ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo denarje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zagovor
Tožnik (voznik tovornega vozila) je spornega dne od tožene stranke prejel denar, s katerim bi moral družbi plačati račun za popravilo priklopnika v Nemčiji, vendar računa ni poravnal, temveč je denar deloma porabil za igranje na igralnih avtomatih. S tem je storil kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
plačilo razlike v plači - razporeditev v plačni razred - dejansko opravljanje dela - dodatek k plači - vojak
Tožnik uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega sta mu bila izdana ukaz in izpodbijana odločba o razporeditvi v plačni razred, temveč da opravlja delo na drugem delovnem mestu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi le razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo za delovno mesto, za katerega mu je bila izdana odločba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačni razred.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno mesto, ki ga je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal. Ker se delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju, ni opravljalo kot delo na formacijski dolžnosti, tožnik za takšno delo ni upravičen do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081019
OZ člen 33, 33/1, 87, 87/1, 190, 190/3, 440, 1035, 1037, 1037/1. SPZ člen 49. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.
predpogodba – ničnost pogodbe – prodaja tuje stvari – nakazilo – kondikcijski zahtevki – dvakratno odločanje o istem zahtevku - podrejeni zahtevek - ne bis in idem
Tožeča stranka je bila ob sklenitvi Predpogodbe seznanjena, da nepremičnine niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine, kar bi lahko storila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi.
Sodišče prve stopnje je dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sklenitev izvensodne poravnave ima enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka (zavarovalnica) s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke (tožnikov delodajalec), se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi prva tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, kar pomeni, da se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da ne bi bil več sposoben za organizirano pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek za njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
pravdni stroški - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Glede na vrednost spornega predmeta je tožnik v tem postopku uspel do ene tretjine, kar pomeni, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela do dveh tretjin. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, glede na uspeh v tem sporu in upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi.
Med istima pravdnima strankama že teče pravda o istem zahtevku v zadevi, ki se vodi pred istim sodiščem in v kateri je bila tožba vročena toženi stranki dne 23. 12. 2014. Po določbi tretjega odstavka 189. člena ZPP se, dokler pravda teče, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo v tem sporu dne 23. 1. 2015, pravilno zavrglo.
Tožnik in tožena stranka sta sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni izplačala plače za mesec maj in junij 2012 ter sorazmernega dela regresa za leto 2012, zato je tožniku upravičen do vtoževanih zneskov iz tega naslova.
priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - predhodna odredba - začetek stečajnega postopka - prerekanje ločitvene pravice v stečajnem postopku
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Zato je posledica priznanja terjatve v stečajnem postopku (na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev), da preneha pravna korist (interes) upnika za vodenje (nadaljevanje) postopka, s katero se uveljavlja ta terjatev in pravdno sodišče zavrže tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev. To smiselno velja za ločitveno pravico, priznanje ločitvene pravice stečajnega upravitelja ima učinek pravnomočne odločbe o ugotovitvi njenega obstoja.
Priznanje terjatev oziroma ločitvenih pravic po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP ne more biti pogojno. Stečajni upravitelj je strokovnjak in če meni, da ima razloge za prerekanje ločitvene pravice, mora to jasno, nedvoumno izjaviti.
„Generalno” prerekanje v opombi ni določno prerekanje ločitvenih pravic. Z njim stečajni upravitelj, katerega zakonska dolžnost je določno se izjaviti o prijavljeni ločitveni pravici, ne more prevaliti te zakonske dolžnosti nazaj na sodišče, ki je odločalo v postopku zavarovanja. Če je ob preizkusu ločitvenih pravic menil, da ima argumente za prerekanje (sedaj jih navaja v pritožbi: teorija in sodna praksa, namen zakonodajalca že pred novelo ZFPPIPP-F), bi moral to že tedaj določno izjaviti.
predpogodba – dogovor o nakupu zazidljive parcele – dogovor o ari – predujem za nakup nepremičnine
Ker mora predpogodba vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe, ki morajo biti zapisane v enaki obliki, kot je potrebna za glavno pogodbo, kar v konkretnem primeru velja tako za pravilno označen predmet pogodbe kot ceno, omenjena listina pa tega ne vsebuje, tudi plačanega zneska 500.000,00 SIT ne moremo šteti kot are za utrditev pogodbene obveznosti, ne glede na takšno poimenovanje pogodbenih strank. Dogovor o ari ima namreč akcesorni značaj in je veljavno sklenjen le, če je veljavno sklenjena pogodba, za utrditev katere je bila ara dana. Ker stranki ob izročitvi zneska 500.000,00 SIT veljavne pogodbe (niti v obliki predpogodbe) nista sklenili, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da omenjeni znesek lahko predstavlja le predujem za nakup nepremičnine, do katerega pa kasneje ni prišlo.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
pripoznava tožbenega zahtevka – izdaja sodbe brez naroka – zahteva za povrnitev stroškov postopka – pravočasnost zahteve – rok – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Drugi toženki ni mogoče očitati, da že v odgovoru na tožbo, s katerim je tožbeni zahtevek pripoznala, ni priglasila vseh pravdnih stroškov, saj ni mogla vedeti, da bo zahtevek pripoznal tudi prvi toženec, in bodo s tem izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez naroka. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče smiselno uporabiti 7. odstavek 163. člena ZPP, ki omogoča vložitev zahteve za povračilo stroškov postopka v petnajstih dneh od prejema odločbe, ki je povzročila konec postopka zunaj obravnave.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačilo odpravnine. Pritožba neutemeljeno navaja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
Stališče, da po preteku zastaralnega roka dolga s pripoznavo ni mogoče več oživeti, je materialnopravno zmotno in v nasprotju z določbo 340. in 341. člena OZ.
ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - trenutek izdaje sodbe
Razlaga določila ZFPPIPP v smeri, da se pri odpustu obveznosti upoštevajo le sodbe, ki so postale pravnomočne pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, ker kasnejše izdane sodbe nanj ne vplivajo, je materialno pravno zmotna. V takem primeru bi namreč prišlo do izvotlitve namena določbe, ki odpusta obveznosti ne dovoljuje, če za to obstaja ovira. Namen zakonodajalca zagotovo ni bil v tem, da bi bil odpust obveznosti dovoljen, če ovira za odpust nastane po začetku stečajnega postopka, če ovira za odpust obveznosti nastopi prej, pa nedovoljen. Takšna razlaga je povsem nelogična in bi pripeljala do neenakega obravnavanja dolžnikov.
ZDR člen 42, 130, 130/1, 131, 142, 142/1,143, 143/1, 147, 147/6, 147/7. Uredba o povračilu stroškov za službeno potovanje v tujino. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti člen 12, 16, 18, 19. Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 člen 2, 2/1, 21, 21/2. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo člen 45, 45/1. ZPP člen 213, 213/2, 254, 254/3, 287.
dnevnice - regres za letni dopust - stroški prevoza na delo in z dela - prikrajšanje pri plači - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas
Zmotno je stališče tožene stranke, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja potnih nalogov sam trpeti posledice neplačevanja dnevnic in dodatka za nadurno delo. Delodajalec ima po določbah ZEPDSV obveznost voditi evidenco delovnega časa. Delodajalec mora zato, če je potrebno, od delavcev zahtevati posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja ustrezne ukrepe nasproti njim, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo. Navedeno pomeni, da bi tožnik lahko zahteval plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo tudi, če toženi stranki sploh ne bi posredoval podatkov v zvezi z izrabo delovnega časa.
Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden, kot znaša tedenska omejitev delovnega časa pri neenakomerni razporeditvi (šesti odstavek 147. člena ZDR).
Napačno je stališče tožene stranke, da tožnik do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ni upravičen, ker jih toženi stranki ni ustrezno priglasil. Tožena stranka je tista, ki je v skladu z določbami ZEPDSV dolžna dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, med katere je potrebno šteti tudi stroške prevoza na delo in z dela. Tožnik je zato do povračila stroškov prevoza na delo iz z dela upravičen, ne glede na to, ali jih je toženi stranki (pravočasno) priglasil ali ne.
ZP-1 člen 202e, 202e/2, 202e/5, ZP-1H člen 30, ZPrCP člen 23, 23/4.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - uporaba določb novejšega zakona - hujši prekršek
Sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 26/2013 je prvostopenjsko sodišče izdalo 13. junija 2013, zato je pritožnikova trditev, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe zakona, veljavne pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pravilna.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 21, 36, 38. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 46.
starostna pokojnina - odmera - sporazum s Srbijo - zavarovalna doba
V predsodnem postopku je bila tožnici pravilno priznana starostna pokojnina, saj je z dopolnjeno starostjo 61 let in 7 mesecev in pokojninsko dobo 32 let, 5 mesecev in 8 dni na območju RS izpolnila pogoje iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Pri tem ji, obdobje za čas od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991, pravilno ni bilo všteto v zavarovalno dobo kot doba, prebita v zavarovanju pri toženi stranki oz. v Sloveniji.
umik pritožbe – obseg zapuščinskega premoženja – dedni dogovor – soglasje k dednemu dogovoru – napotitev na pravdo
Ker k predlaganemu dednemu dogovoru dedič S. K. ni dal svojega soglasja, do njegove sklenitve res ni prišlo, vendar pa to ne pomeni, da je spor o obsegu zapuščinskega premoženja med dediči s tem prenehal. Glede na 212. člen ZD bi moralo sodišče zato postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo.
napotitev na pravdo – nevložitev tožbe – ugotovitev obsega zapuščine
Ker tožbe dedič ni vložil, je sodišče ravnalo pravilno, ko je v ponovljenem postopku ugotovilo, da v zapuščino po pokojni sodi le premoženje, glede katerega je to nesporno. Za vse ostalo, kar dedič misli, da mu gre, pa bo moral vložiti ustrezno tožbo. O civilnopravnih razmerjih se namreč lahko odloča le, če prizadeti vloži ustrezno tožbo v pravdnem postopku ali predlog v nepravdnem postopku; po uradni dolžnosti se postopki vodijo le, če je to posebej predpisano z zakonom.