ZGD-1 člen 264. ZGO-1 člen 148. ZUP člen 298, 298/1.
odškodnina zaradi ravnanja članov uprave gospodarske družbe - pravno priznana škoda - škoda za nespoštovanja inšpekcijske odločbe - protipravnost - kršitev predpisov - možnost naknadne legalizacije - prosta podjetniška presoja - odgovornost uprave za skladnost poslovanja s predpisi - namen denarne kazni - prevalitev plačila denarne kazni
Pri ravnanju poslovodstva ni protipravnosti, če so izpolnjene predpostavke za uporabo pravila proste podjetniške presoje.
Strošek plačila denarne kazni, kadar gre za denarno kazen, ki jo je v ustreznem postopku izrekel državni organ, ni pravno priznana škoda, ki bi jo lahko naslovniki denarnih kazni uveljavljali v odškodninskem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - invalid - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Delovno mesto svetovalec revizorja ni ustrezno delovno mesto, glede na tožnikove omejitve pri delu, ki so posledica invalidnosti III. kategorije. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da bi morala tožena stranka zanj sistemizirala delovno mesto v skladu z odločbo, torej za delovno mesto za 8-urni delavnik, glede na to, da delo, ki ga je tožnik opravljal, ustreza le manjšemu segmentu dela revizorja, ki ga ta lahko opravi sam. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstaja dolžnost tožene stranke sistemizirati delovno mesto za delo, ki se lahko opravi v krajšem delovnem času, za polni delovni čas. Tudi če je tožena stranka vsa leta tožniku omogočala delo vnašanja in razvrščanja podatkov in pobud s področja lokalne samouprave v tabele, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za delo, ki glede na svoj obseg in naravo ne zahteva posebne sistemizacije. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z delovnim mestom, na katerega bi lahko premestila tožnika z delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za revidiranje.
plačilo plače - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Ker je bila s sodbo na podlagi pripoznave ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je tožnik upravičen do plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do katere pa sicer ni prišlo. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo plače za čas nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave utemeljen.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/2, 39/3, 51, 51/3, 53, 53/3.
delna pokojnina - odmera - starostna pokojnina
Tožena stranka je pokojninsko osnovo pravilno ugotovila in pravilno izračunala delno pokojnino. Pri odmeri pokojnine sicer ni upoštevala nadomestila plače, ki ga je tožnik prejel kot član Državnega sveta RS, vendar pa je s tem v zvezi sodna izvedenka ugotovila, da upoštevanje plače, ki jo je tožnik prejel kot državni svetnik, ne vpliva na višino pokojninske osnove, ker ta leta niso zajeta v najugodnejših zaporednih 18 letih.
Tožena stranka je pri odmeri pravilno upoštevala 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti (moški) oziroma po dopolnitvi 61 let starosti (ženske), pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi navedene starosti. Tožniku je bila tako pokojnina, upoštevaje navedeno določbo, pravilno povečana za 7,2 %.
vrnitev v prejšnje stanje – zamuda roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program – odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je predlog potrebno zavreči kot nedovoljen. Storilec je namreč vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program, kot pa je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemelji le zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnopravnega roka, kamor spada tudi rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program.
ZFPPIPP člen 121, 384, 384/2, 398, 398/3. ZPP člen 108, 339, 339/2, 339/2-14.
postopek osebnega stečaja - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - predlog za odpust obveznosti - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja - nepopoln predlog - nekonkretiziran sklep o dopolnitvi - nerazumljiv sklep - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje navedlo, da dolžnica svojega predloga za začetek postopka ni dopolnila tako, kot ji je bilo naloženo s sklepom z dne 16. 2. 2015. V 1. točki izreka tega sklepa je sodišče prve stopnje dobesedno povzelo vsebino 2. odstavka 384. člena ZFPPIPP, v 2. točki izreka pa je povzelo vsebino določila 3. odstavka 398. člena ZFPPIPP ter nekaterih drugih določil tega zakona. Tak sklep pa je nekonkretiziran, razen v tistem delu 2. točke izreka, kjer sodišče poziva dolžnico, naj navede upnike in dolžne zneske tem upnikom (kar pa je dolžnica že storila, kot je razvidno iz 2. stani njenega predloga). Zaradi nekonkretiziraznosti sklepa o dopolnitvi tudi ni jasno, kaj je imelo sodišče prve stopnje v mislih, ko je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da dolžnica svojega predloga „ni dopolnila tako, kot ji je bilo naloženo s sklepom o dopolnitvi“. Takega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj je nerazumljiv.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - ustrezna zaposlitev
Tožnik je opravljal delo na rektoratu tožene stranke na delovnem mestu samostojni strokovni delavec. Zaradi ukinitve tega delovnega mesta je prenehala potreba po delu tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Zato tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni utemeljen.
soglasje za podaljšan obratovalni čas – upravičena zmota – dela prosti dnevi – dejansko stanje – dopustnost pritožbe
Pritožnik bi z zatrjevano neupravičeno zmoto, ker je kršitelj dolgoleten gostinec, lahko zamajal odločitev sodišča prve stopnje, če bi bil kršitelj zaradi prekrška storjenega v enakih okoliščinah že kdaj prej obravnavan. Tega pa pritožnik ne trdi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč velika večina prebivalstva Republike Slovenije dneve, ki so sicer v zakonu opredeljeni zgolj kot dela prosti dnevi, dojema kot praznike saj so kot dela prosti dnevi opredeljeni krščanski verski prazniki (gre za izvedbo ustavne ločenosti države in verskih skupnosti) in med njimi ne dela razlik.
ZDR člen 79, 126, 126/2. OZ člen 45, 46, 49, 94, 95, 95/1.
poslovodna oseba - direktor - razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - izplačilo dobička - bonusa - plačilo za delo - obveznost plačila - plačilo za poslovno uspešnost - zmota
Tožnik (generalni direktor prodajnega področja) je s toženo stranko sklenil dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi (sporazum). Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imel tožnik pravico do letnega bonusa v višini 45 % letne plače za planirano realizacijo ciljev, v skladu z aktom delodajalca o nagrajevanju menendžmenta. Tožnik na tej podlagi uveljavlja plačilo letnega bonusa za sporno leto, ki mu ga tožena stranka ni izplačala. Iz sporazuma izhaja, da je tožnik s podpisom tega sporazuma izrecno izjavil, da iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki nima nobenih dodatnih zahtevkov, razen tistih, ki so izrecno dogovorjeni s tem sporazumom ter da so obveznosti tožene stranke do tožnika v celoti poravnane z izpolnitvijo obveznosti po tem sporazumu. Tožnik se s podpisom sporazuma pravici do bonusa ni odpovedal. Gre za pravico iz delovnega razmerja, ki je tožniku sukcesivno nastajala celotno sporno leto, ko je delal na delovnem mestu generalnega direktorja prodajnega področja. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da pravdni stranki s podpisom sporazuma nista posegli v plačo tožnika, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik upravičen do plače za sporno leto, je upravičen tudi do bonusa.
Tožeča stranka bi morala postaviti zahtevek na vrnitev tistega, kar je tožena stranka na podlagi izpodbitega pravnega posla prejela, razen v primeru, če takšna vrnitev ni več mogoča (ker je stvar uničena ali spojena z drugo stvarjo tako, da stvari brez poškodbe ni več mogoče ločiti). V tej zvezi je pravno nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da vrnitveni zahtevek v obravnavani zadevi ni mogoč, ker izročena stvar sama po sebi nima nobene funkcije, saj lahko deluje le skupaj s preostalim delom (ki pa ni zaobsežen v predmetnem zahtevku).
začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe –sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe – obstoj nevarnosti - neznatna škoda
Upnik, ki predlaga začasno odredbo, mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, ali pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. Tudi če se upnik v oporo predlagane začasne odredbe sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, to je na neznatno škodo, mu je s tem olajšano le dokazovanje subjektivne nevarnosti, vendar pa ga to ne razbremenjuje dolžnosti ponuditi ustrezne trditvene podlage o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (tako tudi VSL I Cpg 1082/2014 in VSL III Cp 425/2007).
Nedopustno in v nasprotju z namenom začasne odredbe bi bilo nuditi takšno obliko sodnega varstva upniku, za katerega terjatev ne obstojijo prav nobene okoliščine, ki bi kazale na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kakorkoli onemogočena ali znatno otežena, pa čeprav bi s takšno začasno odredbo toženi stranki nastala le neznatna škoda. Ker tožeča stranka trditev o obstoju nevarnosti, ki v bistvu substancirajo začasno odredbo kot sredstvo zavarovanja, ni navedla, je njen predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženca. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je potrebno njegovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0073523
ZPP člen 214, 214/3, 454, 454/2. OZ člen 51, 54, 55, 58.
spor majhne vrednosti – priznano dejstvo – spremenjene trditve stranke – neizvedba naroka – nesubstanciran dokazni predlog – nedovoljeni pritožbeni razlogi – konkludentno podaljšanje (sprememba) pogodbe – aneks – oblika pogodbe – dogovorjena oblika – sankcija, če pogodba nima potrebne oblike – forma ad probationem – forma od valorem – teorija realizacije
Za sklenitev pogodbe se praviloma ne zahteva nikakršna oblika (51. člen OZ), vendar pa se šteje, da, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje (54. člen OZ). Skladno z 2. odstavkom 55. člena OZ pa je pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Da bi bila pisnost aneksa pogoj za veljavno podaljšanje pogodbe nobena stranka ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil aneks predviden zgolj zaradi interesa strank, torej dokaznih namenov (zagotovitve gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja), in ni bil pogoj za veljavnost podaljšanja pogodbe.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
Pri drugi tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne nezmožnosti za delo. Zato tožbeni zahtevek, da se druga tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Pritožnik si napačno razlaga zakonsko določbo, da mu je bilo neutemeljeno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (z veljavnostjo za kategorijo A1 in A2), ker je prekršek storil z vozilom B kategorije. Zakon o prekrških v tretjem odstavku 22. člena namreč določa, da sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje, s katerim je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk, če voznik v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu.
Odgovornemu uredniku ni treba objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navajajo oziroma prikazujejo druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnil navedbe v objavljenem besedilu.
Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za sporno obdobje, zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011 (z vročitvijo odločbe). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.