začasna odredba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe
Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe, je bil pravilno zavrnjen, ker tožnik pri toženi stranki ni zahteval zadržanja učinkovanja odpovedi, čeprav je sindikat podal negativno mnenje k podani odpovedi in istočasno zahteval tudi zadržanje njenega učinkovanja. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe po 113. členu ZDR-1 in 272. členu ZIZ na sodišče vložil skupaj s tožbo dne 4. 8. 2015, kar je po prenehanju delovnega razmerja, ki mu je po njegovih navedbah prenehalo 23. 7. 2015. Ker pa se po 3. odstavku 113. člena ZDR-1 zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 113. člena ZDR - 1, kot ga uveljavlja tožnik, sploh ni mogoče.
Tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se je spustilo v presojanje dokazov, kar je v nasprotju z inštitutom zamudne sodbe. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb. Zaključki, do katerih pride sodišče pri presoji pogojev po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, ne smejo biti dokazni, takšni, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo. Sodišče v takem primeru ne izda zamudne sodbe, ampak opravi glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze. V obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek tudi z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z dokazovanjem trditev iz nasprotne tožbe, ni razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz nasprotne tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje zadeve po nasprotni tožbi in je ugotavljalo dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
Kako konkretne morajo biti navedbe tožene stranke, je najprej odvisno od navedb v tožbi. Tožeča stranka je namreč v tožbi zgolj zatrdila, da je šlo za fiktivne račune, ne da bi podala kakršnokoli navedbo o okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na fiktivnost in na podlagi katerih bi se sodišču sploh lahko zbudil dvom v dejanski obstoj zaračunanih storitev. Na pavšalnost trditev je tožena stranka ves čas postopka opozarjala. V taki situaciji od tožene stranke ni mogoče zahtevati bolj konkretnih trditev od teh, da računi temeljijo na opravljenih administrativnih, poslovnih in marketinških storitvah in da je zvezi z njimi plačala DDV.
Drži, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati (in da je zato dokazno breme na nasprotni stranki, da dokaže, da je dejstvo obstajalo), vendar to ne pomeni, da stranki, ki neko dejstvo zanika, ni potrebno navesti ničesar. Navesti mora okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da to dejstvo ni obstajalo. Šele takrat lahko govorimo, da mora nasprotna stranka dokazati, da je to dejstvo obstajalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0083245
ZOR člen 200, 200/2, 324. OZ člen 299. ZPP člen 2, 7, 8, 180, 212, 286, 324, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
nepremoženjska škoda – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravična denarna odškodnina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – premoženjska škoda – pavšalne navedbe – zamuda – zamudne obresti – razpravno načelo – izvedensko mnenje
O odgovornosti tožene stranke po pravnomočni vmesni sodbi ni mogoče več razpravljati.
Pritožbeno sodišče je pri vseh tožnicah opravilo primerjavo v celoti priznane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ne gre za bistveno odstopanje, saj so priznane odškodnine znotraj ocene, ki jo naredi sodišče ob primerjavi števila neto plač v času sojenja na prvi stopnji podobne.
Ker je v OZ-u oziroma prej ZOR-u priznan pravni naslov iz naslova strahu, pritožba nima prav, ko meni, da bi sodišče moralo ugotoviti primarni in nato sekundarni strah. Res sodna praksa ta pravni naslov pogosto obrazlaga na ta način. Vendar je dovolj, da je sodišče ugotovilo tožničino škodo takrat, ko se je znašla v bolnici in nato priznalo tudi „skrbi za zdravje“, kar se pravno opredeli kot sekundarni strah.
trditveno in dokazno breme - zavarovalni primer - smrt zaradi nezgode - obstoj nezgode - izključitev odgovornosti zavarovalnice - dokazna pravila - dokazi - dokazna ocena
Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera na tožeči stranki, vendar materialno pravo v zvezi s tem ni bilo kršeno. Tožeča stranka je namreč v zadostni meri izkazala, da je smrt njene zakonite zastopnice nastopila zaradi nezgode (potrdilo o smrti, izpoved zdravnice, ki je smrt obravnavala, izvedensko mnenje, ki je obstoj nezgode dopuščalo). Ob takem stanju v zadevi se je (procesno) dokazno breme preselilo k toženi stranki, ki bi morala zbuditi dvom v obstoj nezgode. tega pa ji zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah, da ni šlo za nezgodo in s pavšalnim povzemanjem določb splošnih pogojev o razlogih, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ni uspelo. Ker naše pravo ne pozna dokaznih pravil, je vzrok smrti mogoče dokazovati tudi na druge načine in ne samo z izvidom obdukcije.
Tožena stranka je navedla, da je po pridobitvi in preučitvi fotografij poškodovanega motornega kolesa sama izdelala seznam postavk v predračunih, ki se ujemajo s predvidenimi deli po zapisnikih o ogledu. S tem se je res podrobneje opredelila do svojega ugovora glede višine škode, na takšen način, da je sama poiskala tiste postavke, ki glede na njen siceršnji ugovor (da se postavke iz zapisnikov cenilcev in iz predračunov ne ujemajo), niso več sporne. S temi navedbami ni priznala dejstev, kot to napačno razloguje pritožba, ampak je zgolj določno navedla, katerim dejstvom ne ugovarja več. Ta dejstva se štejejo za priznana.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je tožnici utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne kljub prejetemu elektronskemu sporočilu in navodilu zakonite zastopnice tožene stranke ni pravočasno posredovala podatkov pristojni pravni osebi v zvezi s predvidenimi usposabljanji zaposlenih delavcev s področja varnosti in zdravja pri delu, zaradi česar je delavcem potekla veljavnost usposabljanja s tega področja. S tem je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj je bila odgovorna tudi za organizacijo izobraževanja iz področja varnosti in zdravja pri delu.
Tožnica je s svojim ravnanjem (ko se je določenega dne v pisarni tajništva in v pisarni zakonite zastopnice do zakonite zastopnice vedla neprimerno in nasilno; ko je v času opravljanja razgovora zakonite zastopnice tožene stranke s kandidatom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ta razgovor motila s prevezovanjem nenujnega telefonskega klica na telefonski aparat zakonite zastopnice tožene stranke, kljub njenemu izrecnemu nasprotnemu navodilu; ko ni niti poskušala preprečiti stranki, da bi vstopila v pisarno zakonite zastopnice tožene stranke, kjer je ta opravljala razgovor z enim od kandidatov za prosto delovno mesto; ko določenega dne ni spoštovala izrecnega navodila zakonite zastopnice tožene stranke, ki se je nanašalo na vpis določenega dokumenta v delovodnik) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014368
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/2. ZVZD člen 8. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavca člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval na delu med razkladanjem tovora pri trgovskem centru. Delo, kot ga je opravljal tožnik, to je raztovarjanje in manipuliranje z ročnim paletnim vozičkom z bremenom več kot eno tono, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tovorno vozilo ne predstavlja trdne in stabilne podlage, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Glede na to, da je s takšnim vozičkom mogoče dvigniti do 2.200 kg tovora, da ob njegovi uporabi obstaja nevarnost padca, zdrsa in razsutja tovora s palete ter da lahko voziček delavca zaradi lastne vztrajnosti gibanja stisne s krmilno ročico ob steno ali ob drugo paleto, pa ročni paletni voziček predstavlja tudi nevarno stvar. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke (tožnikovega delodajalca). V konkretnem primeru je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu v zvezi z delom, ki ga je opravljal tožnik. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnika usposobila za varno delo (kršitev 8. člena ZVZD) ter da mu je zagotovila predhodni preventivni zdravstveni pregled (5. člen Pravilnika). Ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov o tem, da je bil tožnik poučen o strokovnem in pravilnem upravljanju ročnega paletnega vozička, je vprašanje, ali je tožnik pravilen način dela sploh poznal, zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi.
Tožeča stranka je za omenjeni objekt dobavila in pravilno montirala tudi dogovorjeno število zunanjih žaluzij. Delo je torej izvršila po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ). Zaradi tega niti ni pravno pomembno, ali je v konkretnem primeru v tem delu tožena stranka sploh pregledala in potrdila izvršeno delo, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v sodnem postopku sploh ni nikoli trdila, da ji je bilo na kakršenkoli način onemogočeno, da omenjeno delo pregleda in ga potrdi. Namen določbe iz tretjega odstavka 642. člena OZ je namreč v tem, da naročnik zavaruje svoj pravni položaj (jamčevalne zahtevke) zaradi morebitnih napak izvršenega dela.
ZDR-1 člen 53, 53/3, 87, 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalid II. kategorije invalidnosti - poklicna rehabilitacija - status zavarovanca - odsotnost z dela
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej ni nujno, da izrecno navede, po kateri alineji je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2014, pri čemer je bil z aneksom k pogodbi o poklicni rehabilitaciji rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšan do najkasneje 30. 6. 2014. Pogodba res ni podpisana s strani delodajalca, vendar delavcu ne more iti v škodo morebitno nepravilno ravnanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji izrecno izhaja, da zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka je rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina pogodbe. Presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok, pa je zgolj na strani zavoda. Tako je imel tožnik v času očitane neupravičene odsotnosti z dela več kot pet dni od 9. 3. 2014 dalje status zavarovanca s pravico do poklicne rehabilitacije do najkasneje 30. 6. 2014. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja - prekinitev postopka - poseben sklep o nadaljevanju postopka - priglasitev pravdnih stroškov
Res je, da bi sodišče prve stopnje o nadaljevanju postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (2. odstavek 208. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve pa v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga.
prvi narok – prokurist – ara – denarna obveznost – denarna kazen
Aro lahko predstavlja le ob sklenitvi Predpogodbe dne 23.2.2009 plačan znesek v višini 8.750,00 EUR; kasneje (dne 20.3.2009), mimo določil Predpogodbe plačan znesek v isti višini, pa po naravi stvari ne more več pomeniti are, ampak lahko torej pomeni le predčasno delno izplačilo preostanka kupnine.
ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1. ZVZelP člen 5, 5/1, 5/1-8, 73, 73/3. Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev člen 4.
stimulacija - plačilo razlike v stimulaciji - dejansko delo - dogovor - akt pogodbene narave
Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zagovor
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi obstajale okoliščine po drugem odstavku 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V konkretnem primeru je pomembna okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnikom in je hotela ugotoviti razloge za njegov neprihod na delo od 11. 3. 2013 dalje, vendar je bilo to neuspešno, saj tožnik pošte ni dvigoval. V teh okoliščinah, zlasti ker tožnik ni bil dosegljiv na številko telefona, ki jo je sam sporočil delodajalcu in ni dvigoval nobenih pošiljk, stika s pa tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti niti preko njegovega osebnega zdravnika, je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bo tožniku zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožnik ni bil vabljen na zagovor.
Tožnika od 11. 3. 2013 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke (delodajalca), čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
invalid III. kategorije - sprememba v invalidnosti - nova invalidnost
Pri tožniku je od 22. 11. 2010 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z vsemi predhodno priznanimi stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno ter z ugotovljeno potrebo po dodatni omejitvi pri delu. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik že imel priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti z odločbo z dne 30. 11. 2010, ki je postala pravnomočna 21. 12. 2010. Spremembo v nastanku invalidnosti je zato pravilno določilo s prvim naslednjim dnem po pravnomočnosti te odločbe, to je z 22. 12. 2010 in je pravilno priznalo tudi novo pravico iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2011 dalje (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1).
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen tudi, če bi vlogo podal, niti ne bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.
Specializirani oddelki sodišč, ki delujejo pri okrožnih sodiščih na sedežih višjih sodišč, so izključno stvarno pristojni za vsa kazniva dejanja, za katera obtožni akt vloži specializirano državno tožilstvo.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje vloge - nepopolna vloga - rok za popravo - zamuda roka
Tožnik je sodišču prve stopnje posredoval vlogo, iz katere ni bilo razvidno, ali gre za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Poleg tega je bila vloga sodišču predložena zgolj v enem izvodu. Ker tožnik v roku 15 dni, kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, nepopolne vloge ni popravil ter sodišču tudi ni posredoval zadostnega števila izvodov vloge, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadomestila plače, ki ga je opredeljeval tretji odstavek 7. člena Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov z dne 21. 6. 1997. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je citirani sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi, h kateri je dal pozitivno mnenje tudi minister za šolstvo in šport. Zavzelo je stališče, da je tožnik do vtoževanega zneska upravičen ne glede na to, da ustanovitelj tožene stranke ni Republika Slovenija, temveč lokalna skupnost, saj je navedba sklepa v pogodbi o zaposlitvi pomenila, da je le-ta postal del pogodbene volje pravdnih strank. Po zaključku pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Nobena od določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 7. člena Sklepa. Poleg tega je veljal Sklep le za tiste javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tako da na pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke (ustanovitelj tožene stranke je lokalna skupnost) ni mogel vplivati. Dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je podlaga za njeno sklepanje poleg Zakona o delovnih razmerjih tudi Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ne pomeni, da je tožnik le zaradi tega upravičen do vtoževanega nadomestila plače. Tudi v primeru, če bi bil namen tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi tožniku prizna pravico do nadomestila plače, bi bila takšna določba (ki je sicer v pogodbi o zaposlitvi, kot je bilo že ugotovljeno, ni) v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU in ne bi mogla imeti pravnih učinkov. Ker za priznanje pravice do nadomestila plače ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.
poplačilo terjatve - zanemarljivo majhen znesek preostanka glavnice - pravni interes za pritožbo - pravica do sodnega varstva
Pritožbeno vztrajanje upnika pri izvršbi za zanemarljivo majhen znesek glavnice 1,14 EUR s pripadki vodi le k povzročanju stroškov postopka (ki bi jih morala kriti nasprotna stranka) in nepotrebnega dela sodišču, ne da bi imel upnik od tega kakršno otipljivo korist in prav zato predstavlja tudi zlorabo pravice do sodnega varstva. Takšno ravnanje ima vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva ostalih (23. člen Ustave), ki so se s poštenimi nameni obrnili na sodišče in bodo zaradi omejenega obsega kadrovskih virov sodišč, zato do sodnega varstva prišli kasneje.