redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu
Tožnica je bila s strani tožene stranke (delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu) napotena na delo k uporabniku po štirih napotnicah. Uporabnik je v decembru 2013 zmanjšal naročilo glede števila napotenih delavcev tožene stranke, med katerimi je bila tudi tožnica. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi tožena stranka morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem po seznamu uporabnika, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka pri sestavi seznama delavcev pri zmanjšanju naročil nima vpliva, ker ga vedno sestavi uporabnik. Naloga tožene stranke kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je le zagotovitev dela. Tožena stranka je po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala za tožnico najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, vendar brezuspešno. Poslovni razlog je torej nastopil pri toženi stranki kot delodajalcu tožnice, zato ni pomemben poslovni razlog pri uporabniku. Tožena stranka je tako dokazala, da je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZDR člen 79, 126, 126/2. OZ člen 45, 46, 49, 94, 95, 95/1.
poslovodna oseba - direktor - razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - izplačilo dobička - bonusa - plačilo za delo - obveznost plačila - plačilo za poslovno uspešnost - zmota
Tožnik (generalni direktor prodajnega področja) je s toženo stranko sklenil dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi (sporazum). Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imel tožnik pravico do letnega bonusa v višini 45 % letne plače za planirano realizacijo ciljev, v skladu z aktom delodajalca o nagrajevanju menendžmenta. Tožnik na tej podlagi uveljavlja plačilo letnega bonusa za sporno leto, ki mu ga tožena stranka ni izplačala. Iz sporazuma izhaja, da je tožnik s podpisom tega sporazuma izrecno izjavil, da iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki nima nobenih dodatnih zahtevkov, razen tistih, ki so izrecno dogovorjeni s tem sporazumom ter da so obveznosti tožene stranke do tožnika v celoti poravnane z izpolnitvijo obveznosti po tem sporazumu. Tožnik se s podpisom sporazuma pravici do bonusa ni odpovedal. Gre za pravico iz delovnega razmerja, ki je tožniku sukcesivno nastajala celotno sporno leto, ko je delal na delovnem mestu generalnega direktorja prodajnega področja. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da pravdni stranki s podpisom sporazuma nista posegli v plačo tožnika, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik upravičen do plače za sporno leto, je upravičen tudi do bonusa.
PRAVO DRUŽB - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022429
OZ člen 352, 353. ZGD-1 člen 505, 523, 523/3. ZPP člen 13, 14.
odškodninska odgovornost poslovodje - sklep skupščine o vložitvi tožbe - predpostavke za uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe proti poslovodji - enoosebna družba
V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1). Na podlagi tretjega odstavka 523. člena ZGD-1 velja enako za eno osebno družbo z omejeno odgovornostjo.
Sklep družbenika je glede na citirana zakonska določila tedaj materialnopravna predpostavka za uveljavljanje terjatve, kakršna je obravnavana, takšno pa je stališče tudi sodne prakse (VSL I Cpg 898/2012, VSL II Cpg 335/2011 in III Ips 30/2012).
plačilo plače - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Ker je bila s sodbo na podlagi pripoznave ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je tožnik upravičen do plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do katere pa sicer ni prišlo. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo plače za čas nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave utemeljen.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/2, 39/3, 51, 51/3, 53, 53/3.
delna pokojnina - odmera - starostna pokojnina
Tožena stranka je pokojninsko osnovo pravilno ugotovila in pravilno izračunala delno pokojnino. Pri odmeri pokojnine sicer ni upoštevala nadomestila plače, ki ga je tožnik prejel kot član Državnega sveta RS, vendar pa je s tem v zvezi sodna izvedenka ugotovila, da upoštevanje plače, ki jo je tožnik prejel kot državni svetnik, ne vpliva na višino pokojninske osnove, ker ta leta niso zajeta v najugodnejših zaporednih 18 letih.
Tožena stranka je pri odmeri pravilno upoštevala 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti (moški) oziroma po dopolnitvi 61 let starosti (ženske), pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi navedene starosti. Tožniku je bila tako pokojnina, upoštevaje navedeno določbo, pravilno povečana za 7,2 %.
Po določbi 14. člena ZVarDod gre pravica do varstvenega dodatka uživalcu pokojnine od dneva pridobitve pravice do pokojnine, če je vložil zahtevo za njegovo priznanje v šestih mesecih od dneva vročitve odločbe o pravici do pokojnine. Ker je tožnica pridobila pravico do pokojnine s 1. 4. 2009, zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka pa je vložila dne 17. 9. 2009, gre tožnici pravica do varstvenega dodatka od dneva pridobitve pravice do pokojnine, torej od 1. 4. 2009 dalje.
Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za sporno obdobje, zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011 (z vročitvijo odločbe). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.
Sodišče pri prisoji pravične denarne odškodnine upošteva tako subjektivne navedbe oškodovanca - tožnika, kot tudi objektivne ugotovitve, ki izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbijanje domnev – običajen rok izpolnitve – trditveno in dokazno breme
Upnik (tožena stranka) se lahko brani na temelju 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če trdi (in po potrebi dokaže), da je izpodbijano pravno dejanje pripeljalo do izpolnitve, ki je bila opravljena v med strankama običajnem roku. Zanesljivo merilo za običajen rok izpolnitve je povprečen rok izpolnitve. Če je prišlo do izpolnjevanja z zamudo, mora trditi, kakšna je bila povprečna zamuda v obdobju pred nastopom insolventnosti. Poleg tega mora tudi trditi, da je bila izpolnitev za (vsako) njegovo konkretno terjatev takšna, da običajen rok izpolnitve ni bil prekoračen.
Medtem ko dolžnik (tožeča stranka) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja temelja domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, nosi upnik (tožena stranka) trditveno in dokazno breme za obrambo po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0073523
ZPP člen 214, 214/3, 454, 454/2. OZ člen 51, 54, 55, 58.
spor majhne vrednosti – priznano dejstvo – spremenjene trditve stranke – neizvedba naroka – nesubstanciran dokazni predlog – nedovoljeni pritožbeni razlogi – konkludentno podaljšanje (sprememba) pogodbe – aneks – oblika pogodbe – dogovorjena oblika – sankcija, če pogodba nima potrebne oblike – forma ad probationem – forma od valorem – teorija realizacije
Za sklenitev pogodbe se praviloma ne zahteva nikakršna oblika (51. člen OZ), vendar pa se šteje, da, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje (54. člen OZ). Skladno z 2. odstavkom 55. člena OZ pa je pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Da bi bila pisnost aneksa pogoj za veljavno podaljšanje pogodbe nobena stranka ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil aneks predviden zgolj zaradi interesa strank, torej dokaznih namenov (zagotovitve gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja), in ni bil pogoj za veljavnost podaljšanja pogodbe.
Odgovornemu uredniku ni treba objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navajajo oziroma prikazujejo druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnil navedbe v objavljenem besedilu.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – DAVKI
VSL0066656
ZASP člen 130, 153, 159, 159/4, 168, 168/2, 168/3. OZ člen 4, 132, 165, 190, 190/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006). Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005).
kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov – nadomestilo za uporabo fonogramov – pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma – dolžnost sklepanja pogodb – povrnitev škode in civilna kazen – civilni delikt – neupravičena pridobitev – višina nadomestila – skupni sporazum o višini nadomestil – tarifa – plačilo DDV – predmet obdavčitve – škoda – zakonske zamudne obresti – stroški terenskega preverjanja – pravila o delitvi prihodka – enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih – prekrški – dolžnost uporabnikov do obveščanja
Zaradi obeh prej navedenih, posredno na odločanje o civilni kazni vplivajočih odločb VS RS in samega učinka visoke tarife iz T 2005, je svojo sodno prakso glede civilne kazni spremenilo tudi pritožbeno sodišče. Odločilo je, da je v takšnih okoliščinah, kot so že bile opisane v tej zadevi, primerna civilna kazen v višini 10 % od nadomestila po tarifi iz T 2005. Zahtevku tožeče stranke je bilo že ugodeno do višine 719,95 EUR, kar presega takšno civilno kazen, do katere bi bila tožeča stranka upravičena po spremenjeni sodni praksi.
Po določbi 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost III. kategorije med drugim podana, če zavarovanec zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno. Takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi. Zato je tožnica zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, o pravici in višini denarne dajatve (delnega nadomestila na tem pravnem temelju), pa bo odločeno s posebno odločbo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006279
ZKP člen 502, 502a, 502c.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – podaljšanje začasnega zavarovanja – spremenjene okoliščine
Ker je podana tudi nevarnost, da bo družba M. d.o.o. razpolagala s svojim premoženjem, tako da ga bo skrila oziroma odtujila in s tem precej otežila odvzem protipravne pridobljene premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica s pritožbo ne more uspeti s trditvijo, da ima „družba in tudi sam njen direktor še veliko drugega premoženja, da se bo lahko izterjalo vse kar se bo na koncu tega postopka pokazalo kot morebitna protipravna premoženjska korist“. Če ta pritožbena navedba drži, pritožbeno sodišče napotuje pritožnico, da v skladu z drugim odstavkom 502.c člena ZKP vloži predlog za odreditev novega načina zavarovanja namesto obstoječega.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – skrajšani postopek – navzočnost na glavni obravnavi – sojenje v nenavzočnosti – pogoji za sojenje v nenavzočnosti – pravica do obrambe – priprava obrambe – izvajanje dokazov
Glede na to, da je bila opravljena vročitev vabila obdolžencu na glavno obravnavo po sodnih organih Srbije in da je bil obdolženi takrat v zaporu, kot navaja njegov zagovornik, torej nedvomno sodnim organom Srbije dosegljiv, ni nikakršnega razloga za dvom, da vročitev vabila v resnici ne bi bila tudi opravljena.
Vročitev stranki neposredno se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, po ustaljeni sodni praksi ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Višje sodišče glede na navedbe sodišča prve stopnje, da je tretja prejela pozivni sklep 3. 11. 2014, in glede na podatke v spisu ne more preizkusiti pravilnosti vročanja pozivnega sklepa pooblaščencu tretje v skladu z določbo 1. odstavka 137. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Nenazadnje že sama pritožbena navedba, da obsojenec kupuje plovilo, ki ga potrebuje za začetek dejavnosti, kaže, da ne drži obsojenčeva trditev, da nima premoženja in prihodkov in da ne more plačati zaostale preživnine, niti delno ne. Če obsojenec kupuje plovilo, pomeni, da neka denarna sredstva ima, vendar jih noče uporabiti za plačilo preživninskih obveznosti. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde.
V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov (t. i. informativni dokaz). Predlog po izvedbi informativnega dokaza je dopusten le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih mora zatrjevati v okviru svojega trditvenega bremena.