ZDavP-2 člen 125, 418, 420, 421. ZDavP-1 člen 58, 251.
dohodnina - odmera in obračun dohodnine za leto 2006 - prehodne določbe ZDavP-2 - zastaranje pravice do odmere davka - retroaktivnost - prepoved povratne veljave pravnih aktov
Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku, kamor se šteje tudi določba 125. člena ZDavP-2 o zastaranju.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/2, 77, 78, 78/1. ZPP člen 339, 339/2-14.
tujci - omejitev gibanja - dovoljena revizija - pravni interes - pomembno pravno vprašanje - nastanitev v centru za tujce - neskladnost med izrekom in obrazložitvijo - hišni red - strožji policijski nadzor - strožja omejitev gibanja - način izvrševanja odločbe - bistvena kršitev določb postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih
Zakon o tujcih (ZTuj-2) v 76. in 77. členu določa dva različna režima omejitve gibanja tujca. Režima imata vsak svojo vsebino in namen, zaradi česar ju ni mogoče med seboj zamenjavati, in sicer niti na način, da se na podlagi 76. člena ZTuj-2 odrejena nastanitev tujca v centru dejansko izvršuje kot omejitev njegovega gibanja na podlagi 77. člena ZTuj-2. Način izvrševanja z odločbo odrejenega ukrepa je tako v obravnavanem primeru bistvenega pomena za presojo njene zakonitosti.
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo načina izvrševanja odločbe o nastanitvi revidenta v centru in se do tega ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka.
Tožnik uveljavlja vračilo neupravičeno plačanih denarnih zneskov, ki jih je plačal kot davke oz. prispevke in katere je toženka tudi prejela kot davke oz. prispevke, torej plačila, opravljena v okviru javnopravnega in ne civilnopravnega razmerja.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - zazidano zemljišče - pomembno pravno vprašanje - stanje v času vračanja podržavljenega premoženja - že rešeno vprašanje
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na ravidentu.
Ker o vprašanju, ki ga revident navaja, že obstaja obsežna in ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja podržavljenega premoženja, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Po presoji Vrhovnega sodišča revident utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje odločilo oziroma pritrdilo upravnemu organu, da je bila revidentova pripomba glede števila zavezancev upravičena in zato upoštevana v novi odločbi. V obeh odločbah (z dne 29. 9. 2008 in v izpodbijani) je (bil) revident kot edini lastnik edini zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, zato je ta navedba protispisna, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.
Revident v zvezi z uporabo spornih odlokov utemeljeno opozarja na neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, ki jo izkazuje s predloženimi sodbami istega sodišča. Iz njih izhaja, da je sodišče prve stopnje v bistveno enakih primerih ob bistveno enakem pravnem in dejanskem stanju zadev odločilo drugače ter tožbam ugodilo in zaradi kršitve materialnega prava (oziroma kršitev pravil postopka) izpodbijane odločbe odpravilo in zadeve vrnilo v ponovni postopek. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni razvidno, zakaj je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje odločilo drugače, zato so utemeljeni tudi revizijski ugovori glede neobrazloženosti in s tem absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZUS-1 člen 1, 32, 64, 64/3, 64/4, 84, 84/2, 89, 102. ZUP člen 281, 281/1.ZKZ člen 19, 22, 23.
dovoljenost revizije - odobritev pravnega posla - pravni interes za revizijo - odprava odločbe organa prve stopnje - vrnitev v ponovni postopek - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Revizija, ki jo vloži stranka z interesom zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje in zadeva vrnjena temu organu v ponovni postopek, ni dovoljena.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina tuje države - FIP - pomembno pravno vprašanje - že rešeno pravno vprašanje
Ker je Vrhovno sodišče na vprašanja, ki jih revidentka navaja, že odgovorilo (t. i. že rešena vprašanja), vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - sporna oblika vračanja - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje - vprašanje pravilnosti upravnega postopka - navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja - splošno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane
V obravnavani zadevi je sicer pravica stranke do denacionalizacije v izpodbijanem aktu izražena v denarju, saj naj bi za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, ki presega 20.000,00 EUR. Vendar revidentka ne izpodbija višine odškodnine. Izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo nepremičnine v naravi. Ker pa pravica do vračila v naravi ni pravica stranke, izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1.
Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato vprašanji, ki se nanašata na pravilnost upravnega postopka in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, nista vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.
Vprašanje, ali se obstoj ovir v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen razlaga široko ali restriktivno, je splošno in nekonkretizirano. Vprašanje je abstraktno in ni konkretizirano na konkretne v tej zadevi odločilne okoliščine, zato tudi to vprašanje ni vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.
Ker gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, samo sklicevanje na nevračilo premoženja oziroma priznanje odškodnine namesto vračila v naravi za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 5, 36, 36/1-4. ZJN-2 člen 3, 3/4, 3/5, 108. ZJNVETPS člen 3, 3/3, 3/4, 105. ZPVPJN člen 1, 1/1, 2, 60, 60/1, 76.
dovoljena revizija - javna naročila - ugotovitev statusa javnega naročnika - akt, ki se lahkoizpodbija v upravnem sporu - ni upravni akt - z aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika - pravno varstvo pred Državno revizijsko komisijo- upravna zadeva - zmotna uporaba materialnega prava - sodno varstvo po ZUS-1
Glede na sistemsko ureditev javnega naročanja, po presoji Vrhovnega sodišča, z izpodbijanim aktom o tožničinem statusu naročnika po določbah ZJN-2 in ZJNVEPTS, ni bilo poseženo v njen pravni položaj, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni njeni pravici obveznosti ali pravni koristi. Ker po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne gre za drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - sporna oblika vračanja - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
V obravnavani zadevi je pravica stranke do denacionalizacije izražena v denarju, saj naj bi za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, vendar ta ne presega 20.000,00 EUR. Revidenta pa ne izpodbijata višine odškodnine, temveč obliko vračanja premoženja, saj zahtevata vračilo v naravi. Zato navedba vrednosti spora v uvodu revizije (ki je bistveno višja kot je določena denarna odškodnina) ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Revidenta vprašanja, ki naj bi bilo bistveno za odločitev v tej zadevi, sploh nista izpostavila. Zato tudi pogoj iz 2. točke drugega odstavka ZUS-1 ni izkazan.
Ker gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, samo sklicevanje na nevračilo premoženja oz. na priznanje odškodnine namesto vračila v naravi za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, določen v 34. členu ZST-1, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi.
Institut odloga plačila sodne takse po ZST-1 ni namenjen podaljševanju roka za plačilo sodnih taks, temveč se plačilo sodne takse na predlog stranke odloži v primeru, če stranka zatrjuje, da bi bila s takojšnjim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Gre torej za institut, ki materialno šibkejšim strankam po načelu enakopravnosti omogoča uresničevanje pravice do sodnega varstva oziroma do pravnega sredstva.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident vrednosti premoženja, ki jo navaja, ni izkazal. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) ta znesek ni razviden. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Tega revident ni storil, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.
Revident ni navedel konkretnega pravnega vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (oziroma pogojev) za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po določbah FIP, navedel je le, da je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, ki so določeni v FIP, in na njeni podlagi sprejetih predpisov, zato ni izkazal izpolnjevanja uveljavljenega pogoja za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Zelo hude posledice niso izkazane zgolj s sklicevanjem na veliko vrednost premoženja, ki naj bi bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. V denacionalizacijskih postopkih gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato nevračilo ni zelo huda posledica.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje - vprašanje ni konkretizirano - vprašanje ni postavljeno na zahtevan način
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident vrednosti premoženja, ki jo navaja, ni izkazal. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) ta znesek ni razviden. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O njeni dovoljenosti odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Tega revident ni storil, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.
Revident ni navedel konkretnega pravnega vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (oziroma pogojev) za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po določbah FIP, navedel je le, da je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, ki so določeni v FIP, in na njeni podlagi sprejetih predpisov, zato ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
ZUP člen 149, 260, 260/1-2, ZUSDDD člen 1č. ZTuj-1 člen 41. ZUS-1 člen 94, 94/1.
dovoljena revizija - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - obnova postopka - ponarejene listine - krive izpovedbe - neprekinjeno življenje oziroma bivanje v RS - vezanost na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča
Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 je v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev.
Zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem dejansko življenje, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedenih uredb kot podzakonskih predpisov sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to določeno v ZTuj-1B.
Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da odločitev upravnega organa ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so bile podlaga za izdajo obsodilne sodbe v kazenski zadevi. Vendar pa se te ugotovitve nanašajo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ni pa ovire, da upravni organ ne bi mogel samostojno in drugače ugotoviti dejanskih okoliščin, od katerih ni odvisna odločitev kazenskega sodišča o obstoji kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti storilca.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident pomembnega pravnega vprašanja ni navedel. Samo navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, pa za dovoljenost revizije ne zadošča. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
V postopkih denacionalizacije gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja in zato samo sklicevanje na nevračilo premoženja za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
ZDoh-2 člen 46, 48, 48/2. ZDDV-1 člen 5, 5/1. ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 85, 85/1, 85/2. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 125/1, 135, 135/1, 135/2, 135/5. ZDDPO-1 člen 12, 12/3. ZUP člen 169, 169/1, 171, 171/1. Slovenski računovodski standardi (SRS) standard 21.
dovoljena revizija – davek od dohodkov iz dejavnosti – davek na dodano vrednost – preprodaja rabljenih vozil – preprodaja preko sorodnikov - podjetniška dejavnost – ekonomska dejavnost – zaslišanje prič – zavrnitev dokaznega predloga – kršitev pravil postopka – zastaranje odmere davka – nepriznavanje odhodkov – neverodostojna knjigovodska listina – potrdilo o že plačanem davku – pristnost javne listine ni izkazana
Kdaj posameznik opravlja podjetniško dejavnost v smislu ZDoh-2 oziroma ekonomsko dejavnost v smislu ZDDV-1, je odvisno od dejanskih ugotovitev in sklepov, ki jih organ, pristojen za ugotavljanje dejstev, ugotovi v posameznem primeru. Kot izhaja iz dejanskih zaključkov davčnega organa, je revident kupoval poškodovana vozila deloma v svojem imenu deloma formalno v imenu svojih sorodnikov, jih popravil in nato prodal, bodisi sam bodisi formalno preko svojih sorodnikov, vendar je bil tudi v tem primeru revident glavni izvajalec prodaje, sorodniki pa le formalni. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je tudi po presoji revizijskega sodišča mogoč pravni zaključek, da je revident opravljal dejavnost v smislu ZDoh-2 oziroma ZDDV-1.
ZDen člen 44, 44/1, 65, 65/2, 69, 69/1, 69/3, 85, 85/1, 85/3. ZUP(1986) člen 8, 134, 134/5, 143. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 3, 4, 4/1, 5, 5/2, 5/3, 8. Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja člen 1.
dovoljena revizija - denacionalizacija - vračanje podjetja - metoda neto aktive - poravnava v denacionalizacijskem postopku - metoda vrednotenja v denacionalizaciji - metoda vrednotenja ob vzpostavitvi lastninskega deleža na premoženju zavezanca - načelo zaslišanja - vrednotenje premičnin - verodostojne listine po določbah Navodila - obseg podržavljenja
Vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) pa ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja ob podržavljenju, vrednotene po predpisih, izdanih na podlagi ZDen. Ker je bil del premoženja podržavljenega podjetja B. upravičencu že vrnjen v obliki odškodnine, je tožena stranka o utemeljenosti preostalega dela denacionalizacijskega zahtevka pravilno odločala tako, da je najprej izračunala vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, saj je od razlike med vrednostjo že vrnjenega dela premoženja in vrednostjo neto aktive odvisno, ali oziroma v kolikšnem obsegu je prejšnji lastnik podjetja še upravičen do denacionalizacije tega podjetja. Tožena stranka je pravilno ravnala na naveden način, kljub temu da je bilo o že vrnjenemu delu premoženja podjetja sklenjena poravnava, ki je bila na podlagi 69. člena ZDen vključena v odločbo o denacionalizaciji.
Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja ne more biti podlaga za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, ki je predmet vračanja v denacionalizaciji in ki se ugotavlja po metodi neto aktive po odločbah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.
KMETIJSTVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
VS1015202
Direktiva 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod člen 8, 8/2. Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi člen 12, 12/4. ZKme-1 člen 80. ZS člen 113a, 113a/6. ZPP člen 208.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - priznanje označbe naravne mineralne vode - razlaga direktive - razlaga pojma „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ - isti podzemni vodni vir - druga vrtina - enake značilnosti vode v okviru naravnih nihanj - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - vezanost predložitvenega sodišča na odločitev o predhodnem vprašanju
Za odločitev o priznanju naravne mineralne vode z imenom R je ključna in obvezna ugotovitev ali ima voda, katere priznanje se zahteva, glede na merila iz Priloge I k Direktivi 2009/54/ES enake značilnosti, ki so stalne v okviru naravnih nihanj kot jih ima naravna mineralna voda, ki se že trži pod imenom D.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2. ZDen člen 10, 10/2.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje - bilateralna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP) - že rešeno pravno vprašanje - trditveno in dokazno breme - zavrženje revizije
Ker revident, ki nosi trditveno in dokazno breme o izpolnitvi pogojev za dovoljenost revizije, ni izkazal, kolikšna je vrednost nanj odpadlega izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je izražen v denarni vrednosti (odškodnina), niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Vrhovno sodišče je o pravnem vprašanju, ki ga uveljavlja revident, tj. o pomenu FIP za razlago določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, že obravnavalo v sodbah X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015.