Ker za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, je nerelevantno, ali je zavarovanka toženke delavcem res dala navodila za (pravilno) ravnanje z odpadki, ustrezne posode in vršila tudi nadzor. Pomembno je, kako je ravnal njen delavec (v konkretnem primeru zdravstveni delavec, ki je po uporabi livček odvrgel med mešane odpadke).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev - predčasna razrešitev - delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi
Tožena stranka je tožnika razrešila s statusno mandatne funkcije delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Kot razlog za predčasno razrešitev z mandatne funkcije je navedeno porušenje zaupanja med tožnikom in direktorjem tožene stranke. Glede na to, da je direktor tožene stranke skladno s Statutom tožene stranke pristojen za imenovanje delavcev s posebnimi pooblastili, ki predstavljajo njegove najožje sodelavce, porušenje zaupanja med direktorjem tožene stranke in tožnikom ne more biti predmet sodne presoje. Pri izgubi zaupanja gre za subjektivni odnos, zato tudi ni pravno odločilno, zaradi katerih razlogov je prišlo do porušenega zaupanja.
Ker v primeru predčasne razrešitve razrešenemu delavcu pripadajo pravice kot ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (tretji odstavek 74. člena ZDR-1), je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. V primeru predčasne razrešitve po določilih tretjega odstavka 74. člena ZDR-1 razrešenemu delavcu namreč pripadajo le pravice kot ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar pomeni, da se ne ugotavlja obstoj poslovnega razloga, temveč delavcu pripadajo le pravice, ki sicer gredo delavcem ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Odvetniške nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, pri čemer lahko prejme odvetnik v isti zadevi nagrade na vsaki stopnji. Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo.
pravice in dolžnosti staršev in otrok - skupno starševstvo - varstvo in vzgoja otroka - stiki otroka - največja otrokova korist - časovna opredelitev stikov - preživljanje otroka - potrebe otroka in zmožnosti staršev - preživnina - višina preživnine - otroški dodatek - upoštevanje otroškega dodatka - sprememba sodne prakse
Institut skupnega starševstva pride v poštev le takrat, kadar je odnos med staršema v tolikšni meri prečiščen, da so vzpostavljeni pogoji za odprto komunikacijo. Le v primeru, da s skupnim starševstvom soglašata oba in da je med staršema možno dogovarjanje, je smiselno, da je otrok v varstvu in vzgoji pri obeh.
Ni razloga in povsem neživljenjsko bi bilo, da bi se očeta časovno omejevalo oziroma se mu določalo, do katere ure mora otroka pripeljati v vrtec in po kateri uri ga sme v vrtcu prevzeti. Otrok bo dopolnil komaj štiri leta, obiskuje vrtec, kjer je dogajanje bolj sproščeno, zato argumenti o vnaprej določenih urnikih v vrtcu ne morejo imeti želene teže.
Otroški dodatek se je pred spremembo sodne prakse upošteval pri odmeri preživnine le v izjemnih primerih, ko je bilo finančno stanje staršev izjemno slabo, kar pa ni značilnost konkretnega primera, zato tudi ni nobene potrebe, še posebej po spremembi sodne prakse, ki jo je prinesla odločba II Ips 186/2014, po upoštevanju otroškega dodatka pri določanju višine preživnine.
prisilna hospitalizacija – sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih – zakonske predpostavke – pomanjkanje razlogov
Sodišče mora eksaktno ugotoviti kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati. Zgolj sklicevanje sodišča, da v dani situaciji vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je brez vsebine.
odškodnina - nesreča pri delu - plačilo takse za pritožbo
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožeča stranka takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker je ni bila dolžna plačati za tožbo in da je bistvena okoliščina trenutek vložitve tožbe. Po prehodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1B) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe z dne 23. 2. 2010 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožeča stranka tudi ni bila dolžna plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopek ali dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožeča stranka po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je tedaj (z dnem vložitve pritožbe) nastala taksna obveznost po ZST-1B za plačilo takse za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.
OZ člen 190, 190/3, 193. ZOdvT člen 21, 21/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 51/-1, 32, 32/1.
kondikcijski zahtevek - prehod koristi - neupravičena pridobitev - krivda - dolžnost vrnitve koristi - odvetniški stroški - vrednost spornega predmeta
Bistvo kondikcijskega zahtevka iz 190. člena OZ je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Če se podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve. Ob tem pa krivda za neuresničitev podlage (konkretno za nesklenitev pravnega posla, za katerega sta se stranki dogovarjali) za odločitev (v obravnavani zadevi) ni pomembna.
Obstoj izvršilnega naslova in potrdila o izvršljivosti je dejstvo (izvršilna podlaga za izvršbo). Če obstoj le-tega ni sporen niti po ugovoru, se šteje za priznano.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083099
SPZ člen 150, 150/3. OZ člen 80. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15, 452.
stroški vzdrževanja – pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov – ničnost – spor majhne vrednosti – protispisnost
Pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov ni nična. Stranki sta sprejeli dogovorjeni ključ plačila teh stroškov, s tem pa nista kršili ne moralnih načel ne prisilnih predpisov. Ničnost je skrajna sankcija in jo je kot takšno treba obravnavati restriktivno. Če toženka ocenjuje, da sklenjena pogodba ni v njenem interesu, ima kot nosilka lastninskih upravičenj druge vzvode, da uredi sporno razmerje, bodisi z neposrednim odločanjem na zboru lastnikov oziroma v nepravdnem postopku.
spor majhne vrednosti – kontradiktornost postopka – izvedba dokazov – kršitev pravice do izjave – prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – prekluzija – pravdni stroški – stroški prevoza stranke – materialni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik
Ker so razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih prič zavrnilo, sami s seboj v nasprotju in zato neprepričljivi, je sodišče prve stopnje tožeči stranki onemogočilo dokazovanje trditev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa povrnitev stroškov najcenejšega prevoznega sredstva. Stroški za prevožene kilometre pa se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.
Pooblaščenki tožene stranke, ki je odvetnica, gredo materialni stroški na podlagi določil odvetniške tarife, medtem ko je tožečo stranko zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, zato ima pravico le do povračila materialnih stroškov, ki jih opredeljeno navede (specificira po vrsti in višini).
vložitev pritožbe – sodna taksa za pritožbo – preplačilo predhodne taksne obveznosti – pravica do vrnitve takse – plačilni nalog – zavezanec za plačilo sodne takse – navedba osebnega imena in naslova zavezanca v plačilnem nalogu
„Preplačilo“ predhodne taksne obveznosti ni razlog za „odpust“ ali „poračun“ naslednje taksne obveznosti. V takem primeru je moč zahtevati zgolj vrnitev preveč plačane sodne takse (1. odstavek 36. člena ZST-1).
Prav tako v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz 1. (oziroma 2.) odstavka 4. člena ZST-1. Omenjena določba velja za primer taksne obveznosti, ki nastane, ko skrbnik odsotnega (katerega prebivališče je neznano), skrbnik za premoženje (katerega lastnik je neznan) ter začasni zastopnik nastopajo v imenu (in na račun) zastopane stranke. V teh primerih je taksne obveznosti, ki ob tem zastopanju nastanejo, dolžan poravnati tisti, katerega zastopajo. V obravnavanem primeru pa imamo opravka s taksno obveznostjo za pritožbo, ki jo je pritožnik vložil zoper odločitev sodišča prve stopnje glede nagrade, ki mu je bila priznana za opravljeno zastopanje. Te pritožbe ni vložil kot zastopnik (torej v imenu zastopanega), ampak v svojem imenu, zaradi česar jo je dolžan sam sodišču tudi poravnati.
spor majhne vrednosti - zakonski pobot - začetek stečajnega postopka
Po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP se zakonski pobot ne prijavi v stečajnem postopku (četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). V takem primeru sta terjatvi pobotani po samem zakonu, zato sodišče tudi ne odloči o obstoju ali neobstoju nasprotne (v pobot uveljavljene) terjatve, niti ne izreče pobota.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - izvršilni postopek - prodaja nepremičnine na javni dražbi - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - trditvena podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami (ki so v pretežnem delu pritožbene novote), s katerimi meri na to, da je izvršilno sodišče zmotno razlagalo učinek zaznamb pri spornih nepremičninah, oziroma, da je pred javno dražbo pravno stanje nepremičnin napačno ugotovilo, posledično pa pri prodaji napačno uporabilo materialno pravo, nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - konoplja - gojenje z namenom prodaje - količina zasežene konoplje - odmera kazni
Ob ugotovitvi, da bi iz ene rastline pridobil 40 g uporabne konoplje, kar je potrdila tudi pritegnjena izvedenka, je sodišče izračunalo, da bi iz 43 rastlin lahko pridobil 1720 g uporabne konoplje, kar bi ob njegovem zatrjevanju, da je dnevno porabil po 5 g konoplje zadostovalo za 344 dni. Še približno za 48 dni pa bi zadostovala že posušena konoplja v teži 239,1 g. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljeno sklepalo, da gre za takšne količine, ki presegajo običajno porabo odvisnika od konoplje, še posebej zato, ker je obtoženec v obravnavanem času že čakal na poziv za prestajanje kazni zapora in je vedel, da je vnos konoplje v zapor prepovedan. Zato je izkustveno sprejemljivo in razumno zaključilo, da je obtoženec konopljo gojil (kar je kaznivo že samo po sebi), zato da bi jo prodajal in da je z namenom prodaje tudi hranil 239,1 g že posušene konoplje. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je s sodbo obtožencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje, ki ga je storil v mesecu februarju 1997 leta. V vmesnem obdobju do obravnavanega kaznivega dejanja ni storil novega kaznivega dejanja. Od storitve obravnavanega kaznivega dejanja je preteklo skoraj že štiri leta. V spisu ni podatka, da bi obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja storil novo kaznivo dejanje. Za obtoženca je zato moč zagovarjati pozitivno prognozo, še posebej, ker je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja hud odvisnik, med drugim tudi od trdih drog. Za zadovoljevanje te odvisnosti so potrebna znatna finančna sredstva in je bila tako očitno ravno s tem pogojena obtoženčeva storitev obravnavanega kaznivega dejanja. V spisu zbrani podatki pa izkazujejo, da je, kar zadeva trde droge, obtoženec sedaj zazdravljen.
Za izrek obsodilne sodbe morajo biti odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, ugotovljena s stopnjo gotovosti, ne pa s tem, kaj se je najverjetneje zgodilo. Oškodovanec ni niti omenil, kaj šele zatrjeval, da bi se med vožnjo obračal k obdolžencu kot vozniku, da bi ga ta lahko udarjal s pestjo po desni strani glave. Omenil tudi ni, da bi se pred zatrjevanim obdolženčevim napadom branil, kar bi zlahka storil s tem, da bi si glavo zaščitil z rokama, ali pa se sedeč na sopotniškem sedežu v vozilu sklonil. Sodišče prve stopnje v izpovedbi oškodovanca ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici zatrjevanega obdolženčevega ravnanja prišlo pri njemu do vznemirjenosti in ogroženosti. Oškodovanec je na glavni obravnavi jasno povedal, da ga ni bilo strah, kljub temu, da ga je obdolženec tepel. Povedal je tudi, da je po vsem tem dogajanju, za katerega bremeni obdolženca, hotel na B. nazaj v vozilo, kar pa mu ni uspelo, ker je obdolženec sunkovito odpeljal.
Dejanje, za katero se postopek o prekršku začne, ni prekršek, če v opisu dejanja že v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kot tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso dovolj konkretizirani.
Iz obdolžilnega predloga v splošnem zapisu res izhaja, da je storilka v času prometne nesreče vozila po cestnem odseku na avtocesti A1, ko je bila megla, vidljivost je bila povprečna, vozišče suho, promet pa je bil redek, zato se pritožbeno zatrjevana okoliščina o veliki frekvenci prometa, izkaže celo za protispisno. V nadaljevanju pa je predlagatelj navedel očitek o tem, da je obdolženka v kritičnem času ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, čemur sledi prepis abstraktnega zakonskega teksta iz navedene zakonske določbe z opisom posledic. V tem delu pa iz zapisa predlagatelja ne izhaja, katerim lastnostim ceste, vremenskim razmeram, stanju vozišča, stanju vozila ter nenazadnje vozniškim sposobnostim obdolženka ni prilagodila svojega načina vožnje in hitrosti svojega vozila.
Ni mogoče, da v primeru, če se del strokovnega pregleda ne more opraviti iz kakršnegakoli razloga (tudi, če je razlog na strani preizkušanca), posplošeno sklepati o odklonitvi že celotnega strokovnega pregleda. Pri tem pa tudi ne sme biti odločujoča “običajna praksa” oprave strokovnega pregleda in utečeno zaporedje opravljanja preiskav s predpostavko, da (ne)oprava ene faze, izključuje tudi ostale dele strokovnega pregleda. V členu 108 ZPrCP je namreč uzakonjena možnost, da se pri izvedbi strokovnega pregleda obseg odvzema vzorcev določi glede na potrebe preiskave. Zato je razumljivo, da se obseg odvzema vzorcev lahko razlikuje in je odvisen tudi od vrste različnih dejavnikov
Splošno navodilo o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi generalnega državnega tožilca št. Tu 66/12 z dne 26. 10. 2012 ne spada med predpise, na katere bi bilo sodišče prve stopnje, tudi pri odmeri kazni v primerih kot je ta, vezano. Pritožnica sama trdi, da bi morala biti izrečena kazen v primeru priznanja krivde nižja od maksimalno predpisane, pri tem pa pozablja, da je kazen dveh let zapora krepko nižja od maksimalne zagrožene predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje (15 let). Vloga obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja ropa, katerega sta izvršila soobtoženca je bila pomembna, četudi je opravljal zgolj njun prevoz. Ni namreč prezreti, da je bil na kraju ropa z njima že prejšnjega dne, da sta si ga ogledala, naslednji dan pa jima z drugim vozilom nudil prevoz, ne le na kraj sam, ampak tudi z njega. Čeprav je res, da pri tem ni uporabljal orožja in da za opravljeno delo ni dobil plačila, je doslej povedano šteti za tehtne obteževalne okoliščine, katere ob drugih navedenih v točki 6 obrazložitve zahtevajo izrek občutnejše kazni zapora.
stroški odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila - oprostitev plačila stroškov - trditveno in dokazno breme - sodna taksa za pritožbo
V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila po temelju odločilo že v sodbi z dne 3. 6. 2014, česar pa obdolženec v svoji pritožbi zoper navedeno sodbo ni izpodbijal in je ta sodba postala pravnomočna z odpravo odločitve pritožbenega Višjega sodišča v Mariboru s strani sodišča prve stopnje obdolžencu, saj je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da obdolženec odločitve o navedenih stroških postopka o prekršku po temelju ne more več izpodbijati zoper sklep izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki predpisuje, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo uvodoma presojalo, ali je le-ta dovoljena. Obdolženec v njej res ne izpodbija izračuna oz. višine stroškov odvoza in hrambe zaseženega osebnega avtomobila v skupnem znesku 516,06 EUR, vendar pa uveljavlja okoliščine za oprostitev plačila teh stroškov iz petega odstavka 144. člena ZP-1, o čemer pa se po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec lahko odloči šele tedaj, ko je z višino teh stroškov, katerih plačilo vpliva na njegovo preživljanje oz. preživljanje tistih, ki jih je dolžan vzdrževati, seznanjen.