Sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil vložen ugovor, ne predstavlja sodne odločbe, na podlagi katere bi bilo dopustno izdati sklep o zavarovanju s predhodno odredbo.
Po določbi 14. člena ZVarDod gre pravica do varstvenega dodatka uživalcu pokojnine od dneva pridobitve pravice do pokojnine, če je vložil zahtevo za njegovo priznanje v šestih mesecih od dneva vročitve odločbe o pravici do pokojnine. Ker je tožnica pridobila pravico do pokojnine s 1. 4. 2009, zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka pa je vložila dne 17. 9. 2009, gre tožnici pravica do varstvenega dodatka od dneva pridobitve pravice do pokojnine, torej od 1. 4. 2009 dalje.
prepozna pritožba – vročilnica kot izkaz osebne vročitve
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je obsojenec 3.2.2015 prejel tudi poziv za plačilo stroškov v višini 6.567,84 EUR po pravnomočnem sklepu z dne 17.11.2014 iz katerega izhaja, da mu je bil določen petnajstdnevni rok za plačilo. Pred potekom tega roka je obsojeni D.K. vložil pritožbo zoper sklep z dne 17.11.2014, ki je bila z izpodbijanim sklepom kot prepozna zavržena. Pritožba obsojenca je vsebovala tudi predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka oziroma prošnjo za plačilo v obrokih, o čemer pa sodišče prve stopnje še ni odločilo, bo pa to moralo storiti, saj je predlog vložen v roku iz četrtega odstavka 95. člena ZKP.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – MEDIJSKO PRAVO
VSL0081436
OZ člen 125, 125/1. ZASP člen 130, 156, 156/1, 156/2. ZMed člen 12, 12/3.
sorodne pravice – nadomestilo za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov – tarifa – skupni sporazum – pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije – prenos pogodbe – singularno nasledstvo – univerzalno nasledstvo – vpis v razvid medijev
Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. odstavek 125. člena OZ). Do prenosa obveznosti iz „inter partes“ razmerij na tretje osebe lahko pride na temelju zakona ali soglasja vpletenih strank.
Zmotno je pritožbeno stališče, da podlago obveznosti plačila nadomestila za vsak posamezen program predstavlja 1. odstavek 130. člena ZASP. Način izračunavanja nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, se določi s tarifo (1. odstavek 156. člena ZASP), ki je vsebovana v skupnem sporazumu med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov (2. odstavek 156. člena ZASP).
Po 275. členu ZPIZ-1 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami OZ (prvi odstavek 190. člena OZ). V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala sporni znesek (prišlo je do preplačila predčasne pokojnine), zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZDR člen 79, 126, 126/2. OZ člen 45, 46, 49, 94, 95, 95/1.
poslovodna oseba - direktor - razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - izplačilo dobička - bonusa - plačilo za delo - obveznost plačila - plačilo za poslovno uspešnost - zmota
Tožnik (generalni direktor prodajnega področja) je s toženo stranko sklenil dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi (sporazum). Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imel tožnik pravico do letnega bonusa v višini 45 % letne plače za planirano realizacijo ciljev, v skladu z aktom delodajalca o nagrajevanju menendžmenta. Tožnik na tej podlagi uveljavlja plačilo letnega bonusa za sporno leto, ki mu ga tožena stranka ni izplačala. Iz sporazuma izhaja, da je tožnik s podpisom tega sporazuma izrecno izjavil, da iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki nima nobenih dodatnih zahtevkov, razen tistih, ki so izrecno dogovorjeni s tem sporazumom ter da so obveznosti tožene stranke do tožnika v celoti poravnane z izpolnitvijo obveznosti po tem sporazumu. Tožnik se s podpisom sporazuma pravici do bonusa ni odpovedal. Gre za pravico iz delovnega razmerja, ki je tožniku sukcesivno nastajala celotno sporno leto, ko je delal na delovnem mestu generalnega direktorja prodajnega področja. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da pravdni stranki s podpisom sporazuma nista posegli v plačo tožnika, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik upravičen do plače za sporno leto, je upravičen tudi do bonusa.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb, vendar si kljub temu svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je potrebno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči (274. člen ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi spremenjene organizacije dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene delavce.
Razdelitev nalog delovnega mesta, ki je bilo ukinjeno, na ostale zaposlene, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delavcu se je obseg dela po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku povečal z 10 % na 80 %, vendar to ne zadostuje za zaključek, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
soglasje za podaljšan obratovalni čas – upravičena zmota – dela prosti dnevi – dejansko stanje – dopustnost pritožbe
Pritožnik bi z zatrjevano neupravičeno zmoto, ker je kršitelj dolgoleten gostinec, lahko zamajal odločitev sodišča prve stopnje, če bi bil kršitelj zaradi prekrška storjenega v enakih okoliščinah že kdaj prej obravnavan. Tega pa pritožnik ne trdi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč velika večina prebivalstva Republike Slovenije dneve, ki so sicer v zakonu opredeljeni zgolj kot dela prosti dnevi, dojema kot praznike saj so kot dela prosti dnevi opredeljeni krščanski verski prazniki (gre za izvedbo ustavne ločenosti države in verskih skupnosti) in med njimi ne dela razlik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0073523
ZPP člen 214, 214/3, 454, 454/2. OZ člen 51, 54, 55, 58.
spor majhne vrednosti – priznano dejstvo – spremenjene trditve stranke – neizvedba naroka – nesubstanciran dokazni predlog – nedovoljeni pritožbeni razlogi – konkludentno podaljšanje (sprememba) pogodbe – aneks – oblika pogodbe – dogovorjena oblika – sankcija, če pogodba nima potrebne oblike – forma ad probationem – forma od valorem – teorija realizacije
Za sklenitev pogodbe se praviloma ne zahteva nikakršna oblika (51. člen OZ), vendar pa se šteje, da, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje (54. člen OZ). Skladno z 2. odstavkom 55. člena OZ pa je pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Da bi bila pisnost aneksa pogoj za veljavno podaljšanje pogodbe nobena stranka ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil aneks predviden zgolj zaradi interesa strank, torej dokaznih namenov (zagotovitve gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja), in ni bil pogoj za veljavnost podaljšanja pogodbe.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - prehod procesnega dokaznega bremena - plačilo stroškov elektrike - neupravičena obogatitev
Do prehoda procesnega dokaznega bremena (še) ni prišlo. Glede na to, da je toženka med drugim (obrazloženo) prerekala trditev, da se računi na nanašajo na njeno stanovanje in da je bil tožnik tisti, ki jih je (iz lastnih sredstev) plačal, je bilo tako trditveno breme (kdaj je plačila izvršil, s katerimi sredstvi in na kakšen način in da je odjemno mesto odjemno mesto za toženkino stanovanje) kot tudi dokazno (materialno in procesno) breme glede teh spornih dejstev na njem.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbijanje domnev – običajen rok izpolnitve – trditveno in dokazno breme
Upnik (tožena stranka) se lahko brani na temelju 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če trdi (in po potrebi dokaže), da je izpodbijano pravno dejanje pripeljalo do izpolnitve, ki je bila opravljena v med strankama običajnem roku. Zanesljivo merilo za običajen rok izpolnitve je povprečen rok izpolnitve. Če je prišlo do izpolnjevanja z zamudo, mora trditi, kakšna je bila povprečna zamuda v obdobju pred nastopom insolventnosti. Poleg tega mora tudi trditi, da je bila izpolnitev za (vsako) njegovo konkretno terjatev takšna, da običajen rok izpolnitve ni bil prekoračen.
Medtem ko dolžnik (tožeča stranka) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja temelja domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, nosi upnik (tožena stranka) trditveno in dokazno breme za obrambo po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP.
Pri drugi tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne nezmožnosti za delo. Zato tožbeni zahtevek, da se druga tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu
Tožnica je bila s strani tožene stranke (delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu) napotena na delo k uporabniku po štirih napotnicah. Uporabnik je v decembru 2013 zmanjšal naročilo glede števila napotenih delavcev tožene stranke, med katerimi je bila tudi tožnica. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi tožena stranka morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem po seznamu uporabnika, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka pri sestavi seznama delavcev pri zmanjšanju naročil nima vpliva, ker ga vedno sestavi uporabnik. Naloga tožene stranke kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je le zagotovitev dela. Tožena stranka je po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala za tožnico najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, vendar brezuspešno. Poslovni razlog je torej nastopil pri toženi stranki kot delodajalcu tožnice, zato ni pomemben poslovni razlog pri uporabniku. Tožena stranka je tako dokazala, da je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - invalid - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Delovno mesto svetovalec revizorja ni ustrezno delovno mesto, glede na tožnikove omejitve pri delu, ki so posledica invalidnosti III. kategorije. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da bi morala tožena stranka zanj sistemizirala delovno mesto v skladu z odločbo, torej za delovno mesto za 8-urni delavnik, glede na to, da delo, ki ga je tožnik opravljal, ustreza le manjšemu segmentu dela revizorja, ki ga ta lahko opravi sam. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstaja dolžnost tožene stranke sistemizirati delovno mesto za delo, ki se lahko opravi v krajšem delovnem času, za polni delovni čas. Tudi če je tožena stranka vsa leta tožniku omogočala delo vnašanja in razvrščanja podatkov in pobud s področja lokalne samouprave v tabele, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za delo, ki glede na svoj obseg in naravo ne zahteva posebne sistemizacije. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z delovnim mestom, na katerega bi lahko premestila tožnika z delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za revidiranje.
Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za sporno obdobje, zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011 (z vročitvijo odločbe). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.
Sodišče pri prisoji pravične denarne odškodnine upošteva tako subjektivne navedbe oškodovanca - tožnika, kot tudi objektivne ugotovitve, ki izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke.
vrnitev v prejšnje stanje – zamuda roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program – odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je predlog potrebno zavreči kot nedovoljen. Storilec je namreč vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program, kot pa je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemelji le zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnopravnega roka, kamor spada tudi rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program.