preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preizkusna doba - hujši prekršek - pravnomočnost odločbe o prekršku - vrnitev v prejšnje stanje
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ter nenazadnje tudi iz predloženega PN izhaja, da je PN z dne 4. 5. 2022 postal pravnomočen dne 31. 5. 2022. Storilec je v zvezi z zamudo roka za vložitev zahteve za sodno varstvo (ZSV) zoper navedeni PN vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prekrškovni organ je navedeni predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil s sklepom z dne 21. 7. 2022. Storilec je zoper navedeni sklep prekrškovnega organa z dne 21. 7. 2022 vložil ZSV (l. št. 69 spisa), o kateri pa do predložitve predmetne pritožbe sodišču druge stopnje, še ni bilo odločeno. Pravnomočnost zgoraj navedenega PN je odločilna za preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po drugem odstavku 202.e člena ZP-1. Pred odločitvijo v zvezi z utemeljenostjo storilčeve ZSV zoper sklep prekrškovnega organa z dne 21. 7. 2022 zato sodišče ne more odločiti o preklicu odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v posledici storitve prekrška v času preizkusne dobe.
izvrševanje kazenskih sankcij - predlog za odložitev izvršitve - zamuda roka - vrnitev v prejšnje stanje
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je v predmetnem postopku dopusten le v primeru zamude roka za pritožbo.
Ker je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi nedopustnosti ni vsebinsko presojalo, pravilno, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati dejanske okoliščine, zaradi katerih je prišlo do zamude.
domneva odgovornosti lastnika vozila - hitri postopek
Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da ni dokazala, da je bila v času storitve prekrška v Španiji. S takimi navedbami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.
ZJRM-1 člen 7, 7/2, 22, 22/1. ZP člen 155, 155/1, 155/1-8.
nedostojno vedenje - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb
Ob tem, ko v zvezi s tem prekrškom iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja le, da je storilec žaljive besede zoper policista B. B. izrekel policistu A. A., ki se je kot dežurni policist javil na storilčev klic na policijsko postajo, pritožbeno sodišče zaključuje, da so razlogi v zvezi z obstojem zakonskih znakov storilcu očitanega prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 pomanjkljivi, saj iz obrazložitve ne izhaja, zakaj šteje sodišče opisan dogodek (javljanje na dežurni telefon na policijski postaji) za uradno poslovanje oziroma za izvrševanje zakonskih pooblastil policista A. A, prav tako pa ni razvidno, kako je storilčevo žaljenje policista B. B. povezano s tem "uradnim poslovanjem" policista A. A.
Ker je glede na dikcijo prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 mogoče sklepati, da se s to določbo varuje zakonite odredbe uradnih oseb na kraju samem, torej ob nekem uradnem poslovanju, se tudi v zvezi s to odločitvijo izkaže izpodbijana odločitev za pomanjkljivo obrazložena.
Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je zapeljal skozi rdečo luč v križišču ter v zvezi s tem zatrjuje, da policista s kraja in smeri, kjer sta stala, to sploh nista mogla videti. Zatrjuje, da je bila v vozilu sopotnica, ki jo v pritožbi tudi predlaga za pričo. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.
ZPrCP člen 105, 105/4, 105/4-4, 107, 107/1, 107/2. ZUP člen 80, 80/1
preverjanje psihofizičnega stanja - vožnja pod vplivom alkohola - zapisnik o alkoholiziranosti - javna listina
Dovoljeno je dokazovati nepravilnost zapisnika (drugi odstavek 80. člena ZP-1). Način sestave zapisnika in njegovo vsebino določa ZUP v členih 74. do 79. Vendar pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je obdolženka v postopku uspela dokazati nepravilnost vsebine zapisnika. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je obdolženka zapisnik podpisala, iz vsebine zapisnika ne izhaja, da bi ob podpisu nanj podala kakršnekoli pripombe, policistka A. A. pa je izpovedala, da obdolženka ni mogla spiti ustne vodice tik pred opravo preizkusa alkoholiziranosti. Pritožba tudi z izpostavljanjem, da se obdolženka policistoma ni zdela vinjena ter da je takoj po opravljenem preizkusu policistko vprašala, ali lahko piha znova, pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno. V kolikor je bila obdolženka na kraju prekrška prepričana, da rezultat preizkusa alkoholiziranosti ni pravilen, bi morala skladno z zahtevano skrbnostjo kot udeleženka cestnega prometa podpis zapisnika, iz katerega izhaja tak rezultat, zavrniti. Le tako bi se lahko stopnja koncentracije alkohola ugotavljala na naslednji zakonit način, to je z etilometrom oziroma z odrejenim strokovnim pregledom (primerjaj prvi in drugi odstavek 107. člena ZPrCP). Poudariti je, da v kolikor se koncentracija alkohola zaradi razlogov na strani voznika ne da ugotoviti z objektivnimi metodami, zakon v dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP predpisuje, da se takemu vozniku poleg globe 1.200 EUR izreče tudi 18 KT. Zato bi ob zakonito izpeljanem postopku o preizkusu alkoholiziranosti ter pravilno sestavljenem zapisniku, podpisanem s strani uradne osebe in voznika, kakršenkoli drug način dokazovanja alkoholiziranosti lahko pomenil nezakonit obid te določbe ZPrCP.
Iz listin v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje z oškodovanko izrecno razčistilo okoliščine v zvezi s subjektivnim znakom navedenega prekrška, kljub temu, da je oškodovanka pred prekrškovnim organom povedala, da se je zaradi storilčevega opisanega obnašanja počutila ogroženo in prestrašeno in v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje tega ni izrecno zanikala. Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 se tako izkažejo za utemeljene, zaključek sodišče prve stopnje, da oškodovanka ni potrdila tega zakonskega znaka uvodoma navedenega prekrška, pa preuranjen.
ZP-1 člen 66, 66/2, 155, 155/1, 155/1-8. ZJRM člen 6, 6/1.
nasilno in drzno vedenje - zasledovanje osumljenca - postopek z zahtevo za sodno varstvo - dopustni pritožbeni razlog
Pri tem ni mogoče pritrditi pritožbenim zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo ter da se ni opredelilo do zagovora storilca. Zakaj je sodišče verjelo zaslišanim pričam in ni sledilo zagovoru storilca, namreč izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer je sodišče prve stopnje obrazložilo, da so priče dogodek opisale podrobno in v bistvenih okoliščinah skladno in ker so te priče potrdile ravno nasprotno od zatrjevanja storilca, sodišče prve stopnje zagovoru storilca ni moglo slediti.
V kolikor pa se zagovornica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v pritožbenem preizkusu prvostopne prekrškovne odločbe, izdane v hitrem postopku o prekršku, glede na izrecno določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dopusten.
Ker gre v predmetni zadevi za fakultativni (in ne obvezni) odvzem motornega vozila, mora sodišče, poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev, oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa, na drugi strani. Gre za uporabo splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ni pridržano zgolj zakonodajalcu, temveč ga mora uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamičnem primeru.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženčevo obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, kar kaže na voznika, katerega osebnost in njegovo prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben.
odgovornost samostojnega podjetnika - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa
Iz obrazložitve prvostopne sodbe poleg povzemanja vsebine dokazov izhaja, da storilka ni dokazala nobenega ekskulpacijskega razloga ter da njena odgovornost temelji na krivdni odgovornosti njenega delavca. Ker pa v izreku sodbe sodišče prve stopnje ni zavrnilo ZSV v preostalem delu, pritožbeno sodišče glede na trditve obrambe v ZSV in povzete razloge sodišča prve stopnje zaključuje, da izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma da so razlogi sodbe glede na izrek nerazumljivi, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
začasen odvzem vozniškega dovoljenja - nujna medicinska pomoč - seznanitev z listinami in dokazi - pravica do izjave - utemeljen sum
Da obdolženec med nesrečo in odvzemom krvi ni prejel terapije oziroma zdravil, ki bi vsebovala etanol, je lahko sodišče prve stopnje zaključilo le na podlagi naknadno pridobljenega protokola nujne medicinske pomoči ter odgovora SB ... z dne 28. 7. 2023 o prejeti terapiji.
Zagovorniku je pritrditi, da sodišče obdolženca pred izdajo izpodbijanega sklepa z navedenimi obremenilnimi dokazi ni seznanilo in mu ni omogočilo, da se do njih opredeli. S tem je kršilo njegovo pravico do učinkovite obrambe. Ker gre za dokaze, ki so vplivali na presojo obstoja utemeljenega suma, pritožba utemeljeno zatrjuje tudi, da je uveljavljena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
Ker tretji odstavek 22. člena ZP-1 ne zahteva presoje oziroma ugotovitve hujšega ogrožanja javnega prometa ali poškodovanja pravne dobrine, temveč zgolj ugotovitev, da je voznik v času dveh let dosegel ali presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, so pritožbeni očitki o pomanjkljivih razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeni.
ZP-1 člen 144, 144/1.. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4.
hramba zaseženega vozila - stroški izvršitelja - povrnitev stroškov izvršitelja
V predpisih, ki urejajo to področje, ni nobene podlage za drugačno obravnavanje stroškov, ki so nastali po tem, ko bi lastnik predmete lahko prevzel, pa jih ni. Izvršitelj je predmete hranil na podlagi skladiščne pogodbe, sklenjene med njim in sodiščem, v tem razmerju je zavezanec za plačilo stroškov hrambe sodišče. Sodišče pa jih bo nato po določbi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izterjalo od storilca prekrška.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti - zavrženje predloga - pravočasnost predloga - če je zadnji dan roka dan, ko se pri sodišču ne dela - globa
Ker se predlog za nadomestitev plačila globe in stroškov z delom v splošno korist vloži pri organu, ki je izdal odločbo o prekršku (v tem primeru Okrajno sodišče), ta pa na dan izteka roka za plačilo globe in tudi še naslednji dan ni delal, je predlog, vložen 3.5.2023, pravočasen.
ZP-1 člen 6a, 8, 21, 26, 26/6, 159. ZJN-3 člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/3-a, 21, 21/1, 21/1-a, 24, 27, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47,48, 49, 111, 111/1, 111/1-2, 111/5. Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES člen 2, 2/1, 2/1-4. KZ-1 člen 18, 32, 32/1, 32/2. ZNUZNNZ člen 2, 2/1.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - prekinitev postopka - čas storitve prekrška - skrajna sila - izrek opomina - omilitev globe - prekršek neznatnega pomena - trajajoč prekršek - reformatio in peius
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki.
Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enakega položaja in očitke o kršenju ustavnih načel. Ker se dejanske in pravne okoliščine od takrat dalje niso spremenile in ker so določbe četrtega odstavka 9. člena in 27. člena ZJN-3 sprejete na podlagi Direktive 2014/24/EU, višje sodišče ne vidi razloga za prekinitev oziroma zadržanje postopka o prekršku.
Samo zakon (ZJN-3) je tisti, ki določa, kdaj ga ni treba upoštevati in uporabiti, nabava zdravil pa med izjemami, za katere se zakon ne uporablja (27. člen ZJN-3), ni navedena. Za preostalo blago (prehranska dopolnila, kozmetični izdelki, medicinski pripomočki ipd.), ki ga naročnik nabavlja zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v najem tretjim osebam, pa oddaja naročila ni podrejena pravilom ZJN-3 le v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 15. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3, vendar v obravnavanem primeru te izjeme ni bilo mogoče uporabiti.
ZNUZNNZ, ki velja od 29. 7. 2023, določa začasno neuporabo določb zakona, ki urejajo javno naročanje, zgolj za zagotavljanje zalog zdravil na zdravniški recept, ki jih morajo zagotavljati javni lekarniški zavodi v skladu z določbami zakona, ki ureja lekarniško dejavnost, najpozneje v 24 urah od naročila oziroma naslednji delovni dan (za vsa preostala zdravila pa se torej določbe ZJN-3 še vedno uporabljajo).
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialne določbe ZP-1 oziroma KZ-1 glede časa storitve prekrška v povezavi z določbami ZJN-3. Pravna situacija, kot je obravnavana v izpodbijani sodbi (da je pravna oseba povzročila nastanek protipravnega stanja, ko je sklepala pravne posle s tremi dobavitelji mimo javnonaročniške zakonodaje in je to določen čas vzdrževala), ustreza pojmu trajajočega prekrška in ne treh prekrškov, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe.
ZP-1 člen 56, 56/3, 136, 136/1, 136/1-1.. ZFfS-1 člen 17, 17/2, 53, 53/1, 53/1-10, 53/2.
opis prekrška - opis prekrška v izreku - zakonski znaki - konkretizacija prekrška - ustavitev postopka o prekršku
V izreku odločbe je prekrškovni organ storilcu očital, da je v izreku določenih časovnih in krajevnih okoliščinah skladiščil FFS, ki niso bila registrirana z odločbo Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v takem opisu dejanja manjkajo konkretne okoliščine, ki bi ravnanje opredelile kot historičen dogodek, ki ustreza zakonski opredelitvi prekrška po deseti alineji prvega odstavka 53. člena ZFfS-1. Manjka eden od zakonskih znakov, to je, da FFS niso bila skladiščena na način, da se prepeči ogrožanje zdravja ljudi in okolja. Zgolj zapis, da FFS niso registrirana, namreč ne zadošča za konkretizacijo "ogrožanja zdravja ljudi in okolja". Prekrškovni organ je sicer v obrazložitvi navedel okoliščine, ki bi, če bi bile navedene v izreku, lahko ustrezno konkretizirale opis dejanja, vendar to ne zadošča. Skladno z načelom zakonitosti mora že opis dejanja v izreku odločbe vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov prekrška, sicer očitano dejanje ni prekršek.
URS člen 22. ZP-1 člen 55, 55/2, 62a, 62a/1, 62a/1-4, 65, 65/5, 163, 163/5.
pravica do poštenega postopka - pravica do enakega varstva pravic - možnost izjave o prekršku - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - hitri postopek o prekršku - postopek pred prekrškovnim organom - zahteva za sodno varstvo - meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa - odločanje sodišča
Iz zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da je bil v skladu s 55. členom ZP-1 pred izjavo storilec seznanjen, da se lahko na zapisnik izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter je bil tudi seznanjen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Ni pa iz zapisnika tudi razvidno, da je storilec želel izjavo podati takoj, čeprav mu je bilo omogočeno, da jo poda v roku petih dni, saj ta okoliščina na zapisniku ni posebej protokolirana.
Sodišče prve stopnje bi moralo pred tem, ko je svojo odločitev oprlo na ogledani videoposnetek, tudi kršitelju dati možnost, da si ga ogleda ter se o njem izjavi, saj ob vložitvi pravnega sredstva z njim še ni bil seznanjen. Enako velja tudi za ostale dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ko je ponovilo dokazni postopek, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zato tudi na zakonitost izpodbijane sodbe.
nadomestni zapor - delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Ni v domeni storilca, da odloča kdaj (in kje) bo delo v splošno korist opravljal, ampak mora biti zainteresiran, da delo opravi skladno s sklenjenim dogovorom z izvajalcem sankcije. Iz poročil UPRO in izpodbijanega sklepa pa izhaja, da so vzroki za neopravljeno delo izključno na strani storilca.
Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni pravilno uporabilo materialne določbe petega odstavka 192.b člena ZP-1 v delu, ki glasi: „pri čemer se obdobje zapora skrajša sorazmerno z urami opravljenega dela“. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče izračun opraviti ob primerjavi obdobja zapora 90 dni in 400 urami odrejenega dela v splošno korist ter 282,5 ur dejansko opravljenega dela pretvoriti v dneve zapora.
prekrški - vročanje pisanj - smiselna uporaba ZUP - sklep o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - tek preizkusne dobe - začetek teka
Po določbi drugega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) se v rednem sodnem postopku za vročanje pisanj določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo smiselno in ne dobesedno. To pomeni, da je njihovo uporabo treba prilagoditi posebnostim prekrškovnega postopka, oziroma v predmetni zadevi še posebej posebnostim postopka izvršitve prekrškovnih odločb. Po 140. členu ZP-1 se pisne odločbe o prekršku vročajo obdolžencu in zagovorniku. Enako v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 velja tudi za ostale odločbe sodišča v postopku, torej tudi v postopku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj gre za odločbe, ki imajo v postopku izvršitve enak pomen kot odločba o prekršku v postopku o prekršku. Sklep o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je bil zato pravilno vročen obema. Za začetek teka preizkusne dobe pa je odločilen dan vročitve storilcu, saj je le storilec tisti, ki je bil dolžan opraviti in izpolniti svoje obveznosti, ki so bile navedene v sklepu, nanj se tudi nanaša preizkusna doba, zato zanj ne sme biti dvoma o začetku in koncu njenega teka.