Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) (2017) člen 58, 58/3-1, 58/7. ZUS-1 člen 32.
prostorski izvedbeni akt - splošni pravni akt - začasno zadržanje - začasna odredba ZUS-1 - zadržanje izvršitve upravnega akta - pravni interes za tožbo - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Zadržanji po določbah 58. člena ZUreP-2 in 32. člena ZUS-1 že po naravi stvari zaradi različnega predmeta spora nista identični. Vložena tožba po 58. členu ZUreP-2 zadrži izvršitev upravnih aktov, izdanih na podlagi določb predpisa, ki so izpodbijane v upravnem sporu. To za morebiti začete upravne spore zoper navedene konkretne posamične akte pomeni, da v njih do odločitve o tožbi, vloženi na podlagi ZUreP-2, ni potrebe za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1.
Določba sedmega odstavka 58. člena ZUreP-2 navedeno začasno varstvo zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega postopka zoper prostorski izvedbeni akt dopolnjuje s tem, da omogoča zadržanje izvajanja samega predpisa oziroma njegovega dela. Ob takem zadržanju ni mogoče opraviti dejanj, ki bi temeljila na spornem delu predpisa. V primeru, če so izpodbijane določbe, ki so podlaga za izdajanje upravnih aktov (npr. določbe o prostorskih izvedbenih pogojih iz druge alineje drugega odstavka 58. člena ZUreP-2), tako zadržanje vpliva na izvedbo upravnih postopkov. Ti se ne morejo začeti, že začeti postopki pa se ne nadaljujejo. Namen tega zadržanja torej je, da do izdaje upravnih aktov sploh ne pride. Poleg tega omenjeno zadržanje učinkuje proti vsem, zadržanje izvršitve upravnega akta pa le v konkretnem in posamičnem primeru
Vložnik utemeljeno navaja, da je uporaba groženj, zmerjanja ali žalitev v primeru, da so te oblike podane javno zaradi spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, po svoji intenziteti enakovredne zakonskemu znaku potencialne ogrozitve javnega reda in miru, zato je treba zakonsko besedilo v tem delu razlagati tako, da sta dodatna pogoja postavljena alternativno in ne kumulativno.
Iz zakonskega besedila prvega odstavka 297. člena KZ-1 je razvidno, da mora biti podana zgolj potencialna in ne konkretna možnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Ne zahteva se, da bi do neposredne ogrozitve dejansko tudi prišlo, ampak zadošča, da je dejanje po vsebini, naravi, kraju ali drugih okoliščinah v katerih je bilo storjeno, sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi oziroma motenju javnega reda in miru. Gre za potencialno, abstraktno - konkretno ogrožanje, tako da ni treba, da je konkretna nevarnost dejansko nastopila, pač pa mora sodišče v okviru opisa dejanja ugotoviti, ali je bilo storilčevo ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti. Pri presoji mora ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera, kot so narava, vsebina, oblika, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, ozračje v družbi in podobno. Samo abstraktna nevarnost za javni red in mir pri prvi od alternativno navedenih oblik storitve kaznivega dejanja ne zadošča, pač pa mora presojo o potencialni nevarnosti ogrozitve temeljiti na presoji konkretnih okoliščin v katerih mora biti podana objektivna podlaga za takšno prognozo.
ZKP člen 371, 371/1-11, 380, 380/1, 392, 392/1, 392/5. ZKP člen 371, 371/1-11, 380, 380/1, 392, 392/1, 392/5.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločanje na seji pritožbenega senata - sprememba izreka na drugi stopnji - opis kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek - nejasen izrek - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbena obravnava - pritožbena seja
V primeru, ko pritožbeno sodišče spremeni posamezne dele izreka prvostopenjske sodbe, mora biti že iz samega izreka razvidno, ali je sprememba za obdolženca ugodnejša ali ne. To še posebej velja za odločbo o krivdi, ki je poglavitni del izreka vsake obsodilne sodbe. Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbah poseže v odločbo o krivdi in spremeni opis kaznivega dejanja, mora biti že iz izreka, in ne morda šele iz obrazložitve sodbe, jasno razvidno, ali je novi opis kaznivega dejanja v primerjavi z opisom, vsebovanim v prvostopenjski sodbi, za obdolženca milejši ali strožji.
V nasprotju z določbo petega odstavka 392. člena ZKP sodišče ravna tedaj, če dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, samo na seji pritožbenega senata drugače presodi kot sodišče prve stopnje ali ko drugače presodi dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.
sprememba obtožnice - primeren čas za pripravo obrambe - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - utemeljitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza
Tožilec sme na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni navedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. V obravnavanem primeru se dejansko stanje ni spremenilo in tudi čas storitve kaznivega dejanja ropa, ki je opisan pod drugo alinejo izreka sodbe sodišča prve stopnje, je bil že ob vložitvi obtožnice dovolj določno opredeljen. Po vsebini zato tožilčev poseg v opis kaznivega dejanja ne predstavlja spremembe obtožnice, temveč le drugačen zapis časa storitve kaznivega dejanja ropa.
ZBPP člen 11, 11/3, 13, 14. ZUPJS člen 13. URS člen 23.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - izpolnjevanje pogojev za priznanje brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - mesečni povprečni dohodek na člana družine - osebni stečaj prosilca - nezmožnost dejanskega razpolaganja s premoženjem - namen brezplačne pravne pomoči - pravica do sodnega varstva - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do brezplačne pravne pomoči je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina. V primerih, ko prosilcu oziroma njegovi družini ni moč očitati, da ima premoženje oziroma dohodek določene vrednosti, ki bi ga lahko uporabljali oziroma ga unovčili ter si iz tega zagotovili pravno pomoč, je zato utemeljeno, da se to premoženje oziroma dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja ob izpolnjevanju dodatnih zakonskih pogojev izvzame.
Tretji odstavek 14. člena ZBPP je v primerjavi z 13. členom ZUPJS samostojna, specialna in tudi kasnejša zakonska podlaga, na podlagi katere je mogoče pod posebnimi pogoji uveljavljati, da se določeno premoženje prosilca in njegove družine pri ugotavljanju njihovega materialnega položaja ne upošteva, če z njim dejansko ne morejo razpolagati. Enako velja tudi za nemožnost razpolaganja z določenim delom dohodka, saj po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med tema položajema (dohodkom oziroma premoženjem).
zavrženje tožbe kot prepozne - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - sprememba tožbenega zahtevka - izpodbojna tožba - tožba na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta - ugoditev pritožbi
Sprememba tožbene zahteve, naj sodišče namesto odprave izpodbijanega akta ugotovi njegovo nezakonitost, ne pomeni vložitve nove tožbe, v zvezi s katero bi sodišče lahko ugotavljalo njeno pravočasnost. Gre le za tožnikovo spremembo opredelitve tožbene zahteve glede na učinek, ki ga želi doseči. Tožbeni predlog je sicer ena izmed sestavin tožbe, vendar njegova sprememba med postopkom še ne pomeni, da je zoper izpodbijani akt vložena nova tožba. Nenazadnje ima tožnik možnost, da v tožbi postavi več zahtev iz 33. člena ZUS-1, pa to ne pomeni, da je vložil več različnih tožb zoper isti izpodbijani upravni akt.
izbris iz registra avto šol - začasna odredba - nezmožnost opravljanja dejavnosti - predložitev dokazov - težko popravljiva škoda ni izkazana - pritožbene novote
Zgolj nejasno zatrjevanje, da zaradi izpodbijane odločbe in posledičnega izbrisa iz registra svoje edine dejavnosti ne more opravljati, za izkazanost zatrjevane škode ne zadošča. Pritožnica sicer navaja, da drugih dejavnosti ne opravlja, vendar za to navedbo ni predložila nobenih dokazov. Tako ni izkazala ne vrste ne obsega svojih dejavnosti, za katere naj bi bila registrirana, kot tudi ne tega, da ji grozi prenehanje njenega podjetja oziroma bi bil ta neposredna posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.
ZIntPK člen 1, 2, 2-3, 3, 13, 41, 43, 45. ZPKor člen 1. URS člen 22, 23, 153.
nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - Komisija za preprečevanje korupcije - zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem - zaključne ugotovitve KPK - objava zaključnega poročila na spletu - upravni akt - dolžnost sporočanja podatkov - obseg presoje izpodbijanega akta - pravica do izjave - pravica do učinkovitega sodnega varstva - dopuščena revizija
Določbe 41. in 43. člena ZIntPK določajo funkcionarjeve dolžnosti sporočanja podatkov, s tem pa tudi predmet nadzora. Vendar se na tej točki nadzor ne konča, saj lahko KPK na podlagi pridobljenih podatkov ugotavlja, ali se je zavezančevo premoženje od zadnje prijave glede na njegove zakonite dohodke nesorazmerno povečalo oziroma ali je podana znatna razlika med prijavljeno in dejansko vrednostjo premoženja. V teh primerih mora imeti zavezanec možnost pojasniti ugotovljena razhajanja (jim nasprotovati). Če je pri tem neuspešen, sledi obvestilo KPK organom, pristojnim za izvedbo drugih postopkov, saj ugotovitve o konkretnem primeru ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe (peti odstavek 13. člena ZIntPK). V 45. členu ZIntPK je KPK dano pooblastilo za ugotavljanje nadaljnjih okoliščin in za ukrepanje v primeru ugotovljenih nepravilnosti, ki temeljijo na teh okoliščinah. Zato te določbe ne izključujejo izdaje upravnega akta iz 13. člena ZIntPK. Niti iz določb slednjega člena ne izhaja, da bi se te uporabile in upravni akt izdal le v primerih, kadar v postopku nadzora ni ugotovljeno nesorazmerno povečanje premoženja. Pooblastila za ravnanje KPK, ki so urejena v 13. in 45. členu ZIntPK, so torej komplementarna in odvisna od vsebine ugotovitev.
Pravica stranke do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave) zahteva od upravnega sodišča, da v postopku odločanja o zakonitosti dokončnega upravnega akta, izdanega na podlagi petega odstavka 13. člena v povezavi s 45. členom ZIntPK, celovito presodi vse v tožbi navedene pravne in dejanske okoliščine. Sodišče mora torej upoštevaje ustavno zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu stranki v upravnem sporu zagotoviti polno presojo zakonitosti izpodbijanega akta.
ZUS-1 člen 5, 5/3. ZRud-1 člen 13, 13/1, 13/2, 14, 14/218.
tožba zaradi molka organa - rudarstvo - kamnolom - upravna zadeva - nepristojni organ - zavrženje tožbe
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je pravilna, saj pritožnica molk organa v zvezi z zahtevo za spremembo vpisa v rudarsko knjigo uveljavlja od Ministrstva za infrastrukturo in ne od Geološkega zavoda Slovenije, ki je pristojen organ za vpise v rudarsko knjigo. Poleg tega se vpisi in izbrisi v rudarskem katastru izvajajo po uradni dolžnosti za območja pridobivalnih prostorov na podlagi podatkov o podeljenih koncesijah za izkoriščanje. Vpisi in izbrisi v rudarski kataster v zvezi s pridobivalnim prostorom se opravijo na podlagi podatkov o podeljenih koncesijah za izkoriščanje, zato se z vpisom podatkov v rudarski kataster ne odloča o materialnopravnih pravicah koncesionarjev. To pomeni, da upravni organ na podlagi zahteve za spremembo vpisa v rudarski kataster ne more odločati o območju pridobivalnega prostora in o tem izdati upravne odločbe, kot to zahteva pritožnica.
Sprememba naklona strehe pomeni spremembo lokacijskega pogoja iz drugega odstavka 73. člena ZGO-1.
Sprememba gradbenega dovoljenja iz drugega odstavka 73. člena ZGO-1 pomeni izdajo nove določbe, ki deloma nadomesti prvotno izdano gradbeno dovoljenje. Izdaja nove odločbe, ki le deloma nadomesti gradbeno dovoljenje (in jo je mogoče, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka istega člena, izdati v skrajšanem ugotovitvenem postopku), pa je izjema. Gre za izjemo glede načina izdaje nove odločbe in ne glede obsega ugotovitvenega postopka pred njeno izdajo.
sofinanciranje iz javnih sredstev - začasna odredba - dodelitev sredstev - pričakovanje - pridobitev sredstev kot negotovo dejstvo - težko popravljiva škoda ni izkazana
Predhodna razdelitev sredstev iz javnega razpisa po presoji Vrhovnega sodišča ne more predstavljati ovire za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, če bi pritožnica uspela s tožbo v predmetnem upravnem sporu, ta pa tudi ne more predstavljati težko popravljive škode (kot to zatrjuje pritožnica) v smislu 32. člena ZUS-1.
Sama udeležba na javnem razpisu še ne pomeni uspeha na javnem razpisu in tako v vsakem primeru predstavlja zgolj pričakovanje. Zato pritožnica izpada denarnih sredstev, ki jih je ob prijavi na javni razpis pričakovala, a se pričakovanje ni uresničilo, ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1. Pri kandidiranju na javnem razpisu je pridobitev sredstev na takšnem razpisu odvisna od izpolnjevanja razpisnih pogojev oziroma kriterijev, zato gre v vsakem primeru za negotovo dejstvo, ki prav zato ne more biti okoliščina, s katero bi se izkazovala težko popravljiva škoda.
začasna odredba - vloga za prekinitev prestajanja kazni - beg osebe, ki ji je vzeta prostost - poslabšanje zdravstvenega stanja - težko popravljiva škoda ni izkazana
Zatrjevana težko popravljiva škoda, ki naj bi se izkazovala s poslabšanjem pritožnikovega zdravstvenega stanja, ne more biti posledica zavrnitve predlagane prekinitve izvrševanja kazni zapora. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je bila pritožniku kazen zapora prekinjena od 3. 10. 2018 do 27. 11. 2018 in da se po 27. 11. 2018 s te prekinitve ni vrnil v ZPKZ na prestajanje kazni zapora, kar pomeni, da je od takrat dalje na begu. Ker je pritožnik na begu in ne prestaja kazni zapora, zatrjevane škodljive posledice same po sebi ne morejo izvirati iz izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora. Pritožnik tako ni izkazal neposredne povezave med izpodbijanim aktom in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00025641
ZTuj-2 člen 51, 51/1. ZUS-1 člen 36, 36/1-6, 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - dovoljenje za začasno prebivanje tujca - pravni interes - časovna omejitev - tožbeni ugovor o neustavnosti zakonske ureditve - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
V obravnavanem primeru gre za izpodbijanje časovne omejitve izdanih začasnih dovoljenj za prebivanje, pa tudi za uveljavljanje neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijana odločitev, ki pa lahko (v primeru meritorne presoje sodišča) vodi do spremembe pravnega položaja tožnikov. Uveljavljanje takšnih (ustavnopravnih) ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavlja dolžnost sodišča, da presodi skladnost zakonske norme, ki je podlaga za odločitev v konkretnem sporu, z Ustavo. Šele če na podlagi tako opravljene presoje meni, da je norma ustavnoskladna, jo lahko uporabi in razsodi v zadevi. Prav tako presojo (presojo vsebinske (ne) utemeljenosti tožbe) je opravilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (v pravilnost katere se Vrhovno sodišče ne spušča). To pa pomeni, da je izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi zanj (procesna odločitev v izreku je obrazložena z razlogi za zavrnitev tožbe), kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00025650
ZUS-1 člen 59, 65, 65/1, 65/5, 75, 75/1-1. ZMZ člen 75, 75/1, 75/4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - mladoletni prosilci - prosilec iz Afganistana - glavna obravnava v upravnem sporu - opustitev predlagane glavne obravnave - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odločanje v sporu polne jurisdikcije - sodni nadzor - delitev oblasti - učinkovito sodno varstvo - oblikovanje izreka - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Določba prvega odstavka 75. člena člena ZMZ narekuje odločanje po opravljeni glavni obravnavi vselej, ko upravno sodišče ugotovi pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju. Medtem ko dolžnost oprave glavne obravnave po ZUS-1 v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja izhaja iz tožbenih navedb o napakah dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani upravni akt (s temi navedbami je prek samostojnega tožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vzpostavljen spor med strankama glede dejanske podlage sprejete odločitve), pa obravnavana določba ZMZ določa drugo izhodišče za dolžnost izvedbe glavne obravnave. To je v že opravljeni presoji sodišča, s katero je potrjeno, da v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno ali je nezadostno ugotovljeno. Pri tem ZMZ ne določa nobenih omejitev, kar pomeni, da je ugotovitev o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju lahko posledica drugih kršitev. Obravnavano določbo ZMZ je zato treba razumeti, da določa nadaljnjo obveznost opravljanja glavnih obravnav v postopkih odločanja o zakonitosti odločitev v zadevah mednarodne zaščite z namenom zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v teh postopkih. Zaradi tega je treba opraviti glavno obravnavo vselej, ko sodišče naleti na pomanjkljivosti dejanskega stanja: ne le, ko je to sporno zaradi navedb v tožbi in pomeni uveljavljanje samostojne tožbene kršitve, ampak tudi, ko je ugotovitev o nepopolnem ali zmotnem dejanskem stanju posledica druge (materialne ali procesne) ugotovljene kršitve, zaradi katere, ne da bi bilo ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ni mogoče odločiti o tožnikovem zahtevku.
S tem je v zadevah mednarodne zaščite v primerih, ko sodišče ugotovi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, odprta pot odločanju sodišča v sporu polne jurisdikcije na podlagi ustreznega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva spremembo upravnega akta, ne pa le njegove odprave in ponovnega odločanja toženke.
predlog za dopustitev revizije - laičen predlog za dopustitev revizije - predlog, ki ga vloži stranka sama - opravljen pravniški državni izpit - postulacijska sposobnost - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Zavrže se predlog za dopustitev revizije, v katerem predlagateljica, ki je predlog vložila sama ni izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI RAZPISI - UPRAVNI SPOR
VS00025660
ZUS-1 člen 22, 22/1, 52, 59, 60, 93. ZPP člen 339, 339/2-14, 360. URS člen 22.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - ukrepi Programa razvoja podeželja - zahteva za izplačilo sredstev - standard obrazloženosti sodne odločbe - neizvedba glavne obravnave - opredelitev do dokaznih predlogov - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Iz obrazložitve prvostopenjske odločitve v upravnem sporu mora biti razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije pod uporabljene norme materialnega prava. V vsakem primeru mora biti jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih opredelilo, kar vse je sestavni del pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S tem se torej povezuje potreba po argumentiranem stališču sodišča o razlogih za odločitev z opredelitvijo do bistvenih navedb strank v postopku. Na podlagi obrazložitve mora biti možna presoja o razumnosti sprejete odločitve.
Stranka ima v upravnem sporu pravico predlagati dokaze v svojo korist, nima pa pravice, da so vsi predlagani dokazi tudi izvedeni. Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. Opustitev obrazložitve te odločitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev sodišča v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00027297
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZMZ-1 člen 49, 49/2-1, 62, 62/2.
dopuščena revizija - varna izvorna država - neenotna sodna praksa upravnega sodišča - seznanitev prosilca z informacijami o stanju v izvorni državi - načelo zaslišanja strank
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da je upravni organ v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito dolžan prosilce seznaniti s tem, da bo uporabljen koncept varne izvorne države ter jih soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določeno državo razglasila za varno izvorno državo oziroma ali gre v nasprotnem primeru za kršitev načela zaslišanja stranke (22. člen Ustave RS)?