ugovor proti odpustu obveznosti - sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - namen odpusta obveznosti - finančna konstrukcija - plačila manjših zneskov - namen plačila
Res je, kot navaja upnik, da se lahko dolžnik prekomerno zadolži tudi z manjšimi zneski. Vendar pa gre pri tej zadolžitvi po oceni višjega sodišča za tako zadolžitev, ki bi jo dolžnica bila sposobna plačati, tudi ob sodelovanju njenega moža, zato vsekakor ne more biti že na prvi pogled jasno, da dolžnica naj ne bi imela namena plačati upniku navedenih obrokov.
zavrnjena začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - posojilo - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - pogoj za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti - verjeten izkaz nevarnosti - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da mora biti izkazano dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežitev izvršbe, dodati pa je, da lahko nevarnost izkazuje vsako tako dolžnikovo ravnanje ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja; zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve.
vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - uporabnina za poslovni prostor - določitev višine uporabnine - odmera pravdnih stroškov - več tožbenih zahtevkov
Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.
Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.
ZPP člen 268a. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 40/2.
samostojni dokazni postopek z izvedencem - postavitev sodnega izvedenca - nagrada in stroški sodnega izvedenca - nagrada in stroški za izdelavo izvedenskega mnenja - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do nagrade - naloga izvedenca
Nadaljnji stavek sodišča, naj mnenje izdela na podlagi razpoložljivih podatkov in dokazil, ne predstavlja poziva izvedencu za izdelavo dopolnilnega mnenja, ampak le, da naj izdela mnenje na podlagi listin, ki jih je druga nasprotna udeleženka posredovala, brez morebitnih listin, ki jih ni posredovala zaradi poslovne skrivnosti.
Drugi razlog, zaradi katerega izvedenec ni upravičen do dodatnega plačila, je dejstvo, da mu sodišče ob vročiti vloge druge nasprotne udeleženke s priloženimi listinami, ni naložilo, naj odgovori na morebitna vprašanja, ki v osnovnem mnenju niso bila obravnavana. Tudi sicer izvedenčev odgovor na vlogo druge nasprotne stranke, ki obsega manj kot eno stran, ni mogoče šteti kot dopolnilno izvedensko mnenje. V prvem odstavku so navedene stranke, tudi drugi in tretji odstavek se ne nanašata na vsebino spora, v četrtem odstavku izvedenec zgolj komentira, da ne gre za občutljive podatke, v petem odstavku pa navaja, da vztraja pri izvedenskem mnenju. V navedenem odgovoru, za katerega izvedenec skupaj s stroški zahteva 210 EUR, ni ničesar glede vsebine izvedenskega mnenja, kaj šele, da bi izvedenec odgovarjal na dodatna vprašanja, ki niso bila obravnavana že v osnovnem izvedenskem mnenju.
avtorskopravno varstvo - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - model - individualnost avtorskega dela
Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.
uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - pristojnost civilnega sodišča - stvarna pristojnost sodišča - vmesni ugotovitveni zahtevek - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - prejudicialnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka - medsebojna povezanost tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - skupna vrednost spornega predmeta
Utemeljitev nepristojnosti Okrožnega sodišča v X ter odločitev, da iz svoje pristojnosti izvzame točke I, II, IV in V zahtevka (ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb ter plačila zneskov in predlog za izdajo začasne odredbe), ne pa tudi odločanje o III. in VI. točki tožbenega zahtevka, torej o izbrisni tožbi, sta zmotni. Pritrditi je potrebno pritožbi, da sta tako pravna teorija kot sodna praksa zavzeli stališče, da vrednosti spornega predmeta za ugotovitveni zahtevek, ki je prejudicialen, ni treba posebej opredeliti ter, da je potrebno upoštevati okoliščino medsebojno povezanih zahtevkov. Upoštevaje vsebino tožbenih zahtevkov v obravnavani zadevi, je odločitev sodišča tudi neekonomična.
končni sklep o pravdnih stroških - višina stroškov - osnova za odmero stroškov - vrednost spora - sprememba odvetniške tarife
Po tretjem odstavku 12. člena OT je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spremenila vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižja za več kot 10 %.
postopek prisilne poravnave - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - nagrada upravitelja - začetni predujem - manjkajoči predujem - sklep o začetku postopka prisilne poravnave - pridobljene pravice - procesna legitimacija - singularno pravno nasledstvo - pravica do pritožbe
Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika
Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos. Zaradi navedenega je utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da pritožnika ne morejo več bremeniti stroški postopka.
Predlagatelj postopka prisilne poravnave je oseba, ki je vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Skladno s 139. členom ZFPPIPP je predlagatelj postopka lahko zgolj dolžnik in osebno odgovorni družbenik, oziroma skladno z 221.j členom ZFPPIPP še upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. V obravnavanem primeru je tako predlagatelj lahko zgolj upnik, ki ima dovolj visoko terjatev. Kot pravilno opozarja, pritožnik ni (več) tak subjekt, zato se ne more več "šteti" za predlagatelja postopka, saj je to s prenosom terjatve postal novi upnik A. d.o.o., ki je vstopil v celoten procesni položaj pritožnika z vsemi pravicami in obveznostmi. Od dne (21.7.2022) ko je A. d.o.o. obvestil upravitelja o prevzemu terjatve in od prenosa dalje je upnik (in predlagatelj) tega postopka prisilne poravnave. nepravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, da se novemu upniku naloži plačilo predujma, saj točno tak položaj ureja 57. člen ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072255
ZPP člen 181, 181/2. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d.
negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - predhodna uporaba blagovnih znamk
Izpodbijana sodba je docela korekten kolaž relevantnih in še aktualnih delov odločb iz dosedanjega sojenja: sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 68/2018, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 345/2021 in odločbe sodišča prve stopnje iz prejšnjega sojenja.
Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075530
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 359.
pravica do sodnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - prepoved reformacije in peius
V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
plačilo za dejansko delo - odločitev o stroških postopka - potrebni stroški postopka
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači.
Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072281
ZPP člen 8, 181, 181/2. ZASP člen 22, 22/1, 22/1-3, 22/2, 23, 28. Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZKUASP člen 9, 9-1, 10, 10/1, 10/1-2, 10/3, 12.
individualno upravljanje avtorske pravice - javno predvajanje fonogramov - javna priobčitev - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - avtorska pravica - sorodna pravica - materialne avtorske pravice - pravica reproduciranja - obvezno kolektivno upravljanje
Tožena kolektivna organizacija nima pravice obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v zvezi s prvotožničinim javnim predvajanjem glasbe s fonogrami, naštetimi v Prilogi 1, na katerih ima druga tožnica vse avtorske in sorodne pravice za ta način uporabe.
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je pravilno ugotovilo, da so priče, ki so tožniku posojale denar, potrdile tako zneske kot časovne okoliščine posojil, da se določeni dvigi iz TRR ujemajo z zatrjevanimi posojili tožencu, da je tožnik imel zlato in ga prodal, da si je zlato za toženca tudi izposodil, da je priča J. J. potrdil predajo visokih zneskov posojil voznikom, utemeljeno zaključilo, da so prepričljive tožnikove trditve o tožencu danih posojilih. Sodišče prve stopnje je glede na vse okoliščine upravičeno ocenilo, da ni razlogov za dvom o tožnikovi izpovedbi, da si je zneske tožencu danih posojil zapisoval, in utemeljeno zaključilo, da je tožnik tožencu v obdobju od junija 2015 do 4. 2. 2017 posodil skupaj 555.100,00 EUR. Tožbenemu zahtevku je zato na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ utemeljeno ugodilo in v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ tožniku prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 5. 6. 2020.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00072793
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8. OZ člen 3, 86. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - nična pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - načelo dobre vere in poštenja - novejša sodna praksa
Pri odločitvi je bilo treba upoštevati upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča, (1) da ZVPot potrošnikom daje širšo varstvo kot Direktiva, (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno ravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank.
Zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje o pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi pa je tudi pritožbi, da je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta prvi tožnik in druga tožnica kot potrošnika utemeljeno pričakovala, tako, da se dejansko stanje prilega tudi pravni normi tretje alineje 24. člena ZVPot. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.
odlog plačila sodne takse - zavrnitev predloga za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - nova zakonska ureditev - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - prihranki prosilca
Pritožnik pravilno opozarja na ZZUOPD, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da se ne glede na 17. člen ZUPJS ter 27. in 31. člen ZSVarPre za potrebe ugotavljanja materialnega položaja vlagatelja vloge za denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek in oseb, ki se upoštevajo poleg vlagatelja, v skladu z ZUPJS in ZSVarPre, vložene v obdobju od 1. oktobra 2022 do 28. februarja 2023, ne upošteva premoženje, razen prihrankov in vrednostnih papirjev. A vendar je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo ravno, da pritožnik in njegova družina razpolagajo s prihranki, ki pa se tudi upoštevaje določbe ZZUOPD upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja taksnega zavezanca.
DZ člen 141. ZNP-1 člen 108. ZPP člen 347, 347/2, 347/4.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedba dokaza z izvedencem - postopek s pritožbo - ponovitev že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje
Način izvrševanja skupnega starševstva je glede na mnenje CSD po presoji pritožbenega sodišča v osnovi tudi primeren in deklicama v korist. To je, da deklici živita pri materi, z očetom pa preživljata manj časa, in ne, da se v vzgoji in varstvu starša tedensko izmenjujeta. Pri oceni koristi otroka ima pomembno težo tudi kontinuiran sistem varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo in ocenilo, da ni nobenega utemeljenega razloga, da se skupno starševstvo ne bi izvajalo v polnejši meri, ne le tako, da sta dekleti pri očetu zgolj vsak drugi vikend ter določen čas med prostimi dnevi (počitnice, prazniki). Kot primerneje pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta dekleti pri očetu več časa, in sicer tudi med tednom.
predlog za izločitev izvedenca - pravočasen predlog - uveljavljanje razloga za izločitev - seznanitev z dejstvi - izločitveni razlog - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje - vsebinska odločitev - odločitev po uradni dolžnosti
V 247. členu ZPP je res urejena le pravica strank zahtevati izločitev izvedenca, vendar pa to ne pomeni, da sodišče, če je s strani izvedenca opozorjeno na katerega od razlogov za izločitev, ne bi moglo samo za delo imenovati drugega izvedenca. To mu omogočata 246. in četrti odstavek 244. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja z delom pravne teorije, da ti dve določbi dajeta podlago tudi za izločitev izvedenca po uradni dolžnosti oziroma na predlog samega izvedenca.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja oziroma nastanka terjatve - nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nevarnost prodaje nepremičnine - časovne meje pravnomočnosti - neznatna škoda za dolžnika - pravni standard neznatne škode
Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ 1) zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja; in 2) pojasniti in z verjetnostjo izkazati vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve, ki je predmet tožbe. Zgolj razpolaganje s premoženjem namreč ne zadošča, ampak mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve oziroma, da bo poplačilo le-te precej oteženo.
Časovne meje pravnomočnosti se raztezajo na dejstva, ki so obstajala v času izdaje sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.