Zaključek o odplačni pogodbi je mogoč, če se stranka v zameno za nepremičnino zaveže dati neko odmeno, ne glede na njeno višino in glede na to, ali je svojo obveznost izpolnila.
SPZ člen 92, 99. ZCes-1 člen 123, 123/2. ZJC-B člen 19. ZJC člen 61.
dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - razlastitev - dejanska razlastitev - varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - javna cesta - kategorizacija zemljišča - javno dobro - nepremičnina v zasebni lasti - sodna praksa Ustavnega sodišča - stvarnopravno varstvo lastnika zemljišča
Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je treba na zemljiščih, ki so del kategorizirane ceste, opredeljene kot javno dobro na podlagi Uredbe o kategorizaciji državnih cest in ležijo na zemljiščih v zasebni lasti, do ureditve lastninskih razmerij na cestah obdržati nespremenjeno stanje. Lastnik nepremičnin, po katerih poteka takšna cesta, ima namreč stvarnopravno varstvo in dejstvo, da je v teku zoper njega razlastitveni postopek, na to ne vpliva.
ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0017823
OZ člen 179, 246, 892, 892/2, 907. ZPP člen 367, 367/3. ZVPot člen 57a, 57g, 57h. Direktiva Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih člen 5, 5/2.
dopuščena revizija - pogodba o paketnem potovanju - neizpolnitev pogodbe - nepravilna izpolnitev pogodbe - počitnice - odgovornost organizatorja potovanja - varstvo potrošnikov - zastrupitev s hotelsko hrano - povrnitev nepremoženjske škode - pravno priznana škoda - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - privolitev v posledico - volenti non fit iniuria - trditveno breme - duševne bolečine zaradi izgubljenega užitka počitnic ali dopusta - razlaga prava EU - neposredna uporaba prava EU - evro skladna razlaga prava - neposreden učinek direktive - avtentična razlaga določb direktive - Direktiva Sveta 90/314/EGS
Določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot je treba razlagati in uporabiti skladno z Direktiva Sveta 90/314/EGS, in sicer tako, da izvzema napotitev na pravila OZ, kolikor zadeva uporabo ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 892. člena OZ v korist organizatorja potovanja, s čimer se v razmerju do potrošnika zagotavlja odgovornost organizatorja potovanja za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja, neoziraje se na to, ali je pri izbiri osebe, ki ji je izvajanje storitev zaupal in je povzročila nastanek škode, ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Pravico do regresa v razmerju do tretje osebe kot povzročitelja škode, ki tudi po dikciji Direktive ne sme biti prizadeta, organizator potovanja pri tem skladno z določbe četrtega odstavka 892. člena OZ ohranja.
Na krajevno drugačne pogoje in previdnost so bili tožniki (vsaj s splošnim opozorilom) opozorjeni. Napoteni so bili v ambulanto za potnike in na internetno stran www.zdravinapoti.si, na kateri so poleg drugih informacij tudi navodila za preprečevanje pojava in širjenja črevesnih obolenj (tudi potovalne diareje). Tveganja prebavnih motenj, ki ne prerastejo v hujšo obliko (na primer v okužbo z nevarnimi bakterijami, kot je salmonela) in se pojavijo kot reakcija sprememb na okolje in lokalno hrano, mora prevzeti potnik sam. Ko se ob poznavanju okoliščin odloči za potovanje, s svojim okoliščinam neprilagojenim ravnanjem zavestno privoli v zgoraj opisana tveganja, ki jih takšna odločitev prinaša, in negativno posledico, če se tveganja realizirajo v takšni negativni posledici.
solastnina - razmerja med solastniki - uporaba solastne stvari - uporabnina - prikrajšanje - privolitev v prikrajšanje - delitev nepremičnine
Za sklep o tožnikovem prikrajšanju ni dovolj, da tožnik kot solastnik stvari ni uporabljal, ker so jo toženci zasedeli v celoti. To namreč še ne pomeni, da so toženci ostalim solastnikom uporabo preprečili, in zato ne zadošča za utemeljenost njegovega zahtevka za plačilo uporabnine. Če souporabe tožnik od tožencev ni zahteval, je na svoje prikrajšanje pristal.
DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS0017866
ZPP člen 40, 41, 41/2, 212, 351, 351/2, 367, 367/3, 367/5, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3, 377, 392. URS člen 22, 23, 23/1, 25, 33. ZZZDR člen 129, 129a, 132, 132/3. OZ člen 316, 316-5.
dopuščena revizija - preživljanje otroka - preživnina - višina preživnine - zvišanje preživnine - spremenjene okoliščine - sodna poravnava - pravnomočnost - subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - navadno sosporništvo - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - odgovor na pritožbene navedbe - pobotanje preživninske terjatve - odpoved skupnemu premoženju - sklepčnost tožbe - pravica do izjave - zmožnosti preživninskega zavezanca - krivda za brezposelnost - odplačevanje kredita - sodba presenečenja
Revizija se dopusti glede vprašanj:
(1) ali je pristop (metoda), ki sta jo uporabili sodišči pri odločitvi o zvišanju preživnine, skladna z institutom pravnomočnosti oziroma ali sta sodišči s tem, ko sta pri zvišanju preživnine upoštevali vse okoliščine, ki se jih upošteva pri vsaki določitvi preživnine, posegli v pravnomočnost sodne poravnave (pravico do sodnega varstva – prvi odstavek 23. člena Ustave) in obšli določbo ZPP, da je mogoče sodno poravnavo izpodbiti le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP);
(2) ali je tožba za zvišanje preživnine, v kateri niso zatrjevane in vrednostno izkazane spremenjene okoliščine, sklepčna;
(3) ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da so bile trditve toženca glede pravne narave delne odpovedi zahtevku za povračilo vlaganj preveč posplošene in dokazno nepodprte (da torej toženec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 212. člena ZPP) ter nesklepčne oziroma ali je pritožbeno sodišče s tem stališčem tožencu kršilo pravico do izjave (22. člen Ustave);
(4) ali je pritožbeno sodišče toženca prikrajšalo za materialno procesno vodstvo iz drugega odstavka 351. člena ZPP, s tem ko je štelo, da so njegove trditve glede pravne narave delne odpovedi zahtevku iz naslova vlaganj zaradi spremembe materialnopravnega stališča postale pravno relevantne, in hkrati presodilo, da so preveč splošne, da bi jih lahko upoštevalo oziroma ali gre v tem delu za sodbo presenečenja (22. člen Ustave);
(5) ali je presoja sodišč, da zakoniti zastopnici ni mogoče očitati brezbrižnosti pri iskanju zaposlitve, materialnopravno pravilna oziroma ali je zakoniti zastopnik preživninskega upravičenca po izgubi zaposlitve dolžan iskati le zaposlitev, ki ustreza njegovi izobrazbi in pričakovanjem;
(6) ali je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeni očitek, da bi bilo treba pri presoji premoženjskega stanja toženca v zvezi z višino preživnine upoštevati tudi njegove kreditne obveznosti oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave;
(7) ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri oceni mesečnih stroškov otrok nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
V obravnavanem primeru prva toženka reviziji ni priložila niti predloga za dopustitev revizije niti sklepa o dopustitvi revizije. Po 383. členu ZPP v zvezi s 336. členom ZPP je uporaba določb 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev v revizijskem postopku izključena. Ustavno sodišče RS je v zadevi št. U-I-8/10 že presojalo morebitno protiustavnost 336. člena ZPP v pritožbenem postopku in odločilo, da ta določba ni v neskladju z ustavo. Po oceni Vrhovnega sodišča to toliko bolj velja v revizijskem postopku, v katerem lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato tudi v obravnavnem primeru ravnalo v skladu z navedenimi določbami in je nepopolno revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.
Res je, da je prošnjo za ponudbo poslala I. F. brez navedbe, da prošnjo pošilja v imenu tožnice, vendar je nato tretja tožena družba ponudbo, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba, naslovila na tožnico, in ne na I. F., prav tako sta bila tudi oba računa naslovljena na tožnico, čeprav jih je plačala I. F. Glede na izpoved prvega toženca, da je I. F. povedala, da je ona investitorka, da pa je lastnica hiše njena hči, ima revidentka prav, da bi sopogodbenica ob navedenih dejstvih ob potrebni skrbnosti lahko sklepala (oziroma je glede na izstavljene račune tudi sklepala), da je njena sopogodbenica tožnica K. K., in ne I. F. Materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje je tako po oceni Vrhovnega sodišča zmotna. Pravilna uporaba tretjega odstavka 70. člena OZ narekuje sklep, da je pogodbo sklenila tožnica in je zato podana njena aktivna legitimacija v tej pravdi.
Za nastop toženčeve dolžnosti vrniti prejeto zadostuje ugotovljeno: da sta se pogodbenika dogovorila za posojilo in da je tožnik kot posojilodajalec tožencu posojena sredstva izročil. Čeprav bi tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil tako, da bi posodil tuja denarna sredstva, posojilno razmerje še vedno obstoji.
Stranka, ki se sklicuje na izpodbojnost pogodbe, in je tožena, razveljavitev pogodbe lahko doseže le z nasprotno ali s samostojno tožbo, ne pa z ugovorom.
Odločilno ni, kaj toženec v reviziji meni, da bi znala priča pojasniti, pač pa tisto, v zvezi s čim je predlagal njeno zaslišanje. Če predlagana priča prihaja iz toženčeve sfere in je pri njem zaposlena, dejstva, s katerimi je seznanjena, ne morejo biti zunaj njegovega zaznavnega območja, kar bi izjemoma lahko dovoljevalo njeno zaslišanje v poizvedovalne namene.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost osnovne šole - padec otroka - nadzor med rekreativnim odmorom - opustitev dolžne skrbnosti - protipravnost
Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je namen rekreativnega odmora, da se otroci razgibajo, ker potem tudi lažje sledijo pouku. Revidentka ima prav, ko opozarja, da je napačna ocena sodišča druge stopnje, da je bilo dogajanje na hodniku ob škodnem dogodku neobičajno. Res je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je eden od učencev pritekel izza vogala in zadel tožničinega brata, vendar občasen tek učencev po šolskem hodniku, pa čeprav je v njem gneča, ne pomeni ravnanja, ki bi ga bil dolžan dežurni učitelj ali dežurni učenci preprečiti. Ob izhodišču, da je bila dežurna učiteljica na hodniku prisotna, da ni bilo zaznati nadpovprečnega prerivanja ali divjanja, da je treba med rekreativnim odmorom otrokom omogočiti gibanje in sprostitev in je zato sprejemljiv občasen tek, je pravilen nadaljnji sklep, da v obravnavanem primeru zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
STVARNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS0017931
ZPP člen 380, 380/1. UZITUL člen 16, 16/1, 16/2. ZTLR člen 28, 28/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. URS člen 68. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij člen 4. ZD člen 6, 11. ZUVza člen 4. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3.
Za presojo (ne)dobrovernosti po ZTLR je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je tožničina pravna prednica nastopila posest na spornem zemljišču. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.
Sodišče druge stopnje je zmotno menilo, da tožničina pravna prednica zaradi vložitve tožbe zoper njo za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe ves čas trajanja pravde ni bila dobroverna in je to postala šele po tem, ko je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Darovalec je obdarjenki istočasno s podpisom tudi izročil ključe stanovanjske hiše, ki stoji na spornih nepremičninah. Darilna pogodba je bila realizirana, zato je obdarjenka lahko verjela, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin. Nenazadnje dokazuje tožničino prepričanje v veljavnost darilne pogodbe, da je v pravdi to uspela dokazati.
ZKP člen 201, 201/1-3, 202, 355, 371, 371/2, 395, 395/1.
pripor - odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - subjektivne in objektivne okoliščine - neogibnost pripora – pravice obrambe - dokazni postopek - prosta presoja dokazov - presoja pritožbenih navedb
Preiskovalni sodnik sme odrediti pripor samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja in osumljenca, kot je predlagal državni tožilec, ni pa preiskovalni sodnik izključno vezan na dejstva in dokaze, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa.
pripor - odreditev pripora - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine - neogibnost pripora
Sodišči sta se pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprli tako na okoliščine, ki se nanašajo na očitano dejanje (teža kaznivega dejanja, ki je bilo dobro pripravljeno, načrtovano in spretno izvedeno) kot tudi na okoliščine osebne (subjektivne) narave iz osumljenčevega življenja, ki kažejo na nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil.
brezplačna pravna pomoč - prekinitev postopka - tožba zoper sklep o prekinitvi postopka - zavrženje tožbe
Sklepi o prekinitvi postopkov zaradi uvedbe postopka odvzema poslovne sposobnosti tožniku niso sklepi v smislu 2. člena ZUS-1 niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 in jih zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Vložnik je v pritožbi podal konkretne razloge, s katerimi je podprl svoje stališče o nezakonitem vstopu policistov v tuje prostore. Iz izpodbijanega sklepa senata ni razvidno, da bi se sodišče s temi navedbami sploh seznanilo, posledično se do njih tudi ni opredelilo.
tožba zaradi kršitve človekovih pravic - davčni inšpekcijski nadzor - redno sodno varstvo v upravnem sporu
Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o tožnikovi tožbi po 4. členu ZUS-1, ker ima tožnik glede zatrjevanih posegov v človekove in ustavne pravice (če mu bo davek po 68. a členu ZDavP-2 odmerjen) zagotovljeno sodno varstvo - v rednem upravnem sporu.
odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Izpodbijana sodba nima ne dejanskih ugotovitev ne pravnih zaključkov o ekskulpacijskih razlogih, čeprav je sodišče povzelo navedbe zastopnika pravne osebe, podane v zahtevi za sodno varstvo, o obstoju ekskulpacijskih razlogov.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - nedovoljen dokaz - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obramba uveljavlja razlog iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi morala biti sodnica sodišča prve stopnje izločena zaradi seznanitve „z vsebino spisa II K 30956/2010“, v katerem naj bi bili nezakonito pridobljeni dokazi. Vendar gre za povsem ločena kazenska postopka, ki jima je stična točka le obsojenec. Seznanitev okrožne sodnice z vsebino navedenega spisa tako ni moglo zanjo pomeniti izločitvenih razlogov in tudi sicer ne more biti odločeno v tej obravnavani zadevi, ali so bili dokazi iz citirane zadeve pridobljeni zakonito.