ZIZ člen 239, 240, 240/1, 267, 239, 240, 240/1, 267. ZPP člen 206, 207, 207/2, 206, 207, 207/2.
začasna odredba med prekinitvijo pravdnega postopka
Prepoved opravljanja dejanj iz 2. odst. 207. člena ZPP velja le za pravdna dejanja. Postopek za izdajo začasne odredbe pa je izvršilni postopek, zato ni ovire, da se izvede postopek za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, ki je prekinjen.
Zgrešeno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je rešitev spora odvisna od predhodnega vprašanja poteka meje po predpisih, ki urejajo določitev meje po določbah Zakona o nepravdnem postopku. Sodišče namreč v sodnih postopkih v zvezi z varstvom lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja.
Kupna pogodba, ki jo je sklenil toženec glede spornega dela hodnika oziroma kleti, obstoji in zato vzpostavlja glede sporne kleti navzven razvidne pravne odnose, ki izvirajo iz te pogodbe, na njeni podlagi pa se je toženec vknjižil kot lastnik. Toda glede vprašanja ničnosti se ni moglo sodišče prve stopnje opredeliti, ker tožba ni uperjena zoper obe pogodbeni stranki, ki sta glede tega materialnopravnega vprašanja lahko le enotna in nujna sospornika.
Res je, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ predlagalni delikt, vendar pa pritožnik v zvezi s tem zmotno misli, da potrebnega predloga za kazenski pregon v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec P.L.P. ni podal. Tak predlog je bil podan dne 30.03.2004 ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K., tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni št. 5. Res je, da je policija dne 16.04.2004 pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. vložila kazensko ovadbo v smeri drugega kaznivega dejanja, to je preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1.odst. 302.čl. KZ, za kar pa predlog ni potreben. Pritožnik pri tem očitno spregleda določbo 2.odst. 53.čl. ZKP, v kateri je navedeno, da če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravega zahtevka v kazenskem postopku, se šteje s tem, da je podal tudi predlog za pregon. To je tudi razumljivo, kajti sama kvalifikacija oziroma pravna označba kaznivega dejanja ne more biti stvar oškodovanca temveč je to v domeni okrožnega državnega tožilca, ki pa je pozneje vložil obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec P.L.P. s tem, ko je podal kazensko ovadbo, vložil tudi predlog za pregon v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ.
ZOR člen 172, 172. Carinski zakon člen 52, 56, 173. URS člen 26, 26.
odgovornost države za delo njenih organov - protipravnost
Tudi začasna postavitev blaga pod carinsko nadzorstvo po 6. odstavku 173. člena CZ je predstavljala omejitev za izvedbo carinskega postopka in v posledici za prepustitev blaga tožeči stranki. To pa je tisti vzrok, ki je preprečeval izdajo carinske odločbe in v posledici prepustitev blaga. Odločba o ustavitvi prekrškovnega postopka pa sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja.
Že samo občasna uporaba sporne poti bi lahko pomenila posest, vendar le v primeru, da bi tožnikoma uspelo izkazati, da že občasna uporaba poti, glede na naravo zemljišča in način in vsebino njegovega izkoriščanja, zadostuje za doseganje namembnosti parcele.
Poleg pogoja, da nepremičnina predlagatelja nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88.čl. SPZ), je potrebno upoštevati, da je mogoče dovoliti nujno pot le, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča po katerem naj bi nujna pot potekala (1.odst. 89.čl. SPZ). Sodišče mora upoštevati potrebe zemljišča, ki pot potrebuje (gospodujočega zemljišča) in tudi, da se zemljišče po katerem naj bi nujna pot potekala (služeče zemljišče) čim manj obremeni.