ZUS-1 člen 51. ZPP člen 339, 339/2-8. ZUSDDD člen 1.
dovoljena revizija - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - obnova postopka - kriva izpovedba - neprekinjeno dejansko življenje v RS - vezanost organa na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča - razlaga 149. člena ZUP - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pravica do sodelovanja v dokaznem postopku - pravica do izjave - možnost obravnavanja pred sodiščem
Vezanost organa na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju v smislu ZUP ne pomeni, da upravni organ ne bi mogel samostojno in drugače ugotoviti posameznih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, od katerih ni odvisna odločitev kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti storilca. Takšna dejanska okoliščina je v obravnavanem primeru ravno okoliščina, od kdaj do kdaj je revidentka dejansko živela v Italiji. Naveden časovni okvir (ki mora biti v obravnavanem primeru določen ali vsaj določljiv) njenega dejanskega življenja v Italiji je namreč ključen za ugotavljanje vsebine pojma „dejanskega neprekinjenega življenja v Sloveniji“ kot pogoja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje iz 1. člena ZUSDDD.
S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno štelo, da je bila tožena stranka pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja vezana le na ugotovitev, vsebovano v kaznovalnem nalogu, posledično revidentkinih navedb in dokaznih predlogov v tožbi glede pravno pomembnih dejstev za presojo pojma dejanskega neprekinjenega življenja v spornem obdobju sploh ni obravnavalo in se do njih ni opredeljevalo. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča revidentki nezakonito odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar predstavlja kršitev določbe 51. člena ZUS-1 in s tem povezano kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjavljanja v dokaznem postopku oziroma možnost obravnavanja pred sodiščem).
ZUS-1 člen 22, 22/2, 75, 75/3, 77. ZN člen 8, 8/1-8, 10, 10.a. ZPP člen 165, 339, 339/3.
imenovanje notarja - pritožba v upravnem sporu - izbirna pravica - obrazloženost odločitve o izbiri - pogoji za imenovanje notarja - potrebni in ustrezni prostori in oprema za opravljanje notariata
Kandidat za notarja, ki ni bil imenovan oziroma predlagan za imenovanje, ne more izpodbijati imenovanja ali predloga za imenovanje tistega, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje za zasedbo položaja notarja, lahko pa ju izpodbija, če gre za osebo, ki ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev, ali če so bile kršene določbe postopka predlaganja ali imenovanja.
Zahteva po obrazloženosti odločitve o izbiri oziroma o imenovanju notarja se torej ne nanaša na izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, nujno pa se nanaša na izpolnjevanje predpisanih pogojev.
Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi zgolj predložitev pogodbe o najemu poslovnih prostorov zadoščala za ugotovitev, da ima kandidatka prostore in opremo potrebno in primerno za opravljanje notariata. Preizkus ugotovitve, da kandidatka izpolnjuje sporni pogoj, ni mogoč.
dovoljena revizija - preizkus utemeljenosti revizije le v okviru dovoljenega obsega revizije - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje - izjava o premoženjskem stanju - odgovornost prosilca za točnost in resničnost podatkov - razumevanje 20. člena ZBPP - neresnično navajanje podatkov - opravičljiv spregled - verodostojnost izjave - vrednost zamolčanega premoženja - namen prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti - ugovor nerazumnosti (arbitrarnosti) odločitve
Vsaka opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu o izjavi o premoženjskem stanju ne pripelje do zavrnitve prošnje in njene prepovedi ponovnega vlaganja za nadaljnjih 6 mesecev, temveč je pri sprejemu takšne odločitve treba presoditi, ali ne gre morda za opravičljiv spregled prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za BPP ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenosti pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim. Prosilci za brezplačno pravno pomoč pa ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - ugovori stranskega udeleženca - splošno in načelno pravno vprašanje
Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča jasno izhaja, kakšne so zahteve za to, da se določeno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Splošno vprašanje o trditvenem in dokaznem bremenu ter obsegu varstva pravic in pravnih koristi stranskega udeleženca, ki ga revidenti gradijo tudi na napačni navedbi o dopustni višini podpornih zidov, teh zahtev ne izpolnjuje.
dovoljena revizija - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje - izjava o premoženjskem stanju - neresnično navajanje podatkov - opravičljiv spregled - verodostojnost izjave - vrednost zamolčanega premoženja
Vsaka opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu, ne pripelje do zavrnitve prošnje in njene prepovedi ponovnega vlaganja za nadaljnjih 6 mesecev, temveč je pri sprejemu takšne odločitve treba presoditi, ali ne gre morda za opravičljiv spregled prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za BPP ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenosti pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa prosilci za BPP ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne.
ZUS-1 člen 83, 83/2-3. ZUP člen 149. ZUSDD člen 1. URS člen 22.
dovoljena revizija - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - obnova postopka - kriva izpovedba priče - vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do izjave
Ker je upravni organ vezan le na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, sam ne more ugotoviti dejstev, ki bi izključevale obstoj kaznivega dejanja ali storilčeve kazenske odgovornosti, saj bi s tem kršil obseg svoje vezanosti. Ni pa to ovira, da kljub ugotovljenemu kaznivemu dejanju, kot je opisano v izreku kazenske sodbe, ne bi ugotavljal okoliščin, ki na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti nimajo vpliva.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je nepravilno razlagalo domet 149. člena ZUP in posledično neutemeljeno zavrnilo zaslišanje obsojenih prič, pričevanje drugih pa vnaprej označilo kot neverodostojno, kršilo revidentovo pravico do izjave kot izraza pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita – pridržanje za namen predaje - omejitev gibanja na prostore azilnega doma – begosumnost – evropski azilni sistem - razmere v odgovorni državi članici
Le če obstaja resna nevarnost, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil), predaja prosilca v takšno državo ni v skladu z določbami Uredbe Dublin III.
URS člen 2, 14, 23, 155. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZUS-1 člen 52, 83, 83/2, 83/2-1, 85/1-1. ZDavP-2 člen 5, 68, 68/5, 73, 77, 125, 141. ZPP člen 339, 339/2-14.
davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dovoljena revizija po vrednosti -- obseg revizijske presoje - odmera davka - rok za izdajo odmerne odločbe - dokazno breme davčnega zavezanca - izjava stranke kot dokaz - instrukcijski in prekluzivni rok - navajanje novih dejstev in dokazov v davčnem postopku - prekluzija - zaslišanje stranke kot dokazno sredstvo - retroaktivnost - dokazna ocena
Rok za izdajo odmerne odločbe, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato tudi po poteku tega roka izdati davčno inšpekcijsko odločbo. Namen določitve tega roka je, da se zaradi zahtevnosti postopka v inšpekcijskih postopkih zagotovi daljši rok za izdajo odločbe kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da le-te po poteku roka sploh ni več mogoče izdati.
Tako v davčnem postopku kot tudi v postopku pred sodiščem v upravnem sporu ima stranka pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar pa tudi ta dolžnost davčnih organov in sodišč ni neomejena, saj je po eni strani omejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami (npr. prekluzija navajanja novih dokazov in dejstev, 52. člen ZUS-1), po drugi strani pa z vsebinsko presojo sodišča, ali obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Do kršitve postopka posledično ne pride niti v primeru, če v posamezni zadevi davčni organ ni izvedel nobenega dokaza, ki ga je predlagala stranka, če so za zavrnitev njihove izvedbe obstajali utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi.
Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov in sodišč namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez vzpostavitve navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča. Take omejitve so tako posledično vzpostavljene v korist postopka upravnega organa in sodišča, posredno s tem pa tudi samih strank postopka, in zato ne posegajo v jedro procesnih garancij 22. člena Ustave (med njimi kontradiktornosti postopka), temveč jih v veliki meri šele omogočajo.
Izjava stranke kot dokaz je sicer mogoča tudi v postopku pred upravnimi organi (188. člen ZUP), vendar je glede na naravo tega dokaza razumljivo, da gre za subsidiarno dokazno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le v zakonsko določenih primerih, pa še tedaj terja posebno oceno verodostojnosti (prvi in drugi odstavek 188. člena ZUP). Zato toliko manj drži trditev revidenta, da bi moralo sodišče prve stopnje navajati prepričljive argumente, zakaj ne verjame revidentovi izjavi, saj sama podaja take izjave stranke ne vzpostavlja domneve resničnosti, ki bi nalagala obrnjeno dokazno breme toženi stranki in v zvezi s tem posebno opredeljevanje sodišča v obrazložitvi sodbe.
Pravna narava tožb v upravnem sporu, vloženih na podlagi 2. ali 4. člena ZUS-1 je različna, na strani tožnika pa je, da se glede na okoliščine svojega primera odloči o tožbi in postavi zahtevke, s katerimi si bo zagotovil varstvo svojega pravnega položaja oziroma učinke, ki jih zasleduje.
Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe velja tudi za tožbo iz 4. člena ZUS-1. Na to kaže določba prvega odstavka 23. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 30, 33, 77, 82. ZPVPJN člen 42, 49. ZS člen 103. URS člen 22, 23, 157, 157/1, 157/2.
javno naročanje - sodno varstvo - status naročnika za javno naročanje - procesne predpostavke
Glede na ureditev sodnega varstva po ZPVPJN in ZUS-1 bi upravno sodišče zadevo lahko odstopilo sodišču splošne pristojnosti le, če bi tožnica uveljavljala ničnost pogodbe o oddaji naročila ali odškodnino. Ker je tožnica s tožbo uveljavljala nezakonitost in odpravo akta državnega organa, odločitev, da je treba tako tožbo odstopiti sodišču, ki odloča v pravdnem postopku, nima pravne podlage v predpisih, na katere se sklicuje.
ZASP člen 146, 146/1, 153, 153/1, 160, 160/1, 162, 162/1, 162.a, 162. a/1. ZUP člen 279, 279/1-1. ZS člen 99, 101.
dovoljena revizija - nadzor nad opravljanjem dejavnosti kolektivne organizacije - obseg nadzora - odločitev v zadevi iz sodne pristojnosti - ničnost upravnega akta
Ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb je torej treba šteti, da je Uradu RS za intelektualno lastnino pridržan le splošni nadzor nad zakonitostjo izvajanja nalog kolektivne organizacije v smislu nadzora v javnem interesu, ki se izrazi v ukrepih, s katerimi je stranki naložena javnopravna obveznost - uskladitev delovanja z ZASP. Na to ne more imeti nikakršnega vpliva dejstvo, da se na kršitev istih določb ZASP poleg nadzornega organa lahko sklicuje tudi imetnik pravic. Iz tega izvirajoče zahteve, ki jih postavljata kolektivni organizaciji, imajo namreč bistveno različna temelja - prve izvirajo iz oblastvenega razmerja med tožnikom in toženko, ki je vzpostavljeno z upravnim dovoljenjem za opravljanje dejavnosti, ki ga kolektivni organizaciji izda toženka, druge pa iz prirejenega mandatnega razmerja med tožnikom in imetnikom pravic. Taka delitev nadzora, pri kateri je za zahtevke posameznega člana pristojno sodišče, je sprejeta tudi v pravni teoriji.
Za obravnavani primer je zato ključno, da splošnost zakonskih določb ne pomeni neomejenih pooblastil za nadzor in ukrepanje. Še zlasti to velja, ko pride do trka z nedvomnimi pristojnostmi drugih državnih organov, v konkretnem primeru sodišč. V obravnavani zadevi je zato toženka, ki je brez izrecnega pooblastila v ZASP tožniku naložila denarno obveznost, ki naj jo izpolni tretji (upravičeni) osebi, odločila v zadevi iz sodne pristojnosti.
Določitev višine rudarske koncesnine je predmet normativnega urejanja.
O pričakovanih pravicah govorimo takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja zavarovan položaj. Vsako pričakovanje pa (še) ni pričakovana pravica (tak status dobi, ko je gotovo, da bo pravica nastala).
Stopnjevanje obveznosti mora biti v skladu z razumnimi pričakovanji pravnih naslovljencev, da jim država njihovega pravnega položaja ne bo arbitrarno poslabševala. Spreminjanje že obstoječih predpisov je nujno in je v sami naravi prava. Še posebej to velja na področju davkov in drugih javnih dajatev (kamor spada tudi koncesnina), kjer je spremenljivost vedno moč pričakovati.
Mineralne surovine so last Republike Slovenije in za njihovo izkoriščanje se mora plačevati ustrezno nadomestilo (rudarska koncesnina). Tožena stranka je s povišanjem rudarske koncesnine zasledovala legitimen cilj, ki je v splošnem javnem interesu, na povišanje se je revident lahko pripravil in ga tudi pričakoval, zato povišanje ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo kot sestavino načela pravne države. Uporaba instituta exceptio illegalis za Uredbo 91/11 bi bila neutemeljena.
dovoljena revizija - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje - izjava o premoženjskem stanju - neresnično navajanje podatkov – opravičljiva opustitev navedbe premoženja – opravičljiv spregled - verodostojnost izjave - vrednost zamolčanega premoženja
Vsaka opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu ne pripelje do zavrnitve prošnje in njene prepovedi ponovnega vlaganja za nadaljnjih 6 mesecev, temveč je pri sprejemu takšne odločitve treba presoditi, ali ne gre morda za opravičljiv spregled prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za BPP ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenosti pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa prosilci za BPP ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne.
dovoljena revizija - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje - izjava o premoženjskem stanju - neresnično navajanje podatkov - opravičljiv spregled - verodostojnost izjave - vrednost zamolčanega premoženja
Vsaka opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu o izjavi o premoženjskem stanju ne pripelje do zavrnitve prošnje in njene prepovedi ponovnega vlaganja za nadaljnjih 6 mesecev, temveč je pri sprejemu takšne odločitve treba presoditi, ali ne gre morda za opravičljiv spregled prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za BPP ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenosti pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim. Prosilci za brezplačno pravno pomoč pa, ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne.
razrešitev direktorja javne agencije - dovoljena revizija - zelo hude posledice - alternativno določeni razlogi za razrešitev - več razlogov za razrešitev - neustrezni revizijski razlogi - v reviziji izpodbijan le en razlog za razrešitev - obrazložitev sodbe s sklicevanjem na 71. člen ZUS-1
Če odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje temeljita na več medsebojno neodvisnih razlogih za razrešitev, ki po prvem odstavku 23. člena ZJA vsak zase utemeljuje odločitev o razrešitvi, revident z revizijskimi ugovori, ki se tičejo le enega izmed razlogov za razrešitev, ne more utemeljiti nepravilnosti oziroma nezakonitosti drugih razlogov za razrešitev in s tem nezakonitosti izpodbijane sodbe oziroma odločbe.
dovoljena revizija - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje - izjava o premoženjskem stanju - neresnično navajanje podatkov – opravičljiva opustitev navedbe premoženja - opravičljiv spregled - verodostojnost izjave - vrednostni papirji
Vsaka opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu o izjavi o premoženjskem stanju ne pripelje do zavrnitve prošnje in njene prepovedi ponovnega vlaganja za nadaljnjih 6 mesecev, temveč je pri sprejemu takšne odločitve treba presoditi, ali ne gre morda za opravičljiv spregled prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za BPP ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenosti pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim. Prosilci za brezplačno pravno pomoč, ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDDV-1 člen 76, 76/1-9. ZDavP-2 člen 6, 6/1, 74, 74/4. ZDoh-2 člen 90, 90/4-1. ZDDPO-2 člen 55 a, 74, 74-7.
dovoljena revizija - vrednost izpodbijanega dela upravnega akta - (ne)seštevanje zneskov različnih davkov za namene dovoljenosti revizije - davek na dodano vrednost - znesek DDV dolgovan zgolj zato, ker izkazan na računu - izjema od splošnih pravil o nastanku davčne obveznosti - namen varovanja proračunskih prihodkov (ni izkazan) - davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - dejanski odpust dolga
Dovoljenost revizije revidentka utemeljuje s t. i. vrednostnim pogojem iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru izpodbijani del davčne odločbe prve stopnje presega navedeni znesek. Vendar v zvezi z izpolnjevanjem tega pogoja Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili revidentki z davčno odločbo ki je predmet tega upravnega spora, naloženi v plačilo različni davki (DDV, DDPO in davek od dohodka iz kapitala). Davčna odločba dejansko zajema tri odločitve o davčnih obveznostih, ki so bile sprejete na podlagi treh različnih materialnih predpisov in na različnih dejanskih ugotovitvah. Ker (vse) posamezne odločitve ne presegajo zneska 20.000 EUR, bi torej kazalo revizijo (vsaj v delu) zavreči, vendar je Vrhovno sodišče tudi zaradi upravičenih pravnih pričakovanj, utemeljenih na posameznih stališčih dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, oziroma varovanja položaja revidenta, revizijo dovolilo.
Iz ugotovitev obravnavanega primera ne izhaja, da je davčni organ z uporabo te določbe dosegel njen namen, se pravi, da je z naložitvijo davka na podlagi te določbe preprečil potencialne negativne posledice za proračun, temveč prav nasprotno, do nevarnosti izgube proračunskih prihodkov v obravnavanem primeru sploh ni moglo priti, ker je bil naslovnik računa končni potrošnik, ki nima možnosti odbijati vstopnega DDV. Naložitev DDV v takem primeru po presoji revizijskega sodišča presega tisto, kar je nujno potrebno za dosego cilja, ki ga zasleduje 9. točka 76. člena ZDDV-1 in zato ni skladna z načelom sorazmernosti iz prvega odstavka 6. člena ZdavP-2.
Odpust dolga je po eni strani lahko pravno-formalen odpust dolga, ki je urejen v 319. in naslednjih členih Obligacijskega zakonika, do tega v obravnavanem primeru nesporno ni prišlo, po drugi strani pa je treba glede na določbo četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah enakovredno obravnavati tudi dejanski odpust dolga, se pravi položaj, ko davčni zavezanec s svojo terjatvijo ravna tako, kot da bi jo odpustil, četudi tega pravno-formalno ne stori. Davčni organi in sodišče prve stopnje so glede na razloge, ki jih navajajo, očitno ocenili, da je v obravnavanem primeru prišlo do dejanskega odpusta dolga. Zaključek, da je prišlo do izogibanja ne-davčnim predpisom oziroma do dejanskega odpusta dolga – kar je pravni zaključek – je po presoji revizijskega sodišča mogoč le, če so ugotovljena dejstva oziroma okoliščine, ki razkrivajo, da davčni zavezanec sploh ni imel namena izterjati dolga. V obravnavanem primeru pa takšnih ugotovitev ni.
ZZRZI člen 62, 63, 63/1, 64. ZUS-1 člen 51, 59, 59/2-2, 75, 75/3, 85, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2-14.
dovoljena revizija - prispevek za zaposlovanje invalidov - nadomestna izpolnitev obveznosti zaposlovanja invalidov - predmet pogodbe z invalidskim podjetjem - glavna obravnava
Obrazložitev, ki opustitev glavne obravnave utemeljuje z nespornostjo dejstev, pravno pomembnih za odločitev (katera dejstva je imelo sodišče v mislih, ni razvidno), obenem pa se sklicuje na pravno podlago, ki o tem govori drugače (da je sporno dejansko stanje), je sama s seboj v nasprotju.
Revident ima zato prav, da ima izpodbijana sodba pomankljivosti, zaradi katerih ni mogoče preizkusiti revizijskega očitka, da bi moralo sodišče odločiti po opravljeni glavni obravnavi.
Ugotovitveni zahtevek ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba), da bi moralo sodišče prve stopnje posledično vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči kot da je bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, torej z ugotovitveno sodbo.
Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik. To pa bi odprlo tudi vprašanje, ali je bil v tem upravnem sporu tožnik tisti, ki je bil subjekt (in ne objekt) sodnega postopka (22. člen Ustave) in ali je bilo njegovo sodno varstvo dejansko učinkovito (23. člen Ustave). Posledično tudi ni mogoče šteti, da bi v primeru izdaje ugotovitvene sodbe šlo za delno ugoditev izpodbojni tožbi. Tožbi v upravnem sporu ni mogoče delno ugoditi tako, da se odloči o zahtevi, ki je tožnik sploh ni postavil.
Tožnik lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne psoega v pravno varovan položaj drugih strank.
Sodišče prve stopnje ni dolžno tožnika pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe.
Tožnika ni treba posebej pozivati, naj izkaže tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj ta pomanjkljivost ne pomeni formalne nepopolnosti tožbe, temveč vsebinsko pomanjkljivost tožbenih navedb.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS4002856
ZOZP člen 7, 18, 18/1. ZPIZ-1 člen 271, 271/1, 274, 274/2.
dopuščena revizija - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - škoda, povzročena s prometno nesrečo - prispevki za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek ZPIZ - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - invalidska pokojnina - dodatek za pomoč in postrežbo - pravna podlaga tožbenega zahtevka - posredni oškodovanec - lex specialis
Pravno podlago za odškodninske zahtevke tožnice predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1. Vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu, zaradi česar je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis.
ZOZP v 18. členu tožnici izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je obseg teh zahtevkov ožji kot po ZPIZ-1. Zahtevki tožnice zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožnica upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev. Zato je določeno obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, predvideno z ZOZP.