denarna socialna pomoč - prenehanje upravičenosti - vračilo - spremenjene okoliščine - pravnomočna odločbe - poseg v pravnomočno odločbo
Zaradi načela pravnomočnosti je tudi ob spremenjenih okoliščinah, določenih v ZSVarPre, ki vplivajo na upravičenost prejemanja javnih sredstev (tudi denarne socialne pomoči), mogoče v že pravnomočne posamične upravne akte zakonito poseči le ob uporabi ustreznih izrednih pravnih sredstev, določenih v ZUP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna poravnava - prekoračitev tožbenega zahtevka - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki kot tak sploh ni bil postavljen, oziroma ni bil postavljen kot primarni zahtevek. Ni mogoče šteti, da je tožeča stranka s predlogi na obravnavi (da se sklenjena poravnava obdrži v veljavi, šele podredno pa, da se odloči o tožbenem zahtevku tožnice, kot je razviden iz tožbe) postavila primarni in podredni zahtevek v besedilu, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v izreku sodbe (kot primarni zahtevek, ki je že na prvi pogled nesklepčen). Edini tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen v tem sporu, je bil opredeljen v tožbi, tožba pa je bila v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, na naroku za glavno obravnavno delno umaknjena. Zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi primarnega zahtevka v izpodbijani sodbi (to je zahtevka, da se obdrži v veljavi pogojno sklenjena poravnava z vsebino, ki izhaja iz izreka sodbe), prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, tožeča stranka pa je takšno zahtevo v pritožbi podala (s tem, ko je uveljavljala, da je prvostopenjsko sodišče dejansko odločalo o tekstu sodne poravnave pravdnih strank, ne pa o tožbenem zahtevku, kar je imelo za posledico nesklepčnost sodbenega izreka). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi, ki je v delu utemeljena, delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka, ki ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19. 8. 2014, tožbo vložila prepozno, po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je utemeljeno zavrglo tožbo, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, saj v primeru, če je tožba prepozno vložena, ni podlage za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014488
ZJU člen 147, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3.
premestitev - javni uslužbenec - učinkovitejše delo organa - smotrnost premestitve - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - navidezen razlog za premestitev
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa) je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa.
Ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem smotrnosti premestitve, kar ni predmet postopka zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca, je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje glede trditev o navideznosti razloga za premestitev nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče, ki naj bi sprejela odločitev o premestitvi tožnika zaradi subjektivnih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prvi narok – prokurist – ara – denarna obveznost – denarna kazen
Aro lahko predstavlja le ob sklenitvi Predpogodbe dne 23.2.2009 plačan znesek v višini 8.750,00 EUR; kasneje (dne 20.3.2009), mimo določil Predpogodbe plačan znesek v isti višini, pa po naravi stvari ne more več pomeniti are, ampak lahko torej pomeni le predčasno delno izplačilo preostanka kupnine.
ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1. ZVZelP člen 5, 5/1, 5/1-8, 73, 73/3. Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev člen 4.
stimulacija - plačilo razlike v stimulaciji - dejansko delo - dogovor - akt pogodbene narave
Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.
Kako konkretne morajo biti navedbe tožene stranke, je najprej odvisno od navedb v tožbi. Tožeča stranka je namreč v tožbi zgolj zatrdila, da je šlo za fiktivne račune, ne da bi podala kakršnokoli navedbo o okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na fiktivnost in na podlagi katerih bi se sodišču sploh lahko zbudil dvom v dejanski obstoj zaračunanih storitev. Na pavšalnost trditev je tožena stranka ves čas postopka opozarjala. V taki situaciji od tožene stranke ni mogoče zahtevati bolj konkretnih trditev od teh, da računi temeljijo na opravljenih administrativnih, poslovnih in marketinških storitvah in da je zvezi z njimi plačala DDV.
Drži, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati (in da je zato dokazno breme na nasprotni stranki, da dokaže, da je dejstvo obstajalo), vendar to ne pomeni, da stranki, ki neko dejstvo zanika, ni potrebno navesti ničesar. Navesti mora okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da to dejstvo ni obstajalo. Šele takrat lahko govorimo, da mora nasprotna stranka dokazati, da je to dejstvo obstajalo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014368
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/2. ZVZD člen 8. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavca člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval na delu med razkladanjem tovora pri trgovskem centru. Delo, kot ga je opravljal tožnik, to je raztovarjanje in manipuliranje z ročnim paletnim vozičkom z bremenom več kot eno tono, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tovorno vozilo ne predstavlja trdne in stabilne podlage, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Glede na to, da je s takšnim vozičkom mogoče dvigniti do 2.200 kg tovora, da ob njegovi uporabi obstaja nevarnost padca, zdrsa in razsutja tovora s palete ter da lahko voziček delavca zaradi lastne vztrajnosti gibanja stisne s krmilno ročico ob steno ali ob drugo paleto, pa ročni paletni voziček predstavlja tudi nevarno stvar. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke (tožnikovega delodajalca). V konkretnem primeru je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu v zvezi z delom, ki ga je opravljal tožnik. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnika usposobila za varno delo (kršitev 8. člena ZVZD) ter da mu je zagotovila predhodni preventivni zdravstveni pregled (5. člen Pravilnika). Ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov o tem, da je bil tožnik poučen o strokovnem in pravilnem upravljanju ročnega paletnega vozička, je vprašanje, ali je tožnik pravilen način dela sploh poznal, zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0083245
ZOR člen 200, 200/2, 324. OZ člen 299. ZPP člen 2, 7, 8, 180, 212, 286, 324, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
nepremoženjska škoda – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravična denarna odškodnina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – premoženjska škoda – pavšalne navedbe – zamuda – zamudne obresti – razpravno načelo – izvedensko mnenje
O odgovornosti tožene stranke po pravnomočni vmesni sodbi ni mogoče več razpravljati.
Pritožbeno sodišče je pri vseh tožnicah opravilo primerjavo v celoti priznane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ne gre za bistveno odstopanje, saj so priznane odškodnine znotraj ocene, ki jo naredi sodišče ob primerjavi števila neto plač v času sojenja na prvi stopnji podobne.
Ker je v OZ-u oziroma prej ZOR-u priznan pravni naslov iz naslova strahu, pritožba nima prav, ko meni, da bi sodišče moralo ugotoviti primarni in nato sekundarni strah. Res sodna praksa ta pravni naslov pogosto obrazlaga na ta način. Vendar je dovolj, da je sodišče ugotovilo tožničino škodo takrat, ko se je znašla v bolnici in nato priznalo tudi „skrbi za zdravje“, kar se pravno opredeli kot sekundarni strah.
ZDR člen 29, 109, 109/1,126, 136. OZ člen 190, 190/1, 191, 191/1.
obveznost plačila - plačilo za delo - odpravnina - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače in regresa za letni dopust za leto 2009, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine.
poplačilo terjatve - zanemarljivo majhen znesek preostanka glavnice - pravni interes za pritožbo - pravica do sodnega varstva
Pritožbeno vztrajanje upnika pri izvršbi za zanemarljivo majhen znesek glavnice 1,14 EUR s pripadki vodi le k povzročanju stroškov postopka (ki bi jih morala kriti nasprotna stranka) in nepotrebnega dela sodišču, ne da bi imel upnik od tega kakršno otipljivo korist in prav zato predstavlja tudi zlorabo pravice do sodnega varstva. Takšno ravnanje ima vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva ostalih (23. člen Ustave), ki so se s poštenimi nameni obrnili na sodišče in bodo zaradi omejenega obsega kadrovskih virov sodišč, zato do sodnega varstva prišli kasneje.
sklep o razdružitvi postopka – sklep procesnega vodstva – pritožba zoper sklep procesnega vodstva – posebna pritožba – napačen pravni pouk – pravica do pritožbe
Sklep o razdružitvi postopka je sklep procesnega vodstva. Zoper takšne sklepe ni posebne pritožbe. Izpodbijati jih je mogoče šele v pritožbi zoper končno odločbo.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije - invalid II. kategorije - preostala delovna zmožnost
Tožnikova delovna zmožnost je zaradi sprememb v njegovem zdravstvenem stanju zmanjšana za več kot 50 %, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno razvrstilo v II. in ne v III. kategorijo invalidnosti, kot ga je razvrstila toženka v predsodnem upravnem postoku. ZPIZ-1 v drugi alineji 2. odstavka 60. člena izrecno določa, da se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Zato je zmotno toženkino stališče, da ugotovitev o tožnikovi zmanjšani delovni zmožnosti za več kot 50 % in o časovni razbremenitvi štiri ure dnevno z ostalimi omejitvami pri delu ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1.
Tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se je spustilo v presojanje dokazov, kar je v nasprotju z inštitutom zamudne sodbe. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb. Zaključki, do katerih pride sodišče pri presoji pogojev po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, ne smejo biti dokazni, takšni, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo. Sodišče v takem primeru ne izda zamudne sodbe, ampak opravi glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze. V obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek tudi z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z dokazovanjem trditev iz nasprotne tožbe, ni razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz nasprotne tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje zadeve po nasprotni tožbi in je ugotavljalo dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
spor majhne vrednosti – vročanje pravni osebi – vročilnica kot javna listina – verodostojnost podpisa
Pravilnost izpolnjene vročilnice bi pritožnik lahko v konkretnem primeru najustrezneje dokazoval s predlogom za zaslišanjem vročevalca. Pritožbeno sodišče ne razpolaga s specialnim strokovnim znanjem za primerjavo in presojo identitete podpisov, vendar že laična primerjava podpisa vročevalca in podpisa prejemnika na sporni vročilnici s podpisi na vročilnicah na listovni št. 10 (vročitev sklepa o izvršbi tožencu dne 6. 12. 2013) ter na listovni številki 24 (vročitev sklepa z dne 13. 1. 2014 tožencu 16. 1. 2014) izhaja, da je šlo v vseh treh primerih za podpis istega vročevalca in za enak podpis priimka na vročilnicah (zapisan s pisano pisavo).
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Pri tožniku je podana izguba vida na desnem očesu, na levem očesu pa je ostrina vida z minimalno korekcijo normalna (1,0), kar predstavlja 30 % telesno okvaro po veljavnem Samoupravnem seznamu telesnih okvar. Odstotek telesne okvare v tej višini, ki je posledica bolezni, pa ne zadostuje za priznanje pravice do invalidnine po 144. členu ZPIZ-1, zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Kadar je ločitvena pravica prerekana, ker je bila pridobljena z izpodbojnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP, mora tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, zahtevati, da se razveljavijo učinki izpodbojnega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Če je predmet izpodbojnega zahtevka pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, se izpodbojni zahtevek uveljavlja z izbrisno tožbo v skladu z drugim odstavkom 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).
Zahtevek za izbris izpodbijanja vknjižbe se lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo knjižena pridobitev pravice.
Že zaradi tega, ker je zahtevek (pravilno) vseboval tudi razveljavitev pogodb o zastavi nepremičnin, ki sta jih dne 27.5.2011 sklenili N. d.d. in M. d.o.o., bi morali na pasivni strani v tem postopku biti tudi obe navedeni pogodbenici. Ob uveljavljanju zahtevka na razveljavitev pogodbe sta stranki te pogodbe v takšnem medsebojnem razmerju, da se lahko tožbeni zahtevek razteza le na oba pogodbenika, kar pomeni, da sta kot udeleženca istega materialnopravnega razmerja nujna sospornika v smislu 196. člena ZPP.
Za rešitev v konkretnem sporu je odločilno, da je znesek otroškega dodatka, kakršen je bil tožniku priznan s pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011, enak znesku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tem sporu. Ker glede višine otroškega dodatka ni prišlo do spremembe, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi razveljavilo pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011. Skladno s petim odstavkom 56. člena ZUPJS mora organ (enako velja tudi za sodišče, ko presoja odločitev tožene stranke) ugotoviti, ali obstaja potreba po odpravi odločbe. V sporni zadevi take potrebe ni bilo, zato je sodišče prve stopnje brez pravne podlage razveljavilo pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011 (točka II. izreka). Tožnik je bil upravičen do prejemanja otroškega dodatka v višini 324,05 EUR mesečno do izteka časa, določenega v pravnomočni odločbi. Enak znesek pa tožniku pripada skladno z odločitvijo sodišča prve stopnje vse do 31. 12. 2012.
UZITUL člen 14, 18, 21. ZPIZVZ člen 2, 2/5, 6, 7, 8, 8/1, 28. ZPIZ-1 člen 250, 250/1.
starostna pokojnina - odmera - vojaški zavarovanec
V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.
ZPP člen 318, 318/3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-14. ZDSS-1 člen 14, 14/2, 24.
neizbira kandidata - plačilo odškodnine - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločanje v senatu - zamudna sodba
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine v vrednosti 41.000,00 EUR (I. točka izreka) ter o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 41.000,00 EUR (4. odstavek II. točka izreka). Iz 3. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 318. člena ZPP, pri čemer je štelo, da je tožba nesklepčna. V kolikor je sodišče izdalo sodbo, bi to moralo storiti po opravljeni glavni obravnavi, brez glavne obravnave pa bi lahko na podlagi 24. člena ZDSS-1 odločalo le, če bi po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, pri čemer pa bi morala biti odpoved pisna. Prav tako je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku v točki I in v točki II v vrednosti 41.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 14. člena ZDSS-1 odločati v senatu (sodišče navede predsednica senata). V kolikor pa je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, na kar bi kazala uporaba določb 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo, bi moralo postopati po teh določbah v celoti. Pritožbeno sodišče lahko presoja le sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pri čemer navedene sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so pritožbeni razlogi v postopku pritožbe zoper sodbo kot zoper zamudno sodbo drugačni. Ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadomestila plače, ki ga je opredeljeval tretji odstavek 7. člena Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov z dne 21. 6. 1997. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je citirani sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi, h kateri je dal pozitivno mnenje tudi minister za šolstvo in šport. Zavzelo je stališče, da je tožnik do vtoževanega zneska upravičen ne glede na to, da ustanovitelj tožene stranke ni Republika Slovenija, temveč lokalna skupnost, saj je navedba sklepa v pogodbi o zaposlitvi pomenila, da je le-ta postal del pogodbene volje pravdnih strank. Po zaključku pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Nobena od določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 7. člena Sklepa. Poleg tega je veljal Sklep le za tiste javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tako da na pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke (ustanovitelj tožene stranke je lokalna skupnost) ni mogel vplivati. Dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je podlaga za njeno sklepanje poleg Zakona o delovnih razmerjih tudi Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ne pomeni, da je tožnik le zaradi tega upravičen do vtoževanega nadomestila plače. Tudi v primeru, če bi bil namen tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi tožniku prizna pravico do nadomestila plače, bi bila takšna določba (ki je sicer v pogodbi o zaposlitvi, kot je bilo že ugotovljeno, ni) v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU in ne bi mogla imeti pravnih učinkov. Ker za priznanje pravice do nadomestila plače ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.