mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in dokazi - zavrženje ponovne prošnje - prevajanje
Prosilec mora predložiti nove dokaze oziroma nova dejstva, ki pa se lahko nanašajo na isto preganjanje ali resno škodo, kot je bila že zatrjevana v že zavrnjeni tožnikovi prošnji.
Četudi sodišče šteje, da gre za novo dejstvo, ker ga toženka prej o tem ni povprašala, tožnik ni navedel, kako naj bi navedeno dejstvo navedbe stalnega alžirskega prebivališča tožnika povečalo verjetnost izpolnjevanja pogojev mednarodne zaščite.
Tožnik ni navedel ne novih dejstev ne novih dokazov, ki bi povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Sodišče tožniku ne sledi, da mu v postopku pred toženko ni bilo zagotovljeno prevajanje v/iz arabskega jezika. Pooblaščenka tožnika je šele z dopisom oz. z mailom z dne 18. 3. 2019, nato pa še z dne 20. 3. 2019, prispelim k toženki 21. 3. 2019, po že izdanem izpodbijanem sklepu z dne 13. 3. 2019 (ki je bil vročen 15. 3. 2019, kot razvidno iz upravnega spisa), zahtevala od toženke zagotovitev tolmača v medsebojnem komuniciranju s tožnikom, ne pa prej. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bil tolmač v postopku pred toženko prisoten tako pri podaji prošnje tožnika za uvedbo ponovnega postopka kot zaslišanju tožnika na osebnem razgovoru, izpodbijani sklep pa je prejel tudi v prevodu v arabski jezik. Sodišče presoja zakonitost in pravilnost le izpodbijanega akta. V zvezi s tolmačenjem v postopku pred toženko tako sodišče ni ugotovilo, da bi prišlo do absolutno bistvene kršitve določb o uporabi jezika v postopku po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Ne drži navedba toženke, da bi morala pooblaščenka tožnika pred pripravo tožbe v upravnem sporu sama zagotoviti pomoč tolmača in stroške zanj uveljavljati v skladu z 11. členom ZMZ-1, ker je naloga svetovalca za begunce, da si sam pridobi tolmača, in ne naloga toženke, da mu ga na njegovo zahtevo zagotovi. Po odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 226/2017 z dne 22. 1. 2017 je treba prosilcu za mednarodno zaščito za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.
ZMZ-1 zajema tudi pravico osebe do pomoči tolmača pri sporazumevanju s pooblaščencem zaradi vložitve tožbe zoper odločbo pristojnega organa.
Navedena kršitev toženke ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v smislu 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj pooblaščenka tožnika, ki je sicer v postopku pred toženko imel zagotovljeno prevajanje v in iz arabskega jezika, ob hkratni tedanji prisotnosti svojega pooblaščenca, ni navedla, v zvezi s katerim dejstvom ali katerim dokazom bi potrebovala še prevajanje pred pripravo tožbe (zatrjuje le, da se tožnik zaradi nezagotovitve prevajanja ni mogel posvetovati s pooblaščenko o zadevah, pomembnih za upravni spor oz. da potrebuje kontakt prevajalca za potrebe zastopanja), zato sodišče ugotavlja, da kljub navedenemu ravnanju toženke, ki sicer po izdaji izpodbijanega sklepa predstavlja relativno procesno kršitev, ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in ne do kršitve tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - ugriz psa - nevaren pes - izjema
Če ne obstaja nobena od omenjenih - izrecno določenih - izjem, je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno le, ali je tožničin pes A. ugriznil psa B., saj je že s tem dejstvom izpolnjen dejanski stan iz citirane zakonske določbe oziroma podana (dejanska) podlaga za izpodbijano odločitev.
ZVO-1 člen 110 a-110 f. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
varstvo okolja - požar - okoljska škoda - sanacija
Obveznost iz izpodbijane delne odločbe je bila že izpolnjena, zato toženka glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu v tem upravnem sporu in odpravi te delne odločbe v ponovljenem postopku ne bi mogla izdati (drugačne) odločitve o zadevi, saj je bil poseg že izvršen, glede na naravo tega posega pa njegovih posledic ni mogoče izničiti oziroma odpraviti. Tudi če držijo tožbene navedbe, da z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi sanacije niso bili zadostni, na to odločitev ne vpliva, saj so (bili) morebitni dodatni in vsi ostali ukrepi že predmet nadaljnjega postopka. V tem primeru zato sodno varstvo zoper delno odločbo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju pravnega položaja tožnikov.
ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - odstranitev objekta - nezahteven objekt - sprememba gradbenega dovoljenja - sklicevanje sodišča na razloge tožene stranke
Sodišče v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, da gre v obravnavani zadevi zaradi enotnih konstrukcijskih elementov za en sam objekt, ki zato ni zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma njegove mere bistveno presegajo mere objekta, kakršnega bi bilo dovoljeno zgraditi na podlagi tega dovoljenja. Prav tako se sodišče strinja s stališčem toženke, da gre glede na dimenzije objekta in njegovo namembnost za nezahteven objekt, gradbenega dovoljenja za gradnjo takega objekta pa ni mogoče spremeniti (četrti odstavek 74.č člena ZGO-1), zaradi česar obravnavani objekt ne more biti zgolj neskladna gradnja (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), temveč gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).
Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe.
V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali.
Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru.
Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo.
Listinski dokazi v obliki različnih vrst dokumentov, ki jih je v konkretnem primeru predložil tožnik v upravnem postopku, morajo biti deležni enake stopnje preverjanja njihove dokazne vrednosti kot ustne izjave stranke. Listinski dokazi (dokumenti) ne smejo biti ocenjeni izolirano, ampak v povezavi z drugimi dokazi in stranka mora pred negativno odločitvijo imeti možnost, da pojasni ali komentira pomisleke uradne osebe.
Stranka oziroma njen pooblaščenec mora imeti po pravu EU pravico do dostopa do informacij v spisu, "na katerih temelji ali bo temeljila odločba." V konkretnem primeru pa pooblaščenka stranke ni imela dostopa do prevedenih dokumentov, na katerih temelji odločba in o teh prevodih niti ni bila obveščena oziroma je zanje izvedela po prejemu odločbe.
Glede na količino predloženih dokumentov s strani tožnika je očitno, da ne drži, da je tožena stranka prevedla skoraj vse dokumente.
Tožena stranka je različnih potrdil in potni list poslala v forenzično preiskavo. NFL ni našel znakov prenarejanja na potnem listu, kakor tudi ne na potrdilih in certifikatih. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka tega dejstva, ki je bilo ugotovljeno z izvedenstvom, ni upoštevala v dokazni oceni.
Ni nujno da tožena stranka prevede vse dokumente, morala pa bi prevesti vsaj tiste, ki se neposredno nanašajo na okoliščine, ki morebiti tožnika uvrščajo med osebe, ki so lahko za talibane visoko profilirane zaradi sodelovanja z afganistansko ali tujo zavezniško vojsko. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj teh dokumentov tožena stranka ni prevedla oziroma jih ni izvajala.
Z vidika prava EU ni ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje presojati pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ali pravilnost sklepa o dejanskem stanju na podlagi seje senata in brez zaslišanja tožnika - tudi če ugotovi, da je tožba utemeljena in ne samo, kadar ugotovi, da tožba ni utemeljena.
Sodišče EU pravi, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive II "nacionalno pravo prilagoditi tako," da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo "posodobljeno" presojo obravnavane zadeve. Sodišče EU torej nalaga obveznost izvedbe glavne obravnave z zaslišanjem prosilca samo v primeru, če je to potrebno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje, kadar je potrebno upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in glede katerih se organ ni izrekel in v takem primeru ni treba spisa vrniti organu za presojo; druga možnost pa je, da se novi elementi pojavijo po sprejemu izpodbijane odločbe in je treba prosilca zaslišati, da se ta izjavi, če bi lahko ti novi elementi neugodno vplival inanj. V vsakem primeru pa mora sodišče "preučiti" tako dejanske in pravne elemente za položaj prosilca, ki jih je organ upošteval, ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejemu upravne odločbe. V nekaterih od teh situacij je torej glavna obravnava z zaslišanjem tožnika z vidika enotne razlage Procesne direktive II in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah potrebna in sicer, če gre za nova dejstva in dokaze; v nekaterih primerih pa ne, če se presoja dejanskih in pravnih vprašanj lahko opravi na podlagi podatkov v spisu.
Z vidika prava EU za Upravno sodišče izvedba glavne obravnave ni nujen predpogoj za ugotovitev sodišča, da dejansko stanje ni bilo popolno ali pravilno ugotovljeno, kakor tudi ne za ugotovitev, da je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ampak je sodišče glavno obravnavo dolžno izvesti samo v primeru, če ugotovi, da je glavna obravnava nujna za to, da sodišče opravi "podrobno" in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, zlasti kadar stranka v upravnem sporu navaja nova dejstva ali predlaga nove dokaze, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogla navesti pred izdajo odločbe.
ZCes-1 člen 66, 78. Pravilnik o projektiranju cest (2005) člen 56, 56/3.
objekt za oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - državna cesta - varovalni pas ceste
Glede na namen ZCes-1 in v zvezi s tem uporabljenih določb podzakonskega predpisa se tožnik neutemeljeno sklicuje na namen oglaševanja, saj to za odločanje ni pravno pomembno.
Pri ugotavljanju, ali kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, se stroškov ne upošteva, zato ti niso pomembni. Posledično tudi ni razumnega razloga, da bi se drugače kot pri kmetijski dejavnosti pri opravljanju podjetniške dejavnosti upošteval samo čisti dobiček.
ZEN člen 28, 28/3. ZZKat člen 14, 14/3. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1.
postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije - evidentiranje parcelacije - ničnost
Parcelacija sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra in kot taka ne pomeni razpolaganja z zemljiščem v smislu razpolagalne komponente lastnine, torej pridobivanja in odsvajanja, saj lastninsko stanje na zemljišču po njeni izvedbi ostane enako.
Določene napake v geodetskih postopkih sicer lahko privedejo tudi do posega v lastninsko pravico (ne pri parcelaciji), o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUP člen 9, 146, 154.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - ustna obravnava v upravnem postopku - načelo zaslišanja strank - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - varstvo premoženja - osebna varnost
Varnostnika sta dogodek opisala drugače kot tožnik. Toženka je sledila navedbam varnostnikov glede tega, kako se je zgodil kritični dogodek. Po oceni sodišča je zato še zlasti pomembno, na kakšen način so bili izvedeni dokazi z zaslišanjem prič. Iz zapisnikov o zaslišanju vseh treh prič ni razvidno, da bi bil pri zaslišanju navzoč tudi tožnik, da bi lahko pričam zastavljal vprašanja, zako je prišlo do kršitve 146. člena ZUP, posredno pa tudi do kršitve načela zaslišanja stranke.
Uradna oseba, ki je vodila postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, ni na ustni obravnavi zaslišala prič in dala tožniku možnost, da pričam postavlja vprašanja, ampak je uporabila zapisnike o zaslišanju prič, ki so jih sestavili policisti za namen prekrškovnega postopka, s čimer je prišlo do kršitve prvega odstavka 154. člena ZUP.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zapustitev azilnega doma - pravni interes
Toženka je sodišče 21. 3. 2019 obvestila, da je tožnik 12. 3. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 20. ZOFVI člen 105. ZUP-UPB2 člen 10.
zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - dokazila k vlogi - prosta presoja dokazov
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov.
Iz vabila na 16. mednarodni znanstveni posvet, izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava, predstavitev projektov in delavnice (samostojni referati v vabilu niso predvideni). Iz vabila na 17. Mednarodni znanstveni posvet, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu, pa izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava projektov, vabljena predavanja, predstavitve projektov in delavnice (samostojni referati tudi v tem vabilu niso predvideni).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUP člen 9, 146, 146/1, 146/3, 154, 154/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - načelo zaslišanja strank - zaslišanje priče - ustna obravnava
Sodišče ugotavlja, da sta varnostnika dogodek opisala drugače kot tožnik. Toženka je sledila navedbam varnostnikov glede tega, kako se je zgodil kritični dogodek. Po oceni sodišča je zato še zlasti pomembno, na kakšen način so bili izvedeni dokazi z zaslišanjem prič. Iz zapisnikov o zaslišanju vseh treh prič ni razvidno, da bi bil pri zaslišanju navzoč tudi tožnik, da bi lahko pričam zastavljal vprašanja.Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi pričam, katerih izpovedi so zanj obremenjujoče, lahko postavljal vprašanja, in je tako prišlo do kršitve 146. člena ZUP.
V navedeni zadevi uradna oseba, ki je vodila postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, ni na ustni obravnavi zaslišala prič in dala tožniku možnost, da pričam postavlja vprašanja, ampak je uporabila zapisnike o zaslišanju prič, ki so jih sestavili policisti za namen drugega, to je prekrškovnega postopka, in je s tem prišlo tudi do kršitve prvega odstavka 154. člena ZUP.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 20. ZOFVI člen 105. ZVP člen 10, 140.
zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - načelo materialne resnice - prosta presoja dokazov - dokazila k vlogi
Organ v odločbi pojasnjuje potek celotnega ugotovitvenega postopka. V postopek je pritegnil tako tožnico kot tudi organizatorja Združenja A., in nato na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključil, da dejstva, da je tožnica izvedla na znanstvenih posvetih pet samostojnih referatov, ki bi ustrezali kriteriju iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika ni mogoče šteti za dokazanega. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov.
Z izpodbijanim pisnim opozorilom zaradi storitve prekrška ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato zakonitosti izpodbijanega akta ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
ZDDPO-2 člen 12, 29. ZDavP-2 člen 75a, 76, 139, 141.
davek od dohodkov pravnih oseb - verjetna davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - borzno posredniška družba - posojilo - neverodostojni računi - rok za izdajo odmerne odločbe - instrukcijski roki - pravica do izjave
Tožeča stranka ne izkazuje dolgoročnih finančnih obveznosti iz naslova obravnavanih posojil. Prilivi denarnih sredstev, ki so izkazani na konto karticah dobaviteljev in na katere se sklicuje tožeča stranka, niso evidentirani na podlagi posojilnih pogodb, temveč na podlagi bančnih izpisov, iz katerih ni moč v ničemer prepoznati, da naj bi šlo za sredstva iz zatrjevanih posojilnih razmerij. Dana posojila tudi niso izkazana v bilancah družbe A. d.o.o. niti niso izkazani prihodki iz tega naslova pri omenjeni družbi. Gre za neaktivno družbo, saj ta v svojih poslovnih izkazih vse od ustanovitve dalje (od leta 2005), vključno v letu 2009, ni izkazala niti finančnih naložb niti finančnih prihodkov.
ZDDV-1 člen 77, 77-6 138, 138/2. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 204, 204/1, 204/1-b.
carina - naknadni obračun dajatev - doplačilo ddv - oprostitev plačila DDV - napačna uporaba materialnega prava - objektivni element - subjektivni element
V okoliščinah, v katerih je bil davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve DDV pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil ta davčni zavezanec, slednji ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni razen, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je navedeni davčni zavezanec „vedel ali bi moral vedeti“, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil (subjektivni element).
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - resna škoda - sprememba veroizpovedi - preganjanje - državni organ
Tožnik ni izkazal, da bi ga preganjali pripadniki srbske obveščevalne službe BIA zaradi spremembe vere iz pravoslavne v katoliško oziroma zaradi pripadnosti katoliški veri, kot zatrjuje v tožbi oziroma zaradi strahu srbske obveščevalne službe, da bo postal katoliški redovnik in imel kot tak velik vpliv na proevropsko orientirano mladino v Srbiji in zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja oziroma ni izkazal utemeljenega razloga, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo.
Ne glede na to, da ima tožnik določena svetovno nazorska stališča, oziroma da se ne strinja s trenutno politično oblastjo v Srbiji, iz pridobljenih poročil o izvorni državi ne izhaja preganjanje drugače mislečih oziroma povzročitev resne škode, tudi kolikor svoboda izražanja v Srbiji ni v celoti zagotovljena.
denacionalizacija - odškodnina tuje države - pravica do odškodnine od tuje države - odločba Ustavnega sodišča
Okoliščina, da je „obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje v tuji državi“, ne da bi bilo ugotovljeno, da je imela oseba, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, pravico to odškodnino od tuje države tudi dobiti, če bi jo (na podlagi te „načelne pravice“) uveljavljala, po stališču Ustavnega sodišča v citirani odločbi Up-828/15 z dne 5. 10. 2017 ne zadostuje za izključitev osebe od denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. Organ pri odločanju o izključenosti prejšnjih lastnic od denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen upoštevati tudi zakone, s katerimi se je odškodnina, predvidena v FIP, določala.