mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in dokazi - zavrženje ponovne prošnje - prevajanje
Prosilec mora predložiti nove dokaze oziroma nova dejstva, ki pa se lahko nanašajo na isto preganjanje ali resno škodo, kot je bila že zatrjevana v že zavrnjeni tožnikovi prošnji.
Četudi sodišče šteje, da gre za novo dejstvo, ker ga toženka prej o tem ni povprašala, tožnik ni navedel, kako naj bi navedeno dejstvo navedbe stalnega alžirskega prebivališča tožnika povečalo verjetnost izpolnjevanja pogojev mednarodne zaščite.
Tožnik ni navedel ne novih dejstev ne novih dokazov, ki bi povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Sodišče tožniku ne sledi, da mu v postopku pred toženko ni bilo zagotovljeno prevajanje v/iz arabskega jezika. Pooblaščenka tožnika je šele z dopisom oz. z mailom z dne 18. 3. 2019, nato pa še z dne 20. 3. 2019, prispelim k toženki 21. 3. 2019, po že izdanem izpodbijanem sklepu z dne 13. 3. 2019 (ki je bil vročen 15. 3. 2019, kot razvidno iz upravnega spisa), zahtevala od toženke zagotovitev tolmača v medsebojnem komuniciranju s tožnikom, ne pa prej. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bil tolmač v postopku pred toženko prisoten tako pri podaji prošnje tožnika za uvedbo ponovnega postopka kot zaslišanju tožnika na osebnem razgovoru, izpodbijani sklep pa je prejel tudi v prevodu v arabski jezik. Sodišče presoja zakonitost in pravilnost le izpodbijanega akta. V zvezi s tolmačenjem v postopku pred toženko tako sodišče ni ugotovilo, da bi prišlo do absolutno bistvene kršitve določb o uporabi jezika v postopku po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Ne drži navedba toženke, da bi morala pooblaščenka tožnika pred pripravo tožbe v upravnem sporu sama zagotoviti pomoč tolmača in stroške zanj uveljavljati v skladu z 11. členom ZMZ-1, ker je naloga svetovalca za begunce, da si sam pridobi tolmača, in ne naloga toženke, da mu ga na njegovo zahtevo zagotovi. Po odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 226/2017 z dne 22. 1. 2017 je treba prosilcu za mednarodno zaščito za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.
ZMZ-1 zajema tudi pravico osebe do pomoči tolmača pri sporazumevanju s pooblaščencem zaradi vložitve tožbe zoper odločbo pristojnega organa.
Navedena kršitev toženke ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v smislu 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj pooblaščenka tožnika, ki je sicer v postopku pred toženko imel zagotovljeno prevajanje v in iz arabskega jezika, ob hkratni tedanji prisotnosti svojega pooblaščenca, ni navedla, v zvezi s katerim dejstvom ali katerim dokazom bi potrebovala še prevajanje pred pripravo tožbe (zatrjuje le, da se tožnik zaradi nezagotovitve prevajanja ni mogel posvetovati s pooblaščenko o zadevah, pomembnih za upravni spor oz. da potrebuje kontakt prevajalca za potrebe zastopanja), zato sodišče ugotavlja, da kljub navedenemu ravnanju toženke, ki sicer po izdaji izpodbijanega sklepa predstavlja relativno procesno kršitev, ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in ne do kršitve tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
ZCes-1 člen 66, 78. Pravilnik o projektiranju cest (2005) člen 56, 56/3.
objekt za oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - državna cesta - varovalni pas ceste
Glede na namen ZCes-1 in v zvezi s tem uporabljenih določb podzakonskega predpisa se tožnik neutemeljeno sklicuje na namen oglaševanja, saj to za odločanje ni pravno pomembno.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - ugriz psa - nevaren pes - izjema
Če ne obstaja nobena od omenjenih - izrecno določenih - izjem, je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno le, ali je tožničin pes A. ugriznil psa B., saj je že s tem dejstvom izpolnjen dejanski stan iz citirane zakonske določbe oziroma podana (dejanska) podlaga za izpodbijano odločitev.
Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe.
V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali.
Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru.
Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo.
Listinski dokazi v obliki različnih vrst dokumentov, ki jih je v konkretnem primeru predložil tožnik v upravnem postopku, morajo biti deležni enake stopnje preverjanja njihove dokazne vrednosti kot ustne izjave stranke. Listinski dokazi (dokumenti) ne smejo biti ocenjeni izolirano, ampak v povezavi z drugimi dokazi in stranka mora pred negativno odločitvijo imeti možnost, da pojasni ali komentira pomisleke uradne osebe.
Stranka oziroma njen pooblaščenec mora imeti po pravu EU pravico do dostopa do informacij v spisu, "na katerih temelji ali bo temeljila odločba." V konkretnem primeru pa pooblaščenka stranke ni imela dostopa do prevedenih dokumentov, na katerih temelji odločba in o teh prevodih niti ni bila obveščena oziroma je zanje izvedela po prejemu odločbe.
Glede na količino predloženih dokumentov s strani tožnika je očitno, da ne drži, da je tožena stranka prevedla skoraj vse dokumente.
Tožena stranka je različnih potrdil in potni list poslala v forenzično preiskavo. NFL ni našel znakov prenarejanja na potnem listu, kakor tudi ne na potrdilih in certifikatih. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka tega dejstva, ki je bilo ugotovljeno z izvedenstvom, ni upoštevala v dokazni oceni.
Ni nujno da tožena stranka prevede vse dokumente, morala pa bi prevesti vsaj tiste, ki se neposredno nanašajo na okoliščine, ki morebiti tožnika uvrščajo med osebe, ki so lahko za talibane visoko profilirane zaradi sodelovanja z afganistansko ali tujo zavezniško vojsko. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj teh dokumentov tožena stranka ni prevedla oziroma jih ni izvajala.
Z vidika prava EU ni ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje presojati pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ali pravilnost sklepa o dejanskem stanju na podlagi seje senata in brez zaslišanja tožnika - tudi če ugotovi, da je tožba utemeljena in ne samo, kadar ugotovi, da tožba ni utemeljena.
Sodišče EU pravi, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive II "nacionalno pravo prilagoditi tako," da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo "posodobljeno" presojo obravnavane zadeve. Sodišče EU torej nalaga obveznost izvedbe glavne obravnave z zaslišanjem prosilca samo v primeru, če je to potrebno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje, kadar je potrebno upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in glede katerih se organ ni izrekel in v takem primeru ni treba spisa vrniti organu za presojo; druga možnost pa je, da se novi elementi pojavijo po sprejemu izpodbijane odločbe in je treba prosilca zaslišati, da se ta izjavi, če bi lahko ti novi elementi neugodno vplival inanj. V vsakem primeru pa mora sodišče "preučiti" tako dejanske in pravne elemente za položaj prosilca, ki jih je organ upošteval, ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejemu upravne odločbe. V nekaterih od teh situacij je torej glavna obravnava z zaslišanjem tožnika z vidika enotne razlage Procesne direktive II in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah potrebna in sicer, če gre za nova dejstva in dokaze; v nekaterih primerih pa ne, če se presoja dejanskih in pravnih vprašanj lahko opravi na podlagi podatkov v spisu.
Z vidika prava EU za Upravno sodišče izvedba glavne obravnave ni nujen predpogoj za ugotovitev sodišča, da dejansko stanje ni bilo popolno ali pravilno ugotovljeno, kakor tudi ne za ugotovitev, da je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ampak je sodišče glavno obravnavo dolžno izvesti samo v primeru, če ugotovi, da je glavna obravnava nujna za to, da sodišče opravi "podrobno" in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, zlasti kadar stranka v upravnem sporu navaja nova dejstva ali predlaga nove dokaze, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogla navesti pred izdajo odločbe.
Pri ugotavljanju, ali kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, se stroškov ne upošteva, zato ti niso pomembni. Posledično tudi ni razumnega razloga, da bi se drugače kot pri kmetijski dejavnosti pri opravljanju podjetniške dejavnosti upošteval samo čisti dobiček.
ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - odstranitev objekta - nezahteven objekt - sprememba gradbenega dovoljenja - sklicevanje sodišča na razloge tožene stranke
Sodišče v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, da gre v obravnavani zadevi zaradi enotnih konstrukcijskih elementov za en sam objekt, ki zato ni zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma njegove mere bistveno presegajo mere objekta, kakršnega bi bilo dovoljeno zgraditi na podlagi tega dovoljenja. Prav tako se sodišče strinja s stališčem toženke, da gre glede na dimenzije objekta in njegovo namembnost za nezahteven objekt, gradbenega dovoljenja za gradnjo takega objekta pa ni mogoče spremeniti (četrti odstavek 74.č člena ZGO-1), zaradi česar obravnavani objekt ne more biti zgolj neskladna gradnja (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), temveč gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).
ZEN člen 28, 28/3. ZZKat člen 14, 14/3. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1.
postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije - evidentiranje parcelacije - ničnost
Parcelacija sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra in kot taka ne pomeni razpolaganja z zemljiščem v smislu razpolagalne komponente lastnine, torej pridobivanja in odsvajanja, saj lastninsko stanje na zemljišču po njeni izvedbi ostane enako.
Določene napake v geodetskih postopkih sicer lahko privedejo tudi do posega v lastninsko pravico (ne pri parcelaciji), o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti.
ZVO-1 člen 110 a-110 f. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
varstvo okolja - požar - okoljska škoda - sanacija
Obveznost iz izpodbijane delne odločbe je bila že izpolnjena, zato toženka glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu v tem upravnem sporu in odpravi te delne odločbe v ponovljenem postopku ne bi mogla izdati (drugačne) odločitve o zadevi, saj je bil poseg že izvršen, glede na naravo tega posega pa njegovih posledic ni mogoče izničiti oziroma odpraviti. Tudi če držijo tožbene navedbe, da z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi sanacije niso bili zadostni, na to odločitev ne vpliva, saj so (bili) morebitni dodatni in vsi ostali ukrepi že predmet nadaljnjega postopka. V tem primeru zato sodno varstvo zoper delno odločbo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju pravnega položaja tožnikov.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zapustitev azilnega doma - pravni interes
Toženka je sodišče 21. 3. 2019 obvestila, da je tožnik 12. 3. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 20. ZOFVI člen 105. ZVP člen 10, 140.
zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - načelo materialne resnice - prosta presoja dokazov - dokazila k vlogi
Organ v odločbi pojasnjuje potek celotnega ugotovitvenega postopka. V postopek je pritegnil tako tožnico kot tudi organizatorja Združenja A., in nato na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključil, da dejstva, da je tožnica izvedla na znanstvenih posvetih pet samostojnih referatov, ki bi ustrezali kriteriju iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika ni mogoče šteti za dokazanega. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUP člen 9, 146, 154.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - ustna obravnava v upravnem postopku - načelo zaslišanja strank - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - varstvo premoženja - osebna varnost
Varnostnika sta dogodek opisala drugače kot tožnik. Toženka je sledila navedbam varnostnikov glede tega, kako se je zgodil kritični dogodek. Po oceni sodišča je zato še zlasti pomembno, na kakšen način so bili izvedeni dokazi z zaslišanjem prič. Iz zapisnikov o zaslišanju vseh treh prič ni razvidno, da bi bil pri zaslišanju navzoč tudi tožnik, da bi lahko pričam zastavljal vprašanja, zako je prišlo do kršitve 146. člena ZUP, posredno pa tudi do kršitve načela zaslišanja stranke.
Uradna oseba, ki je vodila postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, ni na ustni obravnavi zaslišala prič in dala tožniku možnost, da pričam postavlja vprašanja, ampak je uporabila zapisnike o zaslišanju prič, ki so jih sestavili policisti za namen prekrškovnega postopka, s čimer je prišlo do kršitve prvega odstavka 154. člena ZUP.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUP člen 9, 146, 146/1, 146/3, 154, 154/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - načelo zaslišanja strank - zaslišanje priče - ustna obravnava
Sodišče ugotavlja, da sta varnostnika dogodek opisala drugače kot tožnik. Toženka je sledila navedbam varnostnikov glede tega, kako se je zgodil kritični dogodek. Po oceni sodišča je zato še zlasti pomembno, na kakšen način so bili izvedeni dokazi z zaslišanjem prič. Iz zapisnikov o zaslišanju vseh treh prič ni razvidno, da bi bil pri zaslišanju navzoč tudi tožnik, da bi lahko pričam zastavljal vprašanja.Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi pričam, katerih izpovedi so zanj obremenjujoče, lahko postavljal vprašanja, in je tako prišlo do kršitve 146. člena ZUP.
V navedeni zadevi uradna oseba, ki je vodila postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, ni na ustni obravnavi zaslišala prič in dala tožniku možnost, da pričam postavlja vprašanja, ampak je uporabila zapisnike o zaslišanju prič, ki so jih sestavili policisti za namen drugega, to je prekrškovnega postopka, in je s tem prišlo tudi do kršitve prvega odstavka 154. člena ZUP.
Z izpodbijanim pisnim opozorilom zaradi storitve prekrška ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato zakonitosti izpodbijanega akta ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 20. ZOFVI člen 105. ZUP-UPB2 člen 10.
zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - dokazila k vlogi - prosta presoja dokazov
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov.
Iz vabila na 16. mednarodni znanstveni posvet, izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava, predstavitev projektov in delavnice (samostojni referati v vabilu niso predvideni). Iz vabila na 17. Mednarodni znanstveni posvet, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu, pa izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava projektov, vabljena predavanja, predstavitve projektov in delavnice (samostojni referati tudi v tem vabilu niso predvideni).
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - resna škoda - sprememba veroizpovedi - preganjanje - državni organ
Tožnik ni izkazal, da bi ga preganjali pripadniki srbske obveščevalne službe BIA zaradi spremembe vere iz pravoslavne v katoliško oziroma zaradi pripadnosti katoliški veri, kot zatrjuje v tožbi oziroma zaradi strahu srbske obveščevalne službe, da bo postal katoliški redovnik in imel kot tak velik vpliv na proevropsko orientirano mladino v Srbiji in zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja oziroma ni izkazal utemeljenega razloga, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo.
Ne glede na to, da ima tožnik določena svetovno nazorska stališča, oziroma da se ne strinja s trenutno politično oblastjo v Srbiji, iz pridobljenih poročil o izvorni državi ne izhaja preganjanje drugače mislečih oziroma povzročitev resne škode, tudi kolikor svoboda izražanja v Srbiji ni v celoti zagotovljena.
ZUreP-1 člen 179, 179/1, 179/1-5, 180. ZSZ člen 56, 56/1, 56/1-1. URS člen 125. ZSZ člen 60. ZGO-1 člen 218-218/b. ZUS-1 člen 52.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - davek na nepremičnine - razveljavitev zakona z odločbo Ustavnega sodišča - zazidano stavbno zemljišče - institut exceptio illegalis
Poglavje VI ZSZ/84 in Odlok o NUSZ/2014 po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-313/13, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, nista pričela ponovno veljati, temveč se zgolj uporabljata do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Predpis, ki mu je veljava prenehala, pa kljub temu, da se še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb in dopolnitev. Iz tega izhaja, da se navedena predpisa lahko uporabljata le v vsebini, kakršna sta veljala ob prenehanju njune veljave.
V obravnavanem primeru to pomeni, da odloka, ki je prenehal veljati 1. januarja 2014, ni več mogoče spreminjati ali dopolnjevati. Spremembo ali dopolnitev odloka pa po presoji sodišča pomeni tudi vsakoleten sklep o spremembi vrednosti točke, ki ga, kot določa prvi odstavek 13. člena Odloka NUZS/2004, sprejme svet mestne občine do konca leta za naslednje leto in z njim določi novo vrednost točke.
Za potrebe odmere NUSZ za zazidana stavbna zemljišča ni mogoče šteti zemljišč, ki ne ustrezajo opisani opredelitvi takih zemljišč v ZGO-1, oziroma ni mogoče upoštevati opredelitve, kot izhaja iz ZSZ/84 in ki jo je uporabil organ v obravnavanem primeru.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 204, 204/1, 204/1-b.
uvozne dajatve - obračun uvoznih dajatev - naknadna odmera ddv - napačna uporaba materialnega prava
Carinski organ je pri svoji dokazni oceni, da tožnik ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV izhajal prvenstveno iz listin. Ugotovil je namreč, da listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV.
Upoštevajoč sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 320/2015 z dne 30. 1. 2019 in sodbo Sodišča EU C-528/17 z dne 25. 10. 2018 tak zaključek carinskega organa ni pravilen. Carinski organ bo moral v ponovnem postopku, ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, ki jih je podalo Sodišče EU v sodbi C-528/17 z dne 25. 10. 2018, ponovno odločiti o zadevi. Dopolniti bo moral ugotovitveni postopek in popolno ugotoviti dejansko stanje zadeve glede tožnikovega subjektivnega elementa. Ob upoštevanju vseh možnih objektivnih okoliščin na strani tožnika in celoviti presoji vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja bo moral ugotoviti, ali je tožnik ravnal v dobri veri in ali je sprejel vse ukrepe, ki se lahko od njega razumno zahtevajo, da bi se prepričal, da opravljene transakcije ne vodijo do njegovega sodelovanja pri davčni utaji. Pri tem pa tudi upoštevati, da je bilo sporno blago najprej uvoženo iz tretje države, kar ne utemeljuje strožjega pristopa v zvezi s presojo tožnikove odgovornosti od tistega, ki bi se uporabil v okviru transakcije znotraj EU, kot je urejena v prvem odstavku 138. člena Direktive o DDV.
Iz izpodbijanega akta izhaja, da je imel tožnik na podlagi vodnega dovoljenja z dne 23. 2. 2006 in njegove spremembe z dne 18. 10. 2006 pravico do rabe vode za tehnološke namene iz izvira ... v skupni količini največ 0,03 l/s oziroma v skupni letni količini največ 400 m3. Dovoljenje je bilo izdano za določen čas do 31. 12. 2021. Tožnik zadnja tri leta vodne pravice ni izvajal. Kot pove že samo ime, imetnik vodne pravice nima obveznosti, tj. vode ni dolžan rabiti, ampak ima pravico uporabljati vodo v obsegu, določenem v vodnem dovoljenju. Tej pravici se lahko odpove ali je ne izvršuje in če je ne izvršuje dve zaporedni leti, pravica preneha.
ZDoh-2 člen 98, 98/1. ZGD-1 člen 491. ZUP člen 261, 261/2.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - obnova postopka - naknadna vplačila - družbeniki
Tožba zoper sklep o obnovi postopka ni utemeljena, ker nezadostna skrbnost organa pri vodenju ugotovitvenega postopka začetka obnove postopka po uradni dolžnosti ne preprečuje.
Naknadna vplačila v kapital družbe z omejeno odgovornostjo se vštevajo v nabavno vrednost kapitala po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2, kar temelji predvsem v splošnem izhodišču, da je pri obdavčitvi treba slediti ekonomski vrednosti dohodka, saj gre za odraz ustavnega načela enakosti javnih bremen. Tudi z vidika načela davčne pravičnosti je treba pri obdavčenju z dohodnino izhajati iz dejansko ustvarjenega povečanja premoženja. Termin "kapital" po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2 ne pomeni zgolj osnovnega kapitala. V gospodarskem pravu je pojem kapital družbe širok in ne zajema zgolj osnovnega kapitala družbe, temveč tudi druge kategorije lastnega kapitala, ki so lahko vezane ali nevezane. Med vezane kapitalske kategorije spadajo kapitalske rezerve, med drugim tudi naknadna vplačila. Zato je tudi v okviru upoštevnih določb ZDoh‑2 treba slediti tej opredelitvi pojma, ki ima temelj v gospodarskem pravu.