PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015400
ZMZ člen 30, 45, 45/1, 75. ZUS-1 člen 22, 22/1, 52. ZPP člen 238, 263. ZUP člen 188.
mednarodna zaščita - glavna obravnava - izvajanje dokazov - zaslišanje - ločeno obravnavanje (razdružitev) tožb (tožbenih zahtevkov) prosilcev
ZUS-1 nima posebnih določb o izvajanju dokazov oziroma dokazovanju ter s tem zaslišanju prič oziroma strank, zato se glede teh vprašanj primerno uporabljajo določbe ZPP.
V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri uporabi določb ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz.
Prav zato izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb ZPP oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi navedeno presojo verodostojnosti še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal.
Tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke (tudi ali še posebej v postopkih mednarodne zaščite), ki o določenih osebnih okoliščinah (npr. spolna usmerjenost, zlorabe, verska pripadnost) v navzočnosti drugih oseb (npr. staršev) ne bi želela izpovedati, čeprav bi si s tem poslabšala procesni položaj, torej vpliva na procesni položaj tožnikov (prosilcev za mednarodno zaščito).
Taka izvedba glavne obravnave vpliva tudi na procesni položaj tožene stranke, saj ji je bistveno oteženo soočanje izjav strank (kot prič) in s tem možnost dokazovanja njihove (ne)resničnosti.
V zadevah, v katerih je izjava stranke (prosilca za mednarodno zaščito) pogosto edini dokaz, sodišče ne bi smelo (nekritično) obravnavati tožb (vseh) tožnikov (tudi če gre za družino) združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo.
dovoljenost revizije - obnova postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti - predlog za obnovo postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti - dolžnost davčnega organa začeti obnovo postopka - javni interes za obnovo postopka po uradni dolžnosti
Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost odločitve prvostopenjskega davčnega organa o revidentovem predlogu za obnovo postopka in ne odločitev davčnega organa o začetku postopka po uradni dolžnosti, zato vprašanje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.
Javni interes za obnovo postopka po uradni dolžnosti ni podan samo takrat, ko se izkaže, da bi morala država odmeriti davek, ali da ga je odmerila prenizko, temveč tudi takrat, ko se izkaže, da država davka ne bi smela odmeriti, oziroma ga je odmerila previsoko, in je torej obnova postopka v korist zavezancu. Davčni zavezanec sicer nima na voljo pravnega sredstva, s katerim bi dosegel, da davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da davčni organ po zakonu ni dolžan začeti postopka obnove, če presodi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji.
ZUS-1 člen 84, 84/2, 92. ZKme-1 člen 56. Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 24/2c, 30.
sofinanciranje iz javnih sredstev - razvoj podeželja - izplačilo sredstev - pogoji za izplačilo sredstev - upravičeni stroški - začasna odredba
Pri presoji, ali je zahtevek za izplačilo utemeljen ali ne, je torej pomembno, ali se ta nanaša na stroške, ki so bili kot upravičeni stroški opredeljeni v dokumentaciji, ki jo je revidentka predložila na javni razpis za dodelitev nepovratnih sredstev. Ob ugotovitvi, da se stroški, na katerih temelji zahteva za izplačilo sredstev, ne nanašajo na naložbo, za katero so bila revidentki sredstva odobrena, je pravilno tudi stališče sodišča, da toženka pri odločanju o izplačilu sredstev ni mogla preko zahtevka, ki ga je revidentka pred tem postavila v vlogi za njihovo odobritev. To pomeni tudi, da revidentka sofinanciranja stroškov, ki niso bili del njene vloge za odobritev sredstev, brez odobritve pristojnega organa ne more uveljavljati.
mednarodna zaščita - podaljšanje subsidiarne zaščite - nova (dodatna) okoliščina - razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča - začetek učinkovanja ustavne odločbe - objava v Uradnem listu - deklaratoren značaj - pravne posledice razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča
V obravnavanem primeru je bila izpodbijana sodba izdana 28. 10. 2015, odločba Ustavnega sodišča pa je bila objavljena v Uradnem listu RS 3. 11. 2015, in je torej začela učinkovati 4. 11. 2015. Res je torej, da je bila izpodbijana sodba izdana pred objavo odločbe Ustavnega sodišča.
Čeprav se je prvostopenjsko sodišče „preuranjeno“ sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča, pa to po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj bi v novem postopku sodišče prve stopnje tako ali tako moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča.
Tožena stranka izhaja iz predpostavke, da je tožnica v prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite navajala iste razloge (razen seveda mladoletnosti), kar pa ne drži. V sami prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite (ki je samo formular, v katerega se vpišejo osebni podatki prosilca, brez navedbe razlogov za podaljšanje) ni tožnica navedla ničesar, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 2. 2013 pa izhaja, da je v okviru razlogov za podaljšanje zaščite navedla tudi, da „kot Romkinja na Kosovo ne spada“. To pa je tista nova dodatna relevantna navedba oziroma okoliščina, ki utemeljuje izdajo sodbe, kot jo je v obravnavanem primeru izdalo prvostopenjsko sodišče.
komunalni prispevek - dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - odmera komunalnega prispevka po uradni dolžnosti - rok za izdajo odločbe za plačilo komunalnega prispevka - časovna uporaba predpisov za odmero komunalnega prispevka - izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča - priključitev na komunalno opremo - nova priključitev - odmera komunalnega prispevka lastnika obstoječega objekta - razlaga 79. v povezavi z 80. členom ZPNačrt - retroaktivnost občinskega predpisa - poseg v pravno varnost - zavezanec za plačilo komunalnega prispevka - zastaranje odmere komunalnega prispevka - zakonit priklop na javno kanalizacijo
Glede na značilnosti komunalnega prispevka kot javne dajatve ob pravilni razlagi zakonske ureditve zakonita odmera komunalnega prispevka ne posega v pravno varnost zavezancev za njeno plačilo, saj je trenutek nastopa navedene obveznosti jasen in predvidljiv, s tem pa tudi omejitve za uporabo pooblastila pristojnega organa občine, da odločbo o tem izda po uradni dolžnosti. Za takšno razlago ZPNačrt je treba ustrezno povezati določbe 79. in 80. člena ZPNačrt. Sedmi odstavek 79. člena treba razlagati tako, da je razlog za izdajo take odločbe (izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo) za lastnika obstoječega objekta lahko podan po vsebini le, če se ta na novo priključuje na komunalno opremo, ali če povečuje površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt). Zato zavezanci za plačilo komunalnega prispevka (80. člen ZPNačrt) niso tisti lastniki objektov, ki so ob uveljavitvi (novih) pravnih podlag za odmero komunalnega prispevka že zakonito priključeni na komunalno opremo, saj tedaj ne gre (več) za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča.
Tudi pri odgovoru na vprašanje, ali je v obravnavani zadevi prišlo do retroaktivne uporabe predpisov, se kot bistveno postavi vprašanje časa priklopa objekta revidentov na komunalno opremo, saj se lahko zavezancu (80. člen ZPNačrt) naloži v plačilo komunalni prispevek skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to javno dajatev zavezancu zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti (npr. trenutek priključitve na komunalno omrežje). Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je revident dolžan plačati v (tedaj) predpisani višini. Le če bi se naložilo novo ali dodatno plačilo komunalnega prispevka na podlagi naknadno sprejetega programa opremljanja tudi zavezancem, ki so že bili zakonito priključeni na komunalno opremo (in torej ne bi šlo za novo priključitev), bi tak občinski odlok nedopustno posegel na že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje in bi zaradi tega lahko neustavno retroaktivno deloval v razmerju do lastnikov objektov (155. člen Ustave).
Ker je sodišče prve stopnje opustilo ugotavljanje dejstva priklopa na javno kanalizacijo, v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče ne more samo presoditi, ali je z nezakonitim ravnanjem tožene stranke prišlo do posega v pravno varnost revidentov ali do retroaktivne uporabe predpisov tožene stranke.
UPRAVNI SPOR - STAVBNA ZEMLJIŠČA - KOMUNALNA DEJAVNOST
VS1015392
URS člen 2, 155. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2. ZPNačrt člen 70, 77, 77/1, 79, 79/1, 79/7, 80.
komunalni prispevek - dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - odmera komunalnega prispevka po uradni dolžnosti - priklop na javno kanalizacijo - rok za izdajo odločbe za plačilo komunalnega prispevka - izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča - nova priključitev - odmera komunalnega prispevka lastniku obstoječega objekta - razlaga 79. v povezavi z 80. členom ZPNačrt - zavezanec za plačilo komunalnega prispevka - nova priključitev lastnika obstoječega objekta - zakonit priklop na javno kanalizacijo
Sedmi odstavek 79. člena je treba razlagati tako, da je razlog za izdajo take odločbe (izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo) za lastnika obstoječega objekta lahko podan po vsebini le, če se ta na novo priključuje na komunalno opremo, ali če povečuje površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt).
Trenutek zakonite priključitve na obstoječo komunalno infrastrukturo nastopi tedaj, ko za to zavezanec izpolni vse predpisane pogoje in se le-ta tudi dejansko izvrši. Če je ob tem trenutku zavezanec skladno s predpisi dolžan plačati komunalni prispevek, mu ga lahko pristojni organ odmeri po uradni dolžnosti ob nastopu tega dejstva ali v razumnem času po tem (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). Ugotavljanje trenutka priključitve pa je mogoče tudi na podlagi sklepanja iz drugih dejstev: tako ni mogoče šteti, da je nastopil trenutek „nove priključitve“, ki bi utemeljeval (novo) odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, če je bila pred tem komunalna oprema že zgrajena in jo je lastnik objekta zakonito uporabljal in torej užival koristi, ki naj bi jih navedena komunalna oprema nudila njegovemu objektu, kar je tudi temeljni namen komunalne opremljenosti (70. člen ZPNačrt). Tako (zakonito) uživanje koristi pa je zanesljivo pogojeno s pristankom upravljavca te komunalne opreme in torej njegovim vedenjem in voljo, da lastnik objekta tako komunalno opremo uporablja. Če pa je bil uporabnik nezakonito priključen na javno infrastrukturo v nasprotju z voljo ali brez vedenja upravljavca, potem pa seveda ni mogoče šteti, da je že bil (zakonito) priklopljen na to omrežje in je treba šteti, da se mora šele na novo priključiti na tako omrežje skladno s predpisi.
Pogoj za izdajo izpodbijanega akta je, da je revident zavezanec v smislu 80. člena ZPNačrt in da so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt, to pa je mogoče le na podlagi ugotovitve, kdaj je bil zakonito priključen na komunalno omrežje. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (79. in 80. člen ZPNačrt), je posledično ostalo dejansko stanje zakonitega priklopa nepopolno ugotovljeno.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015429
ZMZ člen 52, 52/2, 53, 53/1, 68. ZUS-1 člen 76. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - razumevanje 68. člena ZMZ - drug varen kraj - notranja zaščita - notranje razseljene osebe - splošne okoliščine v delu države - osebne okoliščine prosilca - test razumnosti - merilo varnosti - ekonomska in socialna eksistenca - obseg 3. člena EKČP - zmogljivost zbirnih centrov - bivanjski pogoji - individualne značilnosti prosilca - humanitarni problem v Ukrajini - ocena realne zmožnosti preživetja - možnost nastanitve - standardi po sodni praksi ESČP
Stališče tožnic, da je treba oceniti, ali bi lahko na območju premestitve živeli relativno normalno življenje, brez nepotrebnih stisk na področju selitve, je treba v okviru standarda razumnosti razlagati tako, da je treba v okviru tega standarda ugotoviti, ali jim je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo posamezniki dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se bil prosilec primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda. Kot možna se šteje tudi celo razselitev v begunsko taborišče, če je pri tem prosilcu zagotovljen (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 98, 98/5, 226, 367č.
dovoljenost revizije - popolnost in pravilnost pooblastila za zastopanje - izredna pravna sredstva - pooblastilo v tujem jeziku - overjen prevod - nedokazani pogoji za dovoljenost revizije - takojšnje zavrženje pravnega sredstva
Šteje se, da v primeru, ko stranka reviziji priloži listino v tujem jeziku in ne priloži njenega overjenega prevoda, obstoj pooblastilnega razmerja med odvetnikom, ki je vložil revizijo, in stranko (revidentom) ni izkazan. Pooblastilo namreč ni vloga, ampak je v procesno-tehničnem smislu priloga k vlogi, zato zanj veljajo enaka pravila, kot za listine, s katerimi stranka dokazuje svoje navedbe.
Zakonska ureditev, ki na napako odvetnika glede predložitve pravilnega pooblastila veže posledico takojšnjega zavrženja pravnega sredstva, ni v nasprotju z Ustavo RS, ko gre za postopek pred Vrhovnim sodiščem.
URS člen 157. ZUS-1 člen 17, 17/4, 36, 36/1-3. ZSFCJA člen 5, 5/1-3, 11, 11/1, 11/8.
aktivna legitimacija za vložitev tožbe - legitimacija organa prve stopnje v postopku javnega razpisa - sodno varstvo izvrševanja upravne funkcije - javna agencija - zavrženje tožbe
Iz določb Zakona o slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije izhaja, da pomeni izvajanje javnih razpisov, odločanje o projektih, ki bodo sofinancirani, in sklepanje pogodb z izbranimi prijavitelji izvrševanje tožnikovih nalog v okviru podeljenega javnega pooblastila. Posledično niti sporna odločba ministrstva, s katero je bila tožnikova odločba spremenjena, ne pomeni odločitve o tožnikovi lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi mu jo podeljeval predpis kot pravni osebi javnega prava (drugi odstavek 2. člena ZSFCJA), ampak odločitev na področju njegovega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa mu upravni spor ne zagotavlja.
tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin - drugo sodno varstvo v davčnem postopku - redni upravni spor - zavrženje tožbe
Tožnik bo zatrjevane pomanjkljivosti postopka, problematičnost odmere davka po 70 % stopnji, njeno kaznovalno naravo in uporabo 68. a člena ZDavP-2 za obdobje pred njegovo uveljavitvijo, lahko zatrjeval v postopku sodnega varstva, začetega s tožbo zoper izdano odločbo o odmeri davka od nenapovedanih dohodkov, torej s tožbo po 2. členu ZUS-1.
S tožbo v upravnem sporu ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva v tistem postopku, ne pa upravnega spora po 4. členu ZUS-1 kot njihovega obvoda.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - trditveno in dokazno breme - zelo hude posledice niso navedene
Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Zato ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj zelo hudih posledic izpodbijane odločitve sploh ni navedel.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015424
ZUS-1 člen 52, 75, 75/1-1, 75/1-2, 75/1-3. ZMZ člen 55, 55/1-2, 55/1-3, 75, 75/1-2, 75/1-1, 75/3.
mednarodna zaščita - razlogi resnega preganjanja - razlogi resne škode - (ne)konkretizirano sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča - kršitve določb postopka izdaje upravnega akta - kršitve pravil postopka v upravnem sporu - tožbene novote - uporaba pravil o prekluziji - dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - rok iz tretjega odstavka 75. člena ZMZ kot instrukcijski rok
Glede pritožnikovega zatrjevanja kršitev pravil postopka v upravnem sporu s strani sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) je iz pritožbe mogoče razbrati očitek, da naj bi neutemeljeno uporabilo pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot, ki naj jih ne bi bil navajal noben predpis in po mnenju pritožnika niso vsebovane niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku niti v ZMZ. To stališče pritožnika je zmotno, saj je sodišče zavrnilo navajanje nedopustnih tožbenih novot na podlagi 52. člena ZUS-1, ki ga je citiralo tudi v sodbi.
Prek določitve roka iz tretjega odstavka 75. člena ZMZ kot instrukcijskega roka želi zakonodajalec usmerjati delo Vrhovnega sodišča, vendar položaj Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave) terja, da se določitve takih rokov v različnih zakonih razumejo zgolj kot poudarek potrebi po hitrem reševanju določenih zadev in zaradi tega niso absolutni(2). Zato je Vrhovno sodišče glede na svojo funkcijo v sodnem sistemu, ki je ob varovanju pravnega položaja strank tudi v usmerjanje sodne prakse, dolžno navedeno določitev roka v tretjem odstavku 75. člena ZMZ razlagati ustavnoskladno in torej tako, da ne posega v njegovo ustavno funkcijo in v pravice drugih strank, ki so vložile pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Tovrstni roki Vrhovnega sodišča ne smejo ovirati pri tem, da svoje zmogljivosti nameni reševanju tudi (različnih) drugih sporov, ki jih je glede na njihov siceršnji pomen in zagotavljanje ustavnih pravic drugih strank do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave) ter enakega varstva pravic v postopkih (22. člen Ustave) dolžno učinkovito reševati. Če bi namreč Vrhovno sodišče štelo, da ga navedeni rok pri odločanju zavezuje in mu posledično onemogoča ustrezno izvajanje njegove funkcije, bi zaradi njegove neustavnosti moralo vložiti zahtevo za presojo skladnosti te določbe ZMZ z Ustavo pred Ustavnim sodiščem in predlagati njeno razveljavitev.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - zavrženje revizije - vrnitev sredstev, prejetih na podlagi odločbe o pravici do sredstev - pogodba, sklenjena na podlagi javnega razpisa - odstop od sodne prakse
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča. Splošno in načelno vprašanje, ki ga v reviziji uveljavlja revident, teh zahtev ne izpolnjuje. Ker revident ni pravilno izpostavil pomembnega pravnega vprašanja, tudi ne more uspeti s sklicevanjem na odstop od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v določeni zadevi, pri čemer niti ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja obeh zadev.
Revident s splošnimi navedbami (da je naložbo odtujil zaradi izjemno slabega materialnega stanja in bi vračilo tega zneska zanj predstavljalo prehudo finančno breme) ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev bolniškega staleža - odhod iz kraja bivanja - seznanitev z odpovednim razlogom
Že iz same vsebine odpovednega razloga jasno izhaja, da se delodajalec seznani z njim šele, ko izve, kakšna navodila je delavcu dal zdravnik in ali je odobril njegov odhod iz kraja bivanja.
Odpovedni razlog je podan, ker je tožnica v času zadržanosti z dela zaradi bolezni odpotovala iz kraja bivanja, ne da bi za to imela (vsaj naknadno) odobritev zdravnika. Presoja sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru ni pomembno, kako je potovanje vplivalo na potek zdravljenja, je pravilna.
starostna pokojnina - uporaba ZPIZ-1 - postopek začet pred uveljavitvijo ZPIZ-2 - izpolnitev pogojev za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja - ugotavljanje pokojninske dobe
Določbe prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 ni možno razlagati tako, da je zavarovanec, ki je zahtevo za priznanje pravic vložil pred 31. 12. 2012 upravičen do pravic iz obveznega zavarovanja (v konkretnem primeru do starostne pokojnine) ob upoštevanju določb ZPIZ-1, čeprav bo pogoje za pridobitev teh pravic po določbah ZPIZ-1 izpolnil šele v letu 2013 (torej v času veljavnosti ZPIZ-2), češ da je bistveno, da se je postopek začel še v času veljavnosti ZPIZ-1. Takšno tolmačenje bi bilo v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2, ki je zgolj v tem, da se zavarovancem, ki so s postopkom pričeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in so pogoje za priznanje pravice izpolnili v času veljavnosti ZPIZ-1, zagotovi, da bo njihova zahteva obravnavana na podlagi določb ZPIZ-1, čeprav bo o njej odločeno že v času veljavnosti ZPIZ-2 in bi brez te določbe tožena stranka pri odločanju morala uporabiti določbe ZPIZ-2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločilno dejstvo - datum sprejema pravilnika
Datum sprejema pravilnika ni odločilno dejstvo v tem sporu. Odločilno dejstvo je, da je bilo delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica ukinjeno in da je bilo delo, ki ga je opravljala razdeljeno med druge delavce, o tem pa izpodbijana sodba ima razloge in ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sicer pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je Pravilnik o organiziranosti veljal od 1. 10. 2013.
odločba o ustavitvi izplačila - lastnost zavarovanca - poseg v pravnomočno razmerje - izplačevanje invalidske pokojnine
Bistveno je, da je bil tožnik v sodnem registru vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja družbe od leta 2004 dalje, torej že v času, ko mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine (od 8. 1. 2010 dalje) ter tudi ves čas prejemanja invalidske pokojnine. Zato kljub pravnomočni ugotovitvi o lastnosti zavarovanca od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 ne gre za ponovno vključitev tožnika v zavarovanje v smislu prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1.
Ob ugotovitvi, da je bil tožnik družbenik in hkrati poslovodja družbe že v času priznanja pravice in izdaje odločbe, izpodbijani odločbi pomenita poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravice do invalidske pokojnine z dne 25. 8. 2010. Tožena stranka bi lahko v pravnomočno odločbo z dne 25. 8. 2010 posegla le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1.
dovoljenost revizije - zavrženje revizije - vrednost spornega predmeta
V tej zadevi gre za premoženjski spor, v katerem vrednost spora ne dosega 40.000,00 EUR. Ker revizija tudi ni bila dopuščena, saj tožeča stranka predloga za dopustitev revizije niti ni vložila, je sodišče na podlagi 377. člena (v zvezi s 374. členom) ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.
ZMEPIZ člen 45, 47. ZPIZ-1 člen 7, 8, 15, 15/1, 15/2, 18, 209. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 367, 367/1.
lastnost zavarovanca - ugotovitev lastnosti zavarovanca - vključitev zavarovanca v obvezno zavarovanje - družbenik - poslovodna oseba
Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.