ugovor tretjega - upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega
Zaradi določbe drugega odstavka 65. člena ZIZ mora sodišče tudi v primeru, da tretja z zelo veliko verjetnostjo izkaže obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe, ugovor zavrniti, če mu upnik nasprotuje.
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede na kupčevo varovano pričakovalno pravico (s sklepom o domiku je pridobil naslov za pridobitev lastninske pravice) z upnikovim umikom predloga za izvršbo, ki je bil podan po izvedeni spletni dražbi in po izdanem sklepu o domiku, ni več mogoče poseči v pričakovanje kupca. Takšno stališče je v skladu z odločbama Ustavnega sodišča RS Up-35/98 z dne 2. 4. 1998 in Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 ter ustaljeno sodno prakso.
ugovor krajevne pristojnosti - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke, ustanovljene za zavarovanje denarne terjatve po sklenjeni posojilni pogodbi, zaradi poplačila dolga iz posojilne pogodbe, je obligacijske narave, saj temelji na trditvah o izpolnitvi pogodbene obveznosti.
izvršba - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - predlog za odlog izvršbe - trditveno in dokazno breme - razlogi za ugovor
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje o neobrazloženosti ugovora. Dolžnik v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe o svojem slabem premoženjskem in zdravstvenem stanju ter ponovno navaja, da nepremičnino potrebuje za bivanje, ko bo prišel iz zapora. Kot je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, te ugovorne navedbe niso navedbe, ki bi izkazovale obrazloženost ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ in tudi ne predstavljajo nobenega izmed ugovornih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki bi preprečevali izvršbo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen (četrti odstavek 58. člen ZIZ).
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev dokaznega predloga - očitno neupravičen razlog - razpis naroka v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - neizvedba predlaganih dokazov - nenadna in nepredvidljiva bolezen - izostanek s prvega naroka za glavno obravnavo - upravičen razlog za zamudo - bolezen - nenadnost in nepredvidljivost bolezni - opravičljivi razlogi za zamudo - zdravstveni razlog
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev in razloge sodišča prve stopnje, da se po tožencu podani predlog vrnitve v prejšnje stanje sklicuje na razlog, ki predstavlja očitno neupravičeni razlog. Gre za razlog, ki že sam po sebi, četudi bi se izkazal za resničnega, ne more pripeljati do ugoditve predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar se za vsebinsko presojo izjemoma ne zahteva izvedba naroka (drugi odstavek 120. člena ZPP), na katerem bi vlagatelj predloga dobil možnost izkazovanja razlogov, s katerimi utemeljuje svoj predlog.
Glede na toženčeve trditve v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče zaključiti, da je slednji pripravljalni narok in narok za prvo glavno obravnavo, razpisan za 15. 9. 2023, zamudil iz upravičenih razlogov. Vzrok za zamudo je namreč opravičljiv, če ga stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bolezen sama zase niti njeno poslabšanje (to se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno omenja) nista razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak morata biti nenadna in nepredvidljiva. Zatrjevani razlog za zamudo pa predstavlja tudi očitno neupravičeni razlog za predlagano vrnitev v prejšnje stanje, kot je to utemeljeno zaključilo prvostopno sodišče. Toženec namreč razen zgoraj povzetih trditev o poslabšanju svojega zdravstvenega stanja kot razlogu za neudeležbo na razpisanem naroku, iz katerih ne izhaja nenadnost oz. nepredvidljivost zatrjevanih okoliščin, drugih potrebnih trditev v smeri nenadnosti oz. nepredvidljivosti poslabšanja zdravstvenega stanja ni podal, čeprav bi bil to dolžan storiti v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP. Teh tudi ne predstavljajo navedbe, da ni vedel, kam in kako naj se opraviči, ker je pravni laik.
Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka v obravnavani zadevi (vznemirjanja zaradi peš hoje in vožnje ter vleke lesa) postopek utemeljeno prekinilo do pravnomočne rešitve zadeve P 83/2021 sodišča prve stopnje (spor o obstoju stvarne služnosti peš hoje in voženj). Tožnika sklep sodišča prve stopnje konkretizirano izpodbijata le v delu zatrjevanega vznemirjanja z vleko lesa, glede tega pa je v delu, ko zatrjujeta vznemirjanje po delu nepremičnine tožnikov, glede katerega toženca uveljavljata stvarno služnost, vprašanje obstoja stvarne služnosti predhodno vprašanje – ugotovitev obstoja stvarne služnosti na nepremičnini tožnikov v tem delu izključuje to zatrjevano vznemirjanje tožnikov. Torej bo v tem delu pomembno razjasnjevanje dejanskega stanja z zaslišanjem istih prič kot v postopku P 83/2021, ne glede na morebitno dodatno izvajanje dokazov v zvezi z delom trditev, ki se nanašajo na vznemirjanje zaradi vleke lesa po delu nepremičnine, glede katerega toženca stvarne služnosti ne uveljavljata (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).
izvršilni postopek - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Pritožba je tako na nepristojno Okrajn/o sodišče V Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listno, kakor tudi na pristojno Okrajno sodišče v Velenju prispela po izteku pritožbenega roka. Zato je prepozna in jo je sodišče prve stopnje moralo zavreči.
Glede na jasnost zapisa zakonske določbe in siceršnji namen ZVEtL-1 kot interventnega zakona za ureditev neurejenih etažnih lastninskih razmerij, je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določbo 3. točke tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1, da glede na ugotovljeno stanje zemljiškoknjižnih vpisov, ko so v zemljiški knjigi pri sicer vpisani stavbi v etažni lastnini, vpisani tudi vsi posamezni in skupni deli, pri posameznih delih pa tudi etažna lastnina etažnih lastnikov ter idealni deleži le-teh kot solastnikov na skupnih delih stavb, ne gre za nedokončano etažno lastnino.
S pravnomočnim sklepom istega sodišča N 17/2014 bilo pravno razmerje vzpostavitve etažne lastnine na predmetni večstanovanjski stavbi že urejeno (objektivne meje pravnomočnosti) in da glede na ugotovitev o možnosti sodelovanja predlagateljev v njem, glede na določila 28. člena ZVEtL-1 ta sklep učinkuje tudi v razmerju do predlagateljev2 (subjektivne meje pravnomočnosti). Zato pa ponovno odločanje o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 v nepravdnem postopku ni dopustno.
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da priloženi izpiski vrednotenj iz Registra nepremičnin GURS v izvršilnem postopku niso upoštevni. V skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, je trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, na dolžniku. In čeprav vrednosti nepremičnin po GURS niso bile določene na podlagi cenilca nepremičnin, jim ni mogoče odreči vsake dokazne teže. Ob odsotnosti drugih navedb in dokazov, še posebej pa ko cenitev nepremičnine s strani sodnega cenilca skladno z drugim odstavkom 178. člena ZIZ še ni ugotovljena, tako tudi ti dajejo podlago za oceno vrednosti nepremičnine, da lahko sodišče odloči o predlogu po drugem odstavku 34. člena ZIZ oziroma 169. členu ZIZ.
V izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine, da ima obdolženi državljanstvo ter stalno bivališče v Moldaviji ter ob odsotnosti osebnih naveznih okoliščin obdolženega v Sloveniji, je zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti povsem na mestu.
motenje posesti - varstvo med več posestniki - ekonomski interes za posestno varstvo
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi toženec sam takoj po prihodu cenilca odšel po novo ključavnico, da bi s tem zavaroval stvari obeh tožencev, ki jo je nato kmalu po obisku cenilca zamenjal, povsem utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da se je z ravnanjem prve toženke strinjal. Svoje strinjanje je izkazal s konkretnim, konkludentnim ravnanjem. Oba motilna ravnanja kažeta na to, da sta toženca delovala usklajeno in z enakim namenom. Drugi toženec tudi sicer v postopku ni trdil, da se od ravnanja prve toženke ograjuje, distancira oziroma da ga ne odobrava. Izpodbijani sklep torej vsebuje razloge, iz katerih je razvidno, zakaj je sodišče štelo, da se je z ravnanjem prve toženke kasneje strinjal. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklepanje, da se drugi toženec ni mogel strinjati z ravnanjem prve toženke, če ni bil prisoten oziroma če v času trajanja tega ravnanja ni bil seznanjen z njim oziroma zanj ni vedel; ko pa je bilo ravnanje izvršeno (dokončano), pa da je bilo nepomembno, ali se je z njim strinjal ali ne, oziroma ali je glede tega sploh zavzel kakšno stališče.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
Izvršilno sodišče je skladno z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, dokler le-ta ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali ugotovljen za neveljavnega.
izročitev nepremičnine kupcu - rok za izselitev iz stanovanja
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dolžnici določilo rok za izselitev in izpraznitev 60 dni po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. Ker ZIZ ne določa roka za izselitev iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja oziroma izpraznitve poslovnih prostorov, je sodišče prve stopnje analogno uporabilo določbo četrtega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona o 30 do 60-dnevnem roku za izselitev v primeru odpovedi najemne pogodbe, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje določilo dolžnici najdaljši mogoči rok za izselitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075168
KZ-1 člen 233, 233/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
neupravičena uporaba tuje oznake ali modela - zavrženje obtožnega predloga - nepopolna vloga - pozivanje na dopolnitev
V fazi materialnega preizkusa obtožnega akta sodišče sprejme odločitev, ne da bi pozivalo tožilca k dopolnitvi ali popravi obtožnega akta, če je ta formalno popoln. Do pozivanja k odpravi pomanjkljivosti v skladu s 76. členom ZKP namreč pride le v primeru, če je vloga nepopolna, ker ne vsebuje vseh sestavin, ali nerazumljiva.
Opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega akta mora biti sklepčen - konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje (sklepanje) o obstoju kaznivega dejanja in uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki oz. pravni pojmi morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno.
Poleg tega, da dvakratna predkaznovanost ni zanemarljiva, je to zgolj ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji neogibne potrebnosti in sorazmernosti, pri kateri pa je predvsem pomembno razmerje med težo in količino kaznivih dejanj, ki se obdolžencu očitajo v predmetnem postopku, posledicami teh dejanj in posegom v njegovo osebno svobodo.
varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - odločanje o stikih z otrokom - onemogočanje stikov z očetom
Sodišče je zaupalo mld. otroka v varstvo in vzgojo očetu, ker je ugotovilo, da je to v otrokovo največjo korist, odločilo je o stikih mld. otroka z materjo.
ZKP člen 502, 502a, 502b, 502c. KZ-1 člen 209, 209/1.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - verjetnost terjatve - utemeljen sum - poneverba - neznatna dolžnikova škoda - obrazloženost sklepa
Pogoj za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku.
Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nikakor ne predstavlja neznatno škodo, kot izhaja tudi iz številnih odločb civilnih in gospodarskih oddelkov višjih sodišč, na katere se sklicuje tudi zagovornik, ki je tudi konkretiziral, na kakšen način naj bi obdolžencu že nastala škoda tekom dosedanjega zavarovanja. Vendar pa je verjetno izkazovanje neznatne škode alternativno določen pogoj drugemu odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik (poleg verjetnosti terjatve) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja onemogočena ali precej otežena. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na zgoraj povzeto nedvomno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je poudarek sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve odveč in tudi podrobnejše opredeljevanje sodišča do obširnih navedb zagovornika glede škode, ki je obdolžencu že nastala tekom dosedanjega postopka, ni bilo potrebno.
ZKP člen 76, 76/3, 76/4, 168, 168/3, 431, 431/2. KZ-1 člen 140, 140/1.
zavrženje kazenske ovadbe - subsidiarni pregon - oškodovanec kot tožilec - predlog za posamezna preiskovalna dejanja - utemeljen sum - nepopolna vloga - odvzem mladoletne osebe - zlonamernost
Če je državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ker ni bil izkazan utemeljen sum, da naj bi osumljenka izvršila kaznivi dejanji, mora oškodovanec kot tožilec v predlogu za posamezna preiskovalna dejanja navesti določne razloge, s katerimi dovolj argumentirano nasprotuje državnotožilski presoji, da utemeljen sum ni podan.
Ker je določitev omejitve stikov obdolžencu, ki mu je odrejen hišni pripor, fakultativne narave, mora biti odločitev sodišča o takšni določitvi omejitve posebej obrazložena.
Smisel določbe drugega odstavka 199. a člena ZKP-1 ni v tem, da se obdolžencu prepovedo stiki kar z vsemi osebami, razen s tistimi, s katerimi živi ali ga oskrbujejo oziroma jih oskrbuje, temveč je namen v tem, da se mu prepovejo stiki s tistimi osebami, ki niso primerne, da bi se obdolženec z njimi družil, ker bi lahko prišlo do nevarnosti nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Pri tem sicer ni nujno potrebno, da bi sodišče konkretno opredelilo osebe, za katere sodišče utemeljeno ocenjuje, da za druženje z obdolženim niso primerne - glede na okoliščine primera je mogoče omejiti tudi stike z manj določno opredelitvijo (kroga) oseb, s katerimi obdolženi, ne sme imeti stika, vendar mora v smislu zadostne obrazloženosti podati razloge, zakaj je omejitev oziroma prepoved stikov s tako določenim krogom oseb potrebna.