ZUS-1 člen 20, 20/2, 20/3, 52. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 30, 30/2, 30/2-1, 30/2-2, 31, 32, 36, 36/1, 36/4. ZUP člen 37, 37/1. URS člen 22, 130, 132, 132/2.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - tožba zoper predlog sodnega sveta - zakonitost postopka izbire - izločitev člana Sodnega sveta - odklonitveni razlog za izločitev - nepristranskost odločanja - videz nepristranskosti - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - diskrecijska pravica - polje proste presoje - kriteriji za izbiro - zavrnitev tožbe
Ker razlog za izločitev ni v odnosu med tožnico in članico, temveč med tožničino protikandidatko in članico, tožnica predloga za izločitev, ki bi se nanašal na slednji, ni mogla uveljavljati prej, preden je prejela izpodbijano odločitev, iz katere je prvič (uradno) izvedela, kdo je njena protikandidatka.
Izločitev člana Sodnega sveta v okviru izločitvenega razloga iz druge alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve je na mestu, kadar odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov med sodnicami in sodniki.
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Odločanje o izbiri kandidata tudi ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen v sodniško funkcijo. Naloga Sodnega sveta pa je, da izbere po lastni oceni najboljšega ter da argumentirano pojasni, zakaj je izbral določenega kandidata. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadošča. Logično je, da pri tem poudarja tiste dele iz zbranega gradiva o izbranem kandidatu, ki so v prid njegovi izbiri, ni pa se mu treba opredeliti do vseh podatkov. Ob tem tožnica spregleda, da tožena stranka izbire ni opravila le na udeleženkinih ocenah sodniške službe in njeni publicistično-predavateljski dejavnosti, temveč je svojo izbiro utemeljila tudi na pozitivnem mnenju predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o udeleženki, zlasti pa na razgovoru z izbrano kandidatko.
Sodni svet je udeleženko kot kandidatko izbral na podlagi zakonskih kriterijev, kriterijev iz Meril, mnenja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani in neposrednega vtisa. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka, da je izbira plod zlorabe diskrecijske pravice. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ne bo odgovarjalo.
priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - glavna obravnava - zavrnitev priznanja krivde - razlogi za zavrnitev - izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - prejudiciranje kazenske odgovornosti - ekonomičnost postopka - kazenska sankcija - vezanost sodišča na predlog - načelo enakega varstva pravic - pranje denarja - zakonski znaki - prikrivanje izvora denarja
Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi.
Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna.
Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde.
Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje.
Glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039662
KZ člen 25, 112, 112/3, 217.. URS člen 22, 23, 25.. KZ-1 člen 38, 211, 211/2. ZKP člen 219a, 220, 357, 357-4, 358, 358-1, 371, 371/1-3, 372, 372-1, 378, 378/1, 424, 424/2, 445.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - pomoč pri kaznivem dejanju - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - naklep - zastaranje pregona - pripravljalno dejanje kot posebno kaznivo dejanje - poskus goljufije - dokončano kaznivo dejanje - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - zakonitost dokazov - izločitev sodnika - priznanje krivde - obvestilo o pritožbeni seji - skrajšani postopek
Le tisto ravnanje, ki objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko pomeni pomoč h kaznivemu dejanju.
Obtožni predlog, ki zoper obdolženca ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja in bi ga moralo sodišče zavreči, ne povzroči pretrganja zastaranja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039125
URS člen 25, 125. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1.
postulacijska sposobnost - postulacijska sposobnost za pritožbo - laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - pravica do pravnega sredstva - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Sodniki so pri odločanju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Zato nikomur ne smejo dati več pravic, kot mu jih dajeta Ustava RS in zakon. Torej tudi pritožbe, ki jo pritožnik vloži sam in ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, sodišče ne sme obravnavati kot dovoljene, temveč jo mora zavreči. S tem pa ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranost sodišča - nezadovoljstvo z vodenjem postopka pred pristojnim sodiščem - okoliščine konkretnega primera
V obravnavani zadevi niti pri strankah postopka, niti pri zunanjih opazovalcih okoliščine, ki jih uveljavljata predlagatelja prenosa krajevne pristojnosti, ne vzbujajo objektivnega dvoma v nepristranskost pristojnega sodišča.
Zahteva po konkretni navedbi spornega vprašanja terja, da vprašanje vsebuje sporne razlagalne prvine (konkretizirano zvezo med zgornjo in spodnjo premiso sodniškega odločanja), ki iz golega zakonskega besedila šele tvorijo izoblikovano pravno pravilo.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - sorodstvo med stranko v postopku in predsednikom pristojnega sodišča
Ožja sorodstvena povezanost med pravdnimi strankami in predsednikom Okrožnega sodišča v A. predstavlja tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - državni odvetnik kot stranka v postopku - zavrnitev predloga
Zgolj to, da je ena od predlagateljic državna odvetnica v kraju, v katerem se nahaja sodišče in tako vsakodnevno v stiku s tamkajšnjimi sodniki, druga predlagatelja pa njen brat in mož, ni okoliščina, ki bi v percepciji javnosti lahko vzbudila dvom o objektivni nepristranskosti pristojnega sodišča kot celote.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00039400
OZ člen 193, 364, 364/1, 364/2, 347, 347/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena pridobitev - občasna terjatev - nepošteni pridobitelj - pripoznava dolga - ugovor zastaranja - zastaranje zahtevka za plačilo zamudnih obresti - pretrganje zastaranja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so prisojene zamudne obresti delno zastarale.
predlog za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). V konkretni zadevi zastavljeno vprašanje teh merilom ne ustreza.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je dogovor, na podlagi katerega naj bi se toženec kot fizična oseba zavezal prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa, last družbe A. GmbH, ničen, ker ima nedopustno podlago.
zahteva za varstvo zakonitosti - dedovanje - zapuščinski postopek - dovoljenost pritožbe - nepravočasna pritožba - zavrženje pritožbe - ustaljena sodna praksa - obrazložen odstop od sodne prakse - razveljavitev sklepa
Zakon o dedovanju v tretjem odstavku 173. člena vsebuje pooblastilo pritožbenemu sodišču, da lahko upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb.
Obrazložen odstop od sodne prakse pomeni v prvi vrsti, da se sodišče s predhodnimi zavezujočimi odločbami vsebinsko sooči ter nosilno stališče predhodnih odločb argumentirano ovrže. Tega pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni storilo. Pritožbeno sodišče je predhodne odločbe istega sodišča, sprejete v bistveno enakih zadevah, v celoti obšlo ter namesto tega navedlo samostojne razloge, ki z razlogi predhodnih odločb ne polemizirajo. Ne pojasnijo torej, zakaj naj bi bile predhodne odločbe napačne. Razlogi, ki jih je navedlo, pravno ne utemeljujejo nujne potrebe po odstopu od ustaljene prakse in torej niso prepričljivi.
Izpodbijana odločitev o zavrženju pritožbe v okoliščinah konkretnega primera je zato v nasprotju z vsebino tretjega odstavka 173. člena ZD, kakršna se je v primerljivih zadevah oblikovala v sodni praksi. V skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP (v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), je Vrhovno sodišče zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklep pritožbenega sodišča o zavrženju pritožbe razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. V ponovljenem postopku naj pritožbeno sodišče pritožbo, ki jo je vložila domnevna zakonita dedinja, upošteva.
Pogoji za popolno oprostitev zavarovanke toženca kot imetnice nevarne stvari niso izpolnjeni, saj bi voznica osebnega vozila tožnico in njeno namero prečkati prehod za pešce ob posebni pozornosti lahko zaznala. Četudi je bila kolesarka tista, ki je ustvarila prepovedani položaj, njenemu ravnanju ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo. Ni namreč mogoče reči, da je zavarovanka toženca, ki tožničine namere očitno ni zaznala in pred prehodom ni zavirala, ravnala s skrajno skrbnostjo. Ob takšni skrbnosti bi trk še lahko preprečila.
Po oceni Vrhovnega sodišča je nevarno prometno situacijo s tveganim manevrom povzročila tožnica, zato je njenemu ravnanju pripisati pomen pretežnega vzroka za nesrečo. Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da težo tožničinim kršitvam jemlje okoliščina, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce. Konkretni prehod ni bil namenjen prečkanju kolesarjev, zato je bila tožnica, ki ga je kot kolesarka prevozila (in ne prehodila), v prepovedanem položaju. Njen soprispevek znaša 80 %.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO JAVNO PRAVO
VS00039684
ZKP člen 516, 516/4, 517, 517/1-8, 517b, 517b/3.. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah (2013) člen 5, 8.. KZ-1 člen 54, 70a.
mednarodna pravna pomoč - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - odločitev o pomembnem pravnem vprašanju - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja - prenos izvršitve varnostnega ukrepa - pogoji za prenos - Srbija - razlaga kazenskega zakona
Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper t. i. drugo sodno odločbo, in sicer odločbo izdano v postopku prenosa izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na podlagi 517. člena ZKP in Pogodbe med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Glede na vsebino očitka, to je razlago 517. člena ZKP, oziroma pogojev na podlagi katerega smejo domača sodišča ugoditi prošnji pristojnega tujega organa, s katero zahteva izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa, je Vrhovno sodišče ocenilo, da gre za odločbo, ki ustreza zakonskemu kriteriju, da je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnemu vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in s tem pravne varnosti.
pravica do obrambe - pravica do zagovornika - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič
Obdolžencu je bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti dne 18. 8. 2020 takoj po 17. uri, tik preden je bil obdolženec zaslišan pred dežurno preiskovalno sodnico, in ne že ob 15.30 uri, kot navaja vložnik v zahtevi. Pred 17. uro tega dne obdolženec ni imel zagovornika ne po pooblastilu ne po uradni dolžnosti, zato ni bilo nobene podlage za prisostvovanje odvetnika Jerneja Koćevarja pri zaslišanju prič.
Neutemeljena je trditev zahteve, da bi bil obdolženec v Republiki Italiji, ki je članica Evropske unije, enako dosegljiv kot v Republiki Sloveniji, zaradi česar je odreditev pripora zoper njega nepotrebna. Za zagotovitev navzočnosti obdolženca, ki se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, je mogoče odrediti različne ukrepe, med drugim tudi ukrep prisilne privedbe. Če se obdolženec nahaja v drugi državi članici Evropske unije, zoper njega tega ukrepa ni mogoče odrediti. Njegovo navzočnost je mogoče zagotoviti z izdajo Evropskega pripornega naloga, ki pa ga je mogoče izdati le v primeru, da je zoper obdolženca odrejen pripor.