CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075530
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 359.
pravica do sodnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - prepoved reformacije in peius
V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
ZIZ člen 272. ZVKSES člen 4, 4/3, 4/4, 4/7, 16, 16/2, 16/3.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - vezanost na pravno podlago, ki jo navede stranka - verjeten obstoj terjatve
Rok za izročitev nepremičnine je obvezna sestavina pogodbe, pridobitev uporabnega dovoljenja pa je eno od dejanj, ki po kogentni zakonski določbi sestavljajo izročitev (tretji odstavek 16. člena v zvezi s tretjim, četrtim in sedmim odstavkom 4. člena ZVKSES). Ker pridobitev uporabnega dovoljenja sodi v toženkino sfero, določitev te okoliščine kot pogoj za izročitev učinkuje enako kot opustitev določitve roka izpolnitve toženkine obveznosti in posledično kot izključitev odgovornosti za zamudo, ki je po drugem odstavku 16. člena ZVKSES prepovedana.
Ker je verjetno izkazana ničnost zaradi kršitve kogentnih določb ZVKSES, za odločitev ni pomembno, ali je sporna pogodbena določba nična tudi na podlagi ZVPot.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO
VSL00072145
OZ člen 131, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 361, 361/2, 624, 624/2. ZASP člen 81, 81/1. ZS člen 3, 11.
kabelska retransmisija avdiovizualnih del - plačilo nadomestila - neupravičena obogatitev - zadržanje zastaranja - začetek teka zastaranja - epidemija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve.
Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del.
Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval.
Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00073432
DZ člen 262, 262/5.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - duševna motnja - zloraba psihoaktivnih snovi - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pravno relevantne pripombe na izvedensko mnenje - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena izpovedbe stranke
Izvedensko mnenje je treba dopolniti tedaj, ko imajo stranke na pisno mnenje pripombe in terjajo pojasnilo o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, zaradi česar je podan dvom o strokovni pravilnosti in popolnosti mnenja. V predmetni zadevi je predlagatelj z vlogo z dne 24. 4. 2023, v kateri je podal pripombe na pisno izvedensko mnenje, predlagal, da izvedenec odgovori na vprašanje, ali je oškodovanka sposobna skrbeti zase in za svoje pravice in koristi tudi v obdobju, ko je pod vplivom prepovedanih drog ali alkohola in ali je v tem obdobju razsodna. Na to vprašanje pa je izvedenec že odgovoril v svojem pisnem izvedenskem mnenju pri odgovoru na tretje vprašanje (peta stran izvedenskega mnenja), ko je navedel, da ima nasprotna udeleženka obdobja, ko je nefunkcionalna, ko se nenavadno vede zaradi vpliva psihoaktivnih snovi, vendar pa so to zgolj prehodna stanja, in da ima nasprotna udeleženka obdobja, ko je povsem urejena in se lahko svobodno odloča. Odgovor je še dopolnil pri odgovoru na peto vprašanje, ko je navedel, da duševni motnji ne vplivata na njeno voljo, lahko jo zgolj okrnita ali zavreta za določeno obdobje, a jo ima zmeraj v svoji oblasti. To pomeni, da je izvedenec na to vprašanje že odgovoril, zato izvedenskega mnenja v tej smeri ni treba dopolnjevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
Toženka v pritožbi prvič navaja, da banka pri sklepanju kreditne pogodbe ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženka razlogov, zakaj brez svoje krivde te trditve ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne ponudi.
ZPP člen 268a. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 40/2.
samostojni dokazni postopek z izvedencem - postavitev sodnega izvedenca - nagrada in stroški sodnega izvedenca - nagrada in stroški za izdelavo izvedenskega mnenja - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do nagrade - naloga izvedenca
Nadaljnji stavek sodišča, naj mnenje izdela na podlagi razpoložljivih podatkov in dokazil, ne predstavlja poziva izvedencu za izdelavo dopolnilnega mnenja, ampak le, da naj izdela mnenje na podlagi listin, ki jih je druga nasprotna udeleženka posredovala, brez morebitnih listin, ki jih ni posredovala zaradi poslovne skrivnosti.
Drugi razlog, zaradi katerega izvedenec ni upravičen do dodatnega plačila, je dejstvo, da mu sodišče ob vročiti vloge druge nasprotne udeleženke s priloženimi listinami, ni naložilo, naj odgovori na morebitna vprašanja, ki v osnovnem mnenju niso bila obravnavana. Tudi sicer izvedenčev odgovor na vlogo druge nasprotne stranke, ki obsega manj kot eno stran, ni mogoče šteti kot dopolnilno izvedensko mnenje. V prvem odstavku so navedene stranke, tudi drugi in tretji odstavek se ne nanašata na vsebino spora, v četrtem odstavku izvedenec zgolj komentira, da ne gre za občutljive podatke, v petem odstavku pa navaja, da vztraja pri izvedenskem mnenju. V navedenem odgovoru, za katerega izvedenec skupaj s stroški zahteva 210 EUR, ni ničesar glede vsebine izvedenskega mnenja, kaj šele, da bi izvedenec odgovarjal na dodatna vprašanja, ki niso bila obravnavana že v osnovnem izvedenskem mnenju.
vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - uporabnina za poslovni prostor - določitev višine uporabnine - odmera pravdnih stroškov - več tožbenih zahtevkov
Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.
Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072281
ZPP člen 8, 181, 181/2. ZASP člen 22, 22/1, 22/1-3, 22/2, 23, 28. Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZKUASP člen 9, 9-1, 10, 10/1, 10/1-2, 10/3, 12.
individualno upravljanje avtorske pravice - javno predvajanje fonogramov - javna priobčitev - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - avtorska pravica - sorodna pravica - materialne avtorske pravice - pravica reproduciranja - obvezno kolektivno upravljanje
Tožena kolektivna organizacija nima pravice obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v zvezi s prvotožničinim javnim predvajanjem glasbe s fonogrami, naštetimi v Prilogi 1, na katerih ima druga tožnica vse avtorske in sorodne pravice za ta način uporabe.
tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska - tožba dobavitelja zoper etažnega lastnika - plačilo komunalnih storitev - izpolnitev upravniku večstanovanjske hiše - postopek v sporu majhne vrednosti - laična pritožba - delni umik tožbe - delno plačilo dolga
Etažni lastnik je tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba, od katere lahko tožnik (komunalno podjetje) terja plačilo v sodnem postopku. To velja ne glede na morebitna plačila toženca upravniku. Z odstopom terjatve dobavitelju upravnik zgolj izgubi upravičenje, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Dejstvo, da je toženec svoj dolg delno že poravnal neposredno tožniku (oziroma ga bo v celoti poravnal na podlagi te pravnomočne sodbe), bo lahko uveljavljal v postopku, ki ga zoper njega vodi upravnik.
zavrnjena začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - posojilo - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - pogoj za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti - verjeten izkaz nevarnosti - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da mora biti izkazano dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežitev izvršbe, dodati pa je, da lahko nevarnost izkazuje vsako tako dolžnikovo ravnanje ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja; zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve.
DZ člen 135, 138, 139. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 18.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - določitev stikov - določitev preživnine - prešolanje učenca na drugo šolo - izvedensko mnenje kot dokaz - dopolnitev izvedenskega mnenja - dejansko stanje ob izdaji odločbe - stiki v času otroških počitnic - delna sprememba izpodbijanega sklepa
Kljub mnenju izvedenke klinične psihologije, da se stik z nočitvijo širi le na eno noč pri predlagatelju, je pritožbeno sodišče prepoznalo v večjo korist otrok ureditev, ki bo otrokoma omogočala daljše strnjeno preživljanje šolskih počitnic pri enem od udeležencev. Tudi glede na izpostavljene pozitivne spremembe pri predlagatelju v dopolnitvi izvedenskega mnenja in mnenje izvedenke, da se lahko kasneje stiki širijo tudi na nočitev med tednom, je pritožbeno sodišče prepričano, da osebno stanje predlagatelja utemeljuje ureditev stikov na način, da se med dvomesečnimi šolskimi počitnicami ti izvajajo na način, da udeleženca z otrokoma preživita več časa v strnjenem obdobju. Izvedenkina zadržanost pri nočnih stikih predlagatelja pa je prispevala k temu, da pritožbeno sodišče tedensko strnjenih stikov ni določilo tudi v času drugih medletnih (tedenskih) šolskih počitnic. Enako tudi, da ni določilo strnjenega bivanja otrok pri udeležencih v trajanju dveh tednov, za kar se zavzema predlagatelj v pritožbi.
ZDR-1 člen 29, 29/1, 129, 129/1, 161, 161/1, 161/2, 164. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 65. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
dodatek za delovno dobo - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi dodatki. Če ni imela vseh potrebnih podatkov, bi morala tožnika pozvati, da ji te podatke dostavi, kolikor jih ni mogla pridobiti sama.
DZ člen 141. ZNP-1 člen 108. ZPP člen 347, 347/2, 347/4.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedba dokaza z izvedencem - postopek s pritožbo - ponovitev že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje
Način izvrševanja skupnega starševstva je glede na mnenje CSD po presoji pritožbenega sodišča v osnovi tudi primeren in deklicama v korist. To je, da deklici živita pri materi, z očetom pa preživljata manj časa, in ne, da se v vzgoji in varstvu starša tedensko izmenjujeta. Pri oceni koristi otroka ima pomembno težo tudi kontinuiran sistem varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo in ocenilo, da ni nobenega utemeljenega razloga, da se skupno starševstvo ne bi izvajalo v polnejši meri, ne le tako, da sta dekleti pri očetu zgolj vsak drugi vikend ter določen čas med prostimi dnevi (počitnice, prazniki). Kot primerneje pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta dekleti pri očetu več časa, in sicer tudi med tednom.
predlog za izločitev izvedenca - pravočasen predlog - uveljavljanje razloga za izločitev - seznanitev z dejstvi - izločitveni razlog - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje - vsebinska odločitev - odločitev po uradni dolžnosti
V 247. členu ZPP je res urejena le pravica strank zahtevati izločitev izvedenca, vendar pa to ne pomeni, da sodišče, če je s strani izvedenca opozorjeno na katerega od razlogov za izločitev, ne bi moglo samo za delo imenovati drugega izvedenca. To mu omogočata 246. in četrti odstavek 244. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja z delom pravne teorije, da ti dve določbi dajeta podlago tudi za izločitev izvedenca po uradni dolžnosti oziroma na predlog samega izvedenca.
ZOdv člen 20. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 12/3, 14, 14/4.
odločanje o stroških postopka - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - tarifa, ki velja v času nastanka taksne obveznosti - vrednotenje odvetniških storitev - uvedba postopka - čas odločanja o pravdnih stroških - uporaba tarife
Sodišče pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja uporablja odvetniško tarifo. Plačilo in stroški se obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z Odvetniško tarifo drugače določeno (20. člen ZOdv).
Razlika med vrednotenjem storitve ob uvedbi postopka (1300 točk pri vrednosti točk 0,459 EUR) in v času odločanja (1200 točk pri vrednosti točk 0,6 EUR) ni nižja za več kot 10 %. Pogoji iz tretjega odstavka 12. člena OT za uporabo storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka za odmero odvetniških stroškov tožeče stranke niso izpolnjeni.
Po določbi prvega odstavka 51.a člena ZPP je v konkretnem potrošniškem sporu pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima potrošnik stalno ali začasno prebivališče (izbirna krajevna pristojnost).
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je pravilno ugotovilo, da so priče, ki so tožniku posojale denar, potrdile tako zneske kot časovne okoliščine posojil, da se določeni dvigi iz TRR ujemajo z zatrjevanimi posojili tožencu, da je tožnik imel zlato in ga prodal, da si je zlato za toženca tudi izposodil, da je priča J. J. potrdil predajo visokih zneskov posojil voznikom, utemeljeno zaključilo, da so prepričljive tožnikove trditve o tožencu danih posojilih. Sodišče prve stopnje je glede na vse okoliščine upravičeno ocenilo, da ni razlogov za dvom o tožnikovi izpovedbi, da si je zneske tožencu danih posojil zapisoval, in utemeljeno zaključilo, da je tožnik tožencu v obdobju od junija 2015 do 4. 2. 2017 posodil skupaj 555.100,00 EUR. Tožbenemu zahtevku je zato na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ utemeljeno ugodilo in v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ tožniku prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 5. 6. 2020.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja oziroma nastanka terjatve - nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nevarnost prodaje nepremičnine - časovne meje pravnomočnosti - neznatna škoda za dolžnika - pravni standard neznatne škode
Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ 1) zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja; in 2) pojasniti in z verjetnostjo izkazati vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve, ki je predmet tožbe. Zgolj razpolaganje s premoženjem namreč ne zadošča, ampak mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve oziroma, da bo poplačilo le-te precej oteženo.
Časovne meje pravnomočnosti se raztezajo na dejstva, ki so obstajala v času izdaje sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.
odlog plačila sodne takse - zavrnitev predloga za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - nova zakonska ureditev - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - prihranki prosilca
Pritožnik pravilno opozarja na ZZUOPD, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da se ne glede na 17. člen ZUPJS ter 27. in 31. člen ZSVarPre za potrebe ugotavljanja materialnega položaja vlagatelja vloge za denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek in oseb, ki se upoštevajo poleg vlagatelja, v skladu z ZUPJS in ZSVarPre, vložene v obdobju od 1. oktobra 2022 do 28. februarja 2023, ne upošteva premoženje, razen prihrankov in vrednostnih papirjev. A vendar je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo ravno, da pritožnik in njegova družina razpolagajo s prihranki, ki pa se tudi upoštevaje določbe ZZUOPD upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja taksnega zavezanca.