ZDR-1 člen 137, 137/2, 137/9, 148, 148/6, 202.. OZ člen 347, 347/1.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela - zakonske zamudne obresti - zastaralni rok
Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, zato je bilo potrebno obsojenčeve navedbe v tej smeri zavrniti.
Spremenjena izjava lahko predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, po katerem se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe.
ZIZ člen 9, 9/6, 46, 46/1, 92, 92/1, 38/5. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 31, 31/1, 71. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 2, 2-1, 3.
izvršba na premičnine - odločanje o nadaljnjih izvršilnih stroških - opravljena dejanja izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi - rubež in ocenitev stvari - prodaja zarubljene premičnine - odmera stroškov izvršitelja
Po določbi šestega odstavka 9. člena ZIZ pritožba ne zadrži postopka. Po prvem odstavku 46. člena ZIZ, ki ga navaja tudi pritožba, pa se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Za začetek opravljanja premičninske izvršbe zakon ne določa izjeme. Oprava rubeža in cenitev stvari se opravi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, medtem ko je za nadaljnja izvršilna dejanja (prodaja stvari in poplačilo upnika iz zneska, dobljenega s prodajo) v prvem odstavku 92. člena ZIZ predpisano, da se smejo opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pritožbene očitke o neutemeljeno in neupravičeno opravljenih rubežih izvršitelja zaradi vložene pritožbe dolžnika zoper sklep o ugovoru v zvezi s sklepom o izvršbi je zato zavrniti.
Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.
Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.
sklep o nadaljevanju postopka - prekinitev postopka - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - predhodno vprašanje - procesni sklep - vsebinska odločitev - pravnomočna odločitev o lastninski pravici - premoženje, ki spada v zapuščino
Od odločitve, ali 1/2 sporne nepremičnine spada v zapuščino in s tem odločitve o solastništvu toženke na sporni nepremičnini, je bila odvisna rešitev predmetne zadeve (predhodno vprašanje za odločitev o obravnavanem zahtevku).
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - upravičeni razlogi za preložitev naroka - pristop na narok
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je imela tožena stranka zadosti časa, da bi od prejema odgovora sodišča 6. 1. 2020 do naroka 14. 1. 2020 lahko pridobila drugega pooblaščenca oziroma substituta. Prav tako tožena stranka ni navedla nobenega razloga zakaj na narok ni mogla pristopiti sama po direktorju. Zadeva se nanaša, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na plačilo dveh računov, s katerima je tožeča stranka kot prodajalec zaračunala toženi stranki kot kupcu kupnino za naročeno in dobavljeno blago, na plačilo zakonskih zamudnih obresti ter na povrnitev izvršilnih ter pravdnih stroškov. Gre za zadevo, ki ni posebej zahtevna tako v dejanskem kot v pravnem pogledu.
ZKP člen 201. URS člen 20. KZ-1 člen 190, 190/1, 190/2.
neogibna potrebnost - varstvo oškodovanca - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi
Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje z ničemer ne pojasni neogibnosti ukrepa, saj je sodišče prve stopnje v 5. odstavku obrazložitve navedlo, da je o neogibnosti ukrepa in njegovi sorazmernosti sklepalo tako na podlagi okoliščin, ki jih je izpostavilo v predhodnem odstavku v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti, saj te okoliščine kažejo tudi na potrebo po zaščiti koristi in interesov mladoletnega oškodovanca, ki nedvomno pretehtajo nad posegom v obtoženčevo pravico do svobode gibanja, ki je z izrečenim ukrepom prepovedi približevanja omejena v najmanjši možni meri.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnik in sodelavec spornega dne delovala usklajeno in organizirano ter sta v skrivanje palet vložila veliko časa in truda in nepooblaščeno in na nedovoljen način obe paleti z bronom odpeljala iz skladišča za bron in ju skrbno skrila na neobičajno mesto med druge podobne palete. S tem sta izkazala svoj prilastitven namen in hkrati onemogočila toženi stranki razpolaganja s paletami. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano ravnanje z namenom (kasnejše) odtujitve brona toženi stranki in da ni šlo zgolj za zatrjevano potegavščino.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanim ravnanjem huje kršil določilo 11. člena pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33. člena, 34. člena in 37. člena ZDR-1, v skladu s katerimi je bil dolžan vestno opravljati delo, upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
ZIZ člen 31, 31/11, 38, 38/1, 38/5, 38/8, 52, 52/1. ZPP člen 337, 337/1. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 67, 79.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - izjava o premoženjskem stanju - stroški hrambe - hramba zarubljenih stvari pri dolžniku - nedopustne pritožbene novote - cenitev izvršitelja
Končno je glede pritožbenega očitka upnikovega okoriščanja s hrambo zarubljenega vozila pri dolžnici pojasniti, da je ta neutemeljen, saj stroške premičninske izvršbe sprva krije upnik (prvi odstavek 38. člena ZIZ), po opravljenih izvršilnih dejanjih pa ti bremenijo dolžnika, če jih upnik na sodišču pravočasno priglasi in če so bili potrebni za izvršbo (peti in osmi odstavek 38. člena ZIZ). Med stroške, potrebne za izvršbo, je uvrstiti tudi stroške, povezane s hrambo zarubljenih stvari. Izvršitelj je pojasnil, da je vozilo ob upoštevanju njegove vrednosti, starosti in oddaljenosti hrambe pri pooblaščeni osebi izvršitelja pustil v hrambi pri dolžnici zaradi ekonomičnosti postopka. Takšno odločitev mu dopušča določba 67. člena Pravilnika, po kateri lahko izvršitelj, če oceni, da bi s prevzemom zarubljenih stvari v hrambo izvršitelja ali pooblaščene tretje osebe nastali nesorazmerno visoki stroški glede na višino upnikove terjatve, tudi brez zahteve upnika ali pristojnega organa odloči, da ostanejo vse ali del zarubljenih stvari v hrambi pri dolžniku, razen če obstajajo in so mu znane take posebne okoliščine, ki kažejo na nesmotrnost ali nevarnost takšne hrambe. Dolžnica nesmotrnosti takšne hrambe ni izkazala, saj bi v primeru hrambe pri tretji osebi višina izvršilnih stroškov dodatno narasla, prav tako dolžnica kontinuirano navaja, da avto rabi za nujne prevoze.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - fiktivna listina
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da listina ne predstavlja verodostojne listine, temveč fiktivno listino, ki ne izkazuje dejanskega poslovnega razmerja med strankama, da račun nima pravne in dejanske podlage v obstoju dolga, ki bi izhajal iz poslovnega razmerja, da dolžnikove poslovne evidence ne izkazujejo dolga do upnika, da primarno zahteva, da upnik pojasni terjatev, in jo ustrezno izkaže s predložitvijo domnevnega računa, zlasti z listinami, ki so bile podlaga za izdajo, da bo dolžniku sploh omogočeno konkretizirano in določno izjaviti se v zadevi. V teh trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika in zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen.
Tretji odstavek 925. člena OZ določa, da se, če zavarovalnica v 8 dneh ne odkloni ponudbe, ki se ne odmika od pogojev, po katerih sklepa predlagano zavarovanje, šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena. Navedena določba predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 30. člena OZ, po katerem molk naslovnika (razen v dveh posebej določenih primerih) ne pomeni, da sprejema ponudbo.
Ker pogodbeno določilo ni bilo sporno, bi ga sodišče moralo uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ), in sicer, da je zavarovalna pogodba sklenjena, če zavarovalnica (tožeča stranka) v 8 dnevnem roku od prispetja ponudbe k zavarovalnici, le te ne odkloni.
Ker toženec ni izpolnil pogodbeno dogovorjene obveznosti, to je plačila zavarovalnih premij (921. člen OZ), jih je dolžan plačati z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
izbris zavoda iz sodnega registra - likvidacija zavoda - zakonski rok - kogentne določbe
Tudi če je subjekt vpisa prepričan in ima (enostranske) dokazne listine, da nima premoženja ter da ni dejanske potrebe po varovanju upnikov, ne more skrajševati kogentnega zakonskega roka, ki je namenjen varstvu upnikov.
Na spoštovanje tega roka mora zlasti paziti sodišče, ko od likvidacijskega upravitelja sprejme poročilo o poteku likvidacijskega postopka in sklep skupščine (ustanoviteljice) o razdelitvi premoženja ter izjavo, da je vse premoženje razdeljeno s sklepom o razdelitvi. Preden rok poteče, sodišče ne more izbrisati družbe iz registra1.
Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4.. ZPP člen 318, 338, 338/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Tožena stranka v pritožbi z navedbo, da odločitev v izpodbijani sodbi temelji na neresničnih izjavah delavcev, oporeka dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00036793
KZ-1 člen 57, 57/3, 61, 62, 62/2. ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe - podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti - obročno plačilo obveznosti - zamuda s plačilom posameznega obroka - postopek za preklic pogojne obsodbe - objektivne in subjektivne okoliščine
V določbi 61. člena KZ-1, ko sodišče obsojencu podaljša rok za izpolnitev oziroma plačilo obveznosti, ki je v izpodbijani sodbi določena v mesečnih obrokih, ni podlage za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bo pogojno obsodbo preklicalo že zaradi zamude s plačilom mesečnega obroka.
Sodišče prve stopnje mora ob vsakokratni neizpolnitvi v določenem roku, skladno z določbo 506. člena ZKP, izvesti postopek za preklic pogojne obsodbe
sklep o poplačilu - delna plačila - vrstni red poplačila
Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo delna plačila tekom izvršilnega postopka kot kupnino; dalo jim je enak vrstni red. Sporne stroške za pristop na razdelitveni narok in za sestavo vloge s prijavo terjatve, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo ter poplačalo iz prejšnjih delnih plačil tekom postopka, bi moralo poplačati iz pridobljene kupnine. Plačane zneske tekom izvršilnega postopka pa bi moralo obračunati v že nastale in odmerjene stroške, nato pa v obresti in glavnico, kar je storil vodilni upnik v prijavi terjatve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00036079
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - neizvedba predlaganega dokaza - olajševalne okoliščine
Sodišče prve stopnje je v sodbi (točka 32 obrazložitve) ustrezno obrazložilo, da predlaganega dokaza ni izvedlo, ker je ocenilo, da izpovedba navedene priče ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi obravnavane zadeve, prav tako pa tudi ne bi vplivala na drugačno odločitev sodišča. Pri tem se ni nedopustno opredelilo do dokaza, ki ga ni izvedlo. Pojasnilo je, na podlagi katerih okoliščin ocenjuje, da je izvedba dokaza nepotrebna, in sicer, ker že iz dokaza, ki ga je navedlo, med drugim izhaja, da je lahko bila v B. asfaltna baza D. v rabi najkasneje do leta 2015, to je do preselitve te dejavnosti na drugo lokacijo. Ob tem je pravilno poudarilo, da sme sodišče zavrniti izvedbo predlaganega dokaza, če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ter če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, kot je povzelo iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, nato pa (pravilno) sklenilo, da so bila z izvedenimi dokazi ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, ki so bila pomembna za presojo, ali je obdolženka storila dejanje tako, kot izhaja iz izreka sodbe oziroma kot ji je očitala obtožba. Glede dodatnega razloga, zaradi katerega naj bi sodišče navedeni dokaz izvedlo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da obramba niti ob njegovi podaji niti v pritožbi ni obrazložila, zakaj bi prav E. E. lahko povedal, kdo je vodil družbo D. ter dejansko vodil in sprejemal odločitve ter na podlagi česa utemeljuje, da mu je bil znan odnos med obdolženko in njenim bratom.
Okoliščina, da je obdolženka mati treh nepreskrbljenih otrok, kot olajševalna okoliščina nima takšne teže, da bi, glede na to, da je izrečena kazenska sankcija na spodnji meji predpisane kazni, utemeljevala izrek milejše kazenske sankcije, medtem ko okoliščina, da je po poklicu pravnica, ne more biti razlog za izrek nižje kazni ali izrek sankcije opozorilne narave. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni mogoče upoštevati poklica storilca in ga zaradi njega glede na druge storilce privilegirati.
odredba za hišno preiskavo - utemeljeni razlogi za sum - kaznivo dejanje oderuštva - zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov
Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima odredba vse potrebne razloge, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, pri čemer je iz točke 4 razlogov odredbe razvidno, da je preiskovalni sodnik o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da sta M.W. in M.R. storila kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, sklepal na podlagi vsebine zbranih obvestil in listin, pridobljenih v predkazenskem postopku in jih je v odredbi tudi ocenil. Neutemeljena je zato trditev pritožbe, da odredbe ni mogoče preizkusiti in da iz odredbe niso razvidna dejstva in okoliščine, ki bi kazale na stisko pri posameznih oškodovancih. V točki 4 razlogov odredbe je pojasnjeno, da so se kreditojemalci zavezali, da bodo v več obrokih prejeto glavnico preplačali za 150 % in sprejeli zahtevane pogoje, ki jih v primeru svoje kreditne sposobnosti gotovo ne bi sprejeli. Ob tem je navedeno še, da so bili v vseh primerih zainteresirani za najemanje tovrstnih kreditnih posojil v finančni stiski, pri čemer sta osumljena (M.W. in M.R.) izkoristila tak njihov položaj.