Dolžnik je imel možnost, da poda dodatne pripombe na odgovor, a tega ni storil. Na posplošeno zatrjevanje, da bi morala biti cenitev višja, sodišče druge stopnje ne more odgovoriti. Cenilka je pojasnila analizo trga podobnih poslovnih nepremičnin, iz katere je izhajala pri cenitvi. Dolžnik se sklicuje le na splošne kazalce trga nepremičnin v Sloveniji, ki za konkretne nepremičnine nujno ne odražajo ustrezne podlage ocenjevanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00020704
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 277, 277/1. ZPrCP člen 45.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - blanketna norma - predpisi o varnosti cestnega prometa - ugovor zoper obtožnico - ustavitev kazenskega postopka
Pri kaznivem dejanju z blanketno dispozicijo mora biti pravni predpis, ki dispozicijo dopolnjuje, naveden v opisu kaznivega dejanja, poleg tega pa morajo biti v izreku obtožnice navedene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo očitek kršitve dopolnilne norme.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - vročanje vabila na zagovor
Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa zgolj možnost, da lahko delodajalec delavca pisno seznani tudi po elektronski poti na njegov elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. To pa ne pomeni, da je navedeno delodajalčeva dolžnost.
Sodišče prve stopnje je v prvem in ponovljenem sojenju sodilo po razveljavitvi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 s strani Ustavnega sodišča RS z odločbo U-I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017, kar pomeni, da bi tožena stranka (v kolikor je izbrala kot način vročanja priporočeno po pošti) pisno seznanitev morala tožniku vročiti z upoštevanjem pravil pravdnega postopka o osebnem vročanju. Način vročanja priporočeno s povratnico ne omogoča nujno naslovniku seznanitve z vsebino pošiljke, zato ni ustrezen. Ni namreč sporno, da je bila pošiljka vrnjena toženi stranki z oznako "ni dvignil". Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker tožniku zagovor ni bil omogočen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017967
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/2, 153, 179.. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - delo na višini - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Zgolj zato, ker tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, pa njene krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu niso nepomembne, saj jih je treba upoštevati ob presoji morebitnega deleža tožnikovega soprispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca ter oškodovanca, ki so v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode.
Prvo tožena stranka je dopuščala delo z delovnim sredstvom, ki ne samo, da ni bilo ustrezno, temveč tudi s predpisi prepovedano. To pa je bistvena okoliščina, ki izkazuje delodajalčevo krivdo.
Stranki sta sklenili pogodbo o poklicni rehabilitaciji, in sicer skupaj z Zavodom RS za zaposlovanje. Z omenjeno pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki omogočila poklicno rehabilitacijo, ki se bo opravila z izobraževanjem po programu "logistični tehnik". Zaključek poklicne rehabilitacije je bil določen na določen datum. Ker tožena stranka ni uspešno zaključila poklicne rehabilitacije, je posledično prišlo do razdrtja pogodbe. Tožeča stranka je upoštevaje pogodbo toženi stranki že plačala določene stroške šolnine, katerih vrnitev je tožeča stranka po razdrtju pogodbe neuspešno uveljavljala od tožene stranke. Nato je vložila tožbo, s katero je zahtevala povrnitev že plačanih stroškov v zvezi s poklicno rehabilitacijo. Skladno z določbo VIII. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji, je v takem primeru tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse nastale stroške iz II. člena pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila stroškov dalje.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da nova izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.
dodatek za pomoč in postrežbo - najtežje prizadeti upravičenci
Sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela je jasno, popolno in strokovno argumentirano. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda. Predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnik do 1. 3. 2017 sicer potreboval 24-urni nadzor svojcev, ne pa tudi strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.
ZDR-1 člen 75, 111, 111/1.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Pri razlagi določil 75. člena ZDR-1 je potrebno upoštevati Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaj članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe Sodišča evropske skupnosti v zvezi z njeno uporabo. Bistveni kriterij prenosa je ohranitev identitete podjetja, prav tako pa so pomembne druge okoliščine. V posameznem primeru je treba ugotavljati, ali je šlo za morebiten prenos gospodarske enote oziroma ohranitev identitete, ali so bile prenesene nepremičine, premične stvari in pravice, ali je nov delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, opravljanje dejavnosti na isti lokaciji in podobno. Tako za prenos tudi ni bistveno, da obstaja pisna pogodba o prevzemu delavcev.
ZPSPP člen 12. OZ člen 58, 140, 190, 191, 193. ZPP člen 7, 7/1, 358, 358-5.
najemnina za poslovne prostore - ustna najemna pogodba - delna realizacija pogodbe - neveljavna pogodba - neupravičena obogatitev - neupravičena pridobitev - uporabnina za poslovne prostore - trditveno in dokazno breme - medsebojna kompenzacija - privolitev v lastno prikrajšanje - poštenost pridobitelja
Najemna pogodba za najem poslovne stavbe ali poslovnih prostorov, ki ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da pisna najemna pogodba za najem dela poslovnih prostorov tožeče stranke ni bila sklenjena. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil s kompenzacijo poravnan le del najemnine po prvem računu, ki je zajemal obdobje od januarja do marca 2013. Zatrjevana ustno dogovorjena najemna pogodba torej tudi ni bila v pretežnem delu realizirana. Že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je bila veljavno sklenjena ustna najemna pogodba (58. člen OZ).
V kolikor bi držalo, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba, tožeča stranka ne bi imela terjatve do tožene stranke, kar pomeni, da ne bi bilo treba ničesar pobotati, temveč bi tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo dobavljenega blaga.
Glede na to, da se pričakovanja o uspešnem poslovnem sodelovanju niso uresničila, se tudi ni uresničilo pričakovanje o kompenzaciji medsebojnih terjatev. Tožena stranka ima torej do tožeče stranke obveznost, ki je po svoji naravi denarna obveznost, te obveznosti pa ob zapadlosti terjatve ni opravila na način, kot je bilo dogovorjeno (pričakovano). Tako tožeča stranka pravilno uveljavlja zoper toženo stranko zahtevek za plačilo denarne odmene za uporabo dela njenih poslovnih prostorov.
odpravnina - predsednik uprave - dolžnost izpolnitve obveznosti - odpoklic s funkcije - davki - prispevki - bruto znesek - prekoračitev tožbenega zahtevka - neutemeljen odpoklic poslovodje - denarna odškodnina
Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravne norme, na katero se sklicuje stranka.
Šteje se, da je bil tožnik s funkcije predsednika uprave pri toženi stranki odpoklican brez utemeljenega razloga že zato, ker ta sklep ni bil formalno zakonit (ker niti v sklepu o odpoklicu niti v zapisniku seje nadzornega sveta niso bili vsebinsko opredeljeni razlogi za odpoklic). Odpoklic tožnika brez utemeljenega razloga je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 286. člena ZGD-1.
Tožniku glede na določbo drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi pripada odškodnina v prisojeni višini, zato ni odločilnega pomena dejstvo, da mu je sodišče prve stopnje to odškodnino prisodilo v vtoževani višini brez predhodnega odvoda davkov in prispevkov. Takšna odločitev je tudi v skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na podlagi katere je zaključiti, da tožniku pripada znesek v (bruto) višini, kot ga vtožuje in da je obračun in odvod predpisanih dajatev stvar davčno upravnih organov. Ker je tožnik zahteval izplačilo zneska v višini, ki mu ga je sodišče prve stopnje prisodilo, ni prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka.
Ker je odmerjena denarna dajatev bistveno nižja od z zakonom zagotovljene odmere od najnižje pokojninske osnove (775,10 EUR), je tožniku pokojnina od spornega dne dalje priznana v višini 279,03 EUR.
Čeprav je mnenje izvedenca, da je bil tožnik od 1. 7. do 5. 8. 2016, pa tudi od 6. 8. 2016 dalje zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, sodišče prve stopnje sprejelo kot prepričljivo, je materialno pravno zmotno zaključilo, da je bil tožnik od 1. 7. do 5. 8. 2016 začasno nezmožen za delo za poln delovni čas. Zavzelo je zmotno stališče, da je bil tožnik zaradi trajne potrebe po določenih stvarnih razbremenitvah začasno nezmožen za delo za 8 ur.
Sodišče prve stopnje je naložilo toženi strani plačilo skupnega bruto zneska iz posameznega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer iz izreka sodbe izhajajo le datumi začetka teka obresti, ni pa razvidno, od katerih zneskov oziroma osnove obresti tečejo. Izrek sodbe zato ni razumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je tožnica s pogodbo o zaposlitvi veljavno odpovedala pravici do uveljavljanja obstoja delovnega razmerja. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer res odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati kar vsem nedoločno opredeljenim zahtevkom zoper delodajalca, saj gre za pravice delavca, ki jih med drugim izrecno varuje zakon zaradi posebnega varstva njegovega položaja kot šibkejše strani.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da dejstvo, da tožnica ni imela formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne vpliva na ugotovitev, da so med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00016257
ZDR-1 člen 177.. OZ člen 131.
pobotni ugovor - odškodninska odgovornost delavca
V primeru, če je tožeča stranka opravila manj delovnih ur, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in drugo družbo (kamor je bila tožeča stranka napotena), in je nato družba plačala toženi stranki samo dejansko opravljene ure dela napotene delavke, je to stvar njunega medsebojnega razmerja. To so dejstva, ki se ne nanašajo na tožečo stranko temveč na tretjo pravno osebo. Delodajalec se ne more naknadno (ko je že obračunal in izplačal plače) sklicevati na to, da ure, ki jih delavec domnevno ni opravil do povprečnega mesečnega fonda ur, predstavljajo kršitev pogodbe o zaposlitvi, še posebej, če je to ves čas vedel in dopuščal.
ZSPJS člen 3, 3a, 15, 19.. ZJU člen 194, 194/1, 195, 195/4.. ZDDO člen 65, 65/1.. OZ člen 86, 86/1.. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (1994) člen 45a.
razvrstitev v plačni razred - izplačilo razlike plače - izjemno napredovanje - javni uslužbenec - ničnost - plača
Pri uvrstitvi v višji plačilni razred po 45.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ni šlo za izjemno napredovanje, temveč zgolj za to, da se je delavcu zvišala plača, če je izpolnil pogoj, ki je bil identičen tistemu, ki je bil sicer določen za izjemno napredovanje.
Določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače. Zakonska ureditev je začela veljati po 1. 7. 2005, ki torej pomeni presečni dan za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači.
V obravnavani zadevi je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da poseganje za nazaj v pravnomočne odločbe, ni dopustno. Tožnica torej tudi s tega vidika ni upravičena do določitve drugačnega količnika, kot ga prejema sedaj, glede na to, da je bila prva določitev plače po presečnem datumu pravilna in zakonita, temeljila pa je na upoštevanju tožničinega delovnega mesta in pravnomočne prevedbe po ZJU.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017102
ZSSloV člen 2, 53, 53/3. ZJU člen 140. ZObr člen 97f, 98c. OZ člen 243, 352, 352/3. ZDR člen 156, 184. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 5.
Tožnik (vojak na misiji) je imel v spornem obdobju pravico vsaj do 11 zaporednih ur dnevnega počitka, česar mu toženka ni zagotovila. Tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Dolžnik lahko v skladu z določbo 311. člena OZ pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta od njega zahteva (predpostavka vzajemnosti), če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari ste vrste in iste kakovosti (predpostavka istovrstnosti) in če sta obe terjatvi zapadli (predpostavka zapadlosti). Dolg se lahko pobota tudi z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana (prvi odstavek 314. člena OZ).
goljufija - opis dejanja - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitveni namen - goljufiv namen - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - in dubio pro reo
V opisu dejanja je navedeno le to, da je obtoženka na Zavod RS za zaposlovanje vložila vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti s prilogami, ki so izkazovale, da je prišlo do odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kar pa ne izkazuje in ne opredeljuje obtoženkinega preslepitvenega oziroma goljufivega namena, saj ni navedena nobena lažniva okoliščina, ki naj bi jo obtoženka pri tem navajala predstavniku Zavoda RS za zaposlovanje.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za narok - nov postopek pred sodiščem prve stopnje
V konkretnem primeru ni sporno, da je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je odločilo, da so stroški odgovora na pritožbo nadaljnji stroški postopka. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje sicer zmotno tožniku ni priznalo še ene nagrade za narok skladno s tar. št. 3102. Vendar pa je sodišče prve stopnje hkrati tudi zmotno tožniku priznalo tri nagrade za narok po tar. št. 3102, čeprav strankam pripada le ena nagrada za narok ne glede na to, koliko narokov je bilo v zadevi opravljenih. Strankam pa pripada več nagrad za narok, če je po razveljavitveni odločbi višjega sodišča zadeva vrnjena nižjemu sodišču v novo sojenje. V konkretnem primeru to pomeni, da tožniku pripada nagrada skladno s tar. št. 3102 za en narok v prvem postopku ter ena nagrada za narok v ponovljenem postopku, to je skupaj dve nagradi za narok.