ZDR člen 79, 126, 126/2. OZ člen 45, 46, 49, 94, 95, 95/1.
poslovodna oseba - direktor - razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - izplačilo dobička - bonusa - plačilo za delo - obveznost plačila - plačilo za poslovno uspešnost - zmota
Tožnik (generalni direktor prodajnega področja) je s toženo stranko sklenil dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi (sporazum). Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imel tožnik pravico do letnega bonusa v višini 45 % letne plače za planirano realizacijo ciljev, v skladu z aktom delodajalca o nagrajevanju menendžmenta. Tožnik na tej podlagi uveljavlja plačilo letnega bonusa za sporno leto, ki mu ga tožena stranka ni izplačala. Iz sporazuma izhaja, da je tožnik s podpisom tega sporazuma izrecno izjavil, da iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki nima nobenih dodatnih zahtevkov, razen tistih, ki so izrecno dogovorjeni s tem sporazumom ter da so obveznosti tožene stranke do tožnika v celoti poravnane z izpolnitvijo obveznosti po tem sporazumu. Tožnik se s podpisom sporazuma pravici do bonusa ni odpovedal. Gre za pravico iz delovnega razmerja, ki je tožniku sukcesivno nastajala celotno sporno leto, ko je delal na delovnem mestu generalnega direktorja prodajnega področja. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da pravdni stranki s podpisom sporazuma nista posegli v plačo tožnika, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik upravičen do plače za sporno leto, je upravičen tudi do bonusa.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbijanje domnev – običajen rok izpolnitve – trditveno in dokazno breme
Upnik (tožena stranka) se lahko brani na temelju 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če trdi (in po potrebi dokaže), da je izpodbijano pravno dejanje pripeljalo do izpolnitve, ki je bila opravljena v med strankama običajnem roku. Zanesljivo merilo za običajen rok izpolnitve je povprečen rok izpolnitve. Če je prišlo do izpolnjevanja z zamudo, mora trditi, kakšna je bila povprečna zamuda v obdobju pred nastopom insolventnosti. Poleg tega mora tudi trditi, da je bila izpolnitev za (vsako) njegovo konkretno terjatev takšna, da običajen rok izpolnitve ni bil prekoračen.
Medtem ko dolžnik (tožeča stranka) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja temelja domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, nosi upnik (tožena stranka) trditveno in dokazno breme za obrambo po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0073523
ZPP člen 214, 214/3, 454, 454/2. OZ člen 51, 54, 55, 58.
spor majhne vrednosti – priznano dejstvo – spremenjene trditve stranke – neizvedba naroka – nesubstanciran dokazni predlog – nedovoljeni pritožbeni razlogi – konkludentno podaljšanje (sprememba) pogodbe – aneks – oblika pogodbe – dogovorjena oblika – sankcija, če pogodba nima potrebne oblike – forma ad probationem – forma od valorem – teorija realizacije
Za sklenitev pogodbe se praviloma ne zahteva nikakršna oblika (51. člen OZ), vendar pa se šteje, da, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje (54. člen OZ). Skladno z 2. odstavkom 55. člena OZ pa je pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Da bi bila pisnost aneksa pogoj za veljavno podaljšanje pogodbe nobena stranka ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil aneks predviden zgolj zaradi interesa strank, torej dokaznih namenov (zagotovitve gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja), in ni bil pogoj za veljavnost podaljšanja pogodbe.
Sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil vložen ugovor, ne predstavlja sodne odločbe, na podlagi katere bi bilo dopustno izdati sklep o zavarovanju s predhodno odredbo.
Po določbi 14. člena ZVarDod gre pravica do varstvenega dodatka uživalcu pokojnine od dneva pridobitve pravice do pokojnine, če je vložil zahtevo za njegovo priznanje v šestih mesecih od dneva vročitve odločbe o pravici do pokojnine. Ker je tožnica pridobila pravico do pokojnine s 1. 4. 2009, zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka pa je vložila dne 17. 9. 2009, gre tožnici pravica do varstvenega dodatka od dneva pridobitve pravice do pokojnine, torej od 1. 4. 2009 dalje.
Po določbi 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost III. kategorije med drugim podana, če zavarovanec zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno. Takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi. Zato je tožnica zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, o pravici in višini denarne dajatve (delnega nadomestila na tem pravnem temelju), pa bo odločeno s posebno odločbo.
Tožeča stranka bi morala postaviti zahtevek na vrnitev tistega, kar je tožena stranka na podlagi izpodbitega pravnega posla prejela, razen v primeru, če takšna vrnitev ni več mogoča (ker je stvar uničena ali spojena z drugo stvarjo tako, da stvari brez poškodbe ni več mogoče ločiti). V tej zvezi je pravno nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da vrnitveni zahtevek v obravnavani zadevi ni mogoč, ker izročena stvar sama po sebi nima nobene funkcije, saj lahko deluje le skupaj s preostalim delom (ki pa ni zaobsežen v predmetnem zahtevku).
Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za sporno obdobje, zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011 (z vročitvijo odločbe). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.
Sodišče pri prisoji pravične denarne odškodnine upošteva tako subjektivne navedbe oškodovanca - tožnika, kot tudi objektivne ugotovitve, ki izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke.
prepozna pritožba – vročilnica kot izkaz osebne vročitve
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je obsojenec 3.2.2015 prejel tudi poziv za plačilo stroškov v višini 6.567,84 EUR po pravnomočnem sklepu z dne 17.11.2014 iz katerega izhaja, da mu je bil določen petnajstdnevni rok za plačilo. Pred potekom tega roka je obsojeni D.K. vložil pritožbo zoper sklep z dne 17.11.2014, ki je bila z izpodbijanim sklepom kot prepozna zavržena. Pritožba obsojenca je vsebovala tudi predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka oziroma prošnjo za plačilo v obrokih, o čemer pa sodišče prve stopnje še ni odločilo, bo pa to moralo storiti, saj je predlog vložen v roku iz četrtega odstavka 95. člena ZKP.
Odgovornemu uredniku ni treba objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navajajo oziroma prikazujejo druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnil navedbe v objavljenem besedilu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu
Tožnica je bila s strani tožene stranke (delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu) napotena na delo k uporabniku po štirih napotnicah. Uporabnik je v decembru 2013 zmanjšal naročilo glede števila napotenih delavcev tožene stranke, med katerimi je bila tudi tožnica. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi tožena stranka morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem po seznamu uporabnika, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka pri sestavi seznama delavcev pri zmanjšanju naročil nima vpliva, ker ga vedno sestavi uporabnik. Naloga tožene stranke kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je le zagotovitev dela. Tožena stranka je po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala za tožnico najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, vendar brezuspešno. Poslovni razlog je torej nastopil pri toženi stranki kot delodajalcu tožnice, zato ni pomemben poslovni razlog pri uporabniku. Tožena stranka je tako dokazala, da je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
javni uslužbenec - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - ustrezna zaposlitev
Sprememba sistemizacije ter ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavljata organizacijski razlog, ki je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-2, 54. ZDR-1 člen 118, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v tožničinem primeru navedeni zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan glede prve pogodbe, ni pa bil podan v začetnem obdobju, na katerega se je nanašala druga pogodba o zaposlitvi za določen čas, ker v tem času tožnica ni nadomeščala odsotne delavke, saj je opravljala dela in naloge na vsebinsko drugih področjih kot začasno odsotna delavka. Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila tako sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Zato je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - zavarovalna doba
Tožnica (ki je bila ob vložitvi zahteve stara že več kot 63 let) je dopolnila 14 let in 21 dni zavarovalne dobe, in ne 15 let zavarovalne dobe, kot to zahteva ZPIZ-1 v tretjem odstavku 36. člena za pridobitev pravice do starostne pokojnine ženske pri starosti 63 let. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. S tem, ko je postala nova odločba pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, izpodbijana v tem socialnem sporu, izgubila pravni učinek. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev z negativno uskladitvijo pokojnin, ni več mogoče izkazovati pravnega interesa za izplačilo razlike v pokojnini, niti za akcesorno denarno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.
Po 275. členu ZPIZ-1 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami OZ (prvi odstavek 190. člena OZ). V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala sporni znesek (prišlo je do preplačila predčasne pokojnine), zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – MEDIJSKO PRAVO
VSL0081436
OZ člen 125, 125/1. ZASP člen 130, 156, 156/1, 156/2. ZMed člen 12, 12/3.
sorodne pravice – nadomestilo za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov – tarifa – skupni sporazum – pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije – prenos pogodbe – singularno nasledstvo – univerzalno nasledstvo – vpis v razvid medijev
Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. odstavek 125. člena OZ). Do prenosa obveznosti iz „inter partes“ razmerij na tretje osebe lahko pride na temelju zakona ali soglasja vpletenih strank.
Zmotno je pritožbeno stališče, da podlago obveznosti plačila nadomestila za vsak posamezen program predstavlja 1. odstavek 130. člena ZASP. Način izračunavanja nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, se določi s tarifo (1. odstavek 156. člena ZASP), ki je vsebovana v skupnem sporazumu med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov (2. odstavek 156. člena ZASP).