Glede na to, da je otrok tekom postopka postal polnoleten, z njegovo polnoletnostjo pa je starševska skrb nasprotnega udeleženca prenehala, je odpadel tudi njegov pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov in drugih zahtevkov, ki izhajajo iz starševske skrbi. Po določbi 52. člena ZNP-1 nastopijo pravne posledice sklepa, s katerim se spremeni družinsko razmerje, z njegovo pravnomočnostjo. Zato pa v primeru, ko mladoletni otrok tekom postopka postane polnoleten, za odločanje o zahtevi starša o njegovem zaupanju v vzgojo in varstvo ter za druge zahtevke v zvezi z uresničevanjem starševske skrbi, ni več pravne podlage. Takšne pa tudi ni za preživninski zahtevek, saj s polnoletnostjo postane zanj aktivno legitimiran otrok, starš pa izgubi upravičenost za njegovo zastopanje.
ogroženost otroka - pravica do izjave - vročanje listin udeležencem
S tem, ko sodišče prve stopnje pritožniku ni vročilo v izjavo listin s pravnopomembno vsebino, pri čemer so bile te pridobljene po predlogu predlagateljice, s katerimi je ta utemeljevala ogroženost obeh mladoletnih otrok, dodeljenih očetu, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe v postopku ukrepov za varstvo koristi otrok po 157. in 161. členu DZ, in se pritožnik do njih ni mogel opredeliti, čeprav je možnost odgovora lahko utemeljeno pričakoval, kot je to razvidno iz zapisnika o naroku za začasno odredbo z dne 20. 12. 2023, je storilo procesno kršitev, saj je svojo odločitev v bistvenem oprlo na dejstva, ki izhajajo iz omenjenih listin.
ZIZ člen 55, 55/1. ZFPPIPP člen 395, 395/2, 395/3, 395/5. ZPP člen 15, 189, 189/3, 189/4, 365, 365-2.
izvršba - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - ugovor litispendence - litispendenca v izvršilnem postopku - smiselna uporaba določb ZPP - ZFPPIPP - sklep o prodaji - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - prodaja nepremičnine v stečaju - osebni stečaj - izročitev in izpraznitev nepremičnine - razlogi za ugovor
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor litispendence, ki ga dolžnici podajata zaradi dveh istočasno vodenih postopkov - izvršilnega in pravdnega, ni utemeljen, saj se postopka nanašata na različni fazi postopka in torej ne gre za dva identična postopka in tudi ne za dva identična zahtevka. V pravdnem postopku upnika kot tožnika s tožbo uveljavljata izpraznitev in izročitev v posest (med drugim) sporne nepremičnine in povrnitev stroškov pravdnega postopka; upnika torej zahtevata pravno varstvo z namenom pridobitve izvršilnega naslova. V obravnavanem izvršilnem postopku pa upnika na podlagi spremenjene zakonodaje ZFPPIPP s predlogom za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 40. člena ZIZ) zahtevata uporabo prisilnih sredstev (izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo sporne nepremičnine in izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet) za uveljavitev nedenarne in denarne terjatve; torej upnika zasledujeta realizacijo že izposlovanega izvršilnega naslova. Kot je materialnopravno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je namreč sklep o prodaji izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (drugi in tretji odstavek 395. člena ZFPPIPP), kupec nepremičnine, ki mu je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine, pa lahko na podlagi pravnomočnega sklepa o prodaji nadaljuje ali predlaga izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (peti odstavek 395. člena ZFPPIPP).
Obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov toženca v pravdnem postopku, da ni povzročil vse vtoževane škode, da vsa vtoževana škoda ne izvira iz tega kaznivega dejanja, da del škodnega dogodka ni bil predmet pravnomočne obsodilne sodbe, ugovorov glede obsega in višine škode, pa tudi ugovora zastaranja zahtevka ali dela zahtevka.
ZIZ člen 15. ZPP člen 365, 365/2, 366. ZST-1 člen 1, 1/3, 33a, 34a, 34a/1. ZST-1 tarifna številka 4031, 4041.
izvršba - izvršilni naslov - neplačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - dokazovanje plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - odmera sodne takse za pritožbo
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila sodna taksa za dolžnikovo pritožbo kljub (delno) nepravilno navedeni pravni podlagi za znižanje sodne takse za elektronsko vložene vloge (in sicer tar. št. 4041 namesto pravilno 33.a člen ZST-1, pravilno pa je bila navedena tar. št. 4031) pravilno odmerjena v višini 100 EUR, in sicer 125 EUR (po tarifni št. 4031 ZST-1) zmanjšano za 20 % (po 33.a členu ZST-1). Sodišče prve stopnje je ugovor zato pravilno zavrnilo (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).
Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za ustavitev izvršilnega postopka po tretjem odstavku 43. člena ZIZ.
sodna taksa za pritožbo - višina sodne takse - seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov
Niti ZST-1 niti odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 ne določata največje skupne takse, temveč ZST-1D, kakor tudi citirana odločba Ustavnega sodišča RS določata le maksimalno višino vrednosti spornega predmeta pri znesku 500.000,00 EUR, za kar je predvidena sodna taksa za postopek v znesku 2.175,00 EUR (pri količniku 1,0) ali 6.525,00 EUR (pri količniku 3,0).
Prav tako se vrednosti glavnega in podrednega tožbenega zahtevka ne seštevajo, temveč se lahko seštevajo samo zahtevki v okviru primarnega ali podrednega zahtevka. Da je tako, izhaja tudi iz drugega odstavka 36. člena ZST‑1, ki določa ugodnost vračila sodne takse za podredni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ni odločalo.
kršitev pravice do izjave v postopku - dokazni predlog za zaslišanje strank - dogovor o obročnem plačilu dolga - odlog plačila dolga - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
S tem, ko je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank za presojo trditev o obstoju ustnega dogovora o obročnem odplačilu oz. odlogu plačila ne gre za nikakršen informativen dokaz, kot zmotno navaja prvostopno sodišče, temveč gre za dokaz, ki ga je tožena stranka predlagala za ugotovitev pravno relevantnih zatrjevanih dejstev. Tožena stranka je v zadostni meri konkretizirala trditve glede obstoja ustnega dogovora o obročnem plačilu oz. odlogu plačila vtoževane terjatve, (razvidno iz 12. točka obrazložitve prvostopne sodbe), zato bi prvostopno sodišče moralo dopustiti in izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem strank, ter omogočiti toženi stranki obravnavanje pred sodiščem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075826
URS člen 22. KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 15, 244, 244/1, 293, 293/3, 344, 358, 358-1,371, 371/1, 371/1-a.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - preslepitveni namen - sprememba obtožbe - zloraba (procesne) pravice - oprostilna sodba - predstavitev obtožbe - pošten postopek
Če je opis dejanja v vloženi obtožnici nesklepčen in ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, mora sodišče brez nepotrebnega izvajanja dokazov izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Modifikacija obtožnice v smeri dopolnjevanja opisa dejanja predstavlja zlorabo procesne pravice, zato ji mora sodišče odreči veljavnost in odločiti o prvotno vloženi obtožnici.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075833
KZ-1 člen 99, 99/4, 191, 191/1, 191/2, 191/3.
nasilje v družini - odločba o kazenski sankciji - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost)
Za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 se po četrtem odstavku 99. člena šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Nobenega dvoma ni, da je v 191. členu KZ-1 inkriminirano tudi nasilje v zunajzakonski skupnosti in nadaljnje nasilje, povezano z razpadlo zunajzakonsko skupnostjo, saj gre za zgolj za eno od oblik družinske skupnosti,1 katere člani so v povsem enaki meri varovani pred nasliljem oziroma zlorabami s strani drugih članov te skupnosti. Glede na to, da Vrhovno sodišče, kot je razvidno iz citiranih sodb, zunajzakonsko skupnost razume kot obliko družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, je v dani zadevi kvečjemu odveč pravna opredelitev še v zvezi z drugim odstavkom istega člena, vendar navedenega pritožba ne izpodbija in gre za kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP), ki glede na enaka kaznovalna okvira tako po prvem kot po drugem odstavku 191. člena KZ-1 ni v škodo obtoženca.
Precedenčno sodišče je že poudarilo, da gre pri življenjski skupnosti zunajzakonskih partnerjev za pravni standard, ugotovitev obstoja takšne skupnosti pa je rezultat vsakokratne presoje konkretnih okoliščin posameznega primera. Pomembno je ovrednotiti kriterije, kot so (primeroma, a ne izključno) obstoj volje za skupnost, čustvena navezanost, obstoj ekonomske skupnosti in skupnega življenja ter trajanje skupnega bivanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00073932
ZKP člen 371/1-11, 392/1,4. KZ-1 člen 192/1.
razveljavitev sodbe - sodba nima razlogov
Obrazložitev sodbe je predstavitev sodnikove miselne presoje dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije v zvezi s predmetom kazenskega postopka ter je zato bistven del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen URS. Sodišče se je dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Posebej pomembno je, da navede logične in izkustveno sprejemljive razloge o tem, zakaj je pri presoji dejstev štelo za upoštevne le posamezne od nasprotujočih si dokazov; sodba brez razumljivega prikaza takega vrednotenja ustvarja videz arbitrarnosti.
Policija je izvajala zakonito odrejene ukrepe zoper obtoženega B. B. in je tako 20. 10. 2022 tajno opazovala obtoženega B. B. ter ob tem opazila tudi obtoženega A. A. in da je ta bil zaznan (pravilneje opazovan) zgolj v trenutkih, ko je bil v stiku z obtoženim B. B.
Pridobivanje predhodne ustne odredbe tožilca v skladu s devetim odstavkom 149. a člena ZKP oz. naknadno pisno obveščanje državnega tožilca bi bilo potrebno le v primeru, če bi se tajno opazovanje v nadaljevanju izvajalo tudi samostojno zoper obtoženega A. A.
Vložitev številnih kazenskih ovadb, tudi če so vložene zoper razpravljajočo sodnico ali druge sodnice in sodnike, zoper nasprotno pravdno stranko oziroma njenega zakonitega zastopnika ali zoper tretje osebe, ne predstavljajo upravičenega razloga za preklic naroka v smislu teh določb. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za preklic naroka zato utemeljeno zavrnilo in oba naroka izvedlo.
pripor - podaljšanje pripora - začasno prebivališče
Ureditev začasnega bivališča v Republiki Sloveniji ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožba ne more spodnesti zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti.
Ker gre pri uporabi nepremičnine, obremenjene s tovrstno služnostjo, za pravico služnostnega upravičenca in ne za njegovo obveznost, gola opustitev posesti in njeno neizvrševanje sama po sebi ne moreta imeti pravnoposlovnih učinkov enostranske izjave volje o odpovedi vknjiženi stvarni pravici služnosti stanovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSC00077916
ZPP člen 87, 87/1, 337, 337/1, 339, 339/2-11, 339/2-15, 353. ZSVI člen 11, 11/1-5, 100, 100/1, 100/3, 100/4. DZ člen 185, 185/1, 185/2. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
domska oskrba - institucionalno varstvo odraslih - plačilo storitev institucionalnega varstva - plačilo domske oskrbe - zakonska dolžnost preživljanja - dolžnost preživljanja staršev - oprostitev plačila institucionalnega varstva - zavezanec za plačilo prispevka - doplačilo storitev institucionalnega varstva - preživljanje staršev - preživninska dolžnost - plačilo institucionalnega varstva - odločba centra za socialno delo - preživninska obveznost otrok do staršev
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za (do)plačilo storitev institucionalnega varstva toženkine matere pravilno presojalo po določbi prvega odstavka 185. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko prećživljali njega. Izjema od tega pravila je določena le v drugem odstavku 185. člena DZ, ki določa, da polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki z neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, pa toženka ni ne trdila, ne dokazovala.