Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
Pogodba o opravljanju storitev, ki so jo sklenili prva in druga toženka, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ), predmet dogovorjenih obveznosti pa je bilo opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih bo prva toženka zagotavljala drugi toženki. Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Takšnih del pri drugi toženki ni opravljala kot družba izvajalka ali podizvajalka, ki bi preko svojih zaposlenih organizirala in vodila takšno delo, temveč je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku).
Poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč tudi na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke).
To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj. To pa ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nižje plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.
Okoliščina, da ima tožnica pred sodiščem prve stopnje vloženo podobno oziroma identično tožbo kot drug tožnik, ki je v sorodstvenem razmerju z bivšo sodnico in predsednico sodišča prve stopnje, ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, tretja toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in tretja toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model tretje toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko.
Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
obstoj delovnega razmerja - prikrito delovno razmerje - dejansko delovno razmerje - zloraba pravic
Prva in tretja toženka sta tožnika v svojem usklajenem delovanju prikrajšali za delovno razmerje pri tretji toženki in do pravic iz tega naslova, kar utemeljeno uveljavlja v tem sporu.
ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2, 44, 44/1, 44/1-13.
otroški dodatek - oprostitev plačila dohodnine - regres za letni dopust - vštevanje v davčno osnovo - davčno upoštevni odhodki - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Pri regresu za letni dopust gre za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato ga je treba upoštevati v okviru dohodkovnega položaja družine pri priznavanju pravic iz javnih sredstev.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko.
Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/1, 4/2. ZMZ-1 člen 48, 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a-2.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - osebni razgovor - begosumnost - zavrnitev pritožbe
Za odreditev ukrepa omejitve gibanja opustitev oprave takojšnjega osebnega razgovora neposredno po pridržanju ne more biti odločilno. Ker ne obstoji niti dolžnost organa, da nemudoma po izreku pridržanja že tudi opravi dejanje v postopku, potrebno za ugotovitev okoliščin, na katerih temelji prošnja in katerih vir oziroma sredstvo je begosumni prosilec za mednarodno zaščito, pa to v pritožnikovi zadevi ne more imeti vpliva niti na odločitev, da pridržanje traja do prenehanja razlogov. Način vodenja postopka odločanja o prošnji je lahko pomemben za presojo dovolj skrbnega ravnanja organa, da se pridržanje omeji na nujno potrebni čas za opravo dejanj v postopku, s čimer preneha razlog za nadaljnje izvrševanje ukrepa. Vendar pa samo to, da s prosilcem ni opravljen osebni razgovor takoj po pridržanju, samo zase še ne kaže na opustitev dolžnega ravnanja odločevalca po vodenju hitrega in koncentriranega postopka, ki le na tak način zadosti tudi zakonski zahtevi po prednostni obravnavi prošenj pridržanega prosilca iz 48. člena ZMZ-1.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - sojenje po sodniku posamezniku - odstop od sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali obrazložitev izpodbijane sodbe ustreza kriterijem obrazložitve o enostavnem pravnem in dejanskem stanju, ki naj bi opravičevalo sojenje po sodniku posamezniku (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1), kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019?
OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00062967
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 8, 15, 15/2, 39. ZTP člen 1, 1/4, 15, 15/3, 40, 40/3, 42a-42e. ZDIJZ člen 1, 1/1, 1a, 1a/1, 15, 31. ZKP člen 235, 235-1, 260, 295. OZ člen 133, 133/1. ZPP člen 1.
tajni podatki - varstvo tajnih podatkov - izdaja tajnih podatkov - pravica do svobode izražanja - varstvo svobode izražanja - varstvo ustavnih vrednot - kolizija ustavnih pravic - test sorazmernosti - praktična konkordanca - poseg v svobodo izražanja - prepovedni in odstranitveni zahtevek - pravica do pravnega varstva - dopuščena revizija - delna ugoditev reviziji
Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe.
Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP.
Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji med navedenimi vrednotami in svobodo izražanja tožene stranke. Tožeča stranka na ta način ne nastopa z avtoriteto oblastnega organa temveč le predlaga, da sodišče v sodnem postopku med prirejenima strankama odloči o dopustnosti predlaganega posega v ustavno varovano pravico tožene stranke. Če pravni red ne omogoča druge pravne poti za odločanje o tej koliziji, so temu najbližja splošna pravila, ki urejajo način reševanja sporov iz civilnopravnih razmerij, v katerih sta stranki sodnega postopka prirejeni in pravila postopka omogočajo, da sodišče v kontradiktornem postopku odloči o navedeni koliziji. Upoštevati je treba, da je tožena stranka izdajatelj javnega medija, preko katerega uresničuje ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Uveljavljeni prepoved in odstranitev pa pomenita poseg v pravico do svobode izražanja tožene stranke. To pomeni, da se v sodnem postopku odloča o mejah uresničevanja navedene subjektivne, ustavno varovane pravice tožene stranke v okoliščinah primera. V dani konstelaciji je razmerje med tožečo in toženo stranko podobno civilnopravnemu razmerju, ker se odloča o mejah uresničevanja subjektivne pravice, četudi se to vprašanje zastavlja z vidika varovanja javnega interesa v razmerju do ustavne pravice. Zato redna pot pravnega varstva, ki se zagotavlja v pravdnem postopku, ni izključena.
Zgolj varstvo na področju kaznovalnega prava s svojim posteriornim učinkom ne omogoča učinkovitega varstva tožeče stranke pred (šele) grozečimi škodnimi posledicami razkritja tajnega podatka. Takšno varstvo pa je ob izpolnjenih predpostavkah omogočeno na podlagi prvega odstavka 133. člena OZ.
ZDRS člen 13. Uredba o spremembi Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (2013) člen 3, 3/1.
predlog za dopustitev revizije - pravni interes - pomembno pravno vprašanje - obseg revizijske presoje - zavrženje predloga
Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na dveh razlogih, predlog pa se nanaša le na en razlog. Ker revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, to za konkretni primer pomeni, da tista izmed pravnih podlag iz sodbe sodišča prve stopnje, glede katere predlagateljica ni izpostavila pomembnega pravnega vprašanja v obravnavanem predlogu za dopustitev revizije, ne bi mogla biti predmet revizijskega preizkusa po dopuščeni reviziji. Predlagateljica si tako z izpostavljenim vprašanjem in odgovorom nanj v nastali pravni situaciji ne more izboljšati pravnega položaja - doseči spremembe prvostopenjske sodbe - kljub morda ugotovljenemu zmotnemu stališču Upravnega sodišča glede pravilnosti uporabe uredbe.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/2, 40/3, 40/4. ZMZ-1 člen 64. ZUS-1 člen 77.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi - nove okoliščine - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde
Iz stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z naknadno prošnjo (to je slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 poimenoval kot ponovno prošnjo) razvidno, da je zanjo upoštevaje člen 2(q) Direktive 2013/324 (Procesna direktiva) značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na člen 40(2) navedene direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Šele če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) iste direktive nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
ZMZ-1 v tretjem odstavku 64. člena določa, da so lahko novi dokazi ali dejstva obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Glede na navedeno organ po prejemu naknadne (oziroma ponovne) prošnje preveri upoštevnost navedb o novih dejstvih ali predloženih novih dokazih najprej z vidika časa njihovega nastanka, torej, ali so nastali (se pojavili) po izdaji predhodne odločitve, v primeru zgodnejšega obstoja, to je v času prvega postopka, pa še, ali je do opustitve njihovega navajanja ali predlaganja prišlo po prosilčevi krivdi.
To, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbi spregledalo pritožničino stališče o neupravičeni opustitvi navedb, je imelo za posledico, da je izostala (tudi) celovita presoja upoštevnosti predloženih "starih" dokazov, ki naj bi potrdili te navedbe. Tudi zanje je pomembno, ali so za zakasnitev pri njihovi predložitvi obstajali razlogi, ki jih ni mogoče pripisati tožniku, to je dogodkom, na katere ni imel vpliva in mu torej v tej zvezi ni mogoče pripisati krivde. V tem pogledu se kot pomembno kaže vprašanje, ali za nekrivdno ravnanje zadošča tožnikovo prepričanje, katere navedbe in dokazi bodo zadostovali za uspeh v postopku (npr. v prvem postopku predložena tiralica), pa se to prepričanje kasneje ni uresničilo, ter tudi, ali so obstajale kakršnekoli ovire za pošiljanje dokumentov tožniku že v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito in ne šele, ko je prejel zavrnilno odločbo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062841
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4,9/5. URS člen 19, 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - delna ugoditev pritožbi - presoja po uradni dolžnosti
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za pridržanje izpolnjena kumulativno, in sicer ne le ob izreku tega ukrepa, ampak ves čas njegovega učinkovanja (do prenehanja razlogov). Navedeno mora upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ko odloča o tožbi zoper sklep o pridržanju, saj se ta nanaša ne samo na odreditev ukrepa, ampak tudi na njegovo trajanje. Kot izhaja iz stališč Sodišča EU, mora sodišče opraviti nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja po uradni dolžnosti, torej tudi če oseba kršitve ne izpostavi. Če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja niso bili ali niso več izpolnjeni, mora osebo takoj izpustiti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84/6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3, 75/3.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - begosumnost - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nejasni razlogi sodbe - samovoljna zapustitev azilnega doma
Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, saj razlogi o odločilnem dejstvu (tj. tožnikovi begosumnosti) niso jasni, nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede begosumnosti pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena.
ZUS-1 člen 1, 2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZUreP-2 člen 194, 194/2, 194/3.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ugotovitev javnega interesa - razlastitev - sklepi občine - zavrnitev pritožbe
Sklepa, s katerima je Občinski svet potrdil razlastitveni elaborat in ugotovil obstoj javnega interesa za uvedbo razlastitvenega postopka, nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj ne vsebujeta odločitve o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak bo na njuni podlagi tožena stranka kot razlastitvena upravičenka šele predlagala uvedbo razlastitvenega postopka, v katerem bo pristojna upravna enota odločila o utemeljenosti predloga (obstoju javne koristi, nujnosti razlastitve in sorazmernostjo med javno koristjo in posegom v lastninsko pravico).
Izpodbijana sklepa tudi nista akta v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ej na tej podlagi Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 89.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - neizkazane in pavšalne trditve
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - begosumnost - delna ugoditev pritožbi - odprava ukrepa po uradni dolžnosti - neprerekana dejstva
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti.
Ker je bil ukrep pridržanja odrejen z namenom, da se s pritožnikom opravi osebni razgovor za ugotovitev potrebnih dejstev, osebni razgovor pa je že bil opravljen, po presoji Vrhovnega sodišča ni več pogoja, ki ga zakon predpisuje za zakonito pridržanje. Toženka je namreč pasivna in ne navaja niti, da dejstva, zaradi katerih je bil potreben razgovor, na tem razgovoru niso bila ugotovljena, niti, da bi bilo treba za ugotovitev relevantnih dejstev opraviti še kakšno procesno dejanje, pri katerem je nujna pritožnikova navzočnost. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje.
URS člen 33. GZ člen 3, 3-7, 35, 35/2, 35/2-3, 43, 43/1, 43/1-6. ZUP člen 147.
gradbeno dovoljenje - izkazana pravica graditi - funkcionalno zemljišče k stavbi - zaznamba postopka po ZVEtL - pridobitev lastninske pravice ex lege - ni predhodno vprašanje
V postopku izdaje gradbenega dovoljenja dejstva, ali je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ali je lastnik kdo drug, ki naj bi to postal ex lege, ni mogoče ugotavljati kot o predhodnem vprašanju.
Pri presoji izpolnjevanja pogoja pravice gradnje iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ se upošteva bodisi vpis lastninske pravice na nepremičnini ne glede na to, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ex lege) vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven, bodisi listina, ki je lahko podlaga za vpis te pravice v zemljiško knjigo (npr. pravnomočna sodna odločba).
Sam tek postopka za ugotovitev lastninske pravice še ne dokazuje, da je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo napačen.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062856
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4, 9/5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - delna ugoditev pritožbi - presoja po uradni dolžnosti
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za pridržanje izpolnjena kumulativno, in sicer ne le ob izreku tega ukrepa, ampak ves čas njegovega učinkovanja (do prenehanja razlogov). Navedeno mora upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ko odloča o tožbi zoper sklep o pridržanju, saj se ta nanaša ne samo na odreditev ukrepa, ampak tudi na njegovo trajanje. Kot izhaja iz stališč Sodišča EU, mora sodišče opraviti nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja po uradni dolžnosti, torej tudi če oseba kršitve ne izpostavi. Če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja niso bili ali niso več izpolnjeni, mora osebo takoj izpustiti.