Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodninskem sporu, je zato mogoče samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti. Pri slednji predpostavki gre za grobe kršitve sodniške dolžnosti, kot je sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), korupcija, zloraba oblasti, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, grobe kršitve postopka. Takšnih okoliščin oziroma kršitev pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe. Hkrati pa tožnik tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi dosegel odpravo odločbe o zavrnitvi njegove vloge za državljanstvo RS. Toženka utemeljeno izpostavlja okoliščino, da tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni vložil ustavne pritožbe. Ta opustitev pa ima, zaradi strankine opustitve dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice, učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano napačno odločbo in nastalo škodo.