Odločanje po stanju ob izdaji odločbe pomeni v procesnem smislu, da odloča o tožbi in v njej vsebovanem tožbenem zahtevku v tožbi navedene tožeče stranke in tožene stranke, razen če ni med samim postopkom do izdaje odločitve prišlo do dopustne subjektivne spremembe tožbe.
J. d.o.o. je položaj obligacijsko pravnega upravičenca pridobila šele po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pa ji ne daje upravičenja pravdne stranke.
Stranka je stvarno legitimirana (legitimatio ad causam), če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor. Zato, da nastopa v pravdi, ni treba izkazati stvarne legitimacije, temveč zadostuje njeno zatrjevanje. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravdno upravičenje, procesna legitimacija (legitimatio ad processum) pa pomeni, da pripada stranki upravičenje sprožiti konkreten spor. Obstoj procesne legitimacije je procesna predpostavka. Če stranka nima procesne legitimacije, je treba tožbo zavreči.
Sodišče prve stopnje je glede na določbo 57. člena ZFPPIPP moralo ugotavljati obstoj procesne legitimacije tožeče stranke in ne stvarno pravne legitimacije tožeče stranke. Tožeča stranka bi pridobila procesno legitimacijo za vložitev obravnavane tožbe le tedaj, če bi o terjatvi, pridobljeni na podlagi cesije, stečajno upraviteljico stečajnega dolžnika obvestila do izteka roka za vložitev tožbe, dokazni postopek pa je pokazal, da temu ni tako.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev dediča na pravdo - oporoka - dejansko ali pravno vprašanje - spor o dejstvih, od katerih je odvisna veljavnost oporoke
Kadar nastane med dediči spor samo o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče obravnavati kot oporoko, je to pravno vprašanje, na katerega je dolžno odgovoriti zapuščinsko sodišče, saj je potrebna le materialnopravna presoja izjave volje (tretji odstavek 210. člena ZD). Kadar pa je med dediči spor o vprašanju veljavnosti oporoke, torej o tem, ali je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oporoke določa ZD, je to v pretežni meri dejansko vprašanje, o katerem se odloča v pravdi, po izvedenem dokaznem postopku.
procesne predpostavke - procesne predpostavke za dopustnost tožbe - litispendenca
Ker sta očitno odprti dve pravdni zadevi v zvezi z istim zahtevkom med istima strankama, naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju najprej preveri, ali imamo opravka s situacijo, ki je v nasprotju s pravili o litispendenci, in če je temu tako postopa v skladu z zakonom (189. člen ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00015350
ZPP člen 2, 2/1, 190. SPZ člen 70, 70/2. ZNP člen 19, 19/1, 37, 118.
postopek delitve stvari v solastnini - udeleženci nepravdnega postopka - pravni interes - odtujitev solastnega deleža v postopku delitve solastnine - način delitve solastnine - upravičen interes solastnika - delni sklep - smiselna uporaba ZPP
Sodišče prve stopnje bi pridobitelja solastnega deleža na parc. št. 513/5 moralo pozvati, da vstopi v postopek delitve oziroma mu dati možnost, da se v njem izjavi. V vsakem primeru bi moralo o predlogu odločiti tudi glede navedene nepremičnine, ne pa le v obrazložitvi navesti, da ta del odločitve "odpade". Izpodbijani sklep je tako v resnici delni sklep, saj sodišče še ni odločilo o celotnem predlogu. Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku (v nepravdnem postopku o predlogu), za katerega je pristojno. Kot izhaja iz načelnega pravnega mnenja z dne 27. 6. 1988, se 190. člen ZPP uporabi tudi v nepravdnem postopku. Vendar po 37. členu ZNP smiselno. Pridobitelj solastninskega deleža, odsvojenega med delitvenim postopkom, je namreč oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (prvi odstavek 19. člena ZNP). Zato se ima pravico udeležiti postopka za delitev stvari tudi v primeru, ko ni vstopil namesto svojega pravnega prednika. Tudi o tem govori navedeno načelno pravno mnenje.
Upravičen interes do pridobitve posamezne nepremičnine v izključno last je lahko tudi v tem, da se plača čim manjše denarno nadomestilo za razliko, ki je posledica delitve, če solastniki sicer ne izkazujejo sploh nobenega interesa, kot v tem primeru, kar ni sporno.
ZFPPIPP člen 60, 60/4, 299, 299/3, 299a, 310, 310/3. ZPP člen 108, 189, 189/3, 319. URS člen 33, 158.
prijava izločitvene pravice - ponovna prijava prerekane izločitvene pravice - prerekanje izločitvene pravice - res iudicata kot procesna ovira - preizkus prijavljenih terjatev - zaznamba spora - objektivne meje pravnomočnosti preizkusa terjatve
ZFPPIPP ne vsebuje določbe, ki bi stečajnemu upniku v primeru, da je njegova izločitvena pravica po prvi prijavi prerekana, prepovedovala, da le-to ponovno prijavi.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti - namen izrabe prostora in nepremičnin - bistvena kršitev določb postopka - sklep presenečenja - odškodnina v obveznicah
Pri presoji obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je pravno odločilno stanje ob uveljaviti ZDen.
ZVEtL člen 23a. ZVEtL-1 člen 13, 42, 42/2, 42/3, 43, 44, 44/1, 44/2, 44/3, 44/4, 46, 46/1, 48, 48/2. ZGJS člen 68, 72, 72/1, 76, 76/1.
določanje pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k več objektom - skupno pripadajoče zemljišče - domneva lastninske pravice - lastninjenje - grajeno javno dobro - parcelacija funkcionalnega zemljišča - katastrski vpis - prostorski akti in upravna dovoljenja - dobroverna pridobitev nepremičnine
ZVEtL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta, na novo določena domneva pa je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze.
Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.
V primeru, ko stavba, h kateri se določa pripadajoče oziroma skupno pripadajoče zemljišče, ni vpisana v zemljiški knjigi, kot predlagatelj nastopa lastnik zemljiške parcele, na kateri stavba stoji. Slednji se na podlagi prvega odstavka 46. člena ZVEtL-1 šteje za zemljiškoknjižnega lastnika stavbe.
Ker je nepremično premoženje tožencev v celoti obremenjeno s hipotekami, ni realno pričakovati, da bi toženca lahko to premoženje vnovčila, hkrati pa njuni dohodki ne presegajo višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka. S plačilom celotne sodne takse bi bila zato občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženca preživljata. Toženca pa imata na svojih transakcijskih računih in hranilnih vlogah toliko denarnih sredstev, da bosta zmogla poravnati del dolgovane sodne takse. Glede na njuno likvidnostno stanje, okoliščino, da nimata preživninskih obveznosti do drugih oseb in glede na višino preostale taksne obveznosti, s takojšnjim plačilom celotnega navedenega zneska ne bodo tako občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženca preživljata, da bi bilo njuno preživljanje ogroženo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00015577
ZPP člen 190, 191, 191/2. ZZK-1 člen 8, 8/2, 79, 80, 80/2. SPZ člen 9, 44, 44/2.
služnostna pravica - priposestvovanje služnosti - omejitve priposestvovanja - dobra vera - domneva dobre vere - zaznamba spora - subjektivna sprememba tožbe - zaupanje v zemljiško knjigo - zemljiškoknjižno stanje - dokazno breme - kupoprodajna pogodba
Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Za učinkovito varstvo pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa na institut zaznambe spora po 79. in naslednjih členih ZZK-1.
Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Prav tega dokaznega bremena pa tožniki niso zmogli, da bi dokazali s stopnjo prepričanja, da toženec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni bil dobroveren, ker je vedel oziroma bi ob potrebni skrbnosti lahko vedel za služnostno pravico tožnikov.
tožba na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - pravni interes
Prvo odločilno materialnopravno stališče Ustavnega sodišča je bilo, da je odločba o izrednem ukrepu nepovratna in njenih učinkov ni mogoče izničiti (12. točka obrazložitve). Drugo odločilno materialnopravno stališče Ustavnega sodišča pa je bilo, da je imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic na voljo drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe po 350.a členu ZBan-1.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00016358
ZVPSBNO člen 4, 16, 16/3, 21. OZ člen 164, 164/3, 168, 168/2, 352. ZPP člen 161, 161/1, 161/3, 286. URS člen 23, 26. ZBPP člen 46, 46/3.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do povrnitve škode - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - objektivna odgovornost države - vzročna zveza - višina odškodnine - soodgovornost - zastaranje odškodninske terjatve - prekluzija trditev - sosporništvo
Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je v izgubi tožnikove nepremičnine. Argumenti tožene stranke, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano ne pripelje do prodaje nepremičnine in ob tem sklicevanje na pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev. Po tej teoriji je treba med pravno relevantne vzroke za škodo upoštevati tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode. Vzročne zveze ni v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku, posebej zato, ker je nanjo tožnik tekom postopka vztrajno opozarjal, ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki je sodišča ne bi mogla pričakovati.
Za presojo vzročne zveze je odločilno, da je prepočasno odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova povzročilo tožniku škodo, saj če bi bilo o njem odločeno pred koncem izvršbe, bi lahko izvršbo na nepremičnino preprečil.
Škoda je tožniku nastala ob izgubi nepremičnine, to pa je bilo šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku, kar pomeni, da zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel.
Vrednost nepremičnine je ocenjena glede na sedanje tržne razmere, saj ne gre za čisto denarno terjatev, temveč za odškodnino za nereparirano premoženjsko škodo.
odločba o kazenski sankciji - nepravilna odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - kvalificirana oblika kaznivega dejanja
Pritožba pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo predvsem teže storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v višini protipravne premoženjske koristi, ki jo je obdolženec pridobil v znesku 235.800,00 EUR, kar za več kot štirikrat presega znesek 50.000,00 EUR, ki predstavlja mejo, na podlagi katere temeljna oblika kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti zaradi višine pridobljene premoženjske koristi ali povzročene škode preide v kvalificirano obliko, kakor tudi, da je oškodovani KZ H. nastala premoženjska škoda v višini 124.672,62 EUR. Navedena višina pridobljene protipravne premoženjske koristi, kakor tudi višina nastale škode, sta tako visoki, da tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujeta izrek kazni zapora in ne utemeljujeta izreka pogojne obsodbe.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - oškodovanje upnikov - storilec kaznivega dejanja - splošno kaznivo dejanje - delictum proprium - opravljanje gospodarske dejavnosti - direktor
Glede na opredelitev storilca le z besedo "kdor" (in ne "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti", kot v prvem odstavku istega člena) je ugotoviti, da kazenski zakonik izvršitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 ne veže na opravljanje gospodarske dejavnosti, ampak je lahko storilec kaznivega dejanja vsaka oseba, ki je lahko subjekt kazenskega prava. Za presojo, ali je mogoče obdolžencu očitati storitev navedenega kaznivega dejanja zato ni odločilno, v katerem obdobju je bil obdolženi direktor družbe.
V konkretnem primeru gre za progresivni način izračuna in izplačevanja zavarovalnine. Na to namreč kaže okoliščina, da vsebuje zavarovalna polica dve zavarovalni vsoti, in sicer za trajno invalidnost do vključno 50% v višini 250.000,00 ATS (18.168,21 EUR) in za trajno invalidnost nad 50% v višini 500.000,00 ATS (36.336,42 EUR). Če bi šlo za linearen izračun zavarovalnine, potem navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna (smiselna) in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti (ne glede nato, ali je bila ta pod ali nad 50%). Tudi umeščenost sporne pogodbene določbe med druge pogodbene določbe govori v korist takšni razlagi.
Določba 82. člen OZ določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ.
Pogodba ni stopila v veljavo, ker se odložni pogoj ni izpolnil, zato tudi ni bilo (mogoče) izpolnitve ene in druge stranke. Toženke pogodbena določila o plačilu pogodbene kazni ne zavezujejo.
zavarovanje denarne terjatve - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - pravica upnika do izbire - ponoven predlog
Ko upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, je on tisti, ki sprejema odločitev, ali bo predlagal neposredno uresničitev terjatve iz izvršilnega naslova s prisilnimi sredstvi (izvršbo), ali bo predlagal zgolj ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje svoje denarne terjatve, ne da bi hkrati predlagal tudi prodajo predmeta izvršbe (zavarovanje). S slednjim upnik pridobi zgolj zastavno pravico na nepremičnini (prvi odstavek 244. člena ZIZ) in s tem varstvo vrstnega reda, medtem ko v primeru izvršbe poleg zastavne pravice na nepremičnini dolžnika pridobi še pravico do prodaje le-te in poplačilo iz te nepremičnine. Upnik z izvršbo ne doseže le stvarnopravnega zavarovanja, kar je končni cilj zavarovanja, temveč je njegovo upravičenje širše, saj vključuje tudi prodajo nepremičnine in poplačilo njegove terjatve iz kupnine pridobljene s prodajo nepremičnine.
Tožnik je umaknil tožbo manj kot en mesec po izpolnitvi, kar je pravočasen umik tožbe v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP, zlasti ker med postopkom v času od podaje pripravljalne vloge tožeče stranke dalje do izpolnitve zahtevka niso nastali nobeni stroški ne tožeči ne toženi stranki.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017138
ZSSloV člen 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZObr člen 97f, 98c.. OZ člen 165, 246, 352, 352/3.. ZDR člen 156.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti
Vrhovno sodišče RS je v sodni praksi je glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek potrebno zavrniti.
določitev pripadajočega zemljišča - prenos pravice uporabe - pretekla raba zemljišča - funkcionalna celota - prosti preudarek
Deklaratorna odločba, izdana na podlagi zakona, ki je določil prenos pravice uporabe glede v zakonu opredeljenih nezazidanih stavbnih zemljišč na občino, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu 44. člena ZVEtL-1. Ni šlo namreč za razpolaganje tedanjega imetnika pravice uporabe, marveč za prenos pravice uporabe po sili zakona.