ZOR člen 173, 174, 174/1, 176, 176/1, 176/2, 173, 174, 174/1, 176, 176/1, 176/2.
nevarna stvar - objektivna odgovornost
Po 1.odst. 176.čl. ZOR odgovarja namesto imetnika stvari enako kot on tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, vendar pa odgovarja poleg njega tudi imetnik stvari, če je posledica kakšne skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril. Po stališču sodne prakse so glede na lastnosti stvari kemična sredstva in kot taka tudi določena kmetijska zaščitna sredstva nevarne stvari. Prostor je skupaj s shranjenimi starimi fitofarmacevtskimi sredstvi s korodirano embalažo, kar je povzročilo iztok in izhlapevanje, predstavljal za tožnika stvar s povečano nevarnostjo, zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka vedeti, kaj se v njenih prostorih nahaja in ta prostor ustrezno zavarovati in označiti in ga ob oddaji v najem pregledati, česar ni storila in je torej podana tudi njena krivdna odgovornost, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno je upoštevalo, da je tožnik delal z varilnim aparatom in ni storil vsega, kar bi moral in je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen njegov soprispevek k nastali škodi v višini 20%.
Res je, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ predlagalni delikt, vendar pa pritožnik v zvezi s tem zmotno misli, da potrebnega predloga za kazenski pregon v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec P.L.P. ni podal. Tak predlog je bil podan dne 30.03.2004 ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K., tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni št. 5. Res je, da je policija dne 16.04.2004 pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. vložila kazensko ovadbo v smeri drugega kaznivega dejanja, to je preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1.odst. 302.čl. KZ, za kar pa predlog ni potreben. Pritožnik pri tem očitno spregleda določbo 2.odst. 53.čl. ZKP, v kateri je navedeno, da če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravega zahtevka v kazenskem postopku, se šteje s tem, da je podal tudi predlog za pregon. To je tudi razumljivo, kajti sama kvalifikacija oziroma pravna označba kaznivega dejanja ne more biti stvar oškodovanca temveč je to v domeni okrožnega državnega tožilca, ki pa je pozneje vložil obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec P.L.P. s tem, ko je podal kazensko ovadbo, vložil tudi predlog za pregon v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ.
ZIZ člen 239, 240, 240/1, 267, 239, 240, 240/1, 267. ZPP člen 206, 207, 207/2, 206, 207, 207/2.
začasna odredba med prekinitvijo pravdnega postopka
Prepoved opravljanja dejanj iz 2. odst. 207. člena ZPP velja le za pravdna dejanja. Postopek za izdajo začasne odredbe pa je izvršilni postopek, zato ni ovire, da se izvede postopek za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, ki je prekinjen.
Pritožbeno sodišče ne oporeka tožničinim trditvam, da je za otroka vse skozi skrbela, da se je z njim ukvarjala in veliko časa prebila z njim, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča za zaščito otrokovih koristi bolj pomembno, koga od staršev bo otrok bolj potreboval v prihodnje.
ZOR člen 172, 172. Carinski zakon člen 52, 56, 173. URS člen 26, 26.
odgovornost države za delo njenih organov - protipravnost
Tudi začasna postavitev blaga pod carinsko nadzorstvo po 6. odstavku 173. člena CZ je predstavljala omejitev za izvedbo carinskega postopka in v posledici za prepustitev blaga tožeči stranki. To pa je tisti vzrok, ki je preprečeval izdajo carinske odločbe in v posledici prepustitev blaga. Odločba o ustavitvi prekrškovnega postopka pa sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja.
Poleg pogoja, da nepremičnina predlagatelja nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88.čl. SPZ), je potrebno upoštevati, da je mogoče dovoliti nujno pot le, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča po katerem naj bi nujna pot potekala (1.odst. 89.čl. SPZ). Sodišče mora upoštevati potrebe zemljišča, ki pot potrebuje (gospodujočega zemljišča) in tudi, da se zemljišče po katerem naj bi nujna pot potekala (služeče zemljišče) čim manj obremeni.