Ob zgolj splošnih trditvah in splošnih ugotovitvah, da so priprave na dan počitka obsegale pripravo opreme in orožja ter posebej dodatno pripravo za tiste, ki so bili naslednji dan določeni za voznika ali za patruljo, ne da bi bil ugotovljena vsebina in obseg priprav in ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil med tistimi, ki so imeli dodatno pripravo (vedno) tudi tožnik, je materialnopravna presoja, da so priprave kršile njegovo pravico do tedenskega počitka, brez podlage.
Terjatve na plačilo odškdonine zaradi smrti bližnjega, kakršne proti stečajnemu dolžniku uveljavljajo tožniki, niso med izjemami iz tretjega do petega odstavka 59. člena ZFPPIPP. Izjeme je treba vselej razlagati ozko, še toliko bolj, kadar ima razlaga tako usodne posledice, kot jih ima zamuda roka za prijavo terjatve – materialnopravni učinek, ki se kaže kot prenehanje terjatve. Vrhovno sodišče zato ne pritrjuje tezi, da trimesečni rok za prijavo teče od smrti bližnje tožnikov oziroma da bi bilo treba terjatev, nastalo po začetku stečajnega postopka, prijaviti v določenem časovnem obdobju po njenem nastanku. Opore za tako razlago v ZFPPIPP ni.
Le tiste terjatve, za katere ZFPPIPP izrecno določa, so izjeme, ki kljub temu, da so nastale po začetku stečajnega postopka in bi se po prvem delu zakonske norme prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP prav tako štele kot strošek, to niso, temveč se poplačajo iz razdelilne mase. Ker med temi izjemami ni terjatev, kot jih proti toženki uveljavljajo tožniki, je za njihovo opredelitev pomembno le, da so nastale po začetku stečajnega postopka in so torej strošek v smislu prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP. Stroškov pa v stečajnem postopku nikdar ni treba prijavljati, kar izhaja ravno iz četrtega odstavka 296. člena ZFPPIPP.
Za uveljavitev terjatve, nastale po začetku stečajnega postopka in ki šteje kot strošek postopka, je pravilen dajatveni tožbeni zahtevek.
Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej: pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe.
Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodljive posledice v deležu 35 %;
- ali je tožnik (kot oškodovanec) v danih razmerah s svojim načinom vožnje v celoti oziroma v pretežni meri sam nase prevzel riziko nastanka škode na svojem zdravju;
- ali zavarovanje civilne odgovornosti sklenjeno po Splošnih pogojih za zavarovanje splošne civilne odgovornosti glede na določbo 10. točke tretjega odstavka 2. člena nudi zavarovalno kritje za materialno škodo iz naslova izgubljenega zaslužka, ki jo v posledici škodnega dogodka utrpi oškodovanec.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta obe sodišči v okoliščinah konkretnega primera ustrezno uravnotežili tožničino pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) s toženkino pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) ter s toženkino pravico do osebnega dostojanstva (35. člen Ustave RS), ko sta presodili, da je bilo protipravno ravnanje toženke, ko je hudo prizadeta zaradi smrti svoje psičke na tožnico (preko njenega novega delodajalca) naslovila očitke kot so: lažnivka, morilka, arogantna oseba brez čustev, slabič, neljubitelj živali in podobno, ter s tem, ko je fotografijo tožnice (s pripisom "L." in "K. zaradi prevelikega odmerka zdravil psička po treh dneh poginila") po pošti poslala še stricu tožnice A .L. in drugim (so) vaščanom tožnice ter nekaterim veterinarskim ambulantam po Sloveniji, ter s tem, ko je po telefonu poklicala tožničinega strica A. L. (misleč, da je oče tožnice) in ga zgolj spraševala po tožnici,
- ali sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da ni pomembno, ali je imela toženka utemeljen razlog verjeti, da je tožnica kot veterinarka odgovorna za smrt njene psičke zaradi nepravilnega zdravljenja in je to vplivalo na toženko, da se je proti tožnici ostro izražala,
- ali je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR v okoliščinah konkretnega primera pravilno odmerjena.
Dolžnost namestitve ograje, ki jo nalaga Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, se glede na vsebino izvršitvene klavzule ne nanaša na fizično osebno, ki gradi in ima v lasti samostojno stanovanjsko hišo.
Iz splošnega načela neminem laedere ni mogoče izpeljati posameznikove dolžnosti, da ogradi podest in stopnice, ki vodijo od vhoda stanovanjske hiše na dvorišče.
Kljub pritrditvi načelnemu izhodišču, da se pri izračunu izgubljenega dobička fiksni stroški, kamor sodi tudi amortizacija, ne upoštevajo, je v okoliščinah konkretnega primera treba amortizacijo priznati kot strošek (odhodek), ki se odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička. Posebnost tu obravnavanega primera namreč je, da je bila tožniku s sodbo že pravnomočno prisojena vrednost trajnih nasadov na nepremičninah, v obliki vrnjene kupnine pa tudi vrednost objektov na nepremičninah. S tem je bilo tožniku priznano to, kar z vidika presoje izgubljenega dobička kot bodoče škode predstavlja bodoče fiksne stroške.
Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o "slabem jabolku" v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s "pikantnimi" podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu.
Pri presoji prepoznavnosti osebe se ne uporablja merilo povprečnega razumnega bralca, temveč je odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo.
Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru. Zahtevek je lahko do določene mere pomensko odprt, saj bi sicer toženka svojo obveznost zlahka zaobšla tako, da bi isto sporočilo javnosti posredovala z uporabo drugih izrazov.