CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00013818
ZPP člen 286, 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 370, 370/3. URS člen 22.
prodajna pogodba - soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe - zavezovalni pravni posel - prenos lastninske pravice na nepremičnini - plačilo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izjave v postopku - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - trditveno breme - prekluzija
Vrhovno sodišče se strinja z zaključkom nižjih sodišč, da Izjava, ki sta jo podpisala tožnik in toženkin zakoniti zastopnik in je bila opremljena s toženkinim uradnim žigom, predstavlja zavezovalni pravni posel, saj sta bili pravdni stranki soglasni glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe, in sicer predmeta (opredeljene sporne nepremičnine) in kupnine, čeprav se tožnik kot kupec ni zavezal plačati kupnine, ampak je toženkin zakoniti zastopnik potrdil, da je od njega v preteklosti prejel kupnino (46.581,43 EUR). Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da se plačila, ki jih je toženka dolgovala tožniku za njegovo delo na objektu, štejejo za že plačano kupnino za sporne nepremičnine. Iz Izjave pa izhaja tudi toženkina obveznost, da bo na tožnika prenesla lastninsko pravico, saj sta nižji sodišči ugotovili, da sta se pravdni stranki z Izjavo dogovorili tudi o tem, da ima tožnik na spornih nepremičninah izključno lastninsko pravico in da bosta uredili prenos lastništva v najkrajšem možnem času.
ZD člen 141. ZPP člen 286, 347, 348. OZ člen 365, 369.
izročitev dela zapuščine - dediščinska tožba - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - ugovor zastaranja - prekluzija - pritožbena obravnava - dokazovanje - pravni interes - poštenost dediča
Zakon tek subjektivnega roka za vložitev tožbe veže na vprašanje, kdaj je dedič zvedel za svojo pravico, in ne na trenutek, ko bi bila njegova pravica pravno formalno ugotovljena, zato je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik zapustnikov sin, ki je v zapuščinskem postopku sodeloval ter se je v njem tudi priglasil kot dedič, odločitev izpodbijane sodbe glede poteka zastaralnega roka materialnopravno pravilna. Zastaralni roki, določeni v 141. členu ZD namreč veljajo tako za dediščinsko tožbo kot tudi za tožbo, ki jo vloži stranka po napotitvi zapuščinskega sodišča na pravdni postopek.
Na tožniku je breme dokazovanja morebitne nepoštenosti dedičev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014114
ZKP člen 344, 344/1, 354, 354/1, 358, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 34, 34/1, 115, 115/1, 122, 122/1, 122/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - poskus uboja - lahka telesna poškodba - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba obtožbe - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja
Praviloma je pri poskusu kaznivega dejanja uboja v opisu dejanja opisana tudi posledica, ki se kaže v posegu in poškodbi telesne integritete drugega, to je lahko, huda ali posebno huda telesna poškodba. Kaznivo dejanje poskusa uboja je seveda lahko izvršeno z nevarnim sredstvom, torej s sredstvom, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo oziroma s sredstvom, s katerim je mogoče drugemu vzeti življenje. Opis kaznivega dejanja poskusa uboja tako že po naravi stvari lahko obsega opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, to je poškodbe prizadejane z nevarnim sredstvom oziroma s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
Ko sodišče iz opisa kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 izpusti očitek, ki opisuje poskus kaznivega dejanja uboja in ohrani tisti del opisa kaznivega dejanja, ki opisuje in konkretizira kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, se obdolženčev pravni položaj v ničemer ne poslabša in v njegov pravni položaj ni z ničemer poseženo.
Kadar sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, pa podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obdolženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja, v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00013948
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 104, 104/4, 1012. ZOR člen 1083, 1084, 1085, 1086, 1087. ZPP člen 165, 165/2. ZJS-1 člen 1. ZPOP-1 člen 16, 16/1, 17.
kreditna pogodba - garancija - bančna garancija - izdajatelj bančne garancije - odvisna bančna garancija - poroštvo - trajanje zavarovanja - bistvene sestavine pogodbe - fiksen pravni posel - rok - fiksen rok - posledice zamude - prenehanje veljavnosti pogodbe - razlaga pogodbe - razlaga jasnih pogodbenih določil - in claris non fit interpretatio
Izdajatelj bančne garancije ni le banka, ampak so izdajatelji garancij lahko tudi tisti subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše (npr. zavarovalnice in nekatere finačne institucije). Tožena stranka v ta krog subjektov nedvomno spada, saj ima v skladu z določbo 17. člena ZPOP-1 izrecno zakonsko pooblastilo za izdajanje garancij podjetjem za bančne kredite.
V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo stališče, da je bistvena značilnost fiksnega pravnega posla, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena in da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena. Povedano drugače: pogodba se šteje za razvezano, če ni izpolnjena v določenem roku, če je taka izrecna volja pogodbenih strank izražena vnaprej (t. i. clausula irritatoria).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - zdravstveno stanje stranke v postopku - zavrnitev predloga
Predlagatelj ni verjetno izkazal, da ne zmore poti do bolj oddaljenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče njegov predlog po 67. členu ZPP zavrnilo.
tuje pravo - švicarsko pravo - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje - delitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - realna subrogacija - sredstva iz pokojninskega sklada - uveljavljanje višjega deleža na skupnem premoženju - nasprotna tožba
Skupno premoženje zakoncev sestavljajo vse premoženjske pravice, ki so bile v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti pridobljene z delom, del skupnega premoženja pa so tudi stvari in pravice, ki so kupljene z denarjem, ki je bil njuno skupno premoženje, ali po načelu realne subrogacije pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja. V primeru razveze zakonske zveze se tako deli le še preostala skupna vrednost v zakonu pridobljenega premoženja.
Tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014109
ZKP člen 372, 372-3.. URS člen 31.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - lahka telesna poškodba
Za prepoved sojenja v isti stvari po 31. členu Ustave v obravnavani zadevi ne gre, saj prepoved sojenja o isti stvari pomeni, da sodišče ne sme iste osebe dvakrat obravnavati za isto kaznivo dejanje in jo za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati ali ponovno odločiti o obtožbi zoper isto osebo, za dejanje, za katero je bilo o obtožbi s pravnomočno sodno odločbo že odločeno.
Zakonsko pravo terja, da se življenjske potrebe v zvezi z oddihom otroka prek plačevanja preživnine pravično razporedijo med oba starša. To pravilo pa ne more veljati, ko je konkretni dejanski stan v svojem teleološkem bistvu drugačen, ker so stroški otrokovega oddiha že tako ali tako razporejeni med oba starša, ker otroci v enaki meri počitnikujejo tako z enim kot z drugim staršem. V takšnem primeru gre za izjemen dejanski stan, za katerega je treba uporabiti izjemi prilagojeno pravilo - takšno, kot je tisto v odločbah višjih sodišč, na katere se sklicuje revident.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nepravdni postopek - sodnica pristojnega sodišča kot stranka v postopku - videz nepristranskosti
Ker je ena udeleženk postopka višja sodnica, ki sodniško službo opravlja na višjem sodišču, ki je pristojno za odločanje o pritožbi v konkretni nepravdni zadevi, bi utegnil biti prizadet videz nepristranskosti sojenja, če bi v zadevi odločalo to sodišče.
ZKP člen 149a, 149a/3, 150, 150/1-1, 155, 155/1, 155a, 155a/3, 166, 214, 371, 371/1-8, 371/1-11, 395.. ZNPPol člen 40, 40/1-4.
bistvene kršitve določb postopka - postopek identifikacije - odredba za hišno preiskavo - dokazni standard - obrazložitev odredbe - prikriti preiskovalni ukrepi - načelo sorazmernosti in subsidiarnosti - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nujna preiskovalna dejanja - ugotavljanje nezakonitosti dokaza
Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog.
Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano drogo kupil ravno pri D. H., in ocenila, da je podana verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi našli nadaljnje količine prepovedanih drog, podatke o morebitnih drugih odjemalcih, pripomočke za pakiranje in tehtanje prepovedanih drog in druge sledi ali predmete, ki bodo služili kot dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da je policija upravičena opraviti legitimiranje na podlagi suma, ki je najnižji dokazni standard, ta pa je bil v konkretnem primeru ugotavljanja identitete A. K. podan, takšno preverjanje zanesljivosti informatorja ni bilo potrebno. Obe sodišči sta se glede vprašanj, odločilnih za presojo zakonitosti odredbe za hišno preiskavo jasno opredelili, zato vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (očitno mišljeno po drugem odstavku 395. člena ZKP), ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljene. Bistvenega pomena je, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi konkretnih zaznav policistov, v okviru rednega opravljanja del in nalog policije, in ne na nepreverjenih informacijah anonimnih oseb, kot to poskuša prikazati zagovornik. V bistvu je celoten niz, pozneje odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, samo logična nadgradnja, ki temelji na zakonito pridobljenih dokazih v postopku ugotavljanja identitete A. K., pri izvedbi hišne preiskave stanovanja D. H. ter podatkih, ki jih je ta dal policiji. Kolikor zahteva trdi, da je šlo za nedovoljene dokaze in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev iz 8.točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic iz 35., 36. in 37. člena Ustave, zato ne more uspeti.
Stališče pritožbenega sodišča, da je treba dokazni standard utemeljenih razlogov za sum pri odrejanju hišne preiskave, kakor tudi pri odrejanju ukrepov po 155. členu ZKP, glede na nujnost postopanja po 166. členu ZKP, razlagati manj restriktivno, kot pa v primerih, ko ne gre za nujna preiskovalna dejanja, je napačno. Vendar pa glede na to, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave pri D. H. podani, zaradi takega napačnega stališča višjega sodišča, pravnomočna sodba ni nezakonita, saj to zgrešeno pravno stališče na njeno zakonitost ni v ničemer vplivala.
Preventivna funkcija odškodninskega prava tudi v luči splošnega načela neminem laedere ne seže tako daleč, da bi lahko oškodovanec zgolj zato, ker mu je nastala škoda na zemljišču, ki je sicer namenjeno tudi splošni rekreaciji oziroma uporabi širšemu krogu ljudi oziroma uporabnikov, od njegovega lastnika oz. upravljalca lahko terjal povrnitev škode. Na športnih rekreativnih površinah, kot so tudi športni stadioni, so postavljene lahko različne ovire oziroma naprave, namenjene prav uporabi takšnih objektov v športne in rekreativne namene, kot njihovi normalni sestavni oziroma funkcionalni deli. Le teh ob odsotnosti ustreznih predpisov oziroma običajev ni treba posebej zavarovati, uporabniki pa jih morajo upoštevati na ta način, da poskrbijo tudi za lastno varnost oz. za varno uporabo rekreativnih in športnih površin. To pa seveda predpostavlja tudi uporabo objektov, kakršen je stadion, v skladu s predpisanim režimom oziroma pravili v času, ko je vidljivost zadostna za normalno uporabo in seveda ob potrebni skrbnosti. Pričakuje se skrbnost povprečno skrbnega uporabnika, če te ni, se ravnanje lastnika oziroma upravljalca takšnega objekta ne obarva s protipravnostjo. Odgovor na dopuščeno vprašanje je ob vsem povedanem torej, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.
izločitev sodnika - višji sodnik - nezadovoljstvo z delom sodnika
Tudi če bi bilo res, da so bile v prejšnjem pritožbenem postopku podane procesne kršitve, napačno uporabljeno materialno pravo, ali sprejeta napačna dokazna ocena na morebitni pritožbeni obravnavi, to še ne bi bil razlog za izločitev sodnice poročevalke.