DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015441
ZDSS-1 člen 20, 39, 39/4, 43, 53. ZIZ člen 272, 273. ZDR-1 člen 20. ZSDU člen 81.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - začasna odredba - razrešitev - odpoklic - delavski direktor
Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat.
denarna socialna pomoč - prenehanje upravičenosti - vračilo - spremenjene okoliščine - pravnomočna odločbe - poseg v pravnomočno odločbo
Zaradi načela pravnomočnosti je tudi ob spremenjenih okoliščinah, določenih v ZSVarPre, ki vplivajo na upravičenost prejemanja javnih sredstev (tudi denarne socialne pomoči), mogoče v že pravnomočne posamične upravne akte zakonito poseči le ob uporabi ustreznih izrednih pravnih sredstev, določenih v ZUP.
ZDR člen 29, 109, 109/1,126, 136. OZ člen 190, 190/1, 191, 191/1.
obveznost plačila - plačilo za delo - odpravnina - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače in regresa za letni dopust za leto 2009, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine.
predčasna pokojnina - nova odmera pokojnine - zavrženje zahteve
Ponovna zahteva za novo odmero predčasne pokojnine v predsodnem upravnem postopku je bila glede na pred tem že pravnomočno ustavljeni postopek pravilno in zakonito zavržena. V konkretnem primeru je namreč podan dejanski stan iz 129. člena ZUP-a, po katerem je v predsodnem upravnem postopku med drugim potrebno zahtevo s sklepom zavreči, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali je bila izdana zavrnilna odločba, in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahteva, ni spremenilo. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb toženca o zavrženju zahteve o novi odmeri predčasne pokojnine, ni utemeljen.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja - prekinitev postopka - poseben sklep o nadaljevanju postopka - priglasitev pravdnih stroškov
Res je, da bi sodišče prve stopnje o nadaljevanju postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (2. odstavek 208. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve pa v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga.
Specializirani oddelki sodišč, ki delujejo pri okrožnih sodiščih na sedežih višjih sodišč, so izključno stvarno pristojni za vsa kazniva dejanja, za katera obtožni akt vloži specializirano državno tožilstvo.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadomestila plače, ki ga je opredeljeval tretji odstavek 7. člena Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov z dne 21. 6. 1997. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je citirani sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi, h kateri je dal pozitivno mnenje tudi minister za šolstvo in šport. Zavzelo je stališče, da je tožnik do vtoževanega zneska upravičen ne glede na to, da ustanovitelj tožene stranke ni Republika Slovenija, temveč lokalna skupnost, saj je navedba sklepa v pogodbi o zaposlitvi pomenila, da je le-ta postal del pogodbene volje pravdnih strank. Po zaključku pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Nobena od določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 7. člena Sklepa. Poleg tega je veljal Sklep le za tiste javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tako da na pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke (ustanovitelj tožene stranke je lokalna skupnost) ni mogel vplivati. Dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je podlaga za njeno sklepanje poleg Zakona o delovnih razmerjih tudi Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ne pomeni, da je tožnik le zaradi tega upravičen do vtoževanega nadomestila plače. Tudi v primeru, če bi bil namen tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi tožniku prizna pravico do nadomestila plače, bi bila takšna določba (ki je sicer v pogodbi o zaposlitvi, kot je bilo že ugotovljeno, ni) v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU in ne bi mogla imeti pravnih učinkov. Ker za priznanje pravice do nadomestila plače ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.
ZPP člen 318, 318/3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-14. ZDSS-1 člen 14, 14/2, 24.
neizbira kandidata - plačilo odškodnine - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločanje v senatu - zamudna sodba
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine v vrednosti 41.000,00 EUR (I. točka izreka) ter o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 41.000,00 EUR (4. odstavek II. točka izreka). Iz 3. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 318. člena ZPP, pri čemer je štelo, da je tožba nesklepčna. V kolikor je sodišče izdalo sodbo, bi to moralo storiti po opravljeni glavni obravnavi, brez glavne obravnave pa bi lahko na podlagi 24. člena ZDSS-1 odločalo le, če bi po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, pri čemer pa bi morala biti odpoved pisna. Prav tako je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku v točki I in v točki II v vrednosti 41.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 14. člena ZDSS-1 odločati v senatu (sodišče navede predsednica senata). V kolikor pa je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, na kar bi kazala uporaba določb 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo, bi moralo postopati po teh določbah v celoti. Pritožbeno sodišče lahko presoja le sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pri čemer navedene sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so pritožbeni razlogi v postopku pritožbe zoper sodbo kot zoper zamudno sodbo drugačni. Ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna poravnava - prekoračitev tožbenega zahtevka - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki kot tak sploh ni bil postavljen, oziroma ni bil postavljen kot primarni zahtevek. Ni mogoče šteti, da je tožeča stranka s predlogi na obravnavi (da se sklenjena poravnava obdrži v veljavi, šele podredno pa, da se odloči o tožbenem zahtevku tožnice, kot je razviden iz tožbe) postavila primarni in podredni zahtevek v besedilu, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v izreku sodbe (kot primarni zahtevek, ki je že na prvi pogled nesklepčen). Edini tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen v tem sporu, je bil opredeljen v tožbi, tožba pa je bila v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, na naroku za glavno obravnavno delno umaknjena. Zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi primarnega zahtevka v izpodbijani sodbi (to je zahtevka, da se obdrži v veljavi pogojno sklenjena poravnava z vsebino, ki izhaja iz izreka sodbe), prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, tožeča stranka pa je takšno zahtevo v pritožbi podala (s tem, ko je uveljavljala, da je prvostopenjsko sodišče dejansko odločalo o tekstu sodne poravnave pravdnih strank, ne pa o tožbenem zahtevku, kar je imelo za posledico nesklepčnost sodbenega izreka). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi, ki je v delu utemeljena, delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka, ki ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19. 8. 2014, tožbo vložila prepozno, po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je utemeljeno zavrglo tožbo, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, saj v primeru, če je tožba prepozno vložena, ni podlage za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku.
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen tudi, če bi vlogo podal, niti ne bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.
trditveno in dokazno breme - zavarovalni primer - smrt zaradi nezgode - obstoj nezgode - izključitev odgovornosti zavarovalnice - dokazna pravila - dokazi - dokazna ocena
Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera na tožeči stranki, vendar materialno pravo v zvezi s tem ni bilo kršeno. Tožeča stranka je namreč v zadostni meri izkazala, da je smrt njene zakonite zastopnice nastopila zaradi nezgode (potrdilo o smrti, izpoved zdravnice, ki je smrt obravnavala, izvedensko mnenje, ki je obstoj nezgode dopuščalo). Ob takem stanju v zadevi se je (procesno) dokazno breme preselilo k toženi stranki, ki bi morala zbuditi dvom v obstoj nezgode. tega pa ji zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah, da ni šlo za nezgodo in s pavšalnim povzemanjem določb splošnih pogojev o razlogih, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ni uspelo. Ker naše pravo ne pozna dokaznih pravil, je vzrok smrti mogoče dokazovati tudi na druge načine in ne samo z izvidom obdukcije.
ZPP člen 277, 278, 318, 339, 339/2, 339/2-7, 453a, 453a/2.
spor majhne vrednosti – neobrazložen odgovor na tožbo – posledice opustitve vložitve ugovora – opustitev opozorila na posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – zamudna sodba – sodba na podlagi pripoznave
Sankcije zaradi neaktivnosti stranke, ki so predvidene v postopkih v sporih majhne vrednosti, so dopustne pod pogojem, da imajo legitimen namen – učinkovito sodno varstvo v razumnem roku. Takšne omejitve morajo biti jasne in nedvoumne, pravdne stranke pa morajo biti z njimi pravočasno seznanjene. ZPP zato izrecno določa, da mora biti tudi opozorilo stranki, da bo v primeru, da na tožbo ne bo odgovorila, izdana sodba na podlagi pripoznave, toženi stranki poslano že ob vročitvi tožbe.
Pritožbene navedbe o nestrokovno izdelanem izvedenskem mnenju pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Presoja tega očitka pa ni predmet sklepa odmerjene nagrade izvedenca. Na podlagi 249. člena ZPP je namreč izvedenec upravičen do nagrade za opravljeno izvedensko delo, ne glede na to, ali je (bo) sodišče njegovemu mnenju pri svoji odločitvi sledilo ali ne, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.
Tožeča stranka je za omenjeni objekt dobavila in pravilno montirala tudi dogovorjeno število zunanjih žaluzij. Delo je torej izvršila po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ). Zaradi tega niti ni pravno pomembno, ali je v konkretnem primeru v tem delu tožena stranka sploh pregledala in potrdila izvršeno delo, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v sodnem postopku sploh ni nikoli trdila, da ji je bilo na kakršenkoli način onemogočeno, da omenjeno delo pregleda in ga potrdi. Namen določbe iz tretjega odstavka 642. člena OZ je namreč v tem, da naročnik zavaruje svoj pravni položaj (jamčevalne zahtevke) zaradi morebitnih napak izvršenega dela.
Tožena stranka je navedla, da je po pridobitvi in preučitvi fotografij poškodovanega motornega kolesa sama izdelala seznam postavk v predračunih, ki se ujemajo s predvidenimi deli po zapisnikih o ogledu. S tem se je res podrobneje opredelila do svojega ugovora glede višine škode, na takšen način, da je sama poiskala tiste postavke, ki glede na njen siceršnji ugovor (da se postavke iz zapisnikov cenilcev in iz predračunov ne ujemajo), niso več sporne. S temi navedbami ni priznala dejstev, kot to napačno razloguje pritožba, ampak je zgolj določno navedla, katerim dejstvom ne ugovarja več. Ta dejstva se štejejo za priznana.
denarna socialna pomoč - zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnik je pritožbo zoper prvostopenjski sklep vložil po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014368
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/2. ZVZD člen 8. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavca člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval na delu med razkladanjem tovora pri trgovskem centru. Delo, kot ga je opravljal tožnik, to je raztovarjanje in manipuliranje z ročnim paletnim vozičkom z bremenom več kot eno tono, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tovorno vozilo ne predstavlja trdne in stabilne podlage, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Glede na to, da je s takšnim vozičkom mogoče dvigniti do 2.200 kg tovora, da ob njegovi uporabi obstaja nevarnost padca, zdrsa in razsutja tovora s palete ter da lahko voziček delavca zaradi lastne vztrajnosti gibanja stisne s krmilno ročico ob steno ali ob drugo paleto, pa ročni paletni voziček predstavlja tudi nevarno stvar. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke (tožnikovega delodajalca). V konkretnem primeru je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu v zvezi z delom, ki ga je opravljal tožnik. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnika usposobila za varno delo (kršitev 8. člena ZVZD) ter da mu je zagotovila predhodni preventivni zdravstveni pregled (5. člen Pravilnika). Ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov o tem, da je bil tožnik poučen o strokovnem in pravilnem upravljanju ročnega paletnega vozička, je vprašanje, ali je tožnik pravilen način dela sploh poznal, zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved opravljanja dela - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožnik (policist) je spornega dne iz škatle - blagajne športnega društva odtujil 30,00 EUR. Tožnik je s tem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na ravnanje tožnika na delovnem mestu policista, katerega osnovna naloga je preprečevanje kaznivih dejanj, ni možno nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem ni pomembno, da storjeno dejanje ni bilo v zvezi z njegovimi delovnimi obveznostmi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
začasna odredba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe
Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe, je bil pravilno zavrnjen, ker tožnik pri toženi stranki ni zahteval zadržanja učinkovanja odpovedi, čeprav je sindikat podal negativno mnenje k podani odpovedi in istočasno zahteval tudi zadržanje njenega učinkovanja. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe po 113. členu ZDR-1 in 272. členu ZIZ na sodišče vložil skupaj s tožbo dne 4. 8. 2015, kar je po prenehanju delovnega razmerja, ki mu je po njegovih navedbah prenehalo 23. 7. 2015. Ker pa se po 3. odstavku 113. člena ZDR-1 zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 113. člena ZDR - 1, kot ga uveljavlja tožnik, sploh ni mogoče.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zagovor
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi obstajale okoliščine po drugem odstavku 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V konkretnem primeru je pomembna okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnikom in je hotela ugotoviti razloge za njegov neprihod na delo od 11. 3. 2013 dalje, vendar je bilo to neuspešno, saj tožnik pošte ni dvigoval. V teh okoliščinah, zlasti ker tožnik ni bil dosegljiv na številko telefona, ki jo je sam sporočil delodajalcu in ni dvigoval nobenih pošiljk, stika s pa tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti niti preko njegovega osebnega zdravnika, je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bo tožniku zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožnik ni bil vabljen na zagovor.
Tožnika od 11. 3. 2013 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke (delodajalca), čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.