Stališče tožencev, da priposestvovanje stvarne služnosti na solastni stvari ni mogoče, je zmotno. Res je sodna praksa do odločbe VS RS II Ips 109/2019 stala na stališču, da to ni mogoče, a je bilo tako stališče s to odločbo preseženo.
Tožba in pripravljalna vloga z zahtevkom na ugotovitev veljavnosti kupoprodajne pogodbe in zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne predstavljata listine, ki je podlaga za vpis.
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu svoje odločitve oprlo na interpretacijo pravnih teoretikov, ki se zavzemajo za razlago, da je deset letni rok iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zastaralni. Pravna teorija zagovarja stališče, da je pri razlagi navedene zakonske določbe treba uporabiti sistemsko razlago in pomen iskati tudi v drugih zakonskih odločbah, kot je Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj oba urejata relevantno materijo.
Tudi namenska razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ ne dopušča možnosti prekluzije, saj bi v nasprotnem primeru bilo izničeno vsakršno ravnanje upnika za poplačilo svoje terjatve. Povedano drugače, četudi bi se upnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za poplačilo svoje terjatve zavarovane s hipoteko, bi ta prenehala zaradi poteka časa. Takšno stališče pa ni sorazmerno zagotavljanju pravne varnosti in učinkovitega varstva pravic.
Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločbe, ki jo upnik pridobi v takšnem pravdnem postopku. Postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ je tudi zapuščinski postopek, v katerem zapuščinsko sodišče izda sklep o dedovanju, ki je po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dediča (dolžnika) na določeni nepremičnini.
Tako takrat, ko upnik že ob vložitvi predloga za dovolitev izvršbe na nepremičnino, pri kateri kot lastnik v zemljiški knjigi ni vpisan dolžnik, razpolaga z listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice (in to listino že s predlogom predloži izvršilnemu sodišču, ki vpis nato opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ), oziroma je na njeni podlagi vpis lastninske pravice na dolžnika že predhodno predlagan), kot tudi takrat, ko bo sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika, v ustreznem postopku šele izdana in se bo vpis lastninske pravice na dolžnika lahko opravil šele po pravnomočnosti takšne sodne odločbe, se izvršilni postopek v skladu z izrecno določbo šestega odstavka 168. člena ZIZ nadaljuje šele po pravnomočnosti sklepa o vpisu. Navedeno pomeni, da lahko izvršilno sodišče izvršbo na nepremičnino zoper dolžnika dovoli šele, ko (in če) je ta v zemljiški knjigi vpisan kot njen lastnik. Vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim zemljiškoknjižno sodišče odloči o vpisu, pa je postopek odločanja o predlogu za izvršbo na to nepremičnino prekinjen.