Določbo tretjega odstavka 243. člena OZ je treba razumeti na način, da se upošteva morebitna korist, ki je nastala s škodnim ravnanjem in ne že pred njim. Protipravno ravnanje, ki se očita tožencu, je sklenitev posojilnih pogodb in pogodbe o odstopu terjatve, te pa so bile sklenjene po 15. 1. 2001. Za to časovno obdobje pa toženec ni podal trditev, da bi z njegovim dejanjem nastala kakšna korist.

14. člen ZPP določa, da je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Navedeni člen ne predpisuje načina, kako pravdno sodišče kazensko sodbo pridobi, zato je za pridobitev in vpogled v obsodilno sodbo treba uporabiti druge določbe ZPP, ki določajo predložitev dokazov. V pravdnem postopku velja razpravno načelo. Preiskovalno načelo je izjema. Uveljavljeno je za primer, kadar sodišče meni, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena v zvezi s 3. členom ZPP).

Tretji odstavek 226. člena ZPP omogoča, da sodišče (na predlog stranke) preskrbi kazensko obsodilno sodbo samo, vendar le v primeru, če stranka sodbe ne pridobiti sama. Če stranka to lahko doseže, velja predložitvena dolžnost stranke.

Že iz tožnikovih navedb, povzetih v sodbi sodišča prve stopnje, da je padal z glavo navzdol, pri čemer si jo je zaščitil z roko in si tako poškodoval komolec, je očitno, da tožnik ni sestopal tako, da bi bil ves čas tritočkovno oprt, saj v takšnem primeru ne bi mogel pasti na tak način. S takšnim sestopom tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, ki opravlja delo, kakršno je opravljal tožnik. Glede na navedeno je tožnikov soprispevek k nastanku škode treba oceniti kot odločilnega, zato ne zadošča le določitev simboličnega soprispevka, za kakršnega sta se odločili sodišči druge in prve stopnje. Tožnik je z nepravilnim načinom sestopa po lestvi, ki ni le v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, temveč tudi v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsake povprečne razumne odrasle osebe, prispeval k nastanku škode v višini 60 %, kar pomeni, da mu je toženec dolžan povrniti 40 % odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in ugotovljene premoženjske škode.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je odraz dveh načel. Prvo je načelo individualizacije, ki se kaže v vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena). To načelo naj uveljavi izravnalno pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Drugo načelo je načelo objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).