spor majhne vrednosti – kontradiktornost postopka – izvedba dokazov – kršitev pravice do izjave – prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – prekluzija – pravdni stroški – stroški prevoza stranke – materialni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik
Ker so razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih prič zavrnilo, sami s seboj v nasprotju in zato neprepričljivi, je sodišče prve stopnje tožeči stranki onemogočilo dokazovanje trditev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa povrnitev stroškov najcenejšega prevoznega sredstva. Stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.
Pooblaščenki tožene stranke, ki je odvetnica, gredo materialni stroški na podlagi določil odvetniške tarife, medtem ko je tožečo stranko zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, zato ima pravico le do povračila materialnih stroškov, ki jih opredeljeno navede (specificira po vrsti in višini).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023329
KZ-1 člen 70a, 70b, 141, 141/1. ZKP člen 372, 372-5.
varnostni ukrepi - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - poseben zakonski minimum - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - hujše kaznivo dejanje - kršitev nedotakljivosti stanovanja - kršitev kazenskega zakona - prekoračitev pravice , ki jo ima sodišče po zakonu
Za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 141. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče prve stopnje je zato kršilo kazenski zakon v obdolženkino škodo, ko ji je izreklo varnostni ukrep, za izrek katerega niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon (kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekršena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)).
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - konoplja - gojenje z namenom prodaje - količina zasežene konoplje - odmera kazni
Ob ugotovitvi, da bi iz ene rastline pridobil 40 g uporabne konoplje, kar je potrdila tudi pritegnjena izvedenka, je sodišče izračunalo, da bi iz 43 rastlin lahko pridobil 1720 g uporabne konoplje, kar bi ob njegovem zatrjevanju, da je dnevno porabil po 5 g konoplje zadostovalo za 344 dni. Še približno za 48 dni pa bi zadostovala že posušena konoplja v teži 239,1 g. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljeno sklepalo, da gre za takšne količine, ki presegajo običajno porabo odvisnika od konoplje, še posebej zato, ker je obtoženec v obravnavanem času že čakal na poziv za prestajanje kazni zapora in je vedel, da je vnos konoplje v zapor prepovedan. Zato je izkustveno sprejemljivo in razumno zaključilo, da je obtoženec konopljo gojil (kar je kaznivo že samo po sebi), zato da bi jo prodajal in da je z namenom prodaje tudi hranil 239,1 g že posušene konoplje. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je s sodbo obtožencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje, ki ga je storil v mesecu februarju 1997 leta. V vmesnem obdobju do obravnavanega kaznivega dejanja ni storil novega kaznivega dejanja. Od storitve obravnavanega kaznivega dejanja je preteklo skoraj že štiri leta. V spisu ni podatka, da bi obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja storil novo kaznivo dejanje. Za obtoženca je zato moč zagovarjati pozitivno prognozo, še posebej, ker je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja hud odvisnik, med drugim tudi od trdih drog. Za zadovoljevanje te odvisnosti so potrebna znatna finančna sredstva in je bila tako očitno ravno s tem pogojena obtoženčeva storitev obravnavanega kaznivega dejanja. V spisu zbrani podatki pa izkazujejo, da je, kar zadeva trde droge, obtoženec sedaj zazdravljen.
Soglasje sodišča k sklenitvi sodne ali izvensodne poravnave je potrebno le v okviru 322. člena ZFPPIPP. Upravitelj je za svoje odločitve (odškodninsko) odgovoren, česar se ne more razbremeniti s tem, da odgovornost za odločitve prevali na sodišče, med drugim tako, da od njega zahteva soglasja v primerih, ko jih zakon ne predvideva.
spor majhne vrednosti - zakonski pobot - začetek stečajnega postopka
Po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP se zakonski pobot ne prijavi v stečajnem postopku (četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). V takem primeru sta terjatvi pobotani po samem zakonu, zato sodišče tudi ne odloči o obstoju ali neobstoju nasprotne (v pobot uveljavljene) terjatve, niti ne izreče pobota.
Obstoj izvršilnega naslova in potrdila o izvršljivosti je dejstvo (izvršilna podlaga za izvršbo). Če obstoj le-tega ni sporen niti po ugovoru, se šteje za priznano.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083099
SPZ člen 150, 150/3. OZ člen 80. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15, 452.
stroški vzdrževanja – pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov – ničnost – spor majhne vrednosti – protispisnost
Pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov ni nična. Stranki sta sprejeli dogovorjeni ključ plačila teh stroškov, s tem pa nista kršili ne moralnih načel ne prisilnih predpisov. Ničnost je skrajna sankcija in jo je kot takšno treba obravnavati restriktivno. Če toženka ocenjuje, da sklenjena pogodba ni v njenem interesu, ima kot nosilka lastninskih upravičenj druge vzvode, da uredi sporno razmerje, bodisi z neposrednim odločanjem na zboru lastnikov oziroma v nepravdnem postopku.
Dejstvo, da sta izvedenca potem, ko sta vsak zase proučila dokumentacijo in opravila pregled tožnika, podala skupen izvid in mnenje, potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je obema izvedencema za opravljeno delo odmerilo nagrado in priznalo priglašene stroške. Podaja skupnega izvida in mnenja ni zmanjšala obsega dela, ki je bilo potrebno za izdelavo posameznega mnenja, ampak je nasprotno zahtevala določeno stopnjo sodelovanja in usklajevanja.
ZFPPIPP člen 400, 400/4, 401, 401/1. OZ člen 1019, 1019/3.
osebni stečaj – odpust obveznosti – preizkusna doba – solidarno poroštvo
Dolžnik je bil zakoniti zastopnik in družbenik gospodarske družbe, za obveznosti katere je nastopal kot porok. Solidarni porok mora že ob prevzemanju obveznosti računati na možnost, da bo moral izpolniti obveznosti do upnika. To ni le formalnost, je realna možnost, s katero mora solidarni porok računati. Zato niso pomembne samo okoliščine na strani glavnega dolžnika, predvsem so pomembne okoliščine na strani dolžnika - solidarnega poroka.
Splošno navodilo o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi generalnega državnega tožilca št. Tu 66/12 z dne 26. 10. 2012 ne spada med predpise, na katere bi bilo sodišče prve stopnje, tudi pri odmeri kazni v primerih kot je ta, vezano. Pritožnica sama trdi, da bi morala biti izrečena kazen v primeru priznanja krivde nižja od maksimalno predpisane, pri tem pa pozablja, da je kazen dveh let zapora krepko nižja od maksimalne zagrožene predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje (15 let). Vloga obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja ropa, katerega sta izvršila soobtoženca je bila pomembna, četudi je opravljal zgolj njun prevoz. Ni namreč prezreti, da je bil na kraju ropa z njima že prejšnjega dne, da sta si ga ogledala, naslednji dan pa jima z drugim vozilom nudil prevoz, ne le na kraj sam, ampak tudi z njega. Čeprav je res, da pri tem ni uporabljal orožja in da za opravljeno delo ni dobil plačila, je doslej povedano šteti za tehtne obteževalne okoliščine, katere ob drugih navedenih v točki 6 obrazložitve zahtevajo izrek občutnejše kazni zapora.
stroški odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila - oprostitev plačila stroškov - trditveno in dokazno breme - sodna taksa za pritožbo
V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila po temelju odločilo že v sodbi z dne 3. 6. 2014, česar pa obdolženec v svoji pritožbi zoper navedeno sodbo ni izpodbijal in je ta sodba postala pravnomočna z odpravo odločitve pritožbenega Višjega sodišča v Mariboru s strani sodišča prve stopnje obdolžencu, saj je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da obdolženec odločitve o navedenih stroških postopka o prekršku po temelju ne more več izpodbijati zoper sklep izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki predpisuje, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo uvodoma presojalo, ali je le-ta dovoljena. Obdolženec v njej res ne izpodbija izračuna oz. višine stroškov odvoza in hrambe zaseženega osebnega avtomobila v skupnem znesku 516,06 EUR, vendar pa uveljavlja okoliščine za oprostitev plačila teh stroškov iz petega odstavka 144. člena ZP-1, o čemer pa se po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec lahko odloči šele tedaj, ko je z višino teh stroškov, katerih plačilo vpliva na njegovo preživljanje oz. preživljanje tistih, ki jih je dolžan vzdrževati, seznanjen.
priznanje krivde - odmera kazni - narok za izrek kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih upošteva pri odmeri kazni, lahko sodišče, upoštevaje obtoženčevo priznanje, črpa tudi iz dokazov v spisu in okoliščin obtoženčeve krivde.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - izvršilni postopek - prodaja nepremičnine na javni dražbi - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - trditvena podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami (ki so v pretežnem delu pritožbene novote), s katerimi meri na to, da je izvršilno sodišče zmotno razlagalo učinek zaznamb pri spornih nepremičninah, oziroma, da je pred javno dražbo pravno stanje nepremičnin napačno ugotovilo, posledično pa pri prodaji napačno uporabilo materialno pravo, nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – preizkusna doba – hujši prekršek – pravilnost vročitve po ZUP
Obvestila o prispeli pošiljki so bila v treh poskusih osebnega vročanja puščena na naslovu, ki ga je na tisti dan storilec imel določenega kot naslov za vročanje. Dejstvo, da pisma nato v petnajstdnevnem roku na pošti ni dvignil, na pravilnost vročitve ne vpliva, saj po določbi 4. odstavka 87. člena ZUP velja v takem primeru vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, na kar je bil storilec v vsakem sporočilu o prispelem pismu tudi opozorjen. Na iztek tega roka in s tem na pravilnost vročitve tudi ne vpliva dejstvo, da je storilec že po puščenem obvestilu o pošiljki spremenil naslov prebivališča (v obravnavani zadevi je to storil trikrat, vsakokrat po puščenem sporočilu).