V konkretnem primeru gre za progresivni način izračuna in izplačevanja zavarovalnine. Na to namreč kaže okoliščina, da vsebuje zavarovalna polica dve zavarovalni vsoti, in sicer za trajno invalidnost do vključno 50% v višini 250.000,00 ATS (18.168,21 EUR) in za trajno invalidnost nad 50% v višini 500.000,00 ATS (36.336,42 EUR). Če bi šlo za linearen izračun zavarovalnine, potem navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna (smiselna) in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti (ne glede nato, ali je bila ta pod ali nad 50%). Tudi umeščenost sporne pogodbene določbe med druge pogodbene določbe govori v korist takšni razlagi.
vzpostavitev etažne lastnine - posebni skupni del - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - pogoji za priposestvovanje - lastniška posest - prodajna pogodba
Za priposestvovanje posameznega dela (drugi in tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1) bi morala predlagatelja izkazati, da sta na posameznem delu stavbe izvrševala deset let trajajočo lastniško posest.
Pravni naslov, na katerega sta predlagatelja oprla svoj predlog, jima ne daje podlage za odločitev, da opredeljeni deli stavbe predstavljajo splošni skupni del stavbe.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00015877
ZVEtL-1 člen 12, 13, 13/1, 13/6, 57. ZEN člen 48, 48/1.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - elaborat - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - vpis in evidentiranje sprememb v katastru stavb ali v zemljiškem katastru - izvedensko mnenje
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sklep na podlagi šestega odstavka 13. člena ZVEtL-1. Z njim je sodišče opravilo (le) presojo, ali je izdelan elaborat primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa, s pritožbo pa je mogoče izpodbiti le pravilnost te presoje. V tej fazi postopka (še) niso odločilna dejstva, ki so pomembna za končno odločitev, ali posamezne nepremičnine predstavljajo pripadajoče zemljišče, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba odgovarjati na s tem povezane ugovore.
sklep o izterjavi stalnih prejemkov - pritožba - sklep o popravi - zavrženje pritožbe - pravni interes
Iz podatkov spisa pa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče po izdaji izpodbijanega sklepa na predlog upraviteljice izdalo sklep o popravi.
Z njim pa je bila že v postopku na prvi stopnji sanirana napaka v izpodbijanem sklepu. Tako se pokaže, da se sklep sodišča prve stopnje o izterjavi stalnih prejemkov v zvezi s sklepom o popravi ne nanaša več na pritožnika, zato mu je treba odreči pravni interes za pritožbo zoper sklep z dne 28. 6. 2018.
Določba prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbenemu sodišču nalaga, da sme pri pritožbeni presoji pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (torej, ali je bilo blago dobavljeno, ali je bilo plačano, in podobno, kot je to v tem primeru) upoštevati le tiste trditve in dokaze, ki bi jih stranka lahko navajala pred sodiščem prve stopnje.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - prenos pravice uporabe
Deklaratorna odločba, izdana na podlagi zakona, ki je določil prenos pravice uporabe glede v zakonu opredeljenih nezazidanih stavbnih zemljišč na občino, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu 44. člena ZVEtL-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00015674
OZ člen 171, 171/1, 174, 174/1, 179, 179/2, 299, 299/1, 378, 378/1. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 359.
odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - prometna nesreča - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - prispevek oškodovanca - nepripetost z varnostnim pasom - izvedensko mnenje - izvedenec medicinske stroke - izvedensko mnenje iz kazenskega postopka - zahteva za izločitev izvedenca - primerna višina odškodnine - odškodnina za telesne bolečine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - odškodnina za skaženost - zelo hud primer po Fischerjevi lestvici - strokovna institucija kot izvedenec - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - posledice prometne nezgode - očitna računska napaka - odškodnina za tujo pomoč - stroški tuje nege in pomoči - urna postavka - prepoved reformatio in peius - prekoračitev tožbenega zahtevka
Sodišče je tožničin prispevek k nastali škodi ovrednotilo tako, da ji je pripisalo določen delež glede na celoten obseg škode. Namesto tega bi izvedenca lahko vprašalo, kakšne bi bile tožničine poškodbe, če bi bila privezana; toženka namreč odgovarja samo za te poškodbe in njihove posledice. Pri odgovoru na navedeno vprašanje bi se utegnilo pokazati, da tožnica nekaterih, zanjo najusodnejših poškodb, morebiti sploh ne bi utrpela, posledično pa bi bila upravičena do bistveno nižje odškodnine. Za znižanje ali celo izključitev v izpodbijani sodbi ugotovljenega tožničinega prispevka k nastali škodi zato po presoji pritožbenega sodišča ni dejanske in pravne podlage.
Kadar sodišče zaupa izvedensko delo strokovni instituciji (tretji odstavek 254. člena ZPP), ni treba, da so posamezni strokovnjaki, ki sodelujejo pri pripravi izvedenskega mnenja, sami izvedenci.
Ni mogoče upoštevati toženkinega opozorila v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini za tujo pomoč prekoračilo tožbeni zahtevek in da je od celotne prisojene odškodnine treba odšteti tudi valorizirano vrednost zneska 5.000,00 EUR, ki ga je toženka plačala tožnici že pred pravdo. Ker se je toženka prepozno pritožila, sodišče druge stopnje sodbe, ki je v neizpodbijanem delu postala pravnomočna, ne sme spremeniti v tožničino škodo (359. člen ZPP).
Po 158. členu ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
Pri uveljavljanem ugotovitvenem zahtevku, da ne obstoji ločitvena pravica tretje tožene stranke na nepremičninah (na katerih lastninsko pravico uveljavlja tožeča stranka), tožena stranka tožbenega zahtevka niti ne more izpolniti. Ugotovitveni zahtevek se realizira že s samo pravnomočnostjo ugotovitvene sodbe, izdane na njegovi podlagi.
Nerazumljivo je razlogovanje pritožnice, da je tožbo zoper tretje toženo stranko umaknila takoj, ko je tožena stranka v stečajnem postopku prejela v celoti poplačano svojo ločitveno pravico (pravilno terjatev na podlagi ločitvene pravice), saj tretja tožena stranka s tem ni izpolnila nobene svoje obveznosti do tožeče stranke. Prejela je le tisto, kar ji je šlo po zgoraj citiranem pravnomočnem sklepu o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - oškodovanje upnikov - storilec kaznivega dejanja - splošno kaznivo dejanje - delictum proprium - opravljanje gospodarske dejavnosti - direktor
Glede na opredelitev storilca le z besedo "kdor" (in ne "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti", kot v prvem odstavku istega člena) je ugotoviti, da kazenski zakonik izvršitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 ne veže na opravljanje gospodarske dejavnosti, ampak je lahko storilec kaznivega dejanja vsaka oseba, ki je lahko subjekt kazenskega prava. Za presojo, ali je mogoče obdolžencu očitati storitev navedenega kaznivega dejanja zato ni odločilno, v katerem obdobju je bil obdolženi direktor družbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00015797
KZ-1 člen 258. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 372, 437, 437/1.
zavrženje obtožnega predloga - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev
V opisu dejanja je izostala konkretizacija abstraktnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in pritožba nima prav, ko trdi, da v opisu dejanja ni bilo potrebno navesti blanketnih določb, ki bi jih naj obdolženka kršila.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - objektivna kumulacija zahtevkov - različna dejanska in pravna podlaga - zahtevki iz najemnega razmerja - odpoved najemnega razmerja - gospodarski spor - subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - stavbna pravica - sklep o razdružitvi postopka - okrajno sodišče - okrožno sodišče - različni sodišči
Gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki nimajo iste dejanske in pravne podlage, zato bi jih bilo z eno tožbo mogoče uveljavljati le, če bi bilo isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in bi bila za vse predpisana ista vrsta postopka.
Okrajno sodišče je sprejelo pristojnost za odločanje glede stvarnopravnih zahtevkov, utemeljeno pa opozarja, da nista takšna tudi zahtevka iz najemnega razmerja in glede plačila uporabnine. Zanju veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih, kjer je pristojno okrožno sodišče.
Določba 82. člen OZ določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ.
Pogodba ni stopila v veljavo, ker se odložni pogoj ni izpolnil, zato tudi ni bilo (mogoče) izpolnitve ene in druge stranke. Toženke pogodbena določila o plačilu pogodbene kazni ne zavezujejo.
tožba na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - pravni interes
Prvo odločilno materialnopravno stališče Ustavnega sodišča je bilo, da je odločba o izrednem ukrepu nepovratna in njenih učinkov ni mogoče izničiti (12. točka obrazložitve). Drugo odločilno materialnopravno stališče Ustavnega sodišča pa je bilo, da je imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic na voljo drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe po 350.a členu ZBan-1.
Ker je nepremično premoženje tožencev v celoti obremenjeno s hipotekami, ni realno pričakovati, da bi toženca lahko to premoženje vnovčila, hkrati pa njuni dohodki ne presegajo višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka. S plačilom celotne sodne takse bi bila zato občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženca preživljata. Toženca pa imata na svojih transakcijskih računih in hranilnih vlogah toliko denarnih sredstev, da bosta zmogla poravnati del dolgovane sodne takse. Glede na njuno likvidnostno stanje, okoliščino, da nimata preživninskih obveznosti do drugih oseb in glede na višino preostale taksne obveznosti, s takojšnjim plačilom celotnega navedenega zneska ne bodo tako občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženca preživljata, da bi bilo njuno preživljanje ogroženo.
Ker pravdni stranki pisnega izvedenskega mnenja nista sprejeli brez pripomb, niti se obravnavanju tega dokaza na naroku nista odpovedali, bi izvedenec svoj izvid in mnenje moral podati tudi ustno na obravnavi.
pripadajoče zemljišče - skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - pravica uporabe - prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča - odločitev po prostem preudarku
Deklaratorna odločba, izdana na podlagi zakona, ki je določil prenos pravice uporabe glede v zakonu opredeljenih nezazidanih stavbnih zemljišč na občino, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu 44. člena ZVEtL-1. Ni šlo namreč za razpolaganje tedanjega imetnika pravice uporabe, marveč za prenos pravice uporabe po sili zakona.
Odločanje po stanju ob izdaji odločbe pomeni v procesnem smislu, da odloča o tožbi in v njej vsebovanem tožbenem zahtevku v tožbi navedene tožeče stranke in tožene stranke, razen če ni med samim postopkom do izdaje odločitve prišlo do dopustne subjektivne spremembe tožbe.
J. d.o.o. je položaj obligacijsko pravnega upravičenca pridobila šele po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pa ji ne daje upravičenja pravdne stranke.
Stranka je stvarno legitimirana (legitimatio ad causam), če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor. Zato, da nastopa v pravdi, ni treba izkazati stvarne legitimacije, temveč zadostuje njeno zatrjevanje. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravdno upravičenje, procesna legitimacija (legitimatio ad processum) pa pomeni, da pripada stranki upravičenje sprožiti konkreten spor. Obstoj procesne legitimacije je procesna predpostavka. Če stranka nima procesne legitimacije, je treba tožbo zavreči.
Sodišče prve stopnje je glede na določbo 57. člena ZFPPIPP moralo ugotavljati obstoj procesne legitimacije tožeče stranke in ne stvarno pravne legitimacije tožeče stranke. Tožeča stranka bi pridobila procesno legitimacijo za vložitev obravnavane tožbe le tedaj, če bi o terjatvi, pridobljeni na podlagi cesije, stečajno upraviteljico stečajnega dolžnika obvestila do izteka roka za vložitev tožbe, dokazni postopek pa je pokazal, da temu ni tako.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVALNIŠTVO
VSL00015608
OZ člen 346, 352, 352/3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 266, 266/1, 283. ZZavar člen 51.
odškodninska odgovornost člana uprave - poslovna odškodninska odgovornost - mandatno razmerje - povrnitev škode - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - vodenje poslov družbe - varovanje poslovne skrivnosti - ugovor zastaranja - zastaralni rok - petletni zastaralni rok - opustitev nadzora nad izvajanjem pogodbe - enaka vrednost vzajemnih dajatev - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - kršitev dolžne skrbnosti - dejanski obseg opravljenih storitev - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - kolizija interesov - obrnjeno dokazno breme - zastopanje predsednika nadzornega sveta - plačilo pavšala
Odškodninska terjatev po 263. členu ZGD-1 je sui generis korporacijska terjatev.
Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). V konkretnem primeru gre tako za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let in je začel teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Določbo 283. člena ZGD-1 je na podlagi jezikovne, kot tudi namenske razlage mogoče tolmačiti le na ta način, da se nanaša zgolj na člane uprave, ko so ti v funkciji in ne na bivše člane uprave. Namen navedenega člena je v preprečitvi kolizije interesov med družbo in članom uprave, ki družbo praviloma zastopa. Med aktualnim članom uprave kot zastopnikom družbe in bivšim članom uprave pa ni kolizije interesov, zaradi katere bi bilo potrebno zastopanje družbe s strani predsednika nadzornega sveta. Iz navedenega sledi, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom obstoječe uprave, ne pa tudi proti bivšim članom uprave, ki jim je mandat že prenehal. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je potrebno upoštevati splošno določbo prvega odstavka 266. člena ZGD-1, ki določa, da uprava zastopa družbo in je tako tudi pooblaščena za izdajo pooblastila za vložitev odškodninske tožbe.
Člani uprave so tisti, ki morajo dokazati, da so ravnali vestno in pošteno. Druge elemente odškodninske odgovornosti pa mora dokazati oškodovanec (škodo ravnanje uprave, škodo in vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo).
Če bi tožena stranka redno spremljala izvajanje pogodbe v krajših časovnih terminih, bi tudi takrat že lahko ugotovila, da je vztrajanje pri izpolnjevanju takšne nespremenjene pogodbe očitno negospodarno.
Toženca sta plačevala račune, čeprav v skladu s sklenjeno pogodbo, vendar so zneski očitno večkratno presegali dejansko protivrednost opravljenih storitev nasprotne stranke. Takšno ravnanje ni v dobro družbe in ni v skladu s pravili poslovodne stroke, saj je potrebno za plačane denarne zneske pridobiti predmete ali storitve v ekvivalentni protivrednosti. Toženca pa sta kljub temu, da so jima bili znani podatki, da je bil obseg storitev v letu 2005 kar za 80% manjši od predvidenega, tudi v letu 2006 vztrajala pri nadaljevanju pogodbe pod istimi pogoji in še naprej plačevala dogovorjene pavšalne zneske. V okoliščinah, ko je bila pogodba sklenjena za pavšal le na podlagi predvidevanj in brez konkretne izmere obsega potrebnih storitev nasprotne stranke, predstavlja tudi opustitev sprotnega nadzora nad dejanskim obsegom opravljenih storitev nasprotne stranke, kršitev dolžne skrbnosti.
Ob pravilni uporabi pravila proste podjetniške presoje (business judgment rule) bi toženca tudi morala pridobiti primerne informacije, česar pa nista storila, saj nista zahtevala ustreznih analiz pred sklenitvijo pogodbe, v času izvajanja pogodbe pa njenih učinkov nista spremljala, saj sta kljub zgolj približno 17% realizaciji predvidenega obsega pogodbe, nadaljevala njeno izvajanje brez kakršnihkoli prilagoditev, čeprav je bilo v tisti fazi že jasno, da ni ekvivalentnosti dajatev in se tako tožeči stranki povzroča škoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00020155
SPZ člen 146, 146/1, 146/2, 146/4. ZUKSB člen 3, 3/1, 11, 11/1, 11/8, 29. ZPP člen 190. ZFPPIPP člen 213, 213/2. OZ člen 323, 1056.
hipotekarna tožba - maksimalna hipoteka - odtujitev stvari ali pravice med pravdo - prenos terjatve - prenos pogodbenega razmerja - prenos maksimalne hipoteke - prenos terjatev banke na DUTB - novacija - učinek potrjene prisilne poravnave na terjatve upnika
Hkrati z odstopom sporne terjatve, je tožnica na DUTB prenesla tudi celotno pravno razmerje med hipotekarnim upnikom in hipotekarnim zastaviteljem. To pomeni, da so nepomembni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vprašanje derogacije četrtega odstavka 146. člena SPZ, saj bi se le-to zastavilo zgolj v primeru cesije, do katere pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Ob povedanem toženec tudi ne more uspeti z očitkom o neenakopravni obravnavi tožnice napram ostalim udeležencem na trgu. Prenos maksimalne hipoteke na DUTB je bil namreč opravljen na podlagi specialne ureditve ZUKSB, katere sprejem so narekovale posledice svetovne finančne krize na slovenskem bančnem sistemu, hkrati pa je potrebno upoštevati, da so bile ob tem spoštovane tudi omejitve iz SPZ.
Potrjena prisilna poravnava nad osebnim dolžnikom (stranski intervenient na strani tožene stranke) sama po sebi ne vpliva na razmerje med tožečo stranko kot upnikom in toženo stranko kot realnim dolžnikom. Razmerje med njima je primerljivo z razmerjem, ki ga ureja drugi odstavek 213. člena ZFPPIPP. Da potrjena prisilna poravnava nad osebnim dolžnikom v konkretnih okoliščinah primera ne vpliva na terjatve upnika do realnega dolžnika, smiselno izhaja tudi iz 1056. člena OZ.
Med dediči je sporno, ali je z oporoko z dne 15. 1. 1976, overjeno 29. 1. 1976, preklicana tudi oporoka, vsebovana v pismu z dne 29. 1. 1970. Gre za vprašanje zapustnikove volje, ki je najprej dejansko in šele nato pravno vprašanje, pri čemer zapuščinsko sodišče namena zapustnika in spornega zapisa v oporoki z dne 15. 1. 1976, overjeni 29. 1. 1976, ne sme razlagati samo. V primeru, da so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, mora namreč zapuščinsko sodišče postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo, kar je sodišče prve stopnje pravilno in skladno z 210. členom ZD tudi storilo.