S tem, ko je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na v pritožbenem postopku neprerekano ugotovitev iz sodbe sodišča prve stopnje, ni prekoračilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.
Toženka z izpodbijanjem zaključka, da je tožnica glede na navodila delodajalca in priganjanje sodelavcev zaradi izpolnjevanja norme morala ves čas hiteti, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ker v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožnica pri opravljanju dela ravnala neskrbno oziroma nepazljivo, je utemeljen sklep o toženkini izključni odgovornosti za škodni dogodek iz razloga, ker njen zavarovanec ni poskrbel za varne delovne pogoje.
Zakon ne določa, kaj se šteje za pravno relevantno vzročno zvezo, zato mora sodna praksa od primera do primera odgovoriti na vprašanje, ali je v danem primeru podana pravno upoštevna vzročna zveza. Takšna pravno relevantna vzročnost (enako pa velja tudi za presojo protipravnosti) bi bila v konkretnem primeru podana, če bi se tožnik poškodoval zato, ker je opravljal delo v nasprotju z omejitvami, ki so mu bila priznane z odločbo ZPIZ. Vendar kaj takšnega sodišče prve stopnje, ki je edino ugotavljalo dejansko stanje, ni ugotovilo. Nasprotno, ugotovilo je, da odrejeno delo ni presegalo omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010; predvsem pa, da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nedopustnega posega v obratujoči stroj.
Za odločitev o ugovoru prve toženke, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita vtoževana škoda, je odločilno, ali je šlo v obravnavanem primeru pri uporabi viličarja za „uporabo vozila“.
Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem "uporaba vozila". Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem.
V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo ob uporabi viličarja, ki se je uporabljal kot prevozno sredstvo. Čeprav se je uporabljal z namenom, da delavec, ki se je nahajal v košari, doseže in pregleda višje ležeče police v skladišču, je bila ena izmed njegovih temeljnih funkcij ob tem tudi premikanje v smislu vožnje. V trenutku nastanka škodnega dogodka je namreč vozil vzvratno. Premikanje vozila je ena glavnih značilnosti, ki opredeljujejo prometno funkcijo vozila. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, se je premikal v skladu s svojo temeljno oziroma tipično funkcijo: nakladanjem oziroma razkladanjem tovora.
Tako kot za glavno obravnavo tudi za pritožbeno obravnavo, za katero se smiselno (prilagojeno) uporabljajo določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (249. člen ZPP), velja dolžnost stranke, da mora kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je mogoče ter da se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).
V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe tožnika o tem, da je bila osvetlitev prireditvenega prostora neustrezna in se ni ukvarjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k nesreči (padcu na neravnem, razmočenem, in nestabilnem terenu) prispevalo tudi to. Ker mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vse bistvene razloge, na podlagi katerih je nižje sodišče utemeljilo svojo odločitev, je zato podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravici do svobode izražanja na drugi strani) civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP - navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve je bila v zadnjem času presežena.
Izjavam politikov je priznana enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev.
V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij.
Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost ali njegovo čast in dobro ime, sama po sebi ne zadošča za oceno o njeni protipravnosti in nedopustnosti. Protipravnost izjave je treba presojati ob upoštevanju stališč in kriterijev, ki jih je izoblikovala praksa ESČP.
Ni šlo za tipične tajne podatke, ki nastanejo pri rednem delu obveščevalno - varnostne službe, ampak za domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale znotraj SOVE. Te pa se pred javnostjo ne smejo skriti pod pretvezo, da gre za tajne podatke.
Utemeljitev nižjih sodišč, da ni bilo nobene potrebe po vnovičnem prebiranju starih poročil, ki se nanašajo na afero A. oziroma da to ni bilo niti nujno niti primerno, ker so o tem že tekli drugi postopki, pomeni grob poseg v pravico do svobode izražanja in je kot taka nesprejemljiva tako s strani domače ustavno-sodne prakse kot tudi prakse ESČP.
Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu je policija zasegla vozilo ter ga slabo leto zato ni mogel uporabljati. Vhrovno sodišče je presojalo, ali je bil poseg v tožnikovo premoženje (ne)sorazmeren, in s tem protipraven ter ali tožniku pripada odškodnina za golo nezmožnost uporabe.
Ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik.
Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi.