Zmoten je zaključek, da Pravilnik o sistemizaciji nima pravne podlage niti v Zakonu o davčni službi niti v Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti. Z aktom o sistemizaciji je mogoče predpisati za delovno mesto inšpektorja III višješolsko izobrazbo. Akt o sistemizaciji ni nezakonit, saj sprejetje Zakona o davčni službi ne pomeni, da ni dopustno z drugimi zakoni ali s podzakonskimi akti, konkretno tudi s Pravilnikom o sistemizaciji, določiti več vrst delovnih mest, tako posebej z visokošolsko kot tudi z višješolsko izobrazbo.
S predhodno odredbo s predznabmo zastane pravice na dolžnikovi nepremičnini se zavaruje bodoča izterjava denarne terjatve, dokazne s kvalificirano javno listno, na podlagi katere je še ni mogoče zahtevati (prisilne izvršbe prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).
Od vknjižbe zastavne pravice se predznamba zastavne pravice razlikuje po tem, da učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. V takšnem primeru predznamba učinkuje kot vknjižba že od trenutka vložitve predloga za predznambo (določbi 25. in 46. člena Zakona o zemljiški knjigi).
Upnik ima v postopku prisilne poravnave položaj ločitvenega upnika, če je pred začetkom postopka prisilne poravnave pridobil pravico, na podlagi katere ima pravico do plačila svoje terjatve iz določenega dolžnikovega premoženja pred poplačilom drugih upnikov.
Ena izmed ločitvenih pravic je tudi zastavna pravica.
Upnica je z opravičbo predznambe zastavne pravice več kot dva meseca pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave v razmerju do doložnice pridobila zastavno (to je ločitvenoI) pravico, na katero potrjena prisilna poravana nad dolžnico nima nobenega pravnega učinka (drugi odstavek 60. člena Zakona o prisilni poravnai, stečaju in likvidaciji).
Če je zaščitena kmetija v solasti in eden od solastnikov umre, se za prevzemnika določi tistega zakonitega dediča zapustnika, ki je že solastnik zaščitene kmetije.
V primeru, ko za obravnavanje vseh tožbenih zahtevkov ni pristojno isto sodišče, in je sodišče, kjer je bila tožba vložena, to v delu že poslalo v obravnavanje drugemu sodišču, ki je tožencu prvo vročilo tožbo, ne da bi ga poučilo, da pred njim ne teče postopek glede vseh uveljavljanih zahtevkov, je odgovor, ki ga je vložil toženec pri tem sodišču in je v njem nasprotoval vsem zahtevkom, šteti za pravočasno vložen tudi pri sodišču in zoper tiste zahtevke, ki se obravnavajo pred prvim sodiščem.
predlog za pregon - pravočasnost - čas storitve kaznivega dejanja
Ker je kot datum storitve kaznivega dejanja zatajitve po I. odst. 215. čl. KZ določen 4.8.2001, oškodovana gospodarska družba pa je vložila kazensko ovadbo šele 21.1.2002 je predlog za kazenski pregon vložen prepozno. Razlogovanje sodišča 1. stopnje, da naj bi obdolženčev prilastitveni namen nastal kasneje, ne more biti upoštevno. Zato bi moralo sodišče 1. stopnje izdati namesto obsodilne oprostilno sodbo. Kršitev po 5. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP se upošteva po uradni dolžnosti.
Ker je obtoženka izvrševala kaznivo dejanje poneverbe po 2. in 1. odst. 245. čl. KZ več kot pet let, prisvajanje denarja pa je spretno prikrivala z vodenjem dvojne blagajniške dokumentacije, prilastila pa si je kar 8.540.002,50 SIT, ji kljub odkritemu priznanju, in delni povrnitvi povzročene škode ter petletnemu časovnemu zamiku od storitve kaznivega dejanja ni mogoče izreči pogojne obsodbe.
ZDR (1990) člen 57. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 53. ZDR člen 131.
regres za letni dopust
Regres za letni dopust pripada delavcu ne glede na to, ali je ta pravica opredeljena v pogodbi o zaposlitvi. Gre za pravico, ki izhaja neposredno iz kolektivne pogodbe, po novem ZDR pa je to pravica, ki izhaja iz zakona.
Imetnik nevarne stvari je odgovoren za škodo, če je stvar (pištolo) izročil osebi, ki zaradi posebnega psihičnega stanja ni sposobna zakonito ravnati z orožjem. Tak primer je podan, če je pištola izročena osebi, ki več mesecev grozi s fizičnim obračunom z oškodovancem, nato pa pri obračunu resnično uporabi pištolo.
Po 1. odst. 36. čl. ZPIZ se za svoje delo šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Trajna razporeditev iz te zakonske določbe ne pomeni, da mora biti delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas (ter da za svoje delo ni mogoče šteti dela za določen čas), marveč da se kot svoje delo obravnava delo, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Kratkotrajne razporeditve zaradi organizacijskih razlogov na drugo delo se ne štejejo kot svoje delo.
Določba 2. odst. 36. člena ZPIZ, da mora zavarovanec opravljati svoje delo najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti, torej pred pričetkom invalidskega postopka, ne pomeni, da bi moral zavarovanec svoje delo iz 1. odst. 36. čl. zakona opravljati najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti. Zakon ne omejuje, koliko časa bi moral zavarovanec opravljati svoje delo iz 1. odst. 36. čl., pač pa z določbo 2. odst. 36. čl. omogoča le, da se v primeru, ko je zavarovanec neposredno pred uvedbo invalidskega postopka delal in bil v smislu delovnopravnih predpisov trajno razporejen na delovno mesto, na katerem so bili pogoji dela lažji, za svoje delo šteje tisto delo, na katerem je delal pred tem - in so bili pogoji težji - če je na njem delal najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred uvedbo invalidskega postopka.
Zaradi neplačila sodne takse za pritožbo oz. nepredložitve dokazila o plačilu sodne takse za pritožbo se pritožba ne šteje za umaknjeno. Plačilo sodne takse za pritožbo oz. predložitev dokazila o plačilu te takse ni procesna predpostavka za dopustnost pritožbe - tako je tudi stališče VS RS v sklepu opr. št. II Ips 404/2002 z dne 14.11.2002.
Če delavec zaradi daljše odsotnosti zaradi bolniškega staleža ne more izrabiti letnega dopusta po pravilih, opredeljenih v 58. členu ZDR, ne izgubi pravice do regresa za letni dopust. Ta pravica ni vezana na dejansko izrabo letnega dopusta, ampak na pravico do izrabe, ki pa jo delavec pridobi pod pogoji, določenih v 1. odst. 57. člena ZDR.
Skladno s 65. in 80. čl. ZZVZZ in 257. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja sklepa zavod pogodbe z zdravstvenimi zavodi in drugimi zavodi ter organizacijami in z zasebnimi zdravstvenimi delavci. Pri uveljavljanju pravic ima zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. V 23. čl. ZZVZZ so določene zdravstvene storitve, za katere je zavarovanim osebam z obveznim zavarovanjem zagotovljeno plačilo. To pomeni, da zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov za zdravstvene - tudi za zobozdravstvene - storitve, ki niso opravljene pri izvajalcu, s katerim ima zavod pogodbo. To izrecno določajo tudi Pravila v 257. čl., po katerem zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov zdravljenja, vključno z zdravili, tehničnimi pripomočki in prevozi, če so bile zdravstvene storitve opravljene v samoplačniški ambulanti.
V zakonu in pravilih ni nobene podlage, da bi zavarovanec lahko uveljavljal od zavoda povračilo stroškov za zdravljenje komplikacije v primeru, ko je bilo primarno zdravljenje zoba s protetičnim izdelkom opravljeno pri dr. V. v času, ko je imel pogodbo z zavodom, zdravljenje komplikacije pa v času, ko le-ta pogodbe z zavodom ni več imel.
Ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način, določen v 8. členu ZPPPAI, temveč zaradi uvedbe stečajnega postopka, poleg tega pa tudi ne izpolnjuje pogoja starosti po 2. odst. 7. člena novele ZPPPAI, njen zahtevek na priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ni utemeljen.
Tožena stranka je prejela zneske, ki kljub označbi v plačilnih listah niso predstavljali vračila dokapitalizacije niti plačila stimulacije, zato je te zneske pridobila neupravičeno in brez pravne podlage. Skladno z 210. čl. in 214. čl. ZOR je dolžna te zneske povrniti, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila.
1. odst. 101. čl. ZPP/77, ki je veljal v času vložitve tožbe, je določal, da s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je pravna osega dala. Ker začeti postopek prisilne poravnave ne pomeni prenehanje pravne osebe, ostane v veljavi po začetku prisilne poravnave tudi pooblastilo, ki ga je pravna oseba ob vložitvi tožbe dala svojemu pooblaščencu.
Če delodajalec delavcu brez pravne podlage izplača določen znesek, od katerega so bili predhodno odvedeni davki in prispevki, pa se ugotovi, da ta znesek ni bil izplačan iz naslova plače (izvira pa iz delovnega razmerja), je dolžan delavec prejeti znesek vrniti (210. čl. ZOR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, saj tožena stranka ni bila nedobroverna (214. čl. ZOR).
Ker tožena stranka tožniku ni priznala pripadajočega prikrajšanje pri plači in regresu v bruto znesku oziroma skupaj s prispevki in davki, ki jih je za tožnika odvesti pristojnemu zavodu in davčni upravi, je bil izkazan pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP in s tem pogoji za izdajo izpodbijane ugotovitvene sodbe.
Pri odločanju o utemeljenenosti razrešitve direktorja (in posledično o upravičenosti do izplačila odpravnine) sodišče presoja utemeljenost le tistih razlogov, ki so bili obravnavani ob razrešitvi in na podlagi katerih je bil poslovodni organ razrešen. V sodnem postopku razrešitvenih razlogov ni mogoče širiti.
prenehanje delovnega razmerja - poskusno delo - nezakonitost uvedbe poskusnega dela
Tožena stranka ni imela opredeljenega poskusnega dela v aktu o sistemizaciji, poskusno delo ni bilo objavljeno kot pogoj za zasedbo delovnega mesta, tožnica pa ob nastopu dela ni bila seznanjena s strokovno komisijo, ki naj bi spremljala njeno poskusno delo. Zato poskusno delo ni bilo uvedeno zakonito in tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - neutemeljen ugovor
Dolžnik je v ugovoru trdil, da z upnikom ni sklenil pogodbe o sodelovanju oziroma koriščenju uslug. To dejstvo pa ni pravno pomembno, saj upnik ne utemeljuje svoje terjatve na pogodbi, marveč na ZASP ter na Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del javnosti, kot to izhaja iz predloženih računov. Obstoj takšne terjatve pa dolžnik ni izpodbijal, saj uveljavljeno dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, niti v pravdi ne bi privedlo do zavrnitve upnikovega zahtevka.