Ker je bilo v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku, nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravljeni in dokončna odločba zakonito spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine.
Ker je bila zahteva za nepravo obnovo vložena 18. 10. 2016, sprememba dokončne odločbe v skladu z 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 učinkuje od 1. 11. 2016 dalje in ima tožnik od tedaj dalje pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine, kot je pravilno razsojeno z izpodbijano sodbo.
Glede na dejstvo, da je obdolženec s sekiro tudi zamahnil po zaščitnem steklu, ne gre dvomiti v resnost obdolženčeve odločitve, da pride do denarja in se na ta način reši iz finančne krize.
Ob takšnem dejanskem stanju, in ko je obdolženec tudi sam ob svojem zaslišanju pojasnil, da je bila njegova dejavnost usmerjena izključno v pridobitev denarja, pritožbene navedbe, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju zgolj za poškodovanje tuje stvari, nikakor ne morejo prepričati.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, in tudi za zaključek, da je vzrok III. kategorije invalidnosti kombinacija bolezni in poškodbe izven dela.
ZIZ člen 38, 55, 55/1, 92, 92/1. OZ člen 347, 356, 356/1, 356/2, 365, 376.
izvršba na premičnine - oprava izvršbe - prodaja zarubljenih stvari - izvršiteljevi stroški - potrebnost izvršilnih stroškov - ugovor zastaranja - zastaranje judikatnih terjatev - zastaranje obresti judikatnih terjatev - pretrganje zastaranja - prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti
Ureditev zastaranja v davčnem in kazenskem pravu v primerjavi s civilnim pravom je različna zaradi drugačnega razmerja podrejenosti in nadrejenosti v javnem pravu (država nasproti posamezniku) v primerjavi z razmerji enakopravnosti v zasebnem pravu.
Pravnomočno je odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe. Le ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.
izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - izjava o priznanju krivde - zavrnitev priznanja - izjava policistom - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - navzočnost oseb pri hišni preiskavi
Okoliščina, da je predsednica senata zavrnila priznanje krivde obtoženega G. G., ne more predstavljati razloga, da bi morala biti ista sodnica na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP izločena iz sojenja v tej zadevi. Obtoženi G. G. je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2018 navajal, da krivdo prizna, da pa "o tem, kar se mu očita, ne ve nič in da s tem ni imel nič". Višje sodišče ugotavlja, da takšne izjave ni mogoče obravnavati kot priznanje krivde, četudi je res predsednica senata sprejela sklep, da priznanja krivde obtoženega G. G. ne sprejme. Priznanje krivde ne more biti nekaj, o čemer obtoženec ne ve nič ali nekaj, s čimer ni imel nič, saj institut priznanja krivde pomeni, da obtoženec prizna krivdo po obtožnem aktu, torej v okviru očitka dejanskega stanja, kot je opisan v obtožnem aktu.
Nikakršnih razlogov ni, da bi ta hišna preiskava ne bila izvedena zakonito, saj je bila hišna preiskava pri obtoženki dne 23. 8. 2016 opravljena na podlagi pisne odredbe sodišča prve stopnje (215. člen ZKP), navzoče so bile osebe, ki morajo (in smejo) biti navzoče pri hišni preiskavi (216. člen ZKP), posledično temu pa ni nikakršnih pomislekov, da sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi tako opravljene hišne preiskave, ne bi moglo uporabiti in nanje opreti svoje sodbe.
V obravnavani zadevi vloga, ki jo je vložnica posredovala sodišču, ni bila popolna in ni vsebovala vsega, da bi se lahko obravnavala, zato je sodišče prve stopnje vložnico s sklepom pozvalo, da jo ustrezno popravi in dopolni in jo opozorilo, da v kolikor ne bo postopala skladno s sklepom, da bo vlogo v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP zavrglo. Ker vložnica vloge po sklepu sodišča ni popravila, je vloga utemeljeno zavržena.
Običajno maščevanje ne more predstavljati izvršitve zakonskega znaka "drug nizkotni nagib", saj ne predstavlja normativne konkretizacije nizkotnega nagiba v smislu 4. točke 116. člena KZ-1. V 4. točki 116. člena je kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora navedeno brezobzirno maščevanje. Glede na to, zgolj običajno maščevanje ne more predstavljati izvršitvenega ravnanja iz "drugih nizkotnih nagibov".
Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženi z enim ravnanjem uresničil dve prepovedani posledici, torej smrt oškodovanke in nevarnost za življenje oseb, ki so se v predmetnem času nahajale v lokalu in v njegovi neposredni bližini. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ne gre niti za situacijo, ko bi bila kriminalna količina enega kaznivega dejanja vsebovana v drugem, niti ni kriminalna količina drugega kaznivega dejanja v primerjavi s kriminalno količino prvega neznatna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00019218
URS člen 121, 125. ZASP člen 5, 37, 130, 130/1, 157, 157/3, 157/4, 157/4-1, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/2, 168/3, 168/4. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic člen 44. OZ člen 74. ZPreZP-1 člen 3, 3/1.
nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov - nadomestilo za zakonito uporabo - sorodne pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov - civilna kazen po ZASP - krivda - skupni sporazum - exceptio illegalis - svet za avtorsko pravo
Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen URS), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena URS ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo Skupnega sporazuma (v nadaljevanju: SS) v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen URS uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS. Na odločitve Sveta za avtorsko pravo sodišča niso vezana, ker lahko uporabijo exceptio illegalis.
V SS si je tožeča stranka izgovorila trikratno nadomestilo v primeru kršitve pravice. Učinek takšne tarife (prvega odstavka 4. člena tarifnega dela SS) je, da je tožeča stranka v primeru kršitve vselej upravičena do trikratnika tarife za zakonito uporabo. Ker je to enako, kot je zgornja meja tega, kar lahko zahteva na temelju prvega in tretjega odstavka 168. člena ZASP, je to nedopustno. Nedopustno je zato, ker je sama civilna kazen vezana na krivdo kot dodatno predpostavko, ki ni vedno podana. Celo v primeru kršitve torej proizvajalec fonogramov na temelju ZASP ni samodejno upravičen do civilne kazni, kot je že bilo pojasnjeno. Z oblikovanjem tarife v 4. in 5. členu SS so sklenitelji SS dosegli prav to, da bo do trikratnika tarife za zakonito uporabo (5. člen ZASP) proizvajalec fonogramov upravičen v primeru kršitve vselej, ne glede na stopnjo krivde kršitelja in druge predpostavke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00014998
ZKP-UPB8 člen 129a, 129a/6, 130. KZ-1-UPB2 člen 87, 87/1.
izrek denarne kazni - stečajni postopek - sprememba denarne kazni v kazen zapora
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je stečajni postopek začasna ovira za uvedbo oziroma vodenje izvršilnega postopka, vendar je v nadaljevanju zmotno in predvsem preuranjeno zaključilo, da se denarna kazen ne da oziroma se ne bo dala prisilno izterjati. To okoliščino bo namreč mogoče ugotoviti šele po končanem stečajnem postopku zoper obsojenega, v katerem je sicer Republika Slovenija prijavila med drugimi tudi terjatev iz naslova te denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR (list. št. 463 in 464 v spisu). Šele po tem, če denarna kazen ne bo plačana iz unovčene stečajne mase oziroma, če je prostovoljno ne bo plačal niti obsojeni sam, bo lahko sodišče ponovno začelo oziroma nadaljevalo s prisilno izterjavo te denarne kazni v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo s sodbo, vendar je svojo odločitev napačno oprlo na določbo 130. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki velja le za prisilno izterjavo denarnih kazni, predpisanih v ZKP, namesto pravilno na določbo šestega odstavka 129.a člena ZKP, ki se nanaša na spremembo denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora. Posledično je napačno določilo število dni zapora po 130. členu ZKP, namesto pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, po kateri se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora.
ZFPPIPP člen 60, 60/1, 60/1-2, 60/2, 60/2-5, 60/3, 60/4, 296, 296/2.. ZPP člen 154, 154/1, 157.
prijava pogojne terjatve - odločitev o stroških postopka
Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka že k prijavi terjatve morala priložiti sklep, iz katerega je razvidno, da sta bili terjatvi NLB L. d.o.o. in NKBM d.d. v stečajnem postopku nad njo priznani.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - prošnja za izročitev - izročitev tujca tuji državi - pogoji za izročitev tujca - utemeljen sum - utemeljen sum, da je tujec storil kaznivo dejanje
Prošnji za izročitev priložena listinska dokumentacija ne obsega vsebine dokazov, ki bi slovenskemu sodišču omogočili samostojno presojo obstoja utemeljenosti suma, da je tujec storil očitano mu kaznivo dejanje.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2, 51/2-2.
izvedenina - dopolnilno izvedensko mnenje
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da ne gre za podajo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Gre namreč zgolj za pojasnilo, kot je to od izvedenskega organa izrecno zahtevalo sodišče. Izvedenec namreč ni odgovoril na morebitna dodatna vprašanja, na katera do sedaj še ni bilo odgovorjeno, temveč je zgolj pojasnil, da je v zadnjem dopolnilnem izvedenskem mnenju prišlo do lapsusa, torej do napačnega zapisa.
Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje v točki II. izreka ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno.
ZPP člen 146a, 366, 366/2. Konvencija o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini (Haaška konvencija) člen 2.
domneva umika pritožbe - pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - vročanje pritožbe nasprotni stranki - vročanje v tujino - nezaložitev predujma - založitev stroškov za prevod tožbe - prevod vloge v tuj jezik
V postopku s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe se smiselno uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo.
Če je treba vlogo (pritožbo) vročiti v tujino v tujem jeziku, mora stranka, katere vloga se vroča, založiti stroške za prevod ali sama predložiti overjen prevod vloge v jezik, v katerem bo vloga lahko vročena.
Šteje se, da je pritožnik zaradi nezagotovljenega prevoda oziroma plačila stroškov za prevod umaknil pritožbo. Pritožbe, ki šteje za umaknjeno, ni več mogoče obravnavati.
Sodišče prve stopnje je že v prejšnjih sklepih, s katerimi je odmerilo izvedenino, presodilo, da zdravstveni karton ne obsega več kot 200 strani. Tudi iz stroškovnika za opravljeno izvedensko delo komisije izhaja, da sta člana izvedenskega organa pojasnila, da sta zbirala in proučila dodatno dokumentacijo, ki obsega od 100 do 200 strani. Zato sta člana izvedenskega organa upravičena do nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (zdravstvenega kartona), ki obsega do 200 strani.
odločitev o pravdnih stroških - obrazložena vloga - kratek dopis in obvestilo
Sodišče prve stopnje je za sporne vloge utemeljeno priznalo stroške po tar. št. 15/2 OT. Gre namreč za obrazložene vloge, v katerih tožnik podaja dodatne navedbe v zvezi s predmetno zadevo. Predvsem se nanašajo na podana mnenja izvedenskega organa.
V obravnavanem primeru so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca. Toženec je ravnal v nasprotju s pooblastilom nadrejenega delavca s tem, ko je v imenu tožeče stranke prejel gotovino in jo je zadržal zase ter je ni izročil računovodstvu tožeče stranke. S takšnim ravnanjem je oškodoval tožečo stranko za sporni znesek. Toženec pa je pri tem ravnal naklepno, saj je nedvomno vedel, da za prisvojitev sporne gotovine nima nikakršne podlage.
Tožnik je bil uživalec starostne pokojnine in sočasno v obdobju od 1. 4. 2016 do 28. 2. 2017 kot družbenik in poslovodja zasebne družbe vpisan v sodni oziroma poslovni register. Ker t. i. dvojnega statusa ni pravočasno uskladil, je bil delno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 4. 2016 do 28. 2. 2017. Izrečeno je bilo, da se mu v tem obdobju izplačuje sorazmerni del pokojnine. Odločitev o delni vključitvi uživalca starostne pokojnine v obvezno zavarovanje in izplačevanju sorazmernega dela pokojnine je postala dokončna in pravnomočna. Navedeno pomeni, da je odpadla pravna podlaga za izplačevanje polne starostne pokojnine v spornem obdobju, zato je tožnik preplačilo pokojnine dolžan vrniti.
pregledovanje spisa - dovolitev vpogleda v sodni spis - sodelovanje osebe, ki ni stranka postopka - pravna korist - pravni interes - trditveno in dokazno breme - podatki o premoženju - načelo sorazmernosti
Pritožnica ni izkazala upravičene koristi za vpogled v že zaključen sodni spis, v katerem ni bila pravdna stranka. Svoj predlog je utemeljevala z navedbami, da potrebuje podatke in dokumentacijo za vložitev tožbe zoper svojega bivšega partnerja. Sodišče je pravilno pretehtalo njene koristi v primerjavi s koristmi obeh v pravdi udeleženih strank. Njena pravica do sodnega varstva zoper bivšega partnerja s tem ni onemogočena niti bistveno otežena.