CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00057559
OZ člen 633. ZDDV-1 člen 76a, 76a-a, 82, 82/1-9, 82/1-10. ZPP člen 243.
plačilo izvedenih del - manjvrednost izvedenih del - strokovno vprašanje - postavitev izvedenca - dokazna ocena izvedenskega mnenja - terjatev iz naslova DDV
Sodišče nima potrebnega znanja, da bi ocenilo vrednost izvedenih del, pa tudi tega, koliko so dela zaradi napak manjvredna. Ravno zato pa je tudi postavilo izvedenca in cenilca gradbene stroke (243. člen ZPP). Pri tem ne gre za prenašanje odločitve na izvedenca, temveč gre za strokovno oceno, ki je sodišče samo ne more dati.
ZFPPIPP člen 48. ZPP člen 298, 298/2. ZDavP-2 člen 85, 85/5, 353a, 353a/4.
začetek postopka osebnega stečaja - načelo koncentracije postopka - načelo hitrosti postopka - preložitev naroka - vročitev - možnosti za pripravo obrambe - skrbnost stranke - predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost - elektronsko vročanje prek portala eDavki - domneva vročitve
Preložitev naroka mora biti izjema, ne pa pravilo. Dopustna je le v primeru, če je izkazana zadostna skrbnost stranke same.
Dolžnik, ki roka za podajo odgovora na vlogo ni izkoristil ter na narok ni pristopil skupaj s pooblaščencem, se zato neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje narok preložiti. Po presojo pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da upravičeni razlogi za preložitev naroka niso podani.
Dolžnik tudi s pritožbenimi navedbami, da mu predizpolnjeni obračun prispevkov za socialno varnost ni bil vročen, ne more uspeti, saj se šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem, ko je davčni organ le-tega odložil v portal eDavki.
DAVKI - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00057171
OZ člen 190, 198, 346. ZIZ člen 270. ZPP člen 7, 212.
zahtevek za plačilo uporabnine - skupno premoženje razvezanih zakoncev - delež na skupnem premoženju - uporaba skupnega premoženja - neuporaba nepremičnine - izključitev iz posesti in souporabe - neprivolitev v prikrajšanje - preprečitev uporabe nepremičnine - nerazdeljena nepremičnina - ugovor zastaranja - zastaranje zahtevka na plačilo uporabnine - splošni petletni zastaralni rok - višina nadomestila (uporabnine) - povprečna tržna najemnina - bruto ali neto znesek - izplačilo bruto zneska - davčni odtegljaj - davčna obveznost - vezanost sodišča na pritožbeni predlog - odločanje v mejah zahtevka - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - obremenitev nepremičnine - konkretna ravnanja dolžnika
Utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine ni odvisna niti od tega, ali je nepremičnina v naravi že razdeljena. Pomembno je le, da je toženec uporabljal celoten objekt, čeprav je imel kot solastnik pravico uporabe prostorov le v mejah svojega idealnega deleža, s čimer je bil obogaten. V skladu z ustaljeno sodno prakso je nadomestilo za takšno korist (t. i. uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.
V sodni praksi se je ustalilo stališče, da se v civilnih postopkih ne odloča (več) o javnopravnih obremenitvah dohodka. Vrhovno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne ali plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da ob izdaji sodbe, s katero je tožencu naloženo plačilo uporabnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Toženec v pritožbi torej pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti tudi o plačilu davka, ki je stvar davčnih organov in davčnih predpisov.
S stopnjo verjetnosti je dokazano, da je toženec pravice tožnice iz naslova skupnega premoženja poskušal omejiti oziroma onemogočiti. Ne more biti nobenega dvoma v zaključek prve stopnje, da toženec deluje v smeri obremenjevanja premoženja in je s tem izkazana tudi subjektivna nevarnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00055967
ZIZ člen 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-9, 55/1-11, 56, 56/1, 56/2. ZPP člen 343, 343/4. ZDavP-2 člen 93, 93/3, 126, 126/6, 126a. OZ člen 335, 335/1. ZUstS člen 21, 21/1, 23, 23/1.
ugovor po izteku roka - davčna izvršba - zastaranje davčne obveznosti - s hipoteko zavarovan davčni dolg - pravni interes za pritožbo - ustavnost zakonske določbe - vrstni red poplačila - vračunavanje plačil
Davčne obveznosti, ki bi sicer absolutno zastarale in jih iz tega razloga v postopku davčne izvršbe ni več mogoče prisilno izterjevati, se še vedno lahko poplačajo, vendar pa le v sodni izvršbi na nepremičnino in pod pogojem, da so zavarovane s hipoteko na tej nepremičnini in da je bil za njihovo izterjavo še pred potekom zastaralnega roka že vložen predlog za izvršbo.
Očitke, da je 126.a člen ZDavP-2 neustaven in praktično izničuje pomen absolutnega zastaranja ter je v nasprotju z Ustavo RS ter v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in s pravno predvidljivostjo, višje sodišče zavrača kot neutemeljene, saj je izjema iz 126.a člena ZDavP-2, ki dopušča možnost poplačila zastaranih, a predhodno s hipoteko zavarovanih davčnih obveznosti v sodni nepremičninski izvršbi, zakonsko določena in že zato ne more biti pravno nepredvidljiva in po mnenju višjega sodišča tudi ne posega v načelo enakosti in v pravico do sodnega varstva. Zastaranje namreč ne pomeni prenehanja obveznosti, temveč z zastaranjem preneha le pravica zahtevati njeno izpolnitev. Temeljno materialnopravno upravičenje upnika torej še vedno obstaja, kar pomeni, da se še vedno poplačuje obstoječa dolžnikova davčna obveznost, za katero zakon izrecno določa izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka oziroma izjemo od prenehanja pravice do izterjave.
Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: stroški postopka pobiranja davka, obresti, davek, denarne kazni in globe in stroški tega postopka.
ZFPPIPP člen 60, 60/1, 60/4, 384, 384/6, 384/6-2. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9, 146, 146/1, 146/2. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3.
prijava terjatve v postopku osebnega stečaja - nepopolna prijava - prerekanje prijavljene terjatve - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - seznam izvršilnih naslovov - stečajni dolžnik - izvršilni naslov - pojasnilna dolžnost
Stališče, da je seznam izvršilnih naslovov (SIN) v skladu z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvršilni naslov, je stališče ustaljene sodne prakse, kar potrjujejo številne sodne odločbe. SIN je v tem primeru samostojen izvršilni naslov, ki vsebuje evidenco že izdanih izvršilnih naslovov, kateri so tudi sami izvršilni naslovi in še niso bili izvršeni.
SPZ člen 150, 150/1.. ZDavP-2 člen 111, 113, 145, 145/2, 145/2-9.. ZIZ člen 3, 243.. ZUS-1 člen 32, 32/1.
davčni dolg - zavarovanje denarne terjatve - zastavna pravica na nepremičnini - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - delno poplačilo dolga - nedeljivost hipoteke
Plačilo, ki je bilo (v okviru davčne izvršbe) opravljeno po izdaji sklepa o zavarovanju, izhajajoč iz načela nedeljivosti hipoteke (prvi odstavek 150. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) ni razlog za prenehanje zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini.
Prav tako na utemeljenost zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da vrednost nepremičnine bistveno presega višino preostanka terjatve.
Na dopustnost dovolitve zavarovanja v predmetni zadevi tudi ne vpliva dejstvo, da je bilo v davčnem postopku predhodno dovoljeno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti s predznambo hipoteke na dolžniku do 1/2 lastnem deležu na nepremičnini z ID znakom del stavbe 1.
Niti 113. člen ZDavP-2 niti 243. člen ZIZ dovolitve zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne pogojujeta z obstojem nevarnosti, da bo izpolnitev onemogočena ali bistveno otežena. Zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini je pogojeno le z obstojem izvršilnega naslova, iz katerega izhaja obstoj terjatve, katere zavarovanje se predlaga.
ZTro-1 člen 1, 1/1, 8, 8/3.. ZFPPIPP-UPB8 člen 325-347.. OZ-UPB1 člen 299, 299/2.
prodaja premoženja v stečajnem postopku - trošarinsko blago - pravno nasledstvo - zavezanec za plačilo trošarine
V 5. poglavju ZFPPIPP je v pododdelku 5.8.2. (členi od 325 do 347) urejena prodaja premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku. Prodaja premoženja stečajnega dolžnika se lahko pravi posamično, lahko pa se premoženje stečajnega dolžnika proda tudi kot poslovna celota zaradi nadaljnjega opravljanja podjema s strani kupca (343. člen ZFPPIPP). V tem primeru preidejo s plačilom kupnine na kupca kot pravnega naslednika stečajnega dolžnika pri podjemu poleg lastninske pravice ali drugih premoženjskih pravic na premoženju, tudi vse pravice, ki so povezane s pravnim položajem stečajnega dolžnika pri opravljanju podjema (koncesije, licence, pravice na podlagi atestov in dovoljenj, pravica do najema, pravica uporabe imena).
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00053040
OZ člen 4, 83, 921. ZVPot člen 22, 22/5. ZZavar člen 84, 522, 522/1. ZDPZP člen 8, 8/1, 8/1-2.
zavarovalna pogodba - splošni zavarovalni pogoji - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - razlaga nejasnih določil splošnih pogojev pogodbe - razlaga pogodbe - razlaga v korist druge pogodbene stranke - sprememba odločbe sodišča prve stopnje - prevalitev davka - davek od prometa zavarovalnih poslov - življenjsko zavarovanje - predčasna prekinitev pogodbe
Od povprečnega zavarovalca je utemeljeno pričakovati, da bo kril svoje davčne obveznosti, ni pa mogoče od njega pričakovati, da bo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe prevzel tudi davčne obveznosti sopogodbenika – niti obstoječe in še manj bodoče. Pogodbena določba, s katero želi zavarovalnica prevaliti svoje davčno breme na sopogodbenika, bi morala zato biti nedvoumna.
ZP-1 člen 14, 15, 136, 136-5. ZFU člen 17, 95, 95/1, 95/1-2.
odgovornost pravne osebe - krivda - predložitev podatkov - odgovorna oseba pravne osebe
Pri prekršku po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU ne gre za kršitev obveznosti, ki jo pravni osebi in njeni odgovorni nalaga zakon, temveč za kršitev obveznosti, ki je posamezni pravni osebi naložena s pozivom prekrškovnega organa. Zato take obveznosti storilec ne more zavestno in voljno kršiti, če ni predhodno seznanjen z vsebino poziva oziroma sploh z obstojem takega poziva. Odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe za tovrstni prekršek zato ni mogoče črpati na podlagi odgovornosti za zakonitost poslovanja pravne osebe.
ZP-1 člen 14, 15, 21, 21/2. ZDavPR člen 7, 7/5, 19, 19/1, 19/1 - 7.
izdaja računa - gotovinsko plačilo - opomin
Storitev prekrška ne pomeni zgolj popolna opustitev izdaje računa, temveč tudi nepravočasna izdaja računa. Peti odstavek 7. člena ZDavPR namreč jasno določa, da mora zavezanec za opravljeno dobavo blaga ali storitev izdati račun najpozneje, ko je dobava opravljena in prejeto plačilo z gotovino. S tem, ko je neposredna storilka račun izdala šele po tem, ko je moški, ki je naročil in plačal pivo, odšel iz lokala, je nedvomno kršila obveznost iz petega odstavka 7. člena ZDavPR.
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. ZDoh-2 člen 27, 37, 37/1, 37/1-5, 127, 127/6. ZDR-1 člen 118.
nezakonita odpoved delovnega razmerja - obračun in izplačilo nadomestila plače - davčna stopnja - bruto in neto znesek - zakonske zamudne obresti - osnova za izračun - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - denarno povračilo namesto reintegracije - odškodnina - dohodek iz delovnega razmerja - akontacija dohodnine
Drži, da so neto zneski, ki bi jih upnik prejel v trenutku zapadlosti (če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi), zaradi drugačne davčne obravnave in posledične nižje davčne obremenitve višji od zneskov, ki jih je prejel ob dejanskem izplačilu (davki se namreč obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila). Vendar pa je treba upoštevati, da so v izvršilnem naslovu zakonske zamudne obresti določene od neto zneskov, kot so upniku priznani in izračunani ob dejanskem izplačilu, torej od zneskov, obremenjenih s 25% davčno stopnjo (jasno je namreč navedeno, da mora dolžnik obračunati bruto zneske, plačati davke in prispevke in nato dolžniku plačati neto zneske z obrestmi). Ker je po načelu stroge formalne legalitete izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano, ga mora le še prisilno izvršiti tako, kot se glasi. Širitev pravice do zakonskih obresti od višjega zneska, za kar se zavzema upnik, bi pomenila kršitev opisanega načela, upniku pa bi zakonske zamudne obresti od zneskov, kot bi jih moral prejeti, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, pripadale le, če bi to izrecno izhajalo iz izvršilnega naslova.
V IX. točki izreka sodbe je bilo upniku prisojeno denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1. Gre za posebno vrsto odškodnine, ki se glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 davčno obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja in ki v 27. členu istega zakona ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača. To pomeni, da je treba tudi od tega povračila obračunati in plačati akontacijo dohodnine, kar je sodišče pravilno upoštevalo.
ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/2, 126a, 126a/1, 155, 155/1, 155/1-6. ZPP člen 319, 355. ZIZ člen 64, 71, 71/1, 71/1-6, 71/2, 71/4, 71/5, 71/6, 73, 179. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/1.
sodna izvršba davčnih obveznosti - izvršba na nepremičnino - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - hipoteka - absolutno zastaranje - relativno zastaranje - zastaranje pravice do odmere davka - zastaranje pravice do izterjave davka - časovne meje pravnomočnosti - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - predlog dolžnika za odlog izvršbe - dom dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - ugotovljena vrednost nepremičnine - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo, ali je uveljavljana terjatev iz naslova davčnega dolga (delno) že zastarala, pri čemer sodišče v izvršbi na zastaranje davčnega dolga pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti.
Ker se sodišče prve stopnje z zastaranjem materialnopravno zmotno ni ukvarjalo, višje sodišče pa je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z absolutnim zastaranjem, je v pritožbi uveljavljano kršitev v tem delu lahko samo odpravilo. Glede na pravilo o časovnih mejah pravnomočnosti je zastaranje presojalo po stanju na dan izdaje sklepa o ugovoru, to je na dan 18. 12. 2020. Absolutni zastaralni rok znaša deset let, kar pomeni, da bi ob običajnem teku stvari oziroma če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano, absolutno zastaranje nastopilo za vse zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred 18. 12. 2010.
Drugače zastaranje glavničnega davčnega dolga v nobenem primeru še ni nastopilo. Pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi je bila namreč upničina terjatev že zavarovana s hipoteko na dolžnikovih nepremičninah, na katere je bila dovoljena izvršba, zato skladno s prvim odstavkom 126.a členom ZDavP-2 davčna obveznost iz naslova glavnice ni prenehala.
Delno pa so pred 18. 12. 2020 že absolutno zastarale zamudne obresti iz posameznih odločb po seznamu izvršilnih naslovov, saj za obresti prvi odstavek 126.a člena ZDavP-2 ne velja. Najstarejši datum zapadlosti obresti iz seznama je 31. 7. 2010, takrat so zapadle v plačilo obresti po odločbah pod zaporednimi številkami od 16 do 22 seznama. Absolutni desetletni zastaralni rok bi torej potekel dne 31. 7. 2020, vendar je pri tem treba upoštevati, da je bilo v tem času zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano. Po ZZUSDJZ, ki velja od 29. 3. 2020, ukrepi iz tega zakona ter iz aktov, sprejetih na njegovi podlagi, veljajo do prenehanja razlogov zanje, kar ugotovi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar najdlje do 1. julija 2020. Po prvem odstavku 3. člena ZZUSDJZ roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 121, 121/1, 231, 232. ZPP člen 335, 335-4, 343, 343/3. ZDavP-2 člen 125, 126, 145.
insolventnost - davčni dolg - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - zastaranje davčnega dolga - predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelji - odločanje o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka - stečajni postopek nad dolžnikom - pritožba proti sklepu o začetku stečajnega postopka
Dolžnik ne izpodbija svoje insolventnosti in ne dokazuje, da bi davčni dolg plačal. Prav tako ne dokazuje, da bi imel v Republiki Sloveniji odprt bančni račun oziroma da bi v postopku davčne izvršbe dolg plačal. Tako niti ne izpodbija zakonskih domnev insolventnosti iz druge in tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, s katerimi je upnik utemeljeval njegovo insolventnost in jih je razložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je presodilo vsa relevantna dejstva in pravilno nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Dolžnikovi dolgovi tudi niso nastali zaradi epidemije COVID-19. Iz seznama izvršilnih naslovov izhaja, da le en dolg izvira iz leta 2020, pa še tisti je globa za prekršek, kar nima nikakršne povezave z epidemijo. Dolžnik pa tudi ne pojasni, do kakšne pomoči naj bi bil kot pravna oseba upravičen od države v zvezi z globami za prekrške, za kar niti ni nikakršne podlage. Višje sodišče sicer dopušča možnost, da dolžnik posluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Vendar pa to še ne pomeni, da mu zato ni treba poplačevati svojih dolgov. Dolžnik svojih obveznosti že iz leta 2011, ki se terjajo kot davčni dolg, ni plačal, zato je upnik vsekakor smel vložiti predlog za začetek stečajnega postopka, ki mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.
ZIZ člen 38, 38/6, 55, 55/1, 55/1-4, 71, 72. ZPP člen 158, 158/1. ZDavP-2 člen 208.
izvršilni naslov - davčna odločba - kasnejša odprava, razveljavitev oziroma sprememba izvršilnega naslova - umik predloga za izvršbo - umik ugovora - presoja utemeljenosti ugovora - uspeh z ugovorom zoper sklep o izvršbi - neutemeljeno povzročeni stroški - krivdni razlog za nastanek stroškov - odlog izvršbe - stroški predloga za odlog
Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha iz ZPP in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Vendar pa so neutemeljene zahteve dolžnika, da bi sodišče o stroških moralo v konkretnem primeru odločiti le na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. V okviru omenjenih posebnosti izvršilnega postopka je namreč kot odločilno treba upoštevati, da upnik v izvršilnem postopku že razpolaga z izvršilnim naslovom (za razliko od pravdnega postopka, v katerem si izvršilni naslov šele prizadeva pridobiti). Vsak umik izvršilnega predloga zato še ne pomeni avtomatično pravice dolžnika do povrnitve stroškov pred umikom vloženega ugovora, temveč je v vsakem konkretnem primeru treba presoditi upnikove razloge za umik predloga in subjektivno potrebnost dolžnikovega ugovora ter tudi v primeru umika primarno upoštevati krivdni princip iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem mora upnik dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno.
Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi takrat obstoječe in izvršljive odločbe, strinjal se je z odlogom izvršbe in z odlogom odločanja o dolžnikovem ugovoru do odločitve o pritožbi zoper to odločbo, takoj po njeni odpravi s sodbo upravnega sodišča pa je predlog za izvršbo umaknil. S takim postopanjem upnik dolžniku stroškov ugovora, ki niti ni bil utemeljen, ni povzročil neutemeljeno, zato jih dolžnik kljub poznejši odpravi izvršilnega naslova in posledični ustavitvi postopka krije sam.
Neutemeljenosti povzročitve stroškov upniku prav tako ni mogoče očitati v zvezi z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe. Upnik se je z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o izvršilnem naslovu in z odložitvijo odločanja o ugovoru za isto obdobje strinjal, sodišče pa je zaradi upnikovega strinjanja izvršbo odložilo na podlagi 72. člena (odlog na predlog upnika) in ne na podlagi 71. člena ZIZ (odlog na predlog dolžnika), zato kljub odlogu niti ni mogoče govoriti o dolžnikovem uspehu s predlogom. S svojim ravnanjem je upnik odložil svoje sodno varstvo in omogočil, da se neposredna izvršilna dejanja na dolžnikovo nepremično premoženje v tem času niso opravljala, na ta način pa je tudi preprečil nastanek nadaljnjih izvršilnih stroškov. Upnikovo opisano postopanje predstavlja skrbno in ekonomično ravnanje, ki mu ni mogoče pripisati kakršnekoli krivde za nastanek dolžnikovih stroškov, posledično pa mu jih tudi ni mogoče naložiti v plačilo in jih mora dolžnik kriti sam.
DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSM00050348
ZGD člen 3, 3/6, 72, 72/1. ZP-1 člen 14, 14.b, 14.b/3. ZDavP člen 3, 3/4, 145, 145/2, 145/2-9. ZIZ člen 15, 17, 21.
odločba o prekršku - davčna obveznost - plačilo globe - izvršilni postopek - samostojni podjetnik - fizična oseba - izvršilni naslov - prenehanje statusa samostojnega podjetnika - odgovor na ugovor - stroški davčne izvršbe
Prekrškovna odločba, ki prenehanja oblike samostojnega podjetnika ne upošteva, je sicer nedosledna z vidika pojasnjenih pravil gospodarskega prava, nikakor pa ne izgubi pomena primernega izvršilnega naslova (17. in 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), saj (ne)gospodarski status ne vpliva na identifikacijo pravnega subjekta fizične osebe, ki je edini nosilec naloženih obveznosti, s tem pa tudi edini dolžnik.
S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo.
Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izmenjavo vlog pred odločanjem o predlogu za izvršbo na način, kot je to izvedlo sodišče prve stopnje, v ZIZ ni predvidena, saj sodišče načeloma sklep o izvršbi izda na podlagi navedb iz predloga upnika in se kontradiktornost vzpostavi šele v kasnejših fazah postopka. Vendar pa relativna kršitev določb izvršilnega postopka, storjena z izmenjavo vlog pred odločitvijo o predlogu za izvršbo, na pravilnost ugotovitve, da zadeva sploh ne spada v sodno pristojnost, ni v ničemer vplivala.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - nepravilna vročitev sodnega pisanja - vsebinska obravnava vloge - ugovor dolžnika - zavrnitev ugovora dolžnika - pritožba zoper sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje - procesne predpostavke za dovoljenost pritožbe - pravni interes za pritožbo - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - ugovor zoper sklep o zavarovanju - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - načelo formalne legalitete - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - davčna izvršba - zavarovanje plačila davka v postopku davčne izvršbe - ugovor zoper izvršilni naslov - zavrnitev pritožbe
Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna oziroma si s pritožbo zoper neugodno odločitev lahko izboljša pravni položaj. Iz navedenega sledi, da je v tej zadevi že dosežen rezultat, h kateremu je stremela dolžnica z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, t.j. vsebinska obravnava njenega ugovora, zato si dolžnica s pritožbo zoper zavrženje njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ne more več izboljšati pravnega položaja.
Na podlagi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Skladno z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov za davčno izvršbo tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Skladno z 243. členom ZIZ pa ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Prav tako 113. člen ZDavP-2 določa, da lahko davčni organ pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika pri sodišču. Zaradi slednje določbe ni utemeljena pritožbena navedba, da upnik nikoli ni izdal sklepa o izvršbi na nepremičnine, na podlagi katerega bi sodišče šele lahko izdalo sklep o zavarovanju.
Predhodne vročitve seznama izvršilnih naslovov dolžniku ZDavP-2 ne predvideva, niti ni pogoj za dovolitev zavarovanja na njegovi podlagi.
Zavarovanje s prisilno hipoteko se dopusti na podlagi izvršilnega naslova, kar pomeni, da dolžnik v tem postopku ne more ugovarjati napak v postopku nastajanja izvršilnega naslova. Dolžnica tako v predmetnem izvršilnem postopku ne more uveljavljati nepravilnosti oziroma nezakonitosti posameznih izvršilnih naslovov oziroma odmere davčnih obveznosti, torej v tem postopku ne more uveljavljati, da so bili nepravilno odmerjeni prispevki iz razloga, ker je bila dolžnica v osebnem stečaju oziroma iz razlogov, ker ni več opravljala dejavnosti, je bila brezposelna oziroma se je upokojila. Če posamezni izvršilni naslovi, ki jih vsebuje seznam izvršilnih naslovov, dolžniku v davčnem ali drugem postopku, v katerem so bili izdani, niso bili pravilno vročeni, tega v postopku zavarovanja prav tako ne more ugovarjati.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - preizkus višine terjatve - konkretizacija - prehod trditvenega in dokaznega bremena - nepremičninska izvršba - pogoji za sodno izvršbo - dom dolžnika - načelo sorazmernosti - omejitev izvršbe - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne.
Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe.
V zvezi nepremičnino dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ.
Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani.
Davčna izvršba se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, ne pa na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.
ZDavP-2 člen 143, 208, 208/3. ZPIZ-2 člen 159, 159/1, 159/2.
izvršba na plačilo davkov in prispevkov - sodna izvršba davčnih obveznosti - aktivna legitimacija upnika - aktivna legitimacija države
Aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izvršbo na podlagi davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično premoženje zaradi izterjave obveznih prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja ima Republika Slovenija po Državnem odvetništvu RS.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00045919
ZASP člen 5. OZ člen 190, 190/2, 198. ZDDV-1 člen 3, 81.
avtorsko delo - verzija - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev
Tožeča stranka v Pogodbi ni obravnavala nobenih posebnih pravnih vprašanj in ta ne presega običajnega obrtnega znanja. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj iz 5. člena ZASP, da je Pogodba individualno in intelektualno znanstveno delo. Le za zahtevnejše oblike pogodb in ne za enostavne pogodbe o prodaji nepremičnin, kot je obravnavana, teorija opisuje, da pogodba ima avtorsko pravno naravo, če je bil izdelan nov tip družbene pogodbe kot varčevalni model v obliki naložb v nepremičnine.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi neupravičene obogatitve temelji na 198. členu (Uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 190. člena OZ. Tožena stranka je razpolagala z osnutkom Pogodbe, ki nima glede na opisani tek dogodkov nobene zveze več s prejšnjimi razmerji med pravdnima strankama in nepremičninsko družbo. Tožeča stranka je opravila odvetniško storitev, ki jo je tožena stranka uporabila v svojo korist. Uporaba tuje odvetniške storitve v svojo korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe osnutka Pogodbe, ki jo je sestavila tožeča stranka, ima pravno naravo verzije.
Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je v skladu s 3. členom ZDDV-1 zahtevek iz neupravičene obogatitve terjatev iz naslova neposlovnih obveznosti, ki jo je kot pravno podlago za odločitev uporabilo sodišče druge stopnje. Navedena vrsta terjatve, ki nastane neposredno na podlagi zakona, ni posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.