ZDR-1 člen 13, 13/1, 137, 137/2, 137/9, 148, 148/6, 156, 156/2, 202.. OZ člen 347, 347/1.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela - zakonske zamudne obresti - zastaranje terjatve
Bistvena zahteva tožnic je, da sta, ker imata delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Na ta način bi bili izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožnici na praznične dni, za katere jima je prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika nista delali, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnici na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo potrebno delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
Tožnik je bil v osnovnem strokovnem usposabljanja za vojaka od 5. 3. 2010 do 23. 4. 2010. Delovno razmerje mu je prenehalo 21. 6. 2016 - v posledici dveh zaporednih negativnih službenih ocen. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je od zaključka usposabljanja do prenehanja delovnega razmerja minilo več kot dve leti, presodilo, da je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 11. 4. 2016 (v zvezi s sklepom z dne 9. 6. 2016) neutemeljeno naložila povračilo sorazmernega dela stroškov osnovnega strokovnega usposabljanja za vojaka v višini 1.145,72 EUR, izračunani do 31. 3. 2016. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 7. člen Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju tožene stranke, po katerem morajo pripadniki Slovenske vojske po končanem usposabljanju ostati v delovnem razmerju najmanj dve leti, če je bilo izobraževanje krajše od enega leta. Ker je bilo to v tožnikovem primeru podano, je tožnika razbremenilo povračila stroškov navedenega usposabljanja.
Iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 158/2016 z dne 12. 5. 2020 (ki upošteva odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-82/17-14 z dne 9. 4. 2020, ki je odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo) pa izhaja stališče, da je povrnitev stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja v celoti urejena v drugem odstavku 93. člena ZObr, tako da uporaba 7. člena pravilnika tožene stranke ne pride v poštev.
Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 6. DZ člen 161, 162, 162/1, 162/1-3. URS člen 14, 14/2, 22. ZIZ člen 9, 54.
začasna odredba v družinskih sporih - ukinitev stikov - enakost pred zakonom - hitri postopek - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - mnenje otroka - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje
Otrok lahko mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti, in sicer tudi s posredovanjem centra za socialno delo oz. izvedenca. Taka razlaga je v skladu s 6. členom Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKOUP).
ZDR-1 člen 137, 137/2, 148, 148/6, 202.. OZ člen 347, 347/1.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela - zakonske zamudne obresti - zastaralni rok
Bistvena zahteva tožnikov je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Gre za logiko, da bi bili ti izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na praznične dni, za katere jim je sodišče prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika niso delali. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na sporne dneve razporejeni na delo, ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, v katerih je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, pri čemer so določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožniki na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delo opravljajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadmestila plače za praznik.
prijava ločitvene pravice - vsebina prijave - premoženje, ki je predmet ločitvene pravice - določenost predmeta - prerekana ločitvena pravica - sklepčnost tožbe - neizvršljiva odločba - zmotna uporaba materialnega prava
Tožeča stranka bi morala glede na pravnomočen napotitveni sklep v tožbi trditi in dokazati, da je pridobila ločitveno pravico na premičninah v lasti dolžnika in podati ustrezen zahtevek, v katerem bi določno opisala premoženje, ki je predmet vtoževane ločitvene pravice. Pravilno je stališče tožene stranke, da temu s tožbo ni zadostila.
Priloga ni sestavni del izreka sodbe, zato ne dopolnjuje opisa premoženja in je sklicevanje nanjo v izreku sodbe odveč. Pomembno pa je, da se tožbeni izrek (in enako izrek sodbe) sklicuje na št. zadeve 000, pod katero je vpisana zastavna pravica v Registru neposestnih zastavnih pravic, ker gre za javen in dostopen register in ki zato dopolnjuje nedoločen opis premoženja. Če bi tožeča stranka trdila, da je v zadevi št. 000 vpisanih 52 kosov različne opreme in bi bilo iz navedene zadeve dejansko tudi razvidno kot premoženje dolžnika 52 kosov različne opreme, bi bila tožba sklepčna.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5, 14a, 14a/3. ZPP člen 337, 337/1.
predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - rok za ugovor zoper plačilni nalog - rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu
Ker je toženka zatrjevala drugačno finančno in premoženjsko stanje, kot izhaja iz zadnje objavljenega letnega poročila, bi morala zatrjevati in dokazati, da premoženja oziroma terjatev, kot izhajajo iz javno objavljenih podatkov, nima, da terjatev ne bo dobila plačanih oziroma da terjatev in premoženja ne more unovčiti, niti da tega ne more storiti pravočasno – tj. v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno presodilo, da toženka ni podala nobenih konkretnih trditev in dokazov, da iz letnega poročila razvidna sredstva niso unovčljiva oziroma da niso unovčljiva pravočasno, s tem pa svojega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s pogoji za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse ni zmogla.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041316
KZ-1 člen 208, 208/1, 208/5, 220, 220/1. ZKP člen 16, 17, 18, 18/1, 35, 35/1, 42, 42/5, 364, 371, 371/1, 371/1-5, 371/2, 394, 394/1. URS člen 22, 29.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - denarna kazen - kaznivo dejanje zatajitve - oprostitev obtožbe - ovadba kot predlog za pregon - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - pravica do izvajanja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - zavrženje predloga za delegacijo - zloraba pravic v postopku - delna ugoditev pritožbi - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba kazenske sankcije
Ovadba, ki jo poda posameznik oziroma oškodovanec, mora vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev in ime domnevnega storilca, če je ovaditelju znan. Izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, je predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec. Na policiji in kasneje sodišču je, da iz takšnega opisa izlušči tista pravno relevantna dejstva, ki obsegajo bistvo določene inkriminacije (ali več njih). Drugače povedano, sodišče je tisto, ki na podlagi oškodovančeve prijave ugotovi človekovo voljno ravnanje (storitev, opustitev), ki ga je mogoče subsumirati pod bit kakšne inkriminacije kot enega od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče v točki 25 razlogov izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je B.P. dne 7. 4. 2016 podal prijavo tudi za obravnavano kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari, zaradi česar obdolženec ni bil spoznan za krivega za drugo kaznivo dejanje, kot ga zajema predlog za pregon. Ker se krivdorek izpodbijane sodbe (in tudi s to sodbo spremenjen krivdorek) nanaša na isti historični dogodek kot pravočasen predlog za pregon in ker je B.P. dejanja naznanil kot "lastnik" podjetja, ki se ukvarja z razvojem in proizvodnjo glasbenih aparatov (prvi odstavek zapisnika o sprejemu ustne ovadbe), uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
pogodba o naročilu (mandatna pogodba) - razlog za zavrnitev dokaza
Kot izhaja iz 768. člena OZ, mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih, kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Toženka v pritožbi z navedbo, da odločitev v izpodbijani sodbi temelji na neresničnih izjavah delavcev, oporeka dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma
Ob ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni mogoče ugotavljati, ali bi delavcu lahko delovno razmerje (zakonito) prenehalo na kakšni drugi podlagi. Predmet sodne presoje je le zakonitost prenehanja delovnega razmerja na tisti podlagi, na kateri je do prenehanja prišlo.
ZDR-1 člen 82, 82/2, 110, 110/1, 110/1-2.. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je vozil s hitrostjo 39,8 kilometra na uro, pred ovinkom (zavojem) je hitrost znižal na 32,9 kilometra na uro. Že takšno ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno najmanj iz hude malomarnosti, prometne nesreče ni povzročila kratkotrajna izguba zavesti, ampak previsoka hitrost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035570
OZ člen 619. ZPP člen 12, 108, 110, 115, 116, 258, 258/2, 285, 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - končni rezultat - končanje posla - obligacija rezultata - preložitev naroka za glavno obravnavo - upravičeni razlogi za izostanek z naroka - izvajanje dokazov - zaslišanje strank - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Tožeča stranka s pritožbo izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Podjemnik je upravičen do plačila po podjemni pogodbi le, če doseže končni rezultat, kot je bil dogovorjen med strankama.
Sodišče sme v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, ki se naroka ne more udeležiti. Poslovne obveznosti same po sebi niso opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Izjema bi bila podana zgolj v primeru, če bi šlo za nujen in neodložljiv, nenadni dogodek, vendar pa tega tožeča stranka v predlogu za preložitev naroka ni trdila.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - resna nevarnost - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - duševna motnja
V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo izpolnjevanja normativov Pravilnika o standardih in normativih socialno varstvenih storitev, ki določa, da je v varovanem oddelku socialno varstvenih zavodov lahko največ 12 oseb, je potrebno pojasniti, da je predlagatelj v tem postopku sam varstveni zavod, v katerem naj bi se nasprotno udeleženko namestilo na varovani oddelek. To pa seveda pomeni, da predlagatelj gotovo ima prostor za namestitev nasprotne udeleženke na varovani oddelek – v nasprotnem primeru predloga na bi vložil.
ZSPJS člen 16, 16/3, 17, 17a.. ZIU člen 8.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede
Utemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absoluten pogoj za napredovanje, na podlagi 16. člena ZSPJS. V tretjem odstavku 16. člena ZSPJS je določeno, da javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. V skladu z določb prvega odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vse javne uslužbence izvede do 15. marca. V 17.a členu ZSPJS je določeno, da če javni uslužbenec na osnovi veljavne ocene iz 6. odstavka 16. člena izpolni pogoje za napredovanje v skladu s predpisi, ki urejajo napredovanje na delovnem mestu oziroma v nazivu, napreduje od 1. aprila v letu, ko izpolni pogoje za nepredovanje v višji plačni razred.
Ker tožnica v določenem roku ni ravnala v skladu s pozivom sodišča, je sledila sankcija, na katero je bila tudi ustrezno opozorjena - zavrženje predloga, kar je v celoti pravilno in zakonito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00035208
URS člen 23, 23/2. ZPP člen 212, 214, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 346, 346/3, 352, 360, 454, 458, 458/1. ZS člen 17. Sodni red člen 160, 160/5. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 22. SZ-1 člen 48, 48/1, 48/2. SPZ člen 118, 118/1.
pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - triaža - triažni sodnik - varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - letni razpored sodnikov - dodelitev zadev - predodelitev zadeve drugemu sodniku - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - poročilo o kršitvah določb postopka - prepozna dopolnitev pritožbe - pravica do izjave - postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog - pogodba o upravljanju stanovanjskih hiš - veljavna sklenitev pogodbe - plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - delitev stroškov upravljanja v večstanovanjski stavbi - sklepčna tožba - trditveno in dokazno breme - višina vtoževane terjatve - odločitev o stroških - plačilo odvetniških stroškov
V obravnavani zadevi je sodila sodnica, izbrana po pravilih, vnaprej določenih z zakonom, sodnim redom in letnim razporedom sodišča, zato strankama ni bila kršena pravica iz drugega odstavka 23. člena Ustave.
Tožeča stranka je konkretizirala in dokazno podprla pravno relevantna dejstva v zvezi z iztoževano terjatvijo (iz naslova upravljanja in obratovanja večstanovanjskega objekta). S tem je prevalila trditveno breme na toženo stranko, ki bi morala trditvam tožeče stranke konkretizirano nasprotovati.
Glede zavarovane terjatve, ki je bila pred sodiščem prve stopnje ugotovljena v višini 2.189.365,29 EUR s pripadki, tožena stranka ni navedla nobenih dejstev, s katerimi bi izpodbijala višino terjatve, prav tako pa tudi ni uspela izpodbiti trditev tožeče stranke, da je prodaja s hipoteko zavarovanih nepremičnin, ki so predmet spora, nujna za poplačilo terjatve tožeče stranke. Tožena stranka je namreč trdila, da je hipotekarna tožba preuranjena, vendar ni izkazala, da obstoji še kakšno drugo vrednejše premoženje, na katerem ima tožeča stranka vpisano hipoteko in iz prodaje katerega bi se lahko poplačal še preostali del neplačane terjatve.
preizkus ocene dela - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče je pri presoji pravilnosti službene ocene za sporno leto res omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani v Pravilniku o službeni oceni in nikakor ne more samo nadomestiti ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznika k delovanju organa, saj sodišče konkretnega dela ne pozna. Iz navedenega razloga tudi v postopku dokazovanja sodišče običajno večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno delo ocenjevanega poznajo. Zato bi glede same vsebine ocene sodišče prve stopnje moralo preizkusiti vse postavke, ki se nanašajo na strokovnost izvajanja nalog, doseganje cilja, ravnanja s sredstvi in viri, komuniciranje in ostale kriterije iz ocenilnega lista. Posebej bi moralo preizkusiti očitke v zvezi z pomanjkljivostmi pri delu, ki so se očitali tožniku. Tožnik utemeljeno uveljavlja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek, ne da bi službeno oceno preizkusilo po vsebini.
preizkus ocene dela - vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga - izostanek stranke z naroka - zdravniško potrdilo
Sodišče prve stopnje prošnji tožnika za preložitev naroka utemeljeno ni ugodilo. Opravičilo stranke za izostanek z naroka tudi sicer ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter v zadevi meritorno odločilo. Sodišče je tožnika v vabilu na narok opozorilo na zakonite posledice izostanka. V drugem odstavku 115. člena ZPP je določeno, da če stranka, zakonit zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče lahko zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz odločbe ZZZS ne izhaja, da je bolezen tožnika nenadna in nepredvidljiva, zato bi moral tožnik predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00036648
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 15, 23. OZ člen 336, 336/1, 356, 356/1, 356/2, 365, 366, 366/1. ZIZ člen 15, 44, 44/3, 88. ZPP člen 328, 332.
zastaranje judikatne terjatve - izvršba na podlagi verodostojne listine - začetek teka desetletnega roka za zastaranje judikatne terjatve - pretrganje zastaranja - pravica do sodnega varstva - poseg v pravico do sodnega varstva - učinkovito pravno varstvo - načelo sorazmernosti
Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok. Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe, tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, vendar le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe.
Za dolžnika ni sporno, da je bil predlog za izvršbo v obravnavani izvršilni zadevi vložen dne 11. 10. 2018 in da je bil izvršilni postopek I 453/2003 ustavljen s sklepom z dne 6. 10. 2008, ki je postal pravnomočen dne 22. 10. 2008. Glede na dejstvo, da je bil dne 6. 10. 2008 izdan sklep o ustavitvi postopka, pa je tudi po presoji višjega sodišče treba šteti, da je (šele) s pravnomočnostjo tega sklepa začel teči desetletni zastaralni rok za zastaranje upnikove judikatne terjatve. Ne glede na to, ali je bil sklep o ustavitvi izvršilnega postopka pravilen oziroma potreben ali ne, je namreč odločilno, da je upnik sklep prejel in je zato upravičeno lahko štel, da je tek zastaralnega roka vezan na navedeni sklep oziroma na njegovo pravnomočnost.
Po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice obstoj zastaralnih rokov sicer sam zase ni nezdružljiv z EKČP, je pa nedvomno poseg v konvencijsko pravico do sodnega varstva. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko zato pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. Povedano drugače, ker je zastaranje poseg v konvencijsko in ustavno pravico do sodnega varstva, ki je legitimen, je sicer konvencijsko in ustavno lahko dopustno, vendar le, če je ta institut skladen z načelom sorazmernosti. Zakonska ureditev torej ne sme biti taka, da bi (zaradi sicer legitimnih ciljev) nesorazmerno in posledično nedopustno posegla v upnikovo pravico do sodnega varstva. Načelo sorazmernosti pa veže tudi sodišča, ki morajo zato zakonske določbe o zastaranju razlagati konvencijsko in – ustavno skladno, torej ne preširoko oziroma tako, da bi se prekomerno poseglo v upnikovo pravico do sodnega varstva.
Če je sodišče v izvršilnem postopku I 453/2003 presodilo, da je sklep potreben, zato ga je tudi izdalo in z njim ustavilo izvršilni postopek, se v tem postopku to vprašanje pri (istem) sodišču ne more spet odpirati. V nasprotnem bi bil upnikov položaj nepredvidljiv, kar pa je ne samo v nasprotju z upnikovo pravico do sodnega varstva, temveč tudi v nasprotju s potrebo po predvidljivosti urejanja pravnih razmerij, kar je, končno, sestavni del ustavnega načela pravne države.