CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00043203
SZ-1 člen 103, 103/1-4, 103/1-5, 103/3, 104. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 36. ZPP člen 318.
zamudna sodba - najemna pogodba - razlog za odpoved najemne pogodbe - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - neprofitno stanovanje - kršitev najemne pogodbe - uporaba stanovanja - nedopustno ravnanje - človekove pravice in osebne svoboščine - pravica do spoštovanja doma - pravica do stanovanja - kolizija interesov - stanovalci - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja
Ker toženec v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega ni vložil odgovora na tožbo, ni procesnopravne podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo njegove pritožbene trditve, s katerimi zatrjuje, da je po vložitvi tožbe odpravil vse očitane krivdne razloge v zvezi s 5. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 in da je aktivno pristopil k zmanjševanju dolga iz naslova plačila najemnine in obratovalnih stroškov ter da po vložitvi tožbe sproti plačuje neprofitno najemnino.
V konkretnem primeru gre za pravno razmerje, v katerem je poudarjeno načelo socialne države, zato je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic toženca do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave) ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaščito teh toženčevih pravic pa je treba, glede na toženčeva izkazana nedopustna ravnanja zoper sostanovalce iz 5. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, presojati in uravnotežiti s pravicami sostanovalcev, predvsem z njihovo pravico do mirnega (varnega) uživanja lastnega doma.
Pravice ni moč odpraviti, jo pa je dopustno vsebinsko uskladiti s pravico drugega.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - izboljšanje zdravstvenega stanja - odpust z zdravljenja
Za odločanje o predlogu za odpust so pravno relevantna zgolj dejstva, ali se je zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca v času od izdaje sklepa, s katerim je bil nasprotnemu udeležencu izrečen ukrep sprejema v varovani oddelek SVZ, do izdaje izpodbijanega sklepa, izboljšalo.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00043268
ZSV člen 16, 16/3, 51. URS člen 19, 21, 52, 56.
institucionalno varstvo - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - psihiatrična bolnišnica - otrok - usposabljanje otrok z motnjami v duševnem razvoju - duševna motnja - amicus curiae - Varuh človekovih pravic
Pritožbeno sodišče se je odločilo, da odloči v najmanjšo škodo otroka, kar je relativno, v trenutni situaciji, v njegovo največjo korist. Pri tem je izhajalo iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijo in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Po razumevanju pritožbenega sodišča je na prvem mestu varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu bo za A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edino možno začasno, do izteka izrečenega ukrepa oz. do rešitve problema na državni ravni, poskrbeti v SVZ Z. Temu je treba v danih razmerah, začasno, dati prednost pred njegovo pravico do vzgoje in psihosocialne terapije, ki jo sicer nujno potrebuje in do česar ima pravico. Kdaj se bo to dejansko uresničilo, je seveda drugo vprašanje, ki prav tako presega kakršnokoli možno aktivnost oz. odločitev sodišča. Pritožnica ima glede tega prav, da je izrečeni ukrep nedorečen in prepuščen okoliščini na strani SVZ Z. Vendar pa je od slednjega nemogoče zahtevati, da za A. A. dejansko izprazni mesto, tj. da osebe, ki so vanj že nameščene, zaradi A. A. izzseli, ali pa da njemu ne zagotovil osnovnih bivanjskih (in s tem tudi varnostnih) pogojev za življenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00040497
ZPŠOIRSP člen 11. OZ člen 131. ZPP člen 214, 214/1.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - izbrisani - odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - kršitev pravic osebnosti - poseg v družinsko življenje - svoboda gibanja - izgon tujca iz države - dovoljenje za stalno prebivanje - denarna socialna pomoč - nezmožnost za delo - premoženjsko prikrajšanje - pavšalna odškodnina - vzročna zveza - delo na črno - priznana dejstva - sporna dejstva
Odškodninska odgovornost toženke v smislu protipravnosti ravnanja, povezanega s samim izbrisom, v postopku ni bila sporna, na tožniku pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže obstoj in višino nastale škode, ki presega prejeto na podlagi ZPŠOIRSP, in vzročno zvezo med nastalo škodo in nezakonitim izbrisom.
Pritožbeno sodišče je pri presoji višine nastale škode upoštevalo dejstvo prisilnega izgona kot posebne okoliščine, ki je nedvomno močno posegla v tožnikovo duševno sfero, v njegove osebnostne pravice, svobodo gibanja, dostojanstvo, mu povzročila strah in duševno trpljenje skozi daljše časovno obdobje. Upoštevalo je tudi, da se je tožnik zaradi izgona znašel v tujini, kar je kasneje vplivalo na dodatne težave pri pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje, saj je bilo oteženo izkazovanje dejanskega bivanja, zato je bil upravni postopek zanj ugodno rešen šele po upravnem sporu kar 4 leta po vložitvi popolne vloge. Vse navedeno upravičuje prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku 20.000 EUR, kar tudi ni v nasprotju s podobnimi primeri iz sodne prakse.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - odmera odškodnine - odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva
V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe ZOR.
kaznivo dejanje uboja - kaznivo dejanje poskus uboja - bistvene kršitve določb postopka - nezakoniti dokazi - razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - konkretizacija pritožbenih očitkov - opis kaznivega dejanja - prosta presoja dokazov - kršitev kazenskega zakona - naklep - malomarnost - meje preizkusa odločbe prvostopenjskega sodišča - sklicevanje na kršitev ustavnih pravic in drugih pravnih koristi - pravna jamstva v kazenskem postopku - bistveno zmanjšana prištevnost - kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - silobran - olajševalna okoliščina - odmera kazni - enotna kazen zapora
Kot rečeno, se razlogi sodbe z dokazno oceno odločilnih dejstev glede obdolženčeve krivde nahajajo v drugem delu, konkretno v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe, medtem ko iz pritožbene obrazložitve izhaja, da pritožnik nasprotuje vsebini razlogov oziroma sami dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ni predmet uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, temveč zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot izpodbojnega razloga, ki ga pritožnik posebej uveljavlja.
Če je pritožbeno obrazložitev v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi mogoče prevesti v posredno zatrjevano kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in hkrati kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP, je treba ob posplošeno zatrjevanem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe, opozoriti še na drugi odstavek tega člena, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Izhodišče pri tem je že ugotovljeno stanje stvari, ki je lahko z novimi dejstvi dopolnjeno ali spremenjeno. Merili sta odločilnost dejstev iz opisa kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj po obtožbi in kontekst, v katerem dokazovanje teh dejstev poteka.
Katerakoli kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP je odvisna od dejanskega stanja, kot ga je predhodno ugotovilo sodišče in ne dejanskega stanja, ki bi po oceni posamezne stranke moralo biti ugotovljeno. Tedaj je posredi izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa izpodbojni razlog, katera vsebina je napaka sodišča v ravnanju, ki je pravilno in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju šele sledilo.
Po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljena naknadnost obdolženčevega ravnanja glede na ravnanja oškodovancev v nadaljevanju pomeni, da zahtevana istočasnost med protipravnim napadom in njegovim odvračanjem iz drugega odstavka 22. člena KZ-1 ni bila podana, v njeni izpeljavi pa še, da tedaj niti napada kot upravičenega razloga za njegovo odvračanje ni moglo biti. V takšnem primeru je potem jasno, da odpade presoja sorazmernosti med napadom in obrambo z morebitnimi prekoračitvami, ki so po predhodno ugotovljeni močni razdraženosti ali prestrašenosti upoštevne le pri tako imenovanem kvantitativnem ekscesu, medtem ko je v primeru tako imenovanega kvalitativnega ekscesa, kot je bil obravnavani, prekoračitev nečesa, česar zaradi neizpolnjenega temeljnega pogoja dejansko ni, logično nevzdržna.
Ravnanje oškodovancev pred obdolženčevim streljanjem, vodeno z izrazito zavržnim motivom je bilo ob ustavno zagotovljeni pravici do zasebne lastnine iz 33. člena, pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena, pravici do zasebnosti iz 35. člena in zlasti pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave nedopustno v vseh možnih ozirih. Razen tega je bilo pojavno takšno, da je pri obdolženemu po ugotovitvah izvedenke psihiatrinje in izvedenca kliničnega psihologa povzročilo hud strah in afekt, ki sta skupaj očitno določala način in intenzivnost obdolženčevega ravnanja v okoliščinah, ki izkustveno niso dopuščale posebnega preudarjanja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00040331
ZKP člen 4, 4/1, 4/4, 4/5, 83, 83/1, 83/2, 148, 148/2, 148/4, 157, 157/4. URS člen 19. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 5.
pravni pouk ob odvzemu prostosti - pravni pouk osumljencu - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - jezik, ki ga obdolženec razume - razlaga standarda takoj - zaseg predmetov v predkazenskem postopku
Pritožnik napačno razlaga pomen besede "takoj". Pravice, o katerih mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, poučena po 4. členu ZKP, se v veliki meri prekrivajo s pravicami, obseženimi v 19. členu Ustave in v 5. členu EKČP, ki glede časa, v katerem mora priti do pouka, prav tako uporabljata besedo "takoj". Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je besedo "takoj" treba razlagati v luči celotnih okoliščin posameznega primera; obvestilo o razlogih za pripor, dano v nekaj urah, je časovno ustrezno (Fox, Campbell and Hartley v. the United Kingdom, tč. 40 in 42; Murray v. the United Kingdom[GC], tč. 72). Iz Komentarja Ustave izhaja, da se v skladu s prakso ESČP pojem "takoj" iz tretjega odstavka 5. člena EKČP razlaga v smislu razumnega kratkega roka, pri čemer ESČP najdaljšega takega roka ni opredelilo, je pa kazuistično nakazalo, kaj ni sprejemljivo.
Pritožnik navaja, da sam prikaz besedila ni zadosten, saj policist ne razume, kaj mu je odvrnila oseba v smislu pomoči najti odvetnika, kot to predpisuje četrti odstavek 157. člena ZKP, niti ne more razčistiti okoliščin glede brezplačne dodelitve zagovornika. Po naravi stvari je sicer res, da ni mogoča ustrezna komunikacija med osebama, ki govorita različne jezike, vendar tudi glede tega velja, da je presojo o pravilnosti ravnanja treba povezati s pomenom besede "takoj", torej, ali je bila ta ovira odstranjena v razumnem času.
Pri zasegu predmetov s strani policije gre za preiskovalno dejanje, za katero zakon ne predvideva posebnih pravnih poukov, niti pisne odredbe. Policisti so ravnali po drugem odstavku 148. člena ZKP, pri čemer so že na podlagi samega zakona imeli pooblastilo za zaseg predmetov, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da zakon za takšen zaseg ne predvideva posebnih obličnosti, tudi ni potrebno, da bi bil ob zasegu navzoč tolmač, ki bi obdolžencu zagotovil prevajanje v jezik, ki ga razume.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00037885
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 23, 39. ZPP člen 11, 109, 109/1, 109/3. ZIZ člen 15. KZ-1 člen 162.
pravica do svobode izražanja - presežena meja sprejemljive kritike - avtoriteta sodne oblasti - kritika dela državnih organov - pravica do nepristranskega sojenja - predlog za denarno kaznovanje - denarna kazen zaradi razžalitve sodišča - sprememba denarne kazni v zapor
Zakonska podlaga za denarno kaznovanje stranke, ki žali sodišče (oziroma drugo stranko ali udeleženca postopka), je 109. člen ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ). Ta določba je dodatno vsebino dobila s sodno prakso, iz katere izhaja, da je denarno kaznovanje za žalitev v sodnem postopku namenjeno obrambi ugleda in avtoritete sodišča, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter posplošenimi, z vidika obrambe pravic nepotrebnimi napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje nezaupanja v delo sodišč. Stranka sicer lahko ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika, vendar pa je treba kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo in avtoriteto sodišča.
Če gre za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo prispevati. Tudi pri izjavah, ki pa bi lahko bile bistvene za odločitev v konkretni zadevi, mora stranka kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreči na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča.
Predlog sodnice C. C. za denarno kaznovanje je bil obravnavan kot nova zadeva in dodeljen drugi sodnici v skladu s sodnim redom, na podlagi tretjega odstavka 109. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00037912
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8, 10. URS člen 15, 22, 23, 34, 139. ZIZ člen 15, 54, 239, 270, 270/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-6.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten izkaz terjatve - nevarnost uporabe sile ali nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pravica do varstva časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja medijev - kolizija ustavno varovanih pravic - načelo sorazmernosti - novinarska svoboda - javni interes - nevarnost za življenje in zdravje - izjema od načela kontradiktornosti - dolžnikova pravica do izjave - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika zoper dolžnika izdana t. i. regulacijska začasna odredba, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.
Upnik je zatrjeval obstoj svoje nedenarne terjatve do dolžnikov za prepoved nadaljnjega poseganja v njegove osebnostne pravice oziroma v pravico do časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki jo zagotavlja tako Ustava (34. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Z Ustavo in EKČP pa je vsakomur zagotovljena tudi človekova pravica do svobode izražanja (139. člen Ustave in 10. člen EKČP). Pri presoji osnovne zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja upnikove nedenarne terjatve do dolžnikov, si torej v konkretnem primeru stojita nasproti dve človekovi pravici.
V konkretnem primeru sta v koliziji človekova pravica do časti in dobrega imena na eni strani in človekova pravica do svobode izražanja na drugi strani. V okviru presoje prve predpostavke za izdajo začasne odredbe, torej verjetnega obsoja terjatve upnika do dolžnikov za prepoved posega v pravico do časti in dobrega imena, je tako treba tehtati, ali sta dolžnika s poročanjem o upniku oziroma njegovi dejavnosti kirurških posegov prekomerno oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti posegla v upnikovo pravico do časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da je svoboda izražanja poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Svoboda tiska in izražanja mnenj namreč pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Pomen pravice do svobode izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen EKČP, izhaja tudi iz judikature ESČP. Posebej takrat, ko gre za novinarsko poročanje in pravico javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. Novinarji in mediji morajo biti odgovorni pri poročanju in ravnati v dobri veri ter javnosti zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja pa je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu.
Svobodni mediji so eden od ključnih gradnikov svobode človekovega udejstvovanja nasploh. So osrednji temelj demokracije, saj s svojim delovanjem ne opozarjajo zgolj na delovanja posameznikov, katerih delovanje presega strogo zasebno sfero, temveč tudi delovanje vseh treh vej oblasti. Zato višje sodišče posebej pozorno presoja tisti del pritožnikovega stališča, s katerim želi novinarki in novinarski hiši ne le prepovedati poročati o njem in njegovem delu, temveč želi, da višje sodišče korigira njuno poročanje v smislu, da naj sodišče zapove spoštljivejše izraze.
V konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da sta dolžnika s poročanjem o upniku in njegovi dejavnosti kirurških posegov nesorazmerno posegla v njegovo človekovo pravico do časti in dobrega imena. S poročanjem sta dolžnika zasledovala ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu (opravljanju zdravstvenih posegov), uporabljeno sredstvo – poročanje je mogoče šteti tudi kot nujno in primerno za dosego zasledovanega cilja – obveščanja javnosti. Prav tako pa poseg v upnikovo pravico do časti in dobrega imena ustreza načelu sorazmernosti v ožjem smislu. Pri tehtanju med to upnikovo človekovo pravico in na drugi strani človekovo pravico dolžnikov do svobode izražanja je odločilno troje: da gre za svobodo izražanja v okviru novinarskega poklica, da je šlo za poročanje o opravljanju zdravstvenih posegov upnika, to je o informacijah javnega pomena, in da sta dolžnika sporne izraze »mazaški zdravnik«, »mazač, pogolten na denar«, »mazaški kirurg«, »mazač«, »pogoltnež« uporabila v povezavi z upnikovim delom in ne brez dejanske podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00037871
URS člen 36. ZIZ člen 15, 17, 55, 55/1, 55/1-8, 71, 71/1, 71/1-1, 71/2. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14.
odlog izvršbe - deložacija - predlog za dopustitev revizije - revizija - dom dolžnika - posebno upravičen razlog - načelo formalne legalitete - nadomestno bivališče - nedopustna pritožbena novota - objektivna novota - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je predlagal dopustitev revizije. Izredno pravno sredstvo je po določbi 1. točke 71. člena ZIZ šele vložena revizija.
Ko pritožnik zatrjuje škodo v tem, da se bo moral iz nepremičnine, ki predstavlja njegov dom, izseliti in da nima kam, višje sodišče odgovarja, da pritožnik s takim pritožbenim razlogom ne more uspeti. Ko gre za odsotnost kakšnih odložnih razlogov iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, je dopustno izvršbo odložiti začasno samo, če za to obstojijo drugi posebno upravičeni razlogi (drugi odstavek citiranega člena). Dolžnik se je imel do sedaj že možnost iz nepremičnine izseliti oziroma povedano drugače, utemeljeno je pričakovanje, da si je po nastanku izvršilnega naslova prizadeval dobiti nastanitev oziroma vsaj začel ustrezen postopek, saj odlog izvršbe v nedogled ni dopusten. Na dolžniku je breme, da si v določenem razumnem času zagotovi nadomestno bivanje. Ne more biti namreč na upniku, da dolžniku zagotavlja nepremičnino za njegovo prebivanje, ko pa je z izvršilnim naslovom, ki je sodna odločba, dolžniku naloženo, da se iz nepremičnine izseli. Takšna razlaga pogojev za odlog bi v celoti izničila učinek sodne odločbe, ki je izvršilni naslov.
kršitev osebnostnih pravic - odgovornost države - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - vzročna zveza - vezanost na upravno odločbo - višina odškodnine - kriteriji za odmero odškodnine - pravična denarna odškodnina - enotna odškodnina - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode
Vrhovno sodišče je v primerljivih zadevah, ki obravnavajo izbris iz registra stalnega prebivalstva, sicer že pojasnilo, da je pri presoji obstoja vzročne zveze zahteva, da bi oškodovanec po izbrisu poskrbel za državljanstvo in/ali svoje legalno prebivanje in delo kot tujec, kar mu pred toženkinim protipravnim posegom ni bilo treba, tudi ob upoštevanju oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana, saj bi oškodovani izbrisani nosil pretežko breme. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je bil posameznik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, samo po sebi še ne pomeni, da je bil izključen iz trga dela in se ni mogel zaposliti, zato izgubljenega zaslužka ni mogoče obravnavati kot avtomatske in nujne posledice.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00037631
DZ člen 262, 262/1. ZNP-1 člen 57, 57/3, 62, 62/1, 66, 66/1, 66/2, 69, 69/1, 69/2. ZZK-1 člen 22, 40, 40/1, 40/1-8, 46.
postopek za postavitev pod skrbništvo in postopek za postavitev skrbnika - delno odvzeta poslovna sposobnost - načelo sorazmernosti - uradni pritožbeni preizkus - zmožnost razsojanja - omejitev pravic - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - časovna omejitev trajanja ukrepov - konkretizacija omejitev poslovne sposobnosti - postopek za odvzem poslovne sposobnosti, začet po uradni dolžnosti - nepravdni postopek za odvzem poslovne sposobnosti - zaznamba sklepa v zemljiški knjigi - vpis v evidenco
Sodišče druge stopnje pritrjuje nujnosti delne omejitve poslovne sposobnosti nasprotne udeleženke. Ker pa predstavlja ta institut omejitev človekovih pravic, ki stranki omogočajo samostojno odločanje o svojih pravicah in koristih ter samostojno oblikovanje svoje volje, je potrebno pravne posle, ki jih bo lahko opravljala le preko skrbnika, čim natančneje zapisati.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00036648
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 15, 23. OZ člen 336, 336/1, 356, 356/1, 356/2, 365, 366, 366/1. ZIZ člen 15, 44, 44/3, 88. ZPP člen 328, 332.
zastaranje judikatne terjatve - izvršba na podlagi verodostojne listine - začetek teka desetletnega roka za zastaranje judikatne terjatve - pretrganje zastaranja - pravica do sodnega varstva - poseg v pravico do sodnega varstva - učinkovito pravno varstvo - načelo sorazmernosti
Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok. Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe, tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, vendar le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe.
Za dolžnika ni sporno, da je bil predlog za izvršbo v obravnavani izvršilni zadevi vložen dne 11. 10. 2018 in da je bil izvršilni postopek I 453/2003 ustavljen s sklepom z dne 6. 10. 2008, ki je postal pravnomočen dne 22. 10. 2008. Glede na dejstvo, da je bil dne 6. 10. 2008 izdan sklep o ustavitvi postopka, pa je tudi po presoji višjega sodišče treba šteti, da je (šele) s pravnomočnostjo tega sklepa začel teči desetletni zastaralni rok za zastaranje upnikove judikatne terjatve. Ne glede na to, ali je bil sklep o ustavitvi izvršilnega postopka pravilen oziroma potreben ali ne, je namreč odločilno, da je upnik sklep prejel in je zato upravičeno lahko štel, da je tek zastaralnega roka vezan na navedeni sklep oziroma na njegovo pravnomočnost.
Po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice obstoj zastaralnih rokov sicer sam zase ni nezdružljiv z EKČP, je pa nedvomno poseg v konvencijsko pravico do sodnega varstva. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko zato pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. Povedano drugače, ker je zastaranje poseg v konvencijsko in ustavno pravico do sodnega varstva, ki je legitimen, je sicer konvencijsko in ustavno lahko dopustno, vendar le, če je ta institut skladen z načelom sorazmernosti. Zakonska ureditev torej ne sme biti taka, da bi (zaradi sicer legitimnih ciljev) nesorazmerno in posledično nedopustno posegla v upnikovo pravico do sodnega varstva. Načelo sorazmernosti pa veže tudi sodišča, ki morajo zato zakonske določbe o zastaranju razlagati konvencijsko in – ustavno skladno, torej ne preširoko oziroma tako, da bi se prekomerno poseglo v upnikovo pravico do sodnega varstva.
Če je sodišče v izvršilnem postopku I 453/2003 presodilo, da je sklep potreben, zato ga je tudi izdalo in z njim ustavilo izvršilni postopek, se v tem postopku to vprašanje pri (istem) sodišču ne more spet odpirati. V nasprotnem bi bil upnikov položaj nepredvidljiv, kar pa je ne samo v nasprotju z upnikovo pravico do sodnega varstva, temveč tudi v nasprotju s potrebo po predvidljivosti urejanja pravnih razmerij, kar je, končno, sestavni del ustavnega načela pravne države.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00036692
URS člen 22, 33. ZIZ člen 15, 24, 24/4, 56a, 62, 62/2, 67, 76, 170, 170/2. ZPP člen 319, 319/1. ZZZDR člen 56, 56/2. DZ člen 82, 82/1.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - prehod obveznosti - pravno nasledstvo - skupno premoženje zakoncev - subjektivne meje pravnomočnosti - pravica do izjave - pravica do zasebne lastnine - kvalificirane listine - ustavna pritožba - odločba Ustavnega sodišča - precedenčni učinek
Subjektivne meje pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ki ima pravno moč izvršilnega naslova, zavezujejo zgolj prvega dolžnika. Drugačno stališče bi pomenilo kršitev pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe in ustavne pravice druge dolžnice do sodelovanju v postopku iz 22. člena Ustave.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - prostorska stiska
V primeru, ko nasprotnemu udeležencu socialno varstveni zavod zaradi prezasedenosti ne more nuditi ustrezne strokovne pomoči, varnosti in ustreznih bivalnih pogojev, je takšna namestitev nesprejemljiva z vidika posega v njegove ustavne pravice.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00035489
ZDZdr člen 39, 39/1, 71, 71/1.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - duševna motnja - ogrožanje zdravja - sorazmernost in nujnost ukrepa - trajanje pridržanja - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine
Sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.
ZKP člen 8, 148, 148/4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
izločitev dokazov - pravica do uporabe lastnega jezika - izjava osumljenca - uradni zaznamek policista
Prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, zgrešeno izostanku pravnega pouka o uporabi svojega jezika oziroma jezika, ki ga je osumljenka v času pridobivanja te izjave razumela, pripisuje relativno kršitev določbe četrtega odstavka člena 148. člena ZKP, ki pa naj ne bi vplivala na obdolženkino pravico do učinkovite obrambe, sklicujoč se na sodno prakso VS RS v podobnih in primerljivih zadevah še pred izdajo odločbe VS RS opr. št. I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019, ki je zaostrila in natančneje postavila standarde glede pravice do uporabe svojega jezika v postopku, oziroma jezika, ki ga tisti, ki se v postopku znajde, dobro razume.
Pritožba ima zato prav, ko ob tem, da je obdolženka Poljakinja, ki že več let živi v Hrvaški in ta jezik dobro obvlada, opozarja, da v dosedanjem postopku sploh ni bila ugotovljena raven obdolženkinega znanja slovenskega jezika v fazi sestave spornega uradnega zaznamka z dne 21. 10. 2017, prav tako ni bilo ugotovljeno, v katerem jeziku je sploh potekal razgovor med njo in policistom. Strinjati se je s pritožbo tudi v delu, da presoja preiskovalne sodnice o tem, da je obdolženka govorila slovensko in razumela hrvaško, ob prej ugotovljeni okoliščini izostanka potrebnega pravnega pouka o pravici do tolmačenja ne prepriča in da v nobenem primeru ne sanira pomanjkljivosti pri pridobivanju njene izjave dne 21. 10. 2017, saj si drugače tudi ni razlagati nadaljnje procesne odločitve prvega sodišča, ko je že na naslednji narok za zaslišanje obdolženke, ko je po opozorilu obdolženkine zagovornice ugotovilo, da obdolženka govori in razume hrvaško, povabilo tolmačko za hrvaški jezik, kar potrjuje pritožbene navedbe, da obdolženka ni dovolj dobro obvladala jezika, v katerem je tekla komunikacija med njo in policistom dne 21. 10. 2017, ko je podala izjavo kot osumljenka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00030944
ZOR člen 200, 203, 324, 324/2. ZPŠOIRSP člen 2, 2/2, 11, 13, 23, 23/3, 23/4. ZTuj člen 6, 9, 81, 81/2. ZDRS člen 40. ZSV člen 21. URS člen 22. ZPP člen 154, 154/2.
izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - pravne posledice izbrisa - protipravno ravnanje države - vzročna zveza - nepremoženjska škoda - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nepremoženjsko škodo - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - bodoče duševne bolečine - obseg škode - višina odškodnine - delo na črno - delovno dovoljenje - pogoji za upravičenost do denarne socialne pomoči - zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - stroški postopka
Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno.
Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo (drugi odstavek 324. člena ZOR). Skladno s tem je zamuda toženke nastopila z dnem vložitve tožbe (tožnik namreč ni dokazal, da bi jo opomnil že kdaj prej).
izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - odgovornost države - objektivna pogojenost višine odškodnine - višina denarne odškodnine - začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Določba 13. člena ZPŠOIRSP, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, ne ureja tudi določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v tej zadevi torej glede na čas nastanka škode določbe ZOR. Drugačna razlaga bi povzročila nesmiselnost omejitve iz prvega odstavka 12. člena ZPŠOIRSP.
Zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo. Do tega je nedvomno prišlo vsaj z vložitvijo obravnavane tožbe.