Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, zato je bilo potrebno obsojenčeve navedbe v tej smeri zavrniti.
Spremenjena izjava lahko predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, po katerem se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - fiktivna listina
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da listina ne predstavlja verodostojne listine, temveč fiktivno listino, ki ne izkazuje dejanskega poslovnega razmerja med strankama, da račun nima pravne in dejanske podlage v obstoju dolga, ki bi izhajal iz poslovnega razmerja, da dolžnikove poslovne evidence ne izkazujejo dolga do upnika, da primarno zahteva, da upnik pojasni terjatev, in jo ustrezno izkaže s predložitvijo domnevnega računa, zlasti z listinami, ki so bile podlaga za izdajo, da bo dolžniku sploh omogočeno konkretizirano in določno izjaviti se v zadevi. V teh trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika in zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela
Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 nadomestilo plače za praznik pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma predvidene mesečne razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - upravičeni razlogi za preložitev naroka - pristop na narok
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je imela tožena stranka zadosti časa, da bi od prejema odgovora sodišča 6. 1. 2020 do naroka 14. 1. 2020 lahko pridobila drugega pooblaščenca oziroma substituta. Prav tako tožena stranka ni navedla nobenega razloga zakaj na narok ni mogla pristopiti sama po direktorju. Zadeva se nanaša, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na plačilo dveh računov, s katerima je tožeča stranka kot prodajalec zaračunala toženi stranki kot kupcu kupnino za naročeno in dobavljeno blago, na plačilo zakonskih zamudnih obresti ter na povrnitev izvršilnih ter pravdnih stroškov. Gre za zadevo, ki ni posebej zahtevna tako v dejanskem kot v pravnem pogledu.
ZIZ člen 9, 9/6, 46, 46/1, 92, 92/1, 38/5. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 31, 31/1, 71. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 2, 2-1, 3.
izvršba na premičnine - odločanje o nadaljnjih izvršilnih stroških - opravljena dejanja izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi - rubež in ocenitev stvari - prodaja zarubljene premičnine - odmera stroškov izvršitelja
Po določbi šestega odstavka 9. člena ZIZ pritožba ne zadrži postopka. Po prvem odstavku 46. člena ZIZ, ki ga navaja tudi pritožba, pa se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Za začetek opravljanja premičninske izvršbe zakon ne določa izjeme. Oprava rubeža in cenitev stvari se opravi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, medtem ko je za nadaljnja izvršilna dejanja (prodaja stvari in poplačilo upnika iz zneska, dobljenega s prodajo) v prvem odstavku 92. člena ZIZ predpisano, da se smejo opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pritožbene očitke o neutemeljeno in neupravičeno opravljenih rubežih izvršitelja zaradi vložene pritožbe dolžnika zoper sklep o ugovoru v zvezi s sklepom o izvršbi je zato zavrniti.
Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja.
Tretji odstavek 925. člena OZ določa, da se, če zavarovalnica v 8 dneh ne odkloni ponudbe, ki se ne odmika od pogojev, po katerih sklepa predlagano zavarovanje, šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena. Navedena določba predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 30. člena OZ, po katerem molk naslovnika (razen v dveh posebej določenih primerih) ne pomeni, da sprejema ponudbo.
Ker pogodbeno določilo ni bilo sporno, bi ga sodišče moralo uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ), in sicer, da je zavarovalna pogodba sklenjena, če zavarovalnica (tožeča stranka) v 8 dnevnem roku od prispetja ponudbe k zavarovalnici, le te ne odkloni.
Ker toženec ni izpolnil pogodbeno dogovorjene obveznosti, to je plačila zavarovalnih premij (921. člen OZ), jih je dolžan plačati z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4.. ZPP člen 318, 338, 338/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Tožena stranka v pritožbi z navedbo, da odločitev v izpodbijani sodbi temelji na neresničnih izjavah delavcev, oporeka dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo.
ZIZ člen 31, 31/11, 38, 38/1, 38/5, 38/8, 52, 52/1. ZPP člen 337, 337/1. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 67, 79.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - izjava o premoženjskem stanju - stroški hrambe - hramba zarubljenih stvari pri dolžniku - nedopustne pritožbene novote - cenitev izvršitelja
Končno je glede pritožbenega očitka upnikovega okoriščanja s hrambo zarubljenega vozila pri dolžnici pojasniti, da je ta neutemeljen, saj stroške premičninske izvršbe sprva krije upnik (prvi odstavek 38. člena ZIZ), po opravljenih izvršilnih dejanjih pa ti bremenijo dolžnika, če jih upnik na sodišču pravočasno priglasi in če so bili potrebni za izvršbo (peti in osmi odstavek 38. člena ZIZ). Med stroške, potrebne za izvršbo, je uvrstiti tudi stroške, povezane s hrambo zarubljenih stvari. Izvršitelj je pojasnil, da je vozilo ob upoštevanju njegove vrednosti, starosti in oddaljenosti hrambe pri pooblaščeni osebi izvršitelja pustil v hrambi pri dolžnici zaradi ekonomičnosti postopka. Takšno odločitev mu dopušča določba 67. člena Pravilnika, po kateri lahko izvršitelj, če oceni, da bi s prevzemom zarubljenih stvari v hrambo izvršitelja ali pooblaščene tretje osebe nastali nesorazmerno visoki stroški glede na višino upnikove terjatve, tudi brez zahteve upnika ali pristojnega organa odloči, da ostanejo vse ali del zarubljenih stvari v hrambi pri dolžniku, razen če obstajajo in so mu znane take posebne okoliščine, ki kažejo na nesmotrnost ali nevarnost takšne hrambe. Dolžnica nesmotrnosti takšne hrambe ni izkazala, saj bi v primeru hrambe pri tretji osebi višina izvršilnih stroškov dodatno narasla, prav tako dolžnica kontinuirano navaja, da avto rabi za nujne prevoze.
Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.
ZDR-1 člen 137, 137/2, 137/9, 148, 148/6, 202.. OZ člen 347, 347/1.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela - zakonske zamudne obresti - zastaralni rok
Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
ZPP člen 286a, 286a/1, 286a/3, 339, 339/2, 339/2-8.
prekluzija dokazov - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem
Glede na to, da je tožena stranka predložila sporazum za potrditev dejstva, da se je tožnik z izjavo odpovedal uveljavljanju odškodninskega zahtevka nasproti toženi stranki, je pristnost izjave bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da je bil tožnik glede navedb in predlaganih dokazov v zvezi z vsebino izjave prekludiran, ker jih je podal šele na naroku na glavni obravnavi 30. 11. 2018, v skladu s sklepom sodišča prve stopnje z naroka z dne 7. 11. 2018 pa bi moral na pripravljalno vlogo tožene stranke odgovoriti najkasneje do 29. 11. 2018, torej 8 dni po prejemu pripravljalne vloge. V konkretnem primeru ni videti okoliščin, ki bi utemeljevale določitev krajšega roka od 15 dni, v katerem bi se moral tožnik opredeliti do navedb iz pripravljalne vloge tožene stranke. Glede na to, da je tožnik odgovoril 9. dan po prejemu originala listine, torej le en dan po poteku roka, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 286.a člena ZPP, s potekom osmih dni od prejema pripravljalne vloge tožene stranke ni nastal pravni položaj, ko bi tožnik zamudil z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, ki se nanašajo na pristnost navedene listine.
Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.
sklep o nadaljevanju postopka - prekinitev postopka - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - predhodno vprašanje - procesni sklep - vsebinska odločitev - pravnomočna odločitev o lastninski pravici - premoženje, ki spada v zapuščino
Od odločitve, ali 1/2 sporne nepremičnine spada v zapuščino in s tem odločitve o solastništvu toženke na sporni nepremičnini, je bila odvisna rešitev predmetne zadeve (predhodno vprašanje za odločitev o obravnavanem zahtevku).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnik in sodelavec spornega dne delovala usklajeno in organizirano ter sta v skrivanje palet vložila veliko časa in truda in nepooblaščeno in na nedovoljen način obe paleti z bronom odpeljala iz skladišča za bron in ju skrbno skrila na neobičajno mesto med druge podobne palete. S tem sta izkazala svoj prilastitven namen in hkrati onemogočila toženi stranki razpolaganja s paletami. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano ravnanje z namenom (kasnejše) odtujitve brona toženi stranki in da ni šlo zgolj za zatrjevano potegavščino.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanim ravnanjem huje kršil določilo 11. člena pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33. člena, 34. člena in 37. člena ZDR-1, v skladu s katerimi je bil dolžan vestno opravljati delo, upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
prikriti preiskovalni ukrepi - izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov - prekluzivni rok 2 leti - rok za začetek kazenskega pregona - vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku - isti historični dogodek - vezanost sodnika na ustavo in zakon - izločitev dokazov - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - ustavna odločba
Ko izsledki PPU pridejo na sodišče so pravočasno sprejeti v kazenski spis (ali v njem ohranjeni), če državni tožilec v dvoletnem roku iz drugega odstavka 154. člena ZKP začne kazenski pregon. V tem primeru jih sodišče hrani, dokler se hrani spis. Pravočasni začetek kazenskega pregona ima za posledico, da sodišče shrani vse izsledke PPU, tudi tiste, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem, ki ga tožilstvo očita obdolžencu. Državnemu tožilstvu je dovoljen dostop in uporaba zbranih izsledkov PPU, dovoljeno jih je uporabiti tudi zoper osebo, glede katere ukrep sploh ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep sploh ni bil odrejen.
Glede na zgodnjo fazo postopka, ko gre šele za odkrivanje kaznivih dejanj, je razumno pričakovanje, da se na podlagi izsledkov PPU razkrijejo še druga kazniva dejanja ali osumljenci oziroma, da se pokaže potreba po dodatnih PPU. Zato je napačno stališče obrambe, da bi se dvoletni rok štel od pridobitve izsledkov vsakega posameznega PPU, saj bo praviloma šele celota izsledkov omogočila presojo o nadaljnjem teku postopkov, vključno z odločitvijo o začetku pregona v smislu vložitve katerega od ustreznih aktov. Nasprotno stališče privede do absurdnega rezultata, da bi v zapletenih zadevah zaradi potrebe po nadaljnjem izvajanju PPU preko dvoletnega obdobja od pridobitve prvih izsledkov PPU, ti morali biti uničeni, ker tožilstvo še ne bi začelo pregona.
obnova pravdnega postopka - obnovitveni razlog - razveljavitev odločbe
Postopek, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če se sodna odločba opira na odločbo kakšnega organa, pa je bila ta odločba odpravljena.
sklep o poplačilu - delna plačila - vrstni red poplačila
Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo delna plačila tekom izvršilnega postopka kot kupnino; dalo jim je enak vrstni red. Sporne stroške za pristop na razdelitveni narok in za sestavo vloge s prijavo terjatve, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo ter poplačalo iz prejšnjih delnih plačil tekom postopka, bi moralo poplačati iz pridobljene kupnine. Plačane zneske tekom izvršilnega postopka pa bi moralo obračunati v že nastale in odmerjene stroške, nato pa v obresti in glavnico, kar je storil vodilni upnik v prijavi terjatve.
zavrženje prepoznega ugovora - prepozen ugovor dolžnika - sklep o izvršbi - vročilnica
Dolžnikove pritožbene trditve o nepravilnostih pri vročitvi so ostale na ravni zgolj pavšalno zatrjevanih kršitev, s katerimi pa dolžnik ne more ovreči domneve, ki izhaja iz pravilno in popolno izpolnjene vročilnice, da mu je bilo obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti, puščeno v njegovem hišnem predalčniku 17. 12. 2019.
Iz vročilnice, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa izhaja, da je dolžnici bilo puščeno v hišnem predalčniku obvestilo, da je prejela sodno pisanje, kje je sedaj to sodno pisanje in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti, sicer se bo s potekom tega roka štelo, da je bila vročitev opravljena. Po poteku tega roka pa ji bo sodno pisanje puščeno v hišnem predalniku. Iz takšnih ugotovitev izhaja, da je bil dolžnici plačilni nalog vročen s potekom 15-dnevnega roka, s t.i. fikcijo vročitve (po četrtem in tretjem odstavku 142. člena ZPP). Za opravo te pa je bistveno, kdaj je bilo puščeno obvestilo o prispeli pošiljki naslovniku.