ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4, 34, 34/1, 34/1-4. ZUP člen 271.
upravni postopek - pravno sredstvo
Pouk o pravnem sredstvu je napačen. Zoper izpodbijani sklep, ki ga je izdal organ prve stopnje, upravni spor torej ni dovoljen ter je sodišče tožbo zato zavrglo. Ker se je tožnik ravnal po napačnem pouku o pravnem sredstvu in je vložil tožbo namesto pritožbe, mu zato rok 15 dni za pritožbo zoper izpodbijani sklep začne teči prvega dne po vročitvi tega sklepa sodišča.
Carinski zakon (CZ) določa, da se carinsko upravni postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije (2. odstavek 45. člena CZ). Isti zakon v 3. členu določa, da pomeni carinska deklaracija vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka. Drugače kot v splošnem upravnem postopku, ki se sicer na podlagi določbe 6. člena CZ uporablja tudi v carinskem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno, je v CZ urejena sprememba zahteve, torej carinske deklaracije. V 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ je določeno, da spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora.
kraj opravljene storitve - davek od prometa storitev
V primerih oprostitve plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV gre za zakup in najem pomorskih plovil iz podtočke a), torej plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti, torej gre zakup in najem pomorskih plovil z namenom opravljati prevozno storitev (za plovbo na odprtem morju), ne pa za dajanje v nadaljnji najem. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnik oddal jadrnico v najem zaradi oddajanja v podnajem, kar ni oproščeno plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, saj gre za drug pravni posel (drugačen promet), kot je zajet v 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV. Tudi po presoji sodišča ne gre v obravnavanem primeru sklenjeno pogodbo obravnavati po ZPNP s predmetom prevozne storitve, temveč kot najem, ki ima namen nadaljnjega dajanja v najem oziroma zakup, kar pa ni oproščeno plačila DDV po navedenem členu.
drugi osebni prejemki - davek od dobička pravnih oseb
Po določbi 21. člena takrat veljavnega Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 6/91 do 19/93), ki se po določbi 64. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96, dalje: ZDDPO) uporablja za davčne zavezance, ki so na dan uveljavitve tega zakona uveljavljali olajšavo po prej veljavnem zakonu in jo lahko uveljavljajo do poteka dobe, se prizna davčna olajšava tistim davčnim zavezancem, ki pričnejo s poslovanjem na območjih, ki so s predpisi o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot taka območja. Gledano z vidika namena, ki ga navedena določba zasleduje, je po mnenju sodišča odločilno prav dejstvo, kje zavezanec opravlja dejavnost, ne pa morda, kje je njegov sedež.
ZUP člen 82, 229, 82, 229. ZGO-1 člen 64, 70, 64, 70.
gradbeno dovoljenje
Iz določb ZGO-1, ki se nanašajo na udeležbo stranskih udeležencev v postopku, izhaja, da so ti v manj ugodnem položaju kot investitorji, saj morajo okoliščino, da jim gre status stranskega udeleženca, izkazati z zahtevnejšim dokazom glede obsega vplivnega območja, kot ga mora predložiti investitor. Iz navedenih razlogov je treba določbo 82. člena ZUP razlagati v korist osebe, ki želi pridobiti ekspertno mnenje. Po vpogledu v vlogo prizadetih strank tudi sodišče ugotavlja, da so navedbe v njej zadostna podlaga, da se jima omogoči vpogled in preslikavo upravnih spisov, vključno z izročitvijo kopije spornega upravnega dovoljenja (82. in 229. člen ZUP). Ne more biti sporno, da se šele na podlagi podatkov o pogojih predvidene gradnje lahko pripravi ekspertno mnenje po vsebini in v roku, kot je to določeno v 3. odstavku 70. člena ZGO-1. Roka iz 3. in 4. odstavka 70. člena ZGO-1 pa po mnenju sodišča nista prekluzivna roka, kot to zmotno zatrjuje tožnik, temveč učinkujeta od tedaj, ko je bila oseba, ki ekspertnega menja ni predložila k vlogi, na to pomanjkljivost in njeno pravno posledico posebej opozorjena po določbah 67. člena ZUP.
upravni postopek - postopek za postavitev pod skrbništvo in postopek za postavitev skrbnika - skrbnik za poseben primer - status stranke v postopku
Postopek postavitve skrbnika za posebni primer se začne in vodi po uradni dolžnosti na podlagi 216. člena ZZZDR. Besedilo navedenega določila namreč jasno in nedvoumno nalaga centru za socialno delo, da začne in vodi takšne postopke, torej gre za postopek po uradni dolžnosti, kjer pa so najbližji sorodniki, člani gospodinjstva in sosedje dolžni obvestiti center za socialno delo o tem, da je treba nekoga postaviti pod skrbništvo ali da mu je potrebna kakšna oblika varstva, ki jo daje center za socialno delo (2. alinea 217. člena ZZZDR). Položaj stranke v upravnem postopku za postavitev skrbnika za posebni ima primer oseba, ki se ji postavlja skrbnik zaradi varovanja njenih pravic in pravnih koristi, kot tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker prevzema določene obveznosti, kot jih nalaga ZZZDR. Ker pa tožnica z odločbo centra za socialno delo z dne 6. 12. 2003 ni prevzela nobenih dodatnih obveznosti k tistim, ki jih ima že na podlagi prejšnjih dveh odločb, ne more imeti položaja stranke v postopku v zvezi z odločbo z dne 6. 12. 2003.
ZID člen 15, 15/1, 15, 15/1. ZZDT člen 11, 30, 30/3, 4, 4/7, 9, 11, 30, 30/3, 4, 4/7, 9. ZIN člen 5, 5.
ukrep inšpektorja za delo
Ravnanje tožeče stranke je treba šteti za prepuščanje delavcev, ker to izhaja iz dovoljenj Zavoda RS za zaposlovanje, ki so bila izdana na podlagi 9. in 11. člena ZZDT. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka sklepala pogodbe v zvezi s sprejetimi delavci, za katera je pridobila dovoljenja za zaposlitev, z drugimi delodajalci. Tožeča stranka je prepustila delavce v smislu 7. odstavka 4. člena ZZDT. Upravno sodišče RS se je v sklepu z dne 21.4.2004 postavilo na stališče, da je bil postopek uveden in odločba prvostopnega organa izdana v javnem interesu. Na takšno pravno stališče se je sodišče oprlo tudi v tem upravnem sporu, ker bi drugačno stališče bilo v nasprotju s pravnim stališčem, ki ga je v tej zadevi že sprejelo Vrhovno sodišče.
Po določilu 2. odstavka 254. člena ZUP mora organ druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Po ustaljeni upravno-sodni praksi v zvezi s tem določilom velja: če ima tožeča stranka v pritožbenem postopku pomembne pritožbene ugovore, odločba, ki ne upošteva določila 2. odstavka 254. člena ZUP, pomeni kršitev določila 25. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
Javna korist je lahko prizadeta le v kolikor je konkretna odločitev v škodo javne koristi. V kolikor pa je zahtevek v celoti v sferi stranke, njeno neuveljavljanje obresti ni v škodo javne koristi.
ZDDPO člen 12, 12. ZDDV člen 40. ZUP člen 214, 214.
upravni postopek - davek na dodano vrednost
Sodišče se sicer strinja s pravnimi podlagami, s katerimi tožena stranka utemeljuje svoje stališče, vendar pa meni, da je bilo dejansko stanje v zvezi z verodostojnostjo oziroma neverodostojnostjo spornih dveh računov v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljeno, zato davčna organa na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje svoje odločitve nista mogla zakonito opreti. Novo navajanje razlogov za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV na naroku, češ da na spornih dveh računih ni datuma opravljene storitve, je tožbena novota in je sodišče zato ni upoštevalo.
Na pravni podlagi, ki jo citira že tožena stranka (7. točka 1. odstavka 24. člena ZPD), je potem pravilen tudi zaključek, da je zaradi neupoštevanja vstopninskih žetonov davčna osnova prenizko izkazana in da jo je treba popraviti. Davek se vedno obračuna od davčne osnove. Realizacija in s tem davčna osnova pa se pri igrah na srečo nikoli ne ugotavlja po vsaki izvedeni igri, ampak dnevno in zato je tudi obračun davka možen šele takrat - ob koncu igralnega dneva. Nemožnost obračuna torej ni pravne, ampak dejanske narave. Zato je tudi po presoji sodišča utemeljeno, da se glede na zakonsko zahtevo obračun opravi takrat, ko je to najprej mogoče. To pa je nedvomno ob koncu igralnega dneva, ko se itak izračunava dnevna realizacija posameznih iger na srečo, in ne šele konec meseca, kot je sestavljala obračun tožeča stranka. Sodišče se strinja s toženo stranko, da predpisi o prometnem davku negativne davčne osnove ne poznajo in da je treba v primeru, če je vrednost vplačil manjša od dobitkov, upoštevati, da je davčna osnova 0. Kar se tiče opisanega načina izračunavanja, pa se "davčna osnova" po povedanem sprva res izračuna za vsako vrsto iger posebej, kar pa še ni dovolj. Davčna osnova namreč ni le izračun kot tak, namenjen sam sebi, ampak podlaga za obračun davka in je torej treba davke tudi obračunati in nato plačati od davčne osnove, ugotovljene na predpisan način, ne pa od seštevka posameznih izračunanih "osnov" oziroma razlike med njimi.
Pojem "neizbrani kandidat" iz drugega stavka 6. odstavka 65. člena ZJU je treba razlagati v tem smislu, da lahko upravni spor zoper odločbo posebne natečajne komisije o izbiri določenega kandidata sproži tudi tisti, ki je sicer bil izbran s strani posebne natečajne komisije, ni pa bil v nadaljnjem postopku izbran s strani pristojnega funkcionarja. Odločba o izbiri kandidatov se mora vročiti vsem izbranim kandidatom in tistim, ki niso bili izbrani, kateri pa morajo poleg sklepa prejeti tudi odločbo iz 6. odstavka 65. člena ZJU. Stranka, ki izkaže pravni interes v smislu ZJU, ima možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju iz določila 2. odstavka 82. člena ZJU in na podlagi določila 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Učinkovitega pravnega sredstva za stranko tudi ni v X. poglavju ZJU. Pojem "vročitve" iz določila 1. odstavka 26. člena ZUS je treba v tovrstnih sporih razlagati širše, kot to velja za upravne akte. Zavrženje tožbe zoper odločbo o imenovanju na položaj kot prepozno pa ne pomeni, da je tožnik s tem tudi izgubil pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri. V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega razpisa za opravljanje določenega dela, je sodišče že postavilo pravilo, da sodišče opravlja strogo presojo izpodbijanega akta z vidika spoštovanja procesnih in materialno-pravnih pravil, medtem ko je sodišče v presoji izpolnjevanja dejanskih (razpisnih) pogojev s strani kandidatov strogo le v tistem delu, v katerem razpisani pogoji izvirajo iz zakona ali splošno sprejetih standardov in so objektivizirani. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna. V obrazložitvi manjka del, v katerem tožena stranka po vsebini (s smiselno uporabo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) utemelji ugotovitve glede tistih razpisnih pogojev, ki po naravi stvari to zahtevajo, saj njihova narava zahteva določeno utemeljitev in natančno navedbo, na podlagi, katerih listin ali pravnih določb je tožena stranka opravila presojo.
obračun davkov in prispevkov - davek na dodano vrednost
Pravilnik določa, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV (1. odstavek 2.a člena); za odškodnino pa se med drugim šteje tudi povračilo škode zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni pridobil nikakršnega blaga oziroma ni prejel nikakršne storitve (3. točka 2. odstavka 2.a člena Pravilnika). Kaj se za potrebe obračuna in plačila DDV šteje kot odškodnina, določajo torej predpisi, ki urejajo DDV. Iz podatkov v upravnih spisih, zlasti ugotovitev prvostopnega davčnega organa nedvoumno izhaja, da je tožnik s sporazumom o razvezi prodajne pogodbe z nasprotno stranko izrecno dogovoril plačilo pogodbene kazni, katero je tudi dobil plačano, kar potrjuje s strani tožnika izdan račun, ki kot vsebino poslovnega dogodka navaja plačilo pogodbene kazni. Tako ni dvoma, da predstavlja plačilo, ki ga je tožnik prejel, pogodbeno kazen, ne pa odškodnino.
ZUS člen 67, 67/2. ZAzil člen 63b, 1, 39, 39/2, 63b, 1, 39, 39/2.
azil
Glede pripadnosti določeni družbeni skupini za konkretni primer velja, da zaradi priimka in tožnikovih dobrih odnosov s prebivalci BIH ne glede na njihovo etično in versko pripadnost, tožnika ni mogoče šteti za pripadnika določene družbene skupine v smislu ZAzil. Pri tej interpretaciji si je sodišče pomagalo z usmeritvijo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki v določenih primerih v zvezi z ugotavljanjem pripadnosti določeni družbeni skupini, četudi ne gre za inherentno, nespremenljivo lastnost posameznikov ali bistveni element identitete, vesti ali uresničevanja določene temeljne človekove pravice, dopušča možnost, da se posameznike šteje za pripadnike določene družbene skupine v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS-MP, št. 9/92), če jih družba v izvorni državi šteje za posebno skupino s specifičnimi karakteristikami (na primer: nosilci določenih poklicev, lastniki trgovin). Preganjanja v izvorni državi ni, če je preganjanje omejeno na določeno področje te države, torej če je mogoče uporabiti institut notranje razselitve, ki pa ga je tožena stranka v konkretnem primeru tudi uporabila. Institut notranje razselitve je treba šteti kot del pojma "utemeljen strah pred preganjanjem" in je zato sestavni del pogojev iz določila 1. člena ZAzil, čeprav ZAzil izrecno ne govori o tem pravnem institutu. Prosilcu za azil tako ne gre zaščita po ZAzil, če je razumno zahtevati od prosilca za azil, da bi se lahko naselil v drugem delu države, kjer ni realnega strahu pred preganjanjem glede na splošne okoliščine v tem delu države in osebne lastnosti prosilca za azil. Na uporabo instituta notranje razselitve usmerja države članice Evropske unije tudi Direktiva Sveta ES št. 2004/83/EC v določilu člena 8. Smiselna uporaba tega principa v zvezi z azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Zgolj priloženi članki brez konkretne utemeljitve razlogov, da institut notranje razselitve za tožnika ni možno uporabiti, nimajo dokazne vrednosti. Poleg tega tožnik tudi ne utemeljuje, zakaj člankov z dne 25. 2. 2004 in 13. 3. 2004 ni mogel predložiti že v upravnem postopku, ampak jih prilaga šele v upravnem sporu.
ZUS člen 59, 59/1. ZUreP-1 člen 95, 98, 100, 95, 98, 100.
razlastitev
Glede na to, da Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), ki je bil podlaga za razlastitev v času, ko je bil uveljavljen lokacijski načrt, ni vezal vložitve zahteve za razlastitev na rok uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, kot to velja za sedanjo ureditev, po določbi 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, bi zato moral po presoji sodišča rok za vložitev zahteve za razlastitev v tem primeru začeti teči od uveljavitve zakona, ne pa od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta.
Tožena stranka bi morala upoštevati, po napotilih Vrhovnega sodišča RS, Uredbo Sveta EU št. 343/2003 in bi morala ugotoviti, katera država članica je odgovorna za obravnavanje tožnikove vloge za azil. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na podatek, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije, ki je bila na podlagi Odloka o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1, ki je začel veljati 20. 7. 2002, varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. V času ponovnega odločanja pa tožena stranka ni upoštevala, da je s 1. 5. 2004 Republika Slovenija postala članica Evropske unije tako kot je tudi Republika Avstrija. Določila ZAzil opredeljujejo kaj pomeni varna tretja država in določajo pri tem pogoje (6. alinea 1. odstavka 2. člena ZAzil), vsi trije pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno s tem, da varno tretjo državo določi Vlada RS (2. odstavek 2. člena ZAzil). Ravno tretji pogoj (3. točka 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil), ki govori, da je varna tretja država tista, ki "se vanjo prosilec lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil" pomeni, da je potrebno uporabiti določila Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003, ker ta govori o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
Sodišče je že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 sprejelo stališče, da je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63.a členu ZAzil. Tožena stranka ima prav, ko si je pri interpretaciji pojma preganjanja pomagala z določilom 9. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Vendar je sodišče toženo stranko že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 opozorilo, da Direktiva za določitev statusa begunca lahko služi kot pomagalo pri interpretaciji, če je tožena stranka natančna pri uporabi besedila Direktive za določitev statusa begunca. Po določilu točke a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca mora biti dejanje preganjanja zadosti resno tako po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS, št. 33/94). Po določilu točke b) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca pa se kot akt preganjanja lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to določa točka a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca.
ZAzil člen 42, 42/1, 42/1-2, 42, 42/1, 42/1-2. ZUP člen 97, 97.
vročanje - azil
Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZAzil se morajo med drugim vabila obvezno vročati prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Tožnica v tej fazi postopka ni imela pooblaščenca, zato bi morala tožena stranka vabilo vročiti tožnici osebno. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica nepismena, vendar iz prošnje za azil izhaja, da se je večkrat podpisala na prošnji za azil, podpisala je tudi registracijski list ter prilogo A, podpisala je tudi obrazec za prejem brošure z naslovom: informacije za prosilce za azil v RS. Iz podatkov upravnega spisa tako izhaja, da kljub nepismenosti se je tožnica tam, kjer je bilo potrebno, podpisovala. Na vročilnici, ki dokazuje in potrjuje samo vročitev, pa je, po presoji sodišča, podpis naslovnika v fotokopiji, vročevalec pa ni na vročilnico zapisal nobene opombe, kot to predvideva 2. in 3. odstavek 97. člena ZUP. Ker pa obstaja dvom o pravilnosti vročitve vabila tožnici, se ne more šteti, da je bilo vabilo tožnici vročeno (2. odstavek 32. člena ZAzil).
Po presoji sodišča pa bi morala tožena stranka v zvezi z razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni poklonila verodostojnosti tožnikovi izpovedbi in navedbam v njegovi prošnji za azil, tožnika ponovno zaslišati in ga seznaniti s svojimi ugotovitvami. Tožena stranka je vezana na načela postopka in pri tem mora ugotoviti resnično stanje stvari ter preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo (5. odstavek 24. člena ZAzil), to pa lahko doseže le tako, da da tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka ugotovila in ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP v zvezi s 23. členom ZAzil). Le z varovanjem načel postopka bo tožena stranka lahko odločila, ali obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav ali ne in tako odločila, ali so podani razlogi za priznanje azila po Ženevski konvenciji ali ne. Tožnik je navedel več dogodkov, in sicer da so ga približno 15-krat privedli na policijsko postajo, ko so bila zborovanja stranke V..., omenil je dogodek z njegovim avtomobilom ter da je načelnik policije Albanec. Tožena stranka ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih tožnik navaja. Tožena stranka pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi tožnika ni preučila razmer v mestu oziroma vasi, od koder prihaja tožnik oziroma ni navedla, zakaj teh podatkov ni mogla pridobiti. Ocene stanja v okolju, od koder prihaja tožnik oziroma v sami izvorni državi, pa ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. (Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 422/03 z dne 10. 7. 2003, točka 7 obrazložitve.)