ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti - denacionalizacija zemljišč agrarne skupnosti - dodatno najdeno premoženje - dodatna zapuščina - dodatni sklep o dedovanju - dedovanje premoženja agrarne skupnosti - dedovanje premoženjskih pravic po zpvas - poseben pravni režim dedovanja - dedovanje nepremičnin v naravi - članstvo agrarne skupnosti kot pogoj za dedovanje v naravi - član agrarne skupnosti - uveljavitev prednostne pravice - prednostni vrstni red - priglasitev k dedovanju - prava neuka stranka - pravica do izjave - zavajanje organa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje - zmotna uporaba materialnega prava
Dedni režim po ZPVAS se razlikuje od dednega režima po ZAgrS. Ko gre za tako imenovano "prvo dedovanje", to je dedovanje po osebah, ki so jim bile premoženjske pravice odvzete, a so bile v času vračila že mrtve in nikoli niso bile članice novoustanovljenih agrarnih skupnosti, pride v poštev drugi odstavek 8. člena ZPVAS, po katerem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo nujni delež v gotovini. Po 49. členu ZAgrS premoženje člana agrarne skupnosti deduje samo en dedič, v 50. členu tega zakona pa je določen prednostni vrstni red med dediči istega dednega reda.
DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00082163
ZTLR člen 55. OZ člen 190, 198, 299, 378. ZSZ člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - zahtevek za plačilo uporabnine - izdaja vmesne sodbe - sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - obdobje plačevanja nadomestila - neupravičena obogatitev - priposestvovanje stvarne služnosti - služnostna pravica hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - občina - razpolaganje občine z nepremičninami - nezazidano stavbno zemljišče - denacionalizacija - spor majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, da določba iz 55. člena ZTLR velja tudi za nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe občina. Tudi občino je namreč moč šteti kot družbeno pravno osebo, nepremičnino, ki je bila v upravljanju občine, pa je moč vrednotiti (vsaj) na podoben način, kot to velja za družbena sredstva. Pravilna je nadaljnja argumentacija sodišča prve stopnje, da je občina nepremičnino uporabljala kot osnovo za uresničevanje takratnih "družbenopolitičnih funkcij", kamor je sodilo tudi upravljanje z zemljišči, upravljanje z zemljišči pa predstavlja del področja ravnanja z nepremičninami. Pravna argumentacija sodišča prve stopnje temelji na enakih interesnih in vrednostnih temeljih, s katerimi je sodna praksa opredelila pravni institut družbenega sredstva v družbeni pravni osebi in s tem povezane zakonske predvidene pravne posledice. Ključni pomen pri tem ima izhodiščni koncept družbene lastnine, da lastninska pravica na stvari ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč celotni družbi in vsakemu posameznemu članu te družbe, kar dodatno kaže, da je interesni temelj po prepovedi priposestvovanja služnosti, ko gre za nepremičnino v družbeni lastnini in na kateri je imela pravico uporabe občina, s katero je tudi dejansko upravljala, še toliko bolj izražen. Iz teh razlogov okoliščine konkretnega primera niso istovrstne primerom iz sodne prakse, v katerih je bilo ugotovljeno, da obstojijo stvarnopravna upravičenja na nepremičninah v družbeni lastnini na podlagi priposestvovanja, s tem, da je v večini teh primerov izpostavljeno, da za izključitev možnosti priposestvovanja stvarne služnosti ne zadošča, da je bila nepremičnina le v uporabi družbene pravne osebe, temveč bi morala predstavljati družbeno sredstvo, ki kot temeljna lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela ne bi smela biti okrnjena s pravicami drugih oseb.
novo najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - podedovano denacionalizirano premoženje - odločba o denacionalizaciji - oporočno razpolaganje denacionalizacijskega upravičenca - oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - ustaljena sodna praksa - pravica do zasebne lastnine - fideikomisarična substitucija - predložitev novega dokaza v pritožbenem postopku - dopustne pritožbene novote - pravica do izjave v postopku
Po večinski in sedaj ustaljeni sodni praksi je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSM00074327
ZDen člen 81.
oporočna razpolaganja pred izdajo odločbe o denacionalizaciji - oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji - dedovanje na podlagi zakona
Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno. Volja zapustnika se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Gre za preferiranje zakonitega dedovanja v primeru denacionaliziranega premoženja. Vprašanje, ali velja oporočno razpolaganje tudi za denacionalizirano premoženje, je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v zapuščinskem postopku. Zakonodajalec je tako uzakonil razlago oporoke v korist zakonitih dedičev (slednje je bilo tudi predmet ustavne presoje). Ugotavljanje zapustnikove prave volje z razlago, tako ne pride v poštev.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače.
Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00070429
ZDen člen 44, 44/1, 44/3, 45, 46, 72, 72/2.. ZPVAS člen 8, 8/4, 10.. ZPP člen 5, 236a, 236a/2.
odškodnina za podržavljeno premoženje - odškodnina članom agrarne skupnosti - kriteriji za določitev višine odškodnine - izgubljena korist - načelo kontradiktornosti - predložitev pisne izjave priče - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov
Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa.
ZDen člen 44, 44/1. Navodilo o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (2000) člen 8, 8/1, 8/2.
denacionalizacija - odškodnina za podržavljeno premoženje - obstoj ovire za vrnitev premoženja v naravi - ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja - neto aktiva podržavljenega podjetja - pomanjkljivosti sklepa - podzakonski predpis - zmotna uporaba materialnega prava - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Temeljno, z zakonom določeno pravilo je, da se vrednost zaplenjenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Oblike in obseg vrnitve denacionaliziranega premoženja so določeni v tretjem poglavju ZDen; merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih podjetij oziroma premoženja so določena v podzakonskem predpisu. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja predvidevajo ugotavljanje vrednosti podjetij po metodi neto aktive, torej tako, da se od vrednosti sredstev odštejejo obveznosti. Sodna praksa je enotna, da je v primerih, ko gre za vračanje podjetja, treba ugotoviti njegovo neto aktivo.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00071514
ZDen člen 32, 88. OZ člen 10, 130, 130/1. ZLS člen 19c, 19c/4.
denacionalizacija nepremičnin - prepoved razpolaganja v smislu 88. člena zden - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - gradnja objekta - nemožnost vrnitve nepremičnine v naravi - denarna odškodnina zaradi razlastitve - ovire za vrnitev v naravi - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ) - načelo prepovedi povzročanja škode - predvidljivost škodnega dogodka
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da ni nedopustno le ravnanje, ki je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Kot izhaja iz odločbe VS RS, sprejete v tej zadevi, je nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V sodni praksi VS RS ima oporo tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je pri presoji nedopustnosti ravnanja treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil škodni dogodek za povzročitelja škode objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine.
Pravilno je pritožnikovo stališče, da je trenutek začetka gradnje dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na presojo o obstoju ovir za vračanje v naravi, vendar je bil v obravnavanem primeru del parcele že pozidan. V dvomu, ali je gradnja na ostalem delu parcele dopustna ali ne, je prva toženka pridobila izjavo tožnika. Ker je dobila njegovo dovoljenje, da na odvzeti parceli gradi teniško igrišče, ji ni bilo treba čakati na izid denacionalizacijskega postopka. S tem, ko je dovolil gradnjo, je tveganje izida navedenega postopka tožnik prevzel nase.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00070080
ZVEtL-1 člen 23, 23/3, 42, 42/1, 52. ZLNDL člen 5. SZ-1 člen 3, 3/3, 5, 5/1, 190, 190/1. SPZ člen 9, 10, 49, 49/1, 101, 101/1, 105, 105/4. ZZK-1 člen 8, 8/1. Uredba o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki zemljiškega katastra (2001) člen 1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice - konkurenca pridobitnih naslovov - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - razpolagalna nesposobnost - dobrovernost pridobitelja - dobra vera kupca - raziskovalna dolžnost kupca - nepoštenost pridobitelja - nagib za nakup parcele - družbena lastnina - premoženje vrnjeno v postopku denacionalizacije - denacionalizacijska odločba - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupni del stavbe - javna površina - stanje nepremičnin v naravi in zemljiški knjigi - ogled nepremičnine - prenos ročno vodene zemljiške knjige v elektronsko vodeno - napaka pri prenosu podatkov - pomotni vpis
Kadar je očitno, da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če se zanaša zgolj na zemljiškoknjižne podatke. Standardu poštenega ravnanja je v tem primeru zadoščeno le v primeru, če poskuša pravnoposlovni pridobitelj raziskati neskladje.
Ker je bila sporna parcela po dejanski rabi javna površina, se toženka ne bi smela zanesti zgolj na zemljiškoknjižni podatek, da gre za splošni skupni del stavbe. Toženki je bilo znano, da je predmet prodaje denacionalizirano premoženje, zato bi morala glede na neskladje med pravnim in dejanskim stanjem nepremičnine preveriti, ali je bila pravni prednici prodajalcev na podlagi denacionalizacijskih odločb, navedenih v prodajni pogodbi, vrnjena tudi sporna parcela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSL00070072
ZDen člen 74, 74/1, 82. ZD člen 132, 136, 136/2, 138, 138/2, 221. ZPP člen 205, 205/1-1, 207, 207/2, 208, 208/1, 208/4.
pravnomočen sklep o dedovanju - premoženje najdeno po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - dedovanje denacionaliziranega premoženja - izvedba novega zapuščinskega postopka - nov zapuščinski postopek po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - dodatni sklep o dedovanju - popravni sklep - pritožba zoper popravni sklep - prekinitev zapuščinskega postopka - prekinitev postopka zaradi smrti stranke - prekinitev postopka po samem zakonu - odločanje kljub prekinitvi postopka - sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka - deklaratorna narava sklepa - nadaljevanje prekinjenega postopka - prevzem postopka - sklep o nadaljevanju postopka - vročitev sklepa o nadaljevanju - začetek teka roka za pritožbo - pravočasnost pritožbe - odstop dednega deleža v korist določenega dediča - izjava o odstopu dednega deleža v korist sodediča - oblika izjave - sprejem dednega deleža in sočasni odstop dednega deleža sodediču - nepreklicnost izjave o sprejemu dednega deleža - pozneje najdeno premoženje zapustnika
V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z vsemi v tem postopku izdanimi sklepi (tako s sklepom o dedovanju kot z dodatnimi sklepi o dedovanju) že odločilo o dedovanju premoženja, ki je zapustniku pripadlo na podlagi delnih odločb o denacionalizaciji. Ne gre torej za situacijo, v kateri bi bilo treba uporabiti (specialnejši) 74. člen ZDen.
Tako teorija, kot sodna praksa, zavzemata stališče, da se lahko naknadno najdeno premoženje razdeli povsem drugače kot prvo. Skladno s 138. členom ZD sta izjava o sprejemu dediščine in izjava o odpovedi dedovanju nepreklicni, pri čemer zadnja ne more biti delna, ne pogojna. Sodišče prve stopnje tako zavezujejo (zgolj) že podane dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dednega deleža. V kolikor so te spoštovane, pa je dedičevo razpolaganje s svojim dednim deležem (tudi) na naknadno najdenem premoženju, prosto. Povedano drugače, dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dednega deleža na (takrat) znanem obsegu zapuščine, tudi v primeru pozneje najdenega premoženja ne more več podati izjave o odpovedi dedovanju (ali obratno). Lahko pa s svojim dednim deležem razpolaga v korist sodediča (npr. z odstopno izjavo oziroma dednim dogovorom). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi.
S pravnim poslom mortis causa (npr. oporoko), se zapustnik zavezuje glede razpolaganja s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti in katerega pravni učinki nastopijo šele z zapustnikovo (oporočiteljevo) smrtjo. Skladno z drugim odstavkom 136. člena ZD pa odstop dednega deleža sodediču predstavlja pogodbo civilnega prava, s katero pogodbenik („odstopnik“) ne razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti ampak s premoženjem, ki ga ima ob sklenitvi pogodbe. To pomeni, da je dedinja najprej sprejela dedovanje in nato (inter vivos) svoj dedni delež odstopila sodedinji. Veljavnost takšnega posla tudi ni odvisna od odobritve preostalih dedičev, ki pri poslu niso udeleženi. Vsak poslovno sposoben dedič lahko s svojim dednim deležem prosto razpolaga ter ga (tudi) odstopi kateremu od sodedičev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00074658
ZDen člen 67, 77. OZ člen 190, 299, 358, 358-3, 360. ZPP člen 155, 165.
denacionalizacija - denacionalizacijski postopek - premoženje vrnjeno v postopku denacionalizacije - odškodnina v obveznicah SOD - obveznice Slovenske odškodninske družbe (SOD) - prodaja obveznic - vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi - amortizacijski načrt - razdelitev premoženja - dediči denacionalizacijskega upravičenca - skrbnik za poseben primer - skrbnik denacionaliziranega premoženja - upravičenja skrbnika za poseben primer - odgovornost skrbnika denacionaliziranega premoženja - protipravno ravnanje - naloge skrbnika - upravljanje premoženja - odškodninska odgovornost dedičev za škodo, ki jo je povzročil zapustnik - nerazdelna obveznost - neupravičena obogatitev - zastaranje - kdaj začne teči zastaranje - terjatve med določenimi osebami - pravnomočen sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja - pravnomočnost sklepa o dedovanju - dodatni sklep o dedovanju - novi dokazi v pritožbenem postopku - nedopustna pritožbena novota - dokazno breme - posredni dokaz - skopa trditvena podlaga - napačna uporaba materialnega prava - vmesna sodba - obseg zapuščine - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - stroški pritožbenega postopka
Skrbnik je dolžan vestno skrbeti in upravljati premoženje, ki mu je zaupano. Ni sporno, da je zapustnik, ki je bil postavljen za skrbnika za poseben primer, v postopkih, v katerih je bila priznana odškodnina v obveznicah, obveznice, z izjemo 121, prodal že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po denacionalizacijskih upravičencih za obveznice. Odtujitev stvari oziroma premoženja pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju presega skrbnikovo redno upravljanje. Tožnica bi zato načeloma lahko zahtevala povrnitev škode v obliki denarne odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti zapustnika. Vendar pa je razpolaganje zapustnika kot skrbnika za poseben primer dopustno, če s tem soglašajo denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči.
Funkcija skrbnika za poseben primer je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju namreč zapuščina preide na dediče, ki izvršujejo vsa upravičenja iz zapuščine oziroma odgovarjajo za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Šele takrat dedič dejansko prevzame zapuščino ter z njo upravlja. Zapustnik tožnici obračuna ni izstavil. Ker funkcija skrbnika preneha z nastopom pravnomočnosti sklepa o dedovanju, šele takrat tudi nastane njegova obveznost, da dedičem obračuna vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo, ter dedičem izroči njihov pripadajoči dedni delež. V konkretnem primeru je funkcija skrbnika prenehala z njegovo smrtjo, torej še pred izdajo sklepa o dedovanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - STEČAJNO PRAVO
VSL00067400
ZFPPIPP člen 309, 309/1-2, 310, 310/1. ZZK-1 člen 40, 40/1-3. ZPP člen 285, 337, 337/1.
denacionalizacija nepremičnin - pravica do denacionalizacije - ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - pravni interes kot procesna predpostavka - pomanjkanje pravnega interesa - pričakovana lastninska pravica - stečajni postopek - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - materialno procesno vodstvo - odpravljiva nesklepčnost tožbe
Tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev pravice do denacionalizacije. O upravičenosti stranke do denacionalizacije se odloča v za to predvidenem postopku, kot ga določa Zakon o denacionalizaciji; izvedba pravdnega postopka za ugotovitev, ali je tožeča stranka denacionalizacijski upravičenec, bi pomenila nedopusten obid pravil o postopku denacionalizacije.
Kako mora biti tožbeni zahtevek oblikovan, določa ZFPPIPP. Ta določa, da je dopusten (le) zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice, ne pa zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka, ni ustrezno oblikovan, povedano drugače: ni dopusten. Ker pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde, ta pa je v ugotovitvi, da je tožeča stranka (pričakovana) lastnica nepremičnine, ne spremembe tožbe, je podana odpravljiva nesklepčnost tožbe, ki jo je mogoče odpraviti z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom.
ZDen člen 72, 72/2. SZ člen 147, 147/3. ZPP člen 2, 2/1, 8, 285, 339, 339/1, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 15, 22, 23, 33.
denacionalizacija - odmera nadomestila - višina nadomestila - stroški stanovanja - tržna najemnina - neprofitna najemnina - zavezanec za plačilo nadomestila - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe
Sodišče prve stopnje je pri svoji razlagi drugega odstavka 72. člena ZDen sledilo ustaljeni in enotni sodni praksi sodišč, ko je pojasnilo, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec in da je denacionalizacijski zavezanec tisti, ki je kot takšen naveden v odločbi o denacionalizaciji.
Pravna narava zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen je specifična, in sicer ne gre za odškodninske zahtevke v smislu odškodninskega prava, ker manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), ne gre niti za obogatitvene zahtevke v smislu obligacijskopravnih institutov, kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je dosegel, temveč je pri obravnavanem zahtevku odločilno, kakšno korist bi upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto premoženje vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen.
Pritrditi je tožnikom, da se v skladu s sodno prakso ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72. člena ZDen, višina hipotetičnega prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca, če le-to in kolikor le-to predstavlja hipotetična (tržna) najemnina, ki bi jo upravičenec ob normalnem teku stvari lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem in ne dejanska najemnina, ugotavlja po stanju v obravnavanem času in po cenah na dan sojenja, saj gre pri tem prikrajšanju za nečisto denarno terjatev. Res so na takšno sodno prakso tožniki, kot to pravilno izpostavljajo tudi v pritožbi, tekom tega pravdnega postopka tudi večkrat opozorili. Kljub takšnim navedbam pa svojega tožbenega zahtevka glede glavne stvari, kot so ga postavili v tožbi, vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje niso spremenili. Ker so s tožbo zahtevali nadomestilo iz naslova nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin v višini hipotetične tržne najemnine za obdobje 16 let (od leta 1992 do leta 2007) po cenah na dan vložitve tožbe in ker je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na zahtevek tožeče stranke (1. odstavek 2. člena ZPP), jim več, kot so zahtevali sami, ne more prisoditi.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067815
ZDen člen 72, 72/2. ZTNP-1 člen 13, 15, 16, 16/3, 31. OZ člen 642. ZPP člen 245, 245/3, 362, 362/1.
vrnitev denacionalizirane nepremičnine v naravi - oddaja denacionalizirane nepremičnine v najem - Triglavski narodni park - višina najemnine - izvedensko mnenje - uporaba nepremičnine - možnost uporabe - napotki pritožbenega sodišča - prekluzija - pravočasne navedbe - izvedensko delo - nagrada za delo izvedenca - postavitev strokovne institucije za izvedenca - strokovna institucija, ki nima statusa sodnega izvedenca - višina nagrade izvedenca - določitev plačila - predračun - podlaga odmere nagrade
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je oddajanje nepremičnine za kampu dopolnilno dejavnost le hipoteza. Tožnica je ob pravočasnih trditvah in naknadni konkretizaciji možnih dejavnosti pojasnila, da najemnik za potrebe kampa lahko uporablja nepremičnino za dopolnilne dejavnosti v skladu z javnopravnimi zakonskimi omejitvami, kar bi lahko bilo ekonomsko možno in dopustno tudi v spornem obdobju. V ta namen je zato tudi ponudila določene listinske dokaze, ki izkazujejo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, možno rabo nepremičnine, a z omejitvami.
Ker so bile trditve o možnosti oddajanja nepremičnine v najem za dopolnilne dejavnosti za potrebe dejavnosti kampiranja glede na vse navedeno pravilno upoštevane kot pravočasne, napotki višjega sodišča v razveljavljenem sklepu glede uporabe metode za izračun nadomestila koristi niso odločilni.
Kadar se za izvedensko delo angažira nekoga, ki ni sodni izvedenec, za odmero nagrade in stroškov ni mogoče avtomatično upoštevati Pravilnika in je določitev višine nagrade stvar dogovora med sodiščem in strokovno institucijo, če dogovora ni, pa se nagrada prizna po splošnih pravilih obligacijskega prava v višini, ki predstavlja običajno plačilo za tako delo (drugi odstavek 642. člena OZ).
Pravdni stranki nista soglašali s predvidenimi stroški izdelave izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje namreč strokovne institucije sploh ni pozvalo na predložitev ponudbe, koliko bi znašali stroški v zvezi z izdelavo mnenja, zato predvideni stroški strankama niso bili vnaprej znani in z njihovo predvideno višino nista mogli soglašati. Strinjanje s postavitvijo izvedenske institucije ne pomeni, da sta pravdni stranki soglašali s stroški, s katerimi sta se seznanili šele po izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje pravdnih strank celo ni seznanilo z računom oziroma stroškovnikom, ki ju omenja v izpodbijanem sklepu.
ZDen člen 5, 42, 42/1, 51, 56, 56/1, 56/3, 62, 66, 66/1. ZPP člen 315. ZNP člen 2.
denacionalizacija nepremičnin - vmesni sklep - oblika denacionalizacije - vrnitev premoženja v naravi - ovire za vrnitev nepremičnin v naravi - odškodnina v obveznicah - denacionalizacijski postopek - dispozitivnost postopka - denacionalizacijski zavezanec - Slovenski državni holding (SDH)
V nepravdnem denacionalizacijskem postopku je glede na vsebino zahtevka vmesni sklep o podlagi za denacionalizacijo nepremičnin dopusten. V obravnavanem primeru je bil že izdan.
Za izpodbijani sklep, ki zavrne (predlagano) obliko denacionalizacije, ni podlage ne v 66. členu ZDen, ker je odločanje o obliki vrnitve sestavni del odločanja o predlagani denacionalizaciji, niti v 315. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker odločanje o obliki denacionalizacije ne spada v odločanje o upravičenosti do denacionalizacije (temelju zahtevka).
Zavrnilni sklep že po svoji naravi ne more predstavljati vmesne odločbe, ampak le končno odločbo.
Sodišče je pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo v celoti vezano na predlog oziroma zahtevek stranke. To velja tako glede oblike denacionalizacije, kot zavezancev za predlagano obliko denacionalizacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00069041
ZIKS člen 145.. ZNZGP člen 7.a.. ZKP člen 416.
vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS - prehod premoženja v državno last ex lege - prehod premoženja v državno last po zakonu - vezanost pravdnega sodišča na odločbo upravnega organa - načelo prirejenosti postopkov - prehod premoženja v državno last (nacionalizacija) - konfiskacija premoženja - zaplemba premoženja
Sodišče je pravilno ugotovilo značaj odločbe Izvršilnega odbora Okrajnega ljudskega odbora z dne 25. 4. 1952. Gre za nacionalizacijsko, deklaratorno odločbo upravnega organa, ki je ni mogoče vzporejati s kazensko zaplembno sodbo. Njena razveljavitev v obnovljenem kazenskem postopku nepravdnega sodišča ne veže.
spor o obsegu zapustnikovega premoženja - izločitev iz zapuščine - mešana pogodba - lastninska pravica tretjega - izvirna pridobitev lastninske pravice - denacionalizacijska odločba - poseg v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo - vezanost na odločitev upravnega organa - načelo delitve oblasti
Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten.
Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati.
Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika. Lastninska pravica na podlagi pravnega posla se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo; lastninska pravica v pričakovanju (če bi držalo, da je izročilna pogodba takšna, da bi omogočala vpis v zemljiško knjigo) pa je lahko kvečjemu razlog za to, da zapuščinsko sodišče z izdajo sklepa o dedovanju počaka (če je predlog za vpis v zemljiško knjigo že vložen), ne more pa ob izdaji sklepa o dedovanju nadomestiti pridobitnega načina.
Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v dediščinski tožbi na dedičih - tožnikih, in sicer glede obstoja in višine zapuščine, ki jim pripada.
Edina dedinja po svojih starših (starih starših A. A. in tožnice) je bila njuna hči B. B., ki je postala lastnica vrnjenega premoženja že na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Dne 30. 9. 2013 je podala dedno izjavo, ki se je štela za izjavo o odstopu njenega dednega deleža (celotne dediščine) njenima otrokoma (A. A. in tožnici), vsakemu do polovice (drugi odstavek 136. člena ZD), saj je izjavila, da se odpoveduje dedovanju po pokojnih starših in da prepušča dedni delež (dediščino) sinu A. A. in hčerki (tožnici), in sicer vsakemu do polovice. Ta izjava je bila nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD) in je veljala za celotno materino premoženje, katerega dedinja bi bila po njenih starših (prim. II Ips 17/2020), razveljavitve te dedne izjave pa mati ni zahtevala (drugi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da je bila delitev dediščine med A. A. in tožnico (za vsakega do polovice) izvršena že na podlagi te dedne izjave njune matere ter sta A. A. in tožnica že tedaj postala solastnika denacionaliziranega premoženja, vsak do polovice (prim. tudi podoben položaj po četrtem odstavku 146. člena ZD). Poseben dogovor o delitvi dediščine med A. A. in tožnico (da postaneta solastnika vsak do polovice) zato sploh ni bil potreben.
Ob določilu oporoke, da zapustnik zapušča (vse) svoje premoženje toženki, se prvemu sodišču v tej pravdi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, katero (svoje) premoženje je oporočitelj zapustil toženki.
ZDen člen 73, 73/1, 73/2. ZIZ člen 17, 17/1. ZSOS člen 7, 7/2, 7c. Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (1996) člen 12, 12/2.
denacionalizacijski postopek - odškodnina v obliki obveznic - narava terjatve - vezanost sodišča na izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - nedenarna terjatev - zamuda z izpolnitvijo - zakonske zamudne obresti
Odškodnina po 73. členu ZDen se poravnava v obveznicah in ne v denarju. Pri izročitvi obveznic torej ne gre za denarno terjatev, od katere bi lahko tekle zakonske zamudne obresti po splošnih obligacijskih pravilih. ZDen je v povezavi z ZSOS in Uredbo o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, določil odločilne lastnosti obveznic in postopek njihovega izplačevanja. Pri tem je bilo vzpostavljeno fiksno obrestovanje s 6% obrestno mero, do izplačila katere je upravičen v denarnem znseku.