denarna socialna pomoč - prenehanje upravičenosti - vračilo - spremenjene okoliščine - pravnomočna odločbe - poseg v pravnomočno odločbo
Zaradi načela pravnomočnosti je tudi ob spremenjenih okoliščinah, določenih v ZSVarPre, ki vplivajo na upravičenost prejemanja javnih sredstev (tudi denarne socialne pomoči), mogoče v že pravnomočne posamične upravne akte zakonito poseči le ob uporabi ustreznih izrednih pravnih sredstev, določenih v ZUP.
ZPP člen 318, 318/3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-14. ZDSS-1 člen 14, 14/2, 24.
neizbira kandidata - plačilo odškodnine - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločanje v senatu - zamudna sodba
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine v vrednosti 41.000,00 EUR (I. točka izreka) ter o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 41.000,00 EUR (4. odstavek II. točka izreka). Iz 3. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 318. člena ZPP, pri čemer je štelo, da je tožba nesklepčna. V kolikor je sodišče izdalo sodbo, bi to moralo storiti po opravljeni glavni obravnavi, brez glavne obravnave pa bi lahko na podlagi 24. člena ZDSS-1 odločalo le, če bi po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, pri čemer pa bi morala biti odpoved pisna. Prav tako je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku v točki I in v točki II v vrednosti 41.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 14. člena ZDSS-1 odločati v senatu (sodišče navede predsednica senata). V kolikor pa je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, na kar bi kazala uporaba določb 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo, bi moralo postopati po teh določbah v celoti. Pritožbeno sodišče lahko presoja le sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pri čemer navedene sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so pritožbeni razlogi v postopku pritožbe zoper sodbo kot zoper zamudno sodbo drugačni. Ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - rok za podajo odpovedi
Tožnik (vodja službe) je s svojimi ravnanji oz. opustitvami (ni pravočasno
poskrbel za izvedbo volitev v svet delavcev; navzočim na seji sveta delavcev je povedal, da se bodo volitve zaradi ekonomičnosti izvedle šele v letu 2014, za kar ni imel pravne podlage; na seji sveta delavcev ni pojasnil, kakšen je zakonit postopek izvolitve predstavnika delavcev v svet Zavoda, zaradi česar je prišlo do težjih kršitev volilnih pravil; dopustil je, da so si člani sveta delavcev nezakonito podaljšali mandat)
v spornem obdobju kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 (razlog nesposobnosti).
Rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, temveč je treba, podobno kot pri kršitvah, storjenih z opustitvijo, šteti, da se ta rok ne izteče ves čas, ko takšno stanje traja.
spor majhne vrednosti – vročanje pravni osebi – vročilnica kot javna listina – verodostojnost podpisa
Pravilnost izpolnjene vročilnice bi pritožnik lahko v konkretnem primeru najustrezneje dokazoval s predlogom za zaslišanjem vročevalca. Pritožbeno sodišče ne razpolaga s specialnim strokovnim znanjem za primerjavo in presojo identitete podpisov, vendar že laična primerjava podpisa vročevalca in podpisa prejemnika na sporni vročilnici s podpisi na vročilnicah na listovni št. 10 (vročitev sklepa o izvršbi tožencu dne 6. 12. 2013) ter na listovni številki 24 (vročitev sklepa z dne 13. 1. 2014 tožencu 16. 1. 2014) izhaja, da je šlo v vseh treh primerih za podpis istega vročevalca in za enak podpis priimka na vročilnicah (zapisan s pisano pisavo).
trditveno in dokazno breme - zavarovalni primer - smrt zaradi nezgode - obstoj nezgode - izključitev odgovornosti zavarovalnice - dokazna pravila - dokazi - dokazna ocena
Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera na tožeči stranki, vendar materialno pravo v zvezi s tem ni bilo kršeno. Tožeča stranka je namreč v zadostni meri izkazala, da je smrt njene zakonite zastopnice nastopila zaradi nezgode (potrdilo o smrti, izpoved zdravnice, ki je smrt obravnavala, izvedensko mnenje, ki je obstoj nezgode dopuščalo). Ob takem stanju v zadevi se je (procesno) dokazno breme preselilo k toženi stranki, ki bi morala zbuditi dvom v obstoj nezgode. tega pa ji zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah, da ni šlo za nezgodo in s pavšalnim povzemanjem določb splošnih pogojev o razlogih, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ni uspelo. Ker naše pravo ne pozna dokaznih pravil, je vzrok smrti mogoče dokazovati tudi na druge načine in ne samo z izvidom obdukcije.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014488
ZJU člen 147, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3.
premestitev - javni uslužbenec - učinkovitejše delo organa - smotrnost premestitve - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - navidezen razlog za premestitev
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa) je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa.
Ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem smotrnosti premestitve, kar ni predmet postopka zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca, je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje glede trditev o navideznosti razloga za premestitev nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče, ki naj bi sprejela odločitev o premestitvi tožnika zaradi subjektivnih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015087
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 168, 168/2, 179, 179/1, 179/2, 288.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - višina odškodnine - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda - vrstni red vračunavanja - tuja pomoč
Uporaba 288. člena OZ, ki določa pravilo o vrstnem redu vračunavanja, ni dopustna pri (neposlovnih) odškodninskih obveznostih. Obseg škode oz. višina denarne odškodnine se določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Tudi časovna točka zapadlosti se pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Zaradi posebnih lastnosti odškodninskih terjatev pravilo iz 288. člena OZ pri (neposlovnih) odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev.
V konkretnem primeru gre za katastrofalno škodo glede na posledice, ki jih je tožnik utrpel., in sicer gre za izjemno hud primer, ki spada v VI. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb, to je za paraplegijo, nezmožnost zadrževanja oziroma odvajanja blata in vode ter ostale posledice, ki utemeljujejo tako razvrstitev škodnega primera. Vendar pa to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ker je odškodnino za negmotno škodo določilo glede na posamezne oblike nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je lahko odločilo tako, da ni odmerilo enotne odškodnine. Ta pride v poštev takrat, ko teh negmotnih škod ni mogoče ločiti zaradi prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode in njihove izjemne teže. V konkretnem primeru pa je bilo to mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno ločeno ugotovilo posamezne oblike negmotnih škod in odškodnino priznalo kot vsoto teh postavk oziroma odškodnin.
ZPP člen 145, 394, 394/1, 394/1-1, 396, 396-2. ZIZ člen 42, 42/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obnova postopka - razlog za obnovo - rok za obnovo - zamuda roka
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po 2. točki 1. odstavka 394. člena ZPP, po kateri se postopek lahko obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. ZPP v 2. točki 396. člena ZPP določa, da se v primeru iz 2. (in 3.) točke 394. člena ZPP predlog za obnovo postopka vloži v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči od dneva, ko se šteje, da je bila odločba, ki je postala pravnomočna, stranki vročena in to tudi v primeru, če stranka trdi, da je bila vročitev opravljena nepravilno oziroma da ji odločba sploh ni bila vročena. Sklep o ustavitvi postopka, s katerim je bilo odločeno, da se šteje, da je tožba umaknjena in se postopek ustavi, je postal pravnomočen 4. 5. 2011 (upoštevajoč vročitev, opravljeno z nabitjem na sodno desko). Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen šele 8. 5. 2014, je bil vložen po izteku prekluzivnega roka iz 2. točke 396. člena ZPP, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (1. odstavek 398. člena ZPP ).
Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa tudi v primeru, če sodišče stranki odločbe ni vročilo pravilno. Vročitev odločbe je pogoj za njeno pravnomočnost in s tem za obnovo postopka, saj je obnova postopka mogoča le, če je postopek že pravnomočno končan.
Nepravilno in nezakonito vročitev sklepa, s katerim je bil postopek (pravnomočno) končan, je mogoče uveljavljati le s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa ob smiselni uporabi 4. odstavka 42. člena ZIZ, ne pa s predlogom za obnovo postopka. V primeru, da se v tem postopku ugotovi, da zaradi nepravilne vročitve sklep o ustavitvi postopka sploh ni postal pravnomočen, sodišče takšno potrdilo o pravnomočnosti razveljavi in sporno odločbo ponovno vroči stranki v skladu z določbami ZPP, zoper tako vročeno odločbo pa lahko stranka v okviru zakonsko določenega roka vloži pritožbo iz razlogov po 338. členu ZPP.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015441
ZDSS-1 člen 20, 39, 39/4, 43, 53. ZIZ člen 272, 273. ZDR-1 člen 20. ZSDU člen 81.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - začasna odredba - razrešitev - odpoklic - delavski direktor
Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja - prekinitev postopka - poseben sklep o nadaljevanju postopka - priglasitev pravdnih stroškov
Res je, da bi sodišče prve stopnje o nadaljevanju postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (2. odstavek 208. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve pa v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga.
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj tožnik ni izkazal, da bi bil prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen tudi, če bi vlogo podal, niti ne bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.
Tožena stranka je navedla, da je po pridobitvi in preučitvi fotografij poškodovanega motornega kolesa sama izdelala seznam postavk v predračunih, ki se ujemajo s predvidenimi deli po zapisnikih o ogledu. S tem se je res podrobneje opredelila do svojega ugovora glede višine škode, na takšen način, da je sama poiskala tiste postavke, ki glede na njen siceršnji ugovor (da se postavke iz zapisnikov cenilcev in iz predračunov ne ujemajo), niso več sporne. S temi navedbami ni priznala dejstev, kot to napačno razloguje pritožba, ampak je zgolj določno navedla, katerim dejstvom ne ugovarja več. Ta dejstva se štejejo za priznana.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved opravljanja dela - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožnik (policist) je spornega dne iz škatle - blagajne športnega društva odtujil 30,00 EUR. Tožnik je s tem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na ravnanje tožnika na delovnem mestu policista, katerega osnovna naloga je preprečevanje kaznivih dejanj, ni možno nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem ni pomembno, da storjeno dejanje ni bilo v zvezi z njegovimi delovnimi obveznostmi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je pri tožnikovem otroku prišlo do spremembe vzgojno-izobraževalnega zavoda 31. 8. 2012. Tožnikov otrok je bil namreč 31. 8. 2012 še v vrtcu, šele naslednji dan 1. 9. 2012, ko je pričel obiskovati 1. razred osnovne šole, je zamenjal vrtec za šolo oziroma vzgojno-izobraževalni zavod. Ker je pri tožnikovemu otroku prišlo do spremembe vzgojno-izobraževalnega zavoda 1. 9. 2012 in je tožnik spremembo sporočil v roku, določenem v 42. členu ZUPJS, se skladno s 1. odstavkom 42.b člena odloči o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na spremembo s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, to je 1. 10. 2012. To pomeni, da v konkretnem primeru tudi ni prišlo do neupravičeno prejetih javnih sredstev za mesec september 2012 v višini 91,37 EUR.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadomestila plače, ki ga je opredeljeval tretji odstavek 7. člena Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov z dne 21. 6. 1997. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je citirani sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi, h kateri je dal pozitivno mnenje tudi minister za šolstvo in šport. Zavzelo je stališče, da je tožnik do vtoževanega zneska upravičen ne glede na to, da ustanovitelj tožene stranke ni Republika Slovenija, temveč lokalna skupnost, saj je navedba sklepa v pogodbi o zaposlitvi pomenila, da je le-ta postal del pogodbene volje pravdnih strank. Po zaključku pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Nobena od določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 7. člena Sklepa. Poleg tega je veljal Sklep le za tiste javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tako da na pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke (ustanovitelj tožene stranke je lokalna skupnost) ni mogel vplivati. Dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je podlaga za njeno sklepanje poleg Zakona o delovnih razmerjih tudi Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ne pomeni, da je tožnik le zaradi tega upravičen do vtoževanega nadomestila plače. Tudi v primeru, če bi bil namen tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi tožniku prizna pravico do nadomestila plače, bi bila takšna določba (ki je sicer v pogodbi o zaposlitvi, kot je bilo že ugotovljeno, ni) v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU in ne bi mogla imeti pravnih učinkov. Ker za priznanje pravice do nadomestila plače ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.
poplačilo terjatve - zanemarljivo majhen znesek preostanka glavnice - pravni interes za pritožbo - pravica do sodnega varstva
Pritožbeno vztrajanje upnika pri izvršbi za zanemarljivo majhen znesek glavnice 1,14 EUR s pripadki vodi le k povzročanju stroškov postopka (ki bi jih morala kriti nasprotna stranka) in nepotrebnega dela sodišču, ne da bi imel upnik od tega kakršno otipljivo korist in prav zato predstavlja tudi zlorabo pravice do sodnega varstva. Takšno ravnanje ima vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva ostalih (23. člen Ustave), ki so se s poštenimi nameni obrnili na sodišče in bodo zaradi omejenega obsega kadrovskih virov sodišč, zato do sodnega varstva prišli kasneje.
sklep o razdružitvi postopka – sklep procesnega vodstva – pritožba zoper sklep procesnega vodstva – posebna pritožba – napačen pravni pouk – pravica do pritožbe
Sklep o razdružitvi postopka je sklep procesnega vodstva. Zoper takšne sklepe ni posebne pritožbe. Izpodbijati jih je mogoče šele v pritožbi zoper končno odločbo.
Tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se je spustilo v presojanje dokazov, kar je v nasprotju z inštitutom zamudne sodbe. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb. Zaključki, do katerih pride sodišče pri presoji pogojev po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, ne smejo biti dokazni, takšni, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo. Sodišče v takem primeru ne izda zamudne sodbe, ampak opravi glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze. V obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek tudi z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z dokazovanjem trditev iz nasprotne tožbe, ni razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz nasprotne tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje zadeve po nasprotni tožbi in je ugotavljalo dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 235, 249, 251. ZKP člen 372, 372/1-4, 394, 394/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – navidezni stek – razmerje inkluzije – razmerje konsumpcije – davčna zatajitev – ponareditev poslovnih listin – ponarejanje listin – sprememba sodbe – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – presoja okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja
Pritožbeno stališče, da sta kaznivi dejanji ponarejanja listin in ponareditve poslovnih listin inkludirani, oziroma konzumirani v kaznivo dejanje davčne zatajitve in da gre torej za navidezni stek, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo. Po logiki stvari je ponarejanje računov in sestava lažnih poslovnih knjig res predhodno dejanje davčni zatajitvi in je zato tudi motivirano z istim namenom, izogniti se plačilu davščin oziroma pridobiti si premoženjsko korist, vendar pa gre na drugi strani za povsem samostojni kaznivi dejanji, in tako stališče je v sodni praksi že bilo sprejeto (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 50014/2010 z dne 18.10.2012).