KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006191
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo zaključkov le na podlagi "golega" prepričanja oškodovanke, da je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje, ampak je do tega prišlo na podlagi dejstev, ki jih je glede obravnavanega dogodka nanizala oškodovanka ter drugih okoliščin primera, ki vodijo do zanesljivega spoznanja, da je obdolženka bila tista, ki je poškodovala osebni avtomobil oškodovanke.
vrnitev v prejšnje stanje – zamuda roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program – odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je predlog potrebno zavreči kot nedovoljen. Storilec je namreč vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program, kot pa je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemelji le zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnopravnega roka, kamor spada tudi rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbijanje domnev – običajen rok izpolnitve – trditveno in dokazno breme
Upnik (tožena stranka) se lahko brani na temelju 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če trdi (in po potrebi dokaže), da je izpodbijano pravno dejanje pripeljalo do izpolnitve, ki je bila opravljena v med strankama običajnem roku. Zanesljivo merilo za običajen rok izpolnitve je povprečen rok izpolnitve. Če je prišlo do izpolnjevanja z zamudo, mora trditi, kakšna je bila povprečna zamuda v obdobju pred nastopom insolventnosti. Poleg tega mora tudi trditi, da je bila izpolnitev za (vsako) njegovo konkretno terjatev takšna, da običajen rok izpolnitve ni bil prekoračen.
Medtem ko dolžnik (tožeča stranka) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja temelja domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, nosi upnik (tožena stranka) trditveno in dokazno breme za obrambo po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP.
V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov (t. i. informativni dokaz). Predlog po izvedbi informativnega dokaza je dopusten le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih mora zatrjevati v okviru svojega trditvenega bremena.
začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe –sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe – obstoj nevarnosti - neznatna škoda
Upnik, ki predlaga začasno odredbo, mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, ali pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. Tudi če se upnik v oporo predlagane začasne odredbe sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, to je na neznatno škodo, mu je s tem olajšano le dokazovanje subjektivne nevarnosti, vendar pa ga to ne razbremenjuje dolžnosti ponuditi ustrezne trditvene podlage o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (tako tudi VSL I Cpg 1082/2014 in VSL III Cp 425/2007).
Nedopustno in v nasprotju z namenom začasne odredbe bi bilo nuditi takšno obliko sodnega varstva upniku, za katerega terjatev ne obstojijo prav nobene okoliščine, ki bi kazale na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kakorkoli onemogočena ali znatno otežena, pa čeprav bi s takšno začasno odredbo toženi stranki nastala le neznatna škoda. Ker tožeča stranka trditev o obstoju nevarnosti, ki v bistvu substancirajo začasno odredbo kot sredstvo zavarovanja, ni navedla, je njen predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.
Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za sporno obdobje, zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011 (z vročitvijo odločbe). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.
Sodišče pri prisoji pravične denarne odškodnine upošteva tako subjektivne navedbe oškodovanca - tožnika, kot tudi objektivne ugotovitve, ki izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. S tem, ko je postala nova odločba pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, izpodbijana v tem socialnem sporu, izgubila pravni učinek. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev z negativno uskladitvijo pokojnin, ni več mogoče izkazovati pravnega interesa za izplačilo razlike v pokojnini, niti za akcesorno denarno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.
časovne meje pravnomočnosti - izterjava preživnine - ugovor
V sporih iz razmerij med starši in otroki, kamor sodi tudi postopek, iz katerega izvira izvršilni naslov v obravnavani izvršilni zadevi (spor o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok) lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena ZPP (414. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Če bi tožena stranka (kupec) res merila na to, da se njena kupnina zniža, potem dobavljenih stvari ne bi smela vrniti in bi morala izjaviti tudi, za koliko se naj zniža kupnina. Ker tega ni storila, kupnina ni bila znižana.
Nenazadnje že sama pritožbena navedba, da obsojenec kupuje plovilo, ki ga potrebuje za začetek dejavnosti, kaže, da ne drži obsojenčeva trditev, da nima premoženja in prihodkov in da ne more plačati zaostale preživnine, niti delno ne. Če obsojenec kupuje plovilo, pomeni, da neka denarna sredstva ima, vendar jih noče uporabiti za plačilo preživninskih obveznosti. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde.
soglasje za podaljšan obratovalni čas – upravičena zmota – dela prosti dnevi – dejansko stanje – dopustnost pritožbe
Pritožnik bi z zatrjevano neupravičeno zmoto, ker je kršitelj dolgoleten gostinec, lahko zamajal odločitev sodišča prve stopnje, če bi bil kršitelj zaradi prekrška storjenega v enakih okoliščinah že kdaj prej obravnavan. Tega pa pritožnik ne trdi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč velika večina prebivalstva Republike Slovenije dneve, ki so sicer v zakonu opredeljeni zgolj kot dela prosti dnevi, dojema kot praznike saj so kot dela prosti dnevi opredeljeni krščanski verski prazniki (gre za izvedbo ustavne ločenosti države in verskih skupnosti) in med njimi ne dela razlik.
Pri drugi tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne nezmožnosti za delo. Zato tožbeni zahtevek, da se druga tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0073523
ZPP člen 214, 214/3, 454, 454/2. OZ člen 51, 54, 55, 58.
spor majhne vrednosti – priznano dejstvo – spremenjene trditve stranke – neizvedba naroka – nesubstanciran dokazni predlog – nedovoljeni pritožbeni razlogi – konkludentno podaljšanje (sprememba) pogodbe – aneks – oblika pogodbe – dogovorjena oblika – sankcija, če pogodba nima potrebne oblike – forma ad probationem – forma od valorem – teorija realizacije
Za sklenitev pogodbe se praviloma ne zahteva nikakršna oblika (51. člen OZ), vendar pa se šteje, da, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje (54. člen OZ). Skladno z 2. odstavkom 55. člena OZ pa je pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Da bi bila pisnost aneksa pogoj za veljavno podaljšanje pogodbe nobena stranka ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil aneks predviden zgolj zaradi interesa strank, torej dokaznih namenov (zagotovitve gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja), in ni bil pogoj za veljavnost podaljšanja pogodbe.
Tožeča stranka bi morala postaviti zahtevek na vrnitev tistega, kar je tožena stranka na podlagi izpodbitega pravnega posla prejela, razen v primeru, če takšna vrnitev ni več mogoča (ker je stvar uničena ali spojena z drugo stvarjo tako, da stvari brez poškodbe ni več mogoče ločiti). V tej zvezi je pravno nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da vrnitveni zahtevek v obravnavani zadevi ni mogoč, ker izročena stvar sama po sebi nima nobene funkcije, saj lahko deluje le skupaj s preostalim delom (ki pa ni zaobsežen v predmetnem zahtevku).
ZGD-1 člen 264. ZGO-1 člen 148. ZUP člen 298, 298/1.
odškodnina zaradi ravnanja članov uprave gospodarske družbe - pravno priznana škoda - škoda za nespoštovanja inšpekcijske odločbe - protipravnost - kršitev predpisov - možnost naknadne legalizacije - prosta podjetniška presoja - odgovornost uprave za skladnost poslovanja s predpisi - namen denarne kazni - prevalitev plačila denarne kazni
Pri ravnanju poslovodstva ni protipravnosti, če so izpolnjene predpostavke za uporabo pravila proste podjetniške presoje.
Strošek plačila denarne kazni, kadar gre za denarno kazen, ki jo je v ustreznem postopku izrekel državni organ, ni pravno priznana škoda, ki bi jo lahko naslovniki denarnih kazni uveljavljali v odškodninskem postopku.
Pri tožnici obstaja III. kategorija invalidnosti, brez potrebe po časovni razbremenitvi, s potrebo po fizičnih stvarnih razbremenitvah, kakor so bile ugotovljene s strani sodnega izvedenca. Zato tožničine pritožbene navedbe, da bi bila pri delu potrebna tudi časovna razbremenitev, niso utemeljene.