Ker je nepremično premoženje tožencev v celoti obremenjeno s hipotekami, ni realno pričakovati, da bi toženca lahko to premoženje vnovčila, hkrati pa njuni dohodki ne presegajo višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka. S plačilom celotne sodne takse bi bila zato občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženca preživljata. Toženca pa imata na svojih transakcijskih računih in hranilnih vlogah toliko denarnih sredstev, da bosta zmogla poravnati del dolgovane sodne takse. Glede na njuno likvidnostno stanje, okoliščino, da nimata preživninskih obveznosti do drugih oseb in glede na višino preostale taksne obveznosti, s takojšnjim plačilom celotnega navedenega zneska ne bodo tako občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženca preživljata, da bi bilo njuno preživljanje ogroženo.
ZASP člen 81, 147, 147/1, 151, 151/2, 151/4. OZ člen 198. ZPP člen 212, 214.
avtorsko delo - obvezno kolektivno upravljanje - obvezno upravljanje malih avtorskih pravic - glasba - predvajanje glasbenih del - prenos upravljanja - izjema od splošnega pravila - materialna avtorska pravica - odpoved materialni avtorski pravici - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - neupravičena obogatitev - prepričljiva dokazna ocena - računalniški program - uporaba tehnologije - ustvarjalni dosežek tehnične narave - nova tehnologija
Tožena stranka je s trditvami o predvajanju lastne avtorske glasbe dejansko priznala obstoj naprav za predvajanje v njenih lokalih, kar potrjujejo tudi kontolni zapisniki.
Tožeča stranka je zaradi zakonsko določenega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic (glede katerih niso podane izjeme iz ZASP in katerim se tožena stranka ni odpovedala), upravičena terjati nadomestilo od tožene stranke (tudi če je ta nosilka materialnih avtorskih pravic). Podlaga za plačilo nadomestila je v določbi 81. člena ZASP, v povezavi z njo pa je potrebno upoštevati tudi določilo o neupravičeni obogatitvi iz 198. člena OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - TRANSPORTNO PRAVO
VSC00014912
OZ člen 851, 863, 865.
prevozna pogodba - špedicijska pogodba - nagrada in stroški - stojnina
Špediter sklepa v okoliščinah iz prvega odstavka 851. člena OZ enako kot mandatar v razmerju do tretjih pogodbe v svojem imenu in za svoj račun in tako je tudi v razmerju do prevoznika naročnik bila tožeča stranka, ne glede na navedbo na nakladnici, da je pošiljatelj blaga G. d.o.o. in družba B. kot prejemnik.
Dejstvo, da je na nakladnici naveden kot pošiljatelj nekdo, ki ni naročnik prevoza in dejstvo, kdo je naveden kot prejemnik, bi bilo pomembno le za presojo razmerij iz prevozne pogodbe v zvezi z plačilom prevoznine, stroškov, ki se vežejo na prevoz ali nastanejo v zvezi s prevozom in tudi za primer, če bi se uveljavlja odgovornost pogodbenih strank prevozne pogodbe.
Špediter ima skladno z določbo 863. člena pravico do plačila, ki predstavlja nagrado za izpolnitev njegovih obveznosti, poleg tega pa ima tudi pravico do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (865. člen OZ).
Med potrebne stroške sodijo stroški, ki se redno pojavljajo v zvezi z izpolnjevanjem in tudi izredni stroški.
Pritožba zmotno meni, da je kot stroške razumeti le stroške v zvezi z odpremo blaga glede na ubeseditev, da gre za stroške odprave stvari, ampak je kot take stroške razumeti vse strošek v zvezi s špedicijsko pogodbo in ne samo tistih, ki bi nastali pri natovarjanju blaga, kar je logično, ker do tretjih (prevoznika, skladiščnika, in drugih, s katerimi sklepa posle) špediter nastopa kot neposredni zavezanec. Potrebni in izredni stroški bodo znani šele po realizaciji vseh poslov v zvezi s špedicijsko pogodbo.
Stojnina, ki je predmet tožbenega zahtevka res ni vnaprej določen ali določljiv strošek, toda špediter nima pravice do povrnitve le takšnih stroškov, temveč tudi izrednih stroškov in pritožba nima prav, da špediter nima pravice do povrnitve tudi tega stroška.
Ker pravdni stranki pisnega izvedenskega mnenja nista sprejeli brez pripomb, niti se obravnavanju tega dokaza na naroku nista odpovedali, bi izvedenec svoj izvid in mnenje moral podati tudi ustno na obravnavi.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27, 27-8. ZPP člen 39, 300. ZIZ člen 201, 207.
nagrada za narok - razdelitveni narok
Sodišče prve stopnje je opravilo samo en razdelitveni narok. Vendar je pooblaščenka na njem zastopala premoženjske interese upnika v vseh zadevah nepremičninske izvršbe. Po pristopu kasnejših izvršb istega upnika k njegovi vodilni zadevi je bila situacija primerljiva kot pri združitvi pravd. Vrednost obravnavanega predmeta je predstavljal seštevek njegovih glavnih zahtevkov, navedenih v uvodu izpodbijanega sklepa.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017138
ZSSloV člen 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZObr člen 97f, 98c.. OZ člen 165, 246, 352, 352/3.. ZDR člen 156.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti
Vrhovno sodišče RS je v sodni praksi je glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek potrebno zavrniti.
V konkretnem primeru gre za progresivni način izračuna in izplačevanja zavarovalnine. Na to namreč kaže okoliščina, da vsebuje zavarovalna polica dve zavarovalni vsoti, in sicer za trajno invalidnost do vključno 50% v višini 250.000,00 ATS (18.168,21 EUR) in za trajno invalidnost nad 50% v višini 500.000,00 ATS (36.336,42 EUR). Če bi šlo za linearen izračun zavarovalnine, potem navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna (smiselna) in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti (ne glede nato, ali je bila ta pod ali nad 50%). Tudi umeščenost sporne pogodbene določbe med druge pogodbene določbe govori v korist takšni razlagi.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - oškodovanje upnikov - storilec kaznivega dejanja - splošno kaznivo dejanje - delictum proprium - opravljanje gospodarske dejavnosti - direktor
Glede na opredelitev storilca le z besedo "kdor" (in ne "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti", kot v prvem odstavku istega člena) je ugotoviti, da kazenski zakonik izvršitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 ne veže na opravljanje gospodarske dejavnosti, ampak je lahko storilec kaznivega dejanja vsaka oseba, ki je lahko subjekt kazenskega prava. Za presojo, ali je mogoče obdolžencu očitati storitev navedenega kaznivega dejanja zato ni odločilno, v katerem obdobju je bil obdolženi direktor družbe.
odločba o kazenski sankciji - nepravilna odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - kvalificirana oblika kaznivega dejanja
Pritožba pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo predvsem teže storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v višini protipravne premoženjske koristi, ki jo je obdolženec pridobil v znesku 235.800,00 EUR, kar za več kot štirikrat presega znesek 50.000,00 EUR, ki predstavlja mejo, na podlagi katere temeljna oblika kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti zaradi višine pridobljene premoženjske koristi ali povzročene škode preide v kvalificirano obliko, kakor tudi, da je oškodovani KZ H. nastala premoženjska škoda v višini 124.672,62 EUR. Navedena višina pridobljene protipravne premoženjske koristi, kakor tudi višina nastale škode, sta tako visoki, da tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujeta izrek kazni zapora in ne utemeljujeta izreka pogojne obsodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00020554
ZFPPIPP člen 60, 60/4, 299, 299/3, 299a, 310, 310/3. URS člen 33, 158. ZPP člen 319.
prijava izločitvenih pravic - ponovna prijava prerekane izločitvene pravice - naknadno spremenjene okoliščine - vzpostavitev etažne lastnine - načelo pravnomočnosti - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - objektivne meje pravnomočnosti - dejanska in pravna podlaga zahtevka - pravica do zasebne lastnine in dedovanja - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija
Ni podana procesna ovira pravnomočnosti po 319. členu ZPP, saj o sami izločitveni pravici upnika na poslovnem prostoru - lokalu (s sodbo) še ni bilo pravnomočno odločeno. Takšna razlaga je, po presoji pritožbenega sodišča, tudi v skladu s 158. členom Ustave, ki lastnost pravnomočnosti pripisuje zgolj pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. Načelo pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice.
ZFPPIPP ne vsebuje določbe, ki bi stečajnemu upniku v primeru, da je njegova izločitvena pravica po prvi prijavi prerekana, prepovedovala, da le-to ponovno prijavi.
V tretjem odstavku 310. člena ZFPPIPP je sicer določeno, da upnikova izločitvena pravica preneha, če v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe po prvem ali drugem odstavku tega člena. Vendar pa je treba, po presoji pritožbenega sodišča, določbo tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP razlagati ob upoštevanju objektivnih mej pravnomočnosti tako, da izločitvena pravica preneha le z ozirom na uveljavljeno pravno in dejansko podlago zahtevka. Nenazadnje je lastninska pravica ustavna kategorija in kot taka uživa posebno varstvo, zato se v njo lahko posega zgolj v omejenih, v zakonu izrecno določenih pravilih. Drugačna razlaga določb ZFPPIPP, ki bi širila primere, v katerih izločitvena pravica preneha, bi po presoji pritožbenega sodišča pomenila poseg v pravico iz 33. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00017142
ZPP člen 7, 7/1, 8, 212, 214, 214/2, 227, 227/1, 227/5, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 299, 299/1, 299/2, 569, 574, 574/1, 574/2, 578. ZIZ člen 9, 9/3, 239.
bistvene kršitve določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - dokazna ocena - priznana dejstva - edicijska dolžnost - razpravno in preiskovalno načelo - posojilna pogodba - rok za vrnitev posojila - namensko posojilo - zamuda s plačilom - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - rok za pritožbo
Materialno in procesno dokazno breme v zvezi s trditvijo o dobrem premoženjskem stanju je (bilo) na toženi stranki (ne tožeči), še posebej po tem, ko je tožeča stranka (utemeljeno) opozorila, da tožena stranka s trditvami o plači in prodaji nepremičnine ni izkazala likvidnostnega stanja. Sama se je odločila, katere dokaze bo v zvezi s tem predložila, katerih pa ne. Le če bi bilo dokazno breme na tožeči stranki (dokaz pa pri toženi), bi sodišče od tožene stranke lahko v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP zahtevalo, naj predloži listino in ji določilo rok za to ter jo opozorilo na posledice opustitve (peti odstavek 227. člena ZPP).
Dolžnik, ki obveznosti v določenem roku ne izpolni, pride v zamudo (prvi odstavek 299. člena OZ). Le če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ) oziroma, če roka tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ).
samovoljnost - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - abstraktni dejanski stan - konkretni dejanski stan - subjektivna zavest storilca
Pri kaznivem dejanju samovoljnosti subjektivne zavesti storilca, da si jemlje svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca v opisu dejanja ni treba (oziroma niti ni mogoče) "bolj" konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Na zavest storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju ali neobstoju zavedanja o nečem pa je stvar obrazložitve sodbe in ne opisa v izreku sodbe.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00016358
ZVPSBNO člen 4, 16, 16/3, 21. OZ člen 164, 164/3, 168, 168/2, 352. ZPP člen 161, 161/1, 161/3, 286. URS člen 23, 26. ZBPP člen 46, 46/3.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do povrnitve škode - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - objektivna odgovornost države - vzročna zveza - višina odškodnine - soodgovornost - zastaranje odškodninske terjatve - prekluzija trditev - sosporništvo
Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je v izgubi tožnikove nepremičnine. Argumenti tožene stranke, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano ne pripelje do prodaje nepremičnine in ob tem sklicevanje na pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev. Po tej teoriji je treba med pravno relevantne vzroke za škodo upoštevati tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode. Vzročne zveze ni v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku, posebej zato, ker je nanjo tožnik tekom postopka vztrajno opozarjal, ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki je sodišča ne bi mogla pričakovati.
Za presojo vzročne zveze je odločilno, da je prepočasno odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova povzročilo tožniku škodo, saj če bi bilo o njem odločeno pred koncem izvršbe, bi lahko izvršbo na nepremičnino preprečil.
Škoda je tožniku nastala ob izgubi nepremičnine, to pa je bilo šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku, kar pomeni, da zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel.
Vrednost nepremičnine je ocenjena glede na sedanje tržne razmere, saj ne gre za čisto denarno terjatev, temveč za odškodnino za nereparirano premoženjsko škodo.
vzpostavitev etažne lastnine - posebni skupni del - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - pogoji za priposestvovanje - lastniška posest - prodajna pogodba
Za priposestvovanje posameznega dela (drugi in tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1) bi morala predlagatelja izkazati, da sta na posameznem delu stavbe izvrševala deset let trajajočo lastniško posest.
Pravni naslov, na katerega sta predlagatelja oprla svoj predlog, jima ne daje podlage za odločitev, da opredeljeni deli stavbe predstavljajo splošni skupni del stavbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00015797
KZ-1 člen 258. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 372, 437, 437/1.
zavrženje obtožnega predloga - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev
V opisu dejanja je izostala konkretizacija abstraktnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in pritožba nima prav, ko trdi, da v opisu dejanja ni bilo potrebno navesti blanketnih določb, ki bi jih naj obdolženka kršila.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - prenos pravice uporabe - deklaratornost
Deklaratorna odločba, izdana na podlagi zakona, ki je določil prenos pravice uporabe glede v zakonu opredeljenih nezazidanih stavbnih zemljišč na občino, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu 44. člena ZVEtL-1. Ni šlo za razpolaganje tedanjega imetnika pravice uporabe, marveč za prenos pravice uporabe po sili zakona.
ZPP člen 14, 214, 243. OZ člen 170, 171, 179, 182.
identično dejansko stanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - soprispevek - deljena odgovornost - zmanjšanje odškodnine - premoženjsko stanje - stopnja krivde - dokazovanje z izvedencem - priznana dejstva - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tudi če drži, da je toženec brezposeln in brez premoženja, to še ne zadostuje za uporabo določbe 170. člena OZ. Sodišče lahko ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca in odgovorne osebe, naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, vendar le v primeru, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti.
Sodišče ni kršilo procesna pravila, ker toženki na zadnjem naroku ni dalo vedeti, da ne bo sledilo izračunu invalidnosti iz druge dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma jo je pustilo v prepričanju, da navedeno mnenje v tem delu sprejema kot pravilno oziroma relevantno. Takšne zahteve zakon ne postavlja. Gre namreč zgolj za dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero sodišču strank ni treba vnaprej seznanjati, ampak zadošča, da sodišče v obrazložitvi meritorne odločitve poda zadostne razloge, čemur pa izpodbijana sodba zadosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je v drugo dopolnitev, kot pravilno izveden dokaz, vpogledalo in se do njega opredelilo. Vendar pa sam vpogled v določen dokaz še ne pomeni, da mu mora tudi slediti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00015528
OZ člen 15. ZPP člen 115.
sklenitev pogodbe - vsebina pogodbenega razmerja - bistvene sestavine pogodbe - nastanek obligacijskih pravic in obveznosti - predmet izpolnitve - določenost ali določljivost predmeta pogodbe - pravna narava pogodbe - izostanek z naroka - upravičeni razlogi za izostanek z naroka
Sodna praksa je glede opravičljivosti razlogov za izostanek strank z narokov zelo restriktivna. Upoštevajo se namreč samo nenadni in nujni vzroki. To so le dejstva, ki so nastopila tik pred razpisanim narokom, torej v času, ko si stranka ni mogla zagotoviti pooblaščenca. Prav tako je treba posebej izkazati nujnost in neodložljivost takega vzroka in njegovo pomembnost, kar običajne službene obveznosti, niti običajne službene poti, niso. Nenazadnje pa je treba opravičljivost izostanka z naroka tudi dokazati, saj zgolj trditve, da so določene ovire obstajale, ne zadostujejo.
Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pogodba torej povzroči nastanek medsebojnih obligacijskih pravic in obveznosti pogodbenih strank le v primeru, ko so te dovolj določno oz. vsaj določljivo opredeljene (predvsem mora biti določen oziroma določljiv predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga vsaka stranka zaveže opraviti, njihova cena). Kaj predstavlja bistveno sestavino pogodbe, je odvisno od njene pravne narave oziroma od pogodbenega tipa. V pogodbi o vzajemnem financiranju in delitvi rizikov so to nedvomno višina financiranja in določitev rizikov.