Dejstvo, da pravdni stranki predmetne pogodbe nista izvrševali več kot osem let, nadalje, da je rok za izdelavo zadevne dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice potekel že dne 30.9.2005 in ga stranki nikoli nista podaljšali ter dejstvo, da tožena stranka od tožeče nikoli ni zahtevala predmetne izpolnitve, zadoščajo za zaključek, da sta pravdni stranki predmetno pogodbo v delu omenjene dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice sporazumno razvezali.
Takšen zaključek dodatno utemeljuje tudi okoliščina, da sta se pravdni stranki v letu 2014 (sicer neuspešno) pogajali o sklenitvi aneksa k predmetni pogodbi, s katerim bi določili njune medsebojne pravice in obveznosti glede dokumentacije elektroinstalacij, iz česar po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da sta se stranki zavedali, da njuna pogodbe z dne 21.6.2005 v delu te dokumentacije ne velja več in torej s prvotno vsebino ne more več predstavljati podlage za njuno sodelovanje glede omenjene dokumentacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
Po določilu 3. člena ZST-1 je zavezanec za plačilo takse tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon ne določa drugače. V obravnavanem primeru se postopek vodi na predlog predlagateljic, ki sta zato tudi zavezanki za plačilo sodnih taks. Po določilu 104. člena ZNP (na katero se sklicujeta predlagateljici) trpi stroške postopke udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Citirano določilo ne nalaga plačila taksne obveznosti nasprotnemu udeležencu, ki mu plačilo odškodnine niti ni bilo naloženo. Citirano določilo je podlaga za razporeditev stroškovnega bremena pri odločitvi o zadevi. Še vedno pa ostane taksna obveznost zaveza tistega, ki predlaga uvedbo postopka ali posameznega dejanja. To pa sta v obravnavanem primeru predlagateljici.
ZASP člen 147, 156, 156/4, 156/4-3, 156/7, 168. ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-1, 435, 442, 442/1. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2.
spregled pravne osebnosti - odgovornost družbenika družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe - vpliv družbenika na poslovanje izbrisane družbe - direktor družbe - edini družbenik izbrisane družbe - dejavnost organizatorja prireditve - izbris pravne osebe iz sodnega registra - zloraba družbe kot pravne osebe za oškodovanje njenih upnikov - učinek izbrisa za pravice upnikov in delavcev - avtorsko nadomestilo - civilna kazen po ZASP - materialna avtorska pravica - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic
Ker je toženec, ki je bil edini družbenik in direktor družbe, kljub vedenju, da družba dolguje tožeči stranki plačilo za organizirane prireditve, dopustil izbris delujoče družbe iz sodnega registra brez likvidacije, je zlorabil družbo za oškodovanje njenega upnika.
ZPP člen 244, 244/2, 246, 246/3, 246/4. - člen 45.
upravičeni razlogi - izdelovalec mnenja, ki ni sodni izvedenec - imenovanje izvedenca - institucija kot izvedenec - izvedenec, ki ni v seznamu sodnih izvedencev - razrešitev izvedenca
Zakon o pravdnem postopku časovno ne omejuje izvedenca predlagati, da se ga oprosti dolžnosti izvedenstva, če nastopijo upravičeni razlogi za to.
Izvedensko mnenje lahko izdela tudi izvedenec, ki sicer nima potrebne tehnične opreme. Analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida namreč lahko da opraviti drugim gospodarskim družbam ali zavodom (zunanje institucije), ki te storitve opravljajo.
krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - telesni napad - verbalni napad - žalitev - odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - zelo lahka telesna poškodba - dokazna ocena - dokazni standard
Četudi je tožnica toženca žalila, je toženec ne bi smel udariti in telesno poškodovati. Ne gre za deljeno odgovornost, za škodni dogodek je v celoti odgovoren toženec. Praviloma fizično nasilje ni dopustna reakcija na verbalne žaljivke. Ob tem je treba imeti pred očmi tudi okoliščino, da je tožnica starejša ženska, toženec pa torej od nje mlajši, močnejši moški in da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica pri tožencu povzročila kakšen afekt ali ga kakorkoli pozivala (izzivala) k telesnemu napadu.
Denarna odškodnina predstavlja satisfakcijo za poškodovanca, zato je zgrešen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče priznati višjo odškodnino, ker je toženec po poklicu učitelj.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00007607
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/5, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4, 43/2, 43/3, 57, 57/3. ZNP člen 37.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - obseg funkcionalnega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - skupna pripadajoča zemljišča k stavbam - funkcionalno zemljišče k več stavbam - skupno funkcionalno zemljišče - ureditveni načrt - prostorski akti - zazidalni načrt - izvedenec geodetske stroke
43. člen ZVEtL-1 določa, kaj sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so navedeni štirje kriteriji, ki niso opredeljeni kot primarni ali subsidiarni (za razliko od ZVEtL) in jih je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega kriterija avtomatsko še ne pomeni pravice do pripadajočega zemljišča. Ob presoji vseh naštetih kriterijev je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so predlagatelji uspeli izpodbiti zakonsko domnevo o pripadajočem zemljišču v obsegu gradbene parcele, saj v postopku ni bilo sporno, da pripadajoče zemljišče ni bilo določeno z upravno odločbo.
Ob celoviti presoji vseh štirih meril pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji uspeli delno dokazati le preteklo rabo zemljišča z urejanjem in vzdrževanjem ter da so ga občasno uporabljali kot prostor za smetnjake. Ostali trije kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam. Z merili iz prvega odstavka tega člena predlagatelji niso izpodbili zakonske domneve o funkcionalnem zemljišču v obsegu gradbene parcele pod stavbo. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbene trditve, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca urbanistične stroke. Po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče v tem primeru odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je podana z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, zato bi bilo tudi po tej določbi sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007617
OZ člen 190, 299, 299/2, 378, 378/1, 420, 432, 433, 631. - člen 3, 4, 5. ZJN-2 člen 4, 4/6.
neposlovna odškodninska odgovornost naročnika del podizvajalcu - javna naročila - podjemna pogodba - podizvajalska pogodba - gradbena pogodba - plačilo podizvajalcu - neposredno plačilo naročnika podizvajalcu - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - predpostavke za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - direktni zahtevek podizvajalca - stečajni postopek - pravne posledice začetka stečajnega postopka - pripoznanje terjatve - dospelost terjatve - koneksnost terjatev - začasna situacija - potrjena situacija - trditveno in dokazno breme - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - zakonska cesija - učinki cesije - cesijska pogodba - obvestilo o cesiji - pogodba o odstopu terjatev - odškodninska odgovornost zaradi opustitve vnovčenja bančne garancije za plačilo podizvajalcu - asignacijska pogodba
Stečajni postopek nad glavnim izvajalcem nima neposrednih posledic na zahtevek podizvajalca do naročnika iz 631. člena OZ, saj gre za samostojno terjatev podizvajalca do naročnika in dodatno - solidarno obveznost naročnika glede iste terjatve, za katero sicer odgovarja tudi glavni izvajalec. Pravne posledice začetega stečajnega postopka pa nastanejo samo za terjatve upnikov (tudi podizvajalcev) do stečajnega dolžnika - glavnega izvajalca. Naziranje tožene stranke, da je zaradi stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem terjatev tožeče stranke do tožene stranke prenehala, je zmotno.
Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, ga hkrati dokumentira s potrjenimi situacijami ali računi ter določno in konkretizirano izkaže obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem. Sodišče je zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru že dopis z dne 3. 12. 2009 predstavljal pravno upošteven zahtevek za neposredno plačilo. Ob ugotovitvi, da je šlo zgolj za obvestilo tožeče stranke toženi, da se finančne obveznosti ne poravnavajo kljub danim obljubam, in za splošen poziv, naj ji tožena stranka zagotovi način in termin plačila izvedenih del, je treba pritrditi toženi stranki, da navedeno splošno obvestilo oziroma poziv za zagotovitev plačila brez natančne opredelitve terjatve tožeče stranke ne predstavlja pravno relevantnega zahtevka za neposredno plačilo po 631. členu OZ.
S prejemom obeh neposrednih zahtevkov je med pravdnima strankama nastalo samostojno pravno razmerje po 631. členu OZ. Nastopili so učinki zakonske cesije. Od 29. 1. 2009 ter 10. 4. 2010 (dodatna dela) je bila tožena stranka dolžna dela iz XIII. začasne situacije glavnega izvajalca, ki jih je opravila tožeča stranka (podizvajalec), plačati njej, ne pa glavnemu izvajalcu ali pa tretjim osebam, ki jim je glavni izvajalec odstopil svoje terjatve. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa jih je tožena stranka plačala 18. 5. 2010 glavnemu izvajalcu. Presoja, da je bilo tako njeno ravnanje v nasprotju s 631. členom OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter tudi protipravno in da je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda v ugotovljeni višini, je pravilno oprta na 631. člen OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter na določbe o neposlovni odškodninski odgovornosti tožene stranke.
Tožena stranka je zaradi tega, ker štipendistke ni zaposlila za toliko časa, kolikor je ta prejemala štipendijo, dolžna tožeči stranki vrniti vtoževani znesek sorazmernega dela prejetih refundacij štipendije. Tožena stranka je bila dolžna skleniti s štipendisti po zaključku izobraževanja Pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalca pa je sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev. Navedene določbe predstavljajo vnaprej dogovorjeno pogodbeno kazen za kršitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka zaposlovala štipendistko le za 21 mesecev, medtem, ko je ta prejemala štipendijo za 44 mesecev, se upoštevaje zgoraj navedena določila izkaže, da tožena stranka ni izpolnila sprejetih zavez in jo zadene v Pravilniku določena sankcija oziroma pogodbena kazen.
lastninjenje zadrug - pridobitev lastninske pravice - (ne)odplačna pridobitev premoženja - način določanja višine odškodnine - metoda izračuna - odlok - ocena vrednosti nepremičnine - vrednost nepremičnine v času pridobitve - lastninjenje kmetijskih zemljišč
Zadruga olastnini nepremičnine, če jih je pridobila odplačno. V nasprotnem primeru pripadejo državi. Vsaka dana odmena za nepremičnino še ne pomeni odplačnosti. Zakonodajalec je mejo postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti in to je tožena stranka, kar za pritožnico ni sporno, po ugotovitvah sodišča presegla. Pravilno je pravno stališče, da se ocena odškodnine opravi glede na tedanjo vrednost nepremičnin, in ne, kot zmotno meni pritožnica, njihova sedanja vrednost, tj. vrednost nepremičnin v času lastninjenja.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - ugriz psa - poškodba prsta
Odmerjena višina odškodnine v višini 5.000,00 EUR iz razloga, ker tožniku poškodba levega mezinca preprečuje igranje kitare, ki jo je sicer ljubiteljsko igral vsakodnevno in je tožniku predstavljala pomemben del njegovega vsakodnevnega življenja, je ustrezna satisfakcija za pretrpljene in bodoče duševne bolečine tožniku ter hkrati primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - nastanek premoženjske škode - vzročna zveza
Storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije izvrši dejanje tako, da preslepi drugega (pri drugi osebi ustvari zmotno predstavi o kakšni okoliščini), ali jo pusti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano s tem, da za stranko ali za koga drugega nastane premoženjska škoda (prepovedana posledica). Nastanek škode pa mora biti vedno pogojen z dejanem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in nastankom škode podana vzročna zveza.
preživninska obveznost staršev - aktivna legitimacija za preživninsko tožbo - polnoletnost otroka - materialno procesno vodstvo - višina preživnine za mladoletnega otroka - dejansko izplačani stroški postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku
1. Hči pravdnih strank je postala polnoletna že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. To pomeni, da je tožnica takrat več ni zastopala kot zakonita zastopnica. Zato tudi preživnine zanjo od tedaj dalje ni mogla več utemeljeno zahtevati. Aktivno legitimirana za uveljavitev zahtevka za preživnino je namreč po polnoletnosti hči in ne več mati, tožnica (ki je to legitimacijo v tej pravdi doslej imela, ko je lahko v svojem imenu uveljavljala zahtevke, povezane z izvrševanjem roditeljske pravice).
2. Ali bo hči zahtevala plačilo preživnine ali ne, je v njeni presoji, če je izostalo ustrezno materialno procesno vodstvo sodišča na naroku, ko je bila hči že polnoletna, in bi moralo na to prisotno pooblaščenko tožnice opozoriti oz. izpostaviti, da se o zahtevku za določitev preživnine v obdobju po polnoletnosti lahko odloča le, če pravdo prevzame otrok (prim. 285. člen ZPP), je taka kršitev relativnega značaja
zahteva za povrnitev pravdnih stroškov - prepozna zahteva - zaslišanje priče
Zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov je treba podati do konca glavne obravnave; stroški pa morajo biti opredeljeno navedeni. Po poteku roka stranka izgubi pravico zahtevati povračilo stroškov, prepozno zahtevo pa sodišče zavrže kot nedovoljeno.
ugovor proti odpustu obveznosti - ovira za odpust obveznosti - izpodbojna pravna dejanja - odločanje o pritožbi - nadomestni sklep stečajnega sodišča - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - nesuspenzivnost pritožbe - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - namen odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti
V postopkih zaradi insolventnosti pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno. Sklep o začetku odpusta obveznosti je tako začel učinkovati z izdajo. Razlog, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP, se tudi ne uveljavlja s pritožbo proti sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, temveč z ugovorom proti odpustu obveznosti.
Ni pomembno, ali je bilo dejanje, ki je bilo izpodbijano, odpravljeno in je bil v stečajno maso plačan znesek, ki predstavlja protivrednost takega razpolaganja.
Znesek 5.000,00 EUR na račun razlike v vrednosti podedovanega premoženja pa je bil v stečajno maso plačan šele po intervenciji upraviteljice, ki je za to morala vložiti tožbo, iz spisa pa ni razvidno, da bi za kaj takega poskrbel dolžnik. V takem primeru namreč tožba ne bi bila potrebna, ne bi pa bila izpolnjena niti domneva iz 4. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, za izpolnitev katere je treba tudi vložiti tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v skladu z 277. členom ZFPPIPP.
ZZK-1 člen 37., 37/1., 146., 146/1., 146/1-4.. ZDDD člen 3., 17.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - plačilo davka - potrdilo davčnega organa kot procesna predpostavka - vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo - predložitev potrdila o plačilu davka - davčna oprostitev - pravna oseba javnega prava
Tudi v primeru, ko je davčni zavezanec pridobitelj nepremičnine in ne oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, je potrebno predlogu za vpis priložiti potrdilo davčnega organa o plačilu davka oziroma o tem, da je zavezanec oproščen plačila davka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00007566
URS člen 28, 28/1. KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 358, 358/1, 358/1-1, 358/1-3, 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - dejanje ni kaznivo dejanje - civilnopravno razmerje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zakonski znak kaznivega dejanja - preslepitev - načelo zakonitosti - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - oprostilna kazenska sodba
Storilčevo zavest, da obveznosti ne bodo plačane, je mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve. V nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost kljub obljubam ostala neporavnana. S tem v področje kaznovalnega prava neupravičeno uvrstimo domala vse civilne obveznosti, ki so ostale neizpolnjene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00008680
KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 150, 150/2, 150/2-1, 151, 151/2.
kazenski postopek - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - odredba preiskovalnega sodnika - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - pravica do zasebnosti - tajni vstop v prostor - prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih - dovoljena policijska taktika - kazniva dejanja zoper človečnost - resna nevarnost za življenje ljudi - kaznivo dejanje trgovine z ljudmi
Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper človečnost, za katera je predpisana kazen zapora petih ali več let, zato je prikrite preiskovalne ukrepa po 151. členu ZKP v zvezi s tem kaznivim dejanjem po določbi drugega odstavka 151. člena ZKP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti brez presoje, ali je podana resna nevarnost za življenje ljudi.
Ravnanje policije, ki ga pritožniki poimenujejo goljufija oziroma prevara, ne predstavlja zlorabe policijskih pooblastil, temveč zgolj (dovoljeno) policijsko taktiko, namenjeno tajni vzpostavitvi potrebnih pogojev za začetek izvajanja odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Policija pri izvrševanju sodnih odredb nima neomejenih pristojnosti in se ne more poslužiti kakršnekoli poti za dosego izvedbe odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Vendar pa v obravnavanem primeru obramba ni uspela izkazati, da bi bile z ravnanjem policije kršene ustavno določene človekove pravice ali določbe ZKP, ki bi narekovale izločitev pridobljenih dokazov kot nedovoljenih.