnevnem roku na pošti ni dvignil, na pravilnost vročitve ne vpliva, saj po določbi 4. odstavka 87. člena ZUP velja v takem primeru vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, na kar je bil storilec v vsakem sporočilu o prispelem pismu tudi opozorjen. Na iztek tega roka in s tem na pravilnost vročitve tudi ne vpliva dejstvo, da je storilec že po puščenem obvestilu o pošiljki spremenil naslov prebivališča (v obravnavani zadevi je to storil trikrat, vsakokrat po puščenem sporočilu).