1. Določilo 3. odst. 822. čl. ZOR ureja situacijo, ki se tiče ugovarjanega nesorazmerja med višino dogovorjene provizije na eni strani in vložkom dela posrednika (njegovo storitvijo) v pogodbenem razmerju na drugi strani. Za zahtevek iz 3. odst. 822. čl. ZOR tako niso značilne pomanjkljivosti storitve, ki se tičejo kvalitete storitve in so lahko podlaga odškodninskemu zahtevku po 820. čl. ZOR, pač pa ugovori, ki zadevajo obseg posrednikovega dela in truda. Odškodninskega zahtevka zato po prepričanju pritožbenega sodišča ni moč (avtomatično) presojati v okviru zahtevka po 3. odst. 822. čl. ZOR.
2. Ž samo besedilo 1. odst. 820. čl. ZOR nakazuje, da mora v prvi vrsti (ne le za sklenitev temveč tudi) za objektivno možnost izpolnitve posredovanega pogodbenega razmerja skrbeti posrednik.
Če je zaščitena kmetija v solasti in eden od solastnikov umre, se za prevzemnika določi tistega zakonitega dediča zapustnika, ki je že solastnik zaščitene kmetije.
S predhodno odredbo s predznabmo zastane pravice na dolžnikovi nepremičnini se zavaruje bodoča izterjava denarne terjatve, dokazne s kvalificirano javno listno, na podlagi katere je še ni mogoče zahtevati (prisilne izvršbe prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).
Od vknjižbe zastavne pravice se predznamba zastavne pravice razlikuje po tem, da učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. V takšnem primeru predznamba učinkuje kot vknjižba že od trenutka vložitve predloga za predznambo (določbi 25. in 46. člena Zakona o zemljiški knjigi).
Upnik ima v postopku prisilne poravnave položaj ločitvenega upnika, če je pred začetkom postopka prisilne poravnave pridobil pravico, na podlagi katere ima pravico do plačila svoje terjatve iz določenega dolžnikovega premoženja pred poplačilom drugih upnikov.
Ena izmed ločitvenih pravic je tudi zastavna pravica.
Upnica je z opravičbo predznambe zastavne pravice več kot dva meseca pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave v razmerju do doložnice pridobila zastavno (to je ločitvenoI) pravico, na katero potrjena prisilna poravana nad dolžnico nima nobenega pravnega učinka (drugi odstavek 60. člena Zakona o prisilni poravnai, stečaju in likvidaciji).
V primeru, ko za obravnavanje vseh tožbenih zahtevkov ni pristojno isto sodišče, in je sodišče, kjer je bila tožba vložena, to v delu že poslalo v obravnavanje drugemu sodišču, ki je tožencu prvo vročilo tožbo, ne da bi ga poučilo, da pred njim ne teče postopek glede vseh uveljavljanih zahtevkov, je odgovor, ki ga je vložil toženec pri tem sodišču in je v njem nasprotoval vsem zahtevkom, šteti za pravočasno vložen tudi pri sodišču in zoper tiste zahtevke, ki se obravnavajo pred prvim sodiščem.
predlog za pregon - pravočasnost - čas storitve kaznivega dejanja
Ker je kot datum storitve kaznivega dejanja zatajitve po I. odst. 215. čl. KZ določen 4.8.2001, oškodovana gospodarska družba pa je vložila kazensko ovadbo šele 21.1.2002 je predlog za kazenski pregon vložen prepozno. Razlogovanje sodišča 1. stopnje, da naj bi obdolženčev prilastitveni namen nastal kasneje, ne more biti upoštevno. Zato bi moralo sodišče 1. stopnje izdati namesto obsodilne oprostilno sodbo. Kršitev po 5. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP se upošteva po uradni dolžnosti.
Ker je obtoženka izvrševala kaznivo dejanje poneverbe po 2. in 1. odst. 245. čl. KZ več kot pet let, prisvajanje denarja pa je spretno prikrivala z vodenjem dvojne blagajniške dokumentacije, prilastila pa si je kar 8.540.002,50 SIT, ji kljub odkritemu priznanju, in delni povrnitvi povzročene škode ter petletnemu časovnemu zamiku od storitve kaznivega dejanja ni mogoče izreči pogojne obsodbe.
Če delodajalec delavcu brez pravne podlage izplača določen znesek, od katerega so bili predhodno odvedeni davki in prispevki, pa se ugotovi, da ta znesek ni bil izplačan iz naslova plače (izvira pa iz delovnega razmerja), je dolžan delavec prejeti znesek vrniti (210. čl. ZOR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, saj tožena stranka ni bila nedobroverna (214. čl. ZOR).
ZDR (1990) člen 57. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 53. ZDR člen 131.
regres za letni dopust
Regres za letni dopust pripada delavcu ne glede na to, ali je ta pravica opredeljena v pogodbi o zaposlitvi. Gre za pravico, ki izhaja neposredno iz kolektivne pogodbe, po novem ZDR pa je to pravica, ki izhaja iz zakona.
Skladno s 65. in 80. čl. ZZVZZ in 257. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja sklepa zavod pogodbe z zdravstvenimi zavodi in drugimi zavodi ter organizacijami in z zasebnimi zdravstvenimi delavci. Pri uveljavljanju pravic ima zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. V 23. čl. ZZVZZ so določene zdravstvene storitve, za katere je zavarovanim osebam z obveznim zavarovanjem zagotovljeno plačilo. To pomeni, da zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov za zdravstvene - tudi za zobozdravstvene - storitve, ki niso opravljene pri izvajalcu, s katerim ima zavod pogodbo. To izrecno določajo tudi Pravila v 257. čl., po katerem zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov zdravljenja, vključno z zdravili, tehničnimi pripomočki in prevozi, če so bile zdravstvene storitve opravljene v samoplačniški ambulanti.
V zakonu in pravilih ni nobene podlage, da bi zavarovanec lahko uveljavljal od zavoda povračilo stroškov za zdravljenje komplikacije v primeru, ko je bilo primarno zdravljenje zoba s protetičnim izdelkom opravljeno pri dr. V. v času, ko je imel pogodbo z zavodom, zdravljenje komplikacije pa v času, ko le-ta pogodbe z zavodom ni več imel.
Če delavec zaradi daljše odsotnosti zaradi bolniškega staleža ne more izrabiti letnega dopusta po pravilih, opredeljenih v 58. členu ZDR, ne izgubi pravice do regresa za letni dopust. Ta pravica ni vezana na dejansko izrabo letnega dopusta, ampak na pravico do izrabe, ki pa jo delavec pridobi pod pogoji, določenih v 1. odst. 57. člena ZDR.
Tožena stranka je prejela zneske, ki kljub označbi v plačilnih listah niso predstavljali vračila dokapitalizacije niti plačila stimulacije, zato je te zneske pridobila neupravičeno in brez pravne podlage. Skladno z 210. čl. in 214. čl. ZOR je dolžna te zneske povrniti, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila.
1. odst. 101. čl. ZPP/77, ki je veljal v času vložitve tožbe, je določal, da s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je pravna osega dala. Ker začeti postopek prisilne poravnave ne pomeni prenehanje pravne osebe, ostane v veljavi po začetku prisilne poravnave tudi pooblastilo, ki ga je pravna oseba ob vložitvi tožbe dala svojemu pooblaščencu.
Zaradi neplačila sodne takse za pritožbo oz. nepredložitve dokazila o plačilu sodne takse za pritožbo se pritožba ne šteje za umaknjeno. Plačilo sodne takse za pritožbo oz. predložitev dokazila o plačilu te takse ni procesna predpostavka za dopustnost pritožbe - tako je tudi stališče VS RS v sklepu opr. št. II Ips 404/2002 z dne 14.11.2002.
Ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način, določen v 8. členu ZPPPAI, temveč zaradi uvedbe stečajnega postopka, poleg tega pa tudi ne izpolnjuje pogoja starosti po 2. odst. 7. člena novele ZPPPAI, njen zahtevek na priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ni utemeljen.
Po 1. odst. 36. čl. ZPIZ se za svoje delo šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Trajna razporeditev iz te zakonske določbe ne pomeni, da mora biti delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas (ter da za svoje delo ni mogoče šteti dela za določen čas), marveč da se kot svoje delo obravnava delo, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti. Kratkotrajne razporeditve zaradi organizacijskih razlogov na drugo delo se ne štejejo kot svoje delo.
Določba 2. odst. 36. člena ZPIZ, da mora zavarovanec opravljati svoje delo najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti, torej pred pričetkom invalidskega postopka, ne pomeni, da bi moral zavarovanec svoje delo iz 1. odst. 36. čl. zakona opravljati najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti. Zakon ne omejuje, koliko časa bi moral zavarovanec opravljati svoje delo iz 1. odst. 36. čl., pač pa z določbo 2. odst. 36. čl. omogoča le, da se v primeru, ko je zavarovanec neposredno pred uvedbo invalidskega postopka delal in bil v smislu delovnopravnih predpisov trajno razporejen na delovno mesto, na katerem so bili pogoji dela lažji, za svoje delo šteje tisto delo, na katerem je delal pred tem - in so bili pogoji težji - če je na njem delal najmanj 2 leti v zadnjih treh letih pred uvedbo invalidskega postopka.
Imetnik nevarne stvari je odgovoren za škodo, če je stvar (pištolo) izročil osebi, ki zaradi posebnega psihičnega stanja ni sposobna zakonito ravnati z orožjem. Tak primer je podan, če je pištola izročena osebi, ki več mesecev grozi s fizičnim obračunom z oškodovancem, nato pa pri obračunu resnično uporabi pištolo.
Če se izpodbija veljavnost pravnega posla zaradi poslovne nesposobnosti stranke, za odločanje ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke bistveno zmanjšane. Treba je ugotoviti, ali je bila stranka sposobna dojeti pomen konkretnega pravnega posla in ali je bila sposobna izoblikovati pravo poslovno voljo.
prenehanje delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - ukinitev delovnega mesta - razlogi na strani delodajalca
Ker je tožena stranka tožnikovo delovno mesto ukinila in pri tem tožnika ni razporedila na drugo delovno mesto, tožniku ni mogla očitati neupravičenih izostankov. Razlogi, zaradi keterih tožnik ni mogel opravljati dela, so bili na njeni strani.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - neutemeljen ugovor
Dolžnik je v ugovoru trdil, da z upnikom ni sklenil pogodbe o sodelovanju oziroma koriščenju uslug. To dejstvo pa ni pravno pomembno, saj upnik ne utemeljuje svoje terjatve na pogodbi, marveč na ZASP ter na Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del javnosti, kot to izhaja iz predloženih računov. Obstoj takšne terjatve pa dolžnik ni izpodbijal, saj uveljavljeno dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, niti v pravdi ne bi privedlo do zavrnitve upnikovega zahtevka.
Če je s sodno odločbo ugotovljeno, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stanka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela, je o denarnem zahtevku delavca odločeno le po temelju. Taka odločba ni izvršljiva in predstavlja vmesno sodbo. Ker je po temelju že odločeno s sodno odločbo, gre za judikatno terjatev in je tako potrebno glede ugovora zastaranja zahtevka za izplačilo plače po višini uporabiti določbe 379. čl. ZOR, ki določa 10-letni zastaralni rok.
Glede zastaranja obresti je potrebno uporabiti določbe 2. odst. 376. čl. ZOR, ki napotuje na uporabo 372. čl. ZOR in upoštevati 3 letni zastaralni rok.