ZST-1 člen 11, 11/6, 12a, 12a/5, 14b. ZUPJS člen 18, 18/1-1. ZS člen 61, 71.
sodna taksa - predlog za oprostitev plačila sodne takse - odlog ali obročno plačilo sodne takse - premoženjsko stanje prosilca - materialni položaj - cenzus - brezplačna pravna pomoč - uradne poizvedbe - odločanje po uradni dolžnosti - oddajanje nepremičnine v najem - pravica do vpogleda v spis - letni razpored dela sodnikov - predodelitev zadev
Pritožbeno sodišče razume pritožnika, da je navezan na premoženje. Vendar je lahko z oddajanjem stanovanja na morju mogoče pridobiti že v enem mesecu znesek, ki je potreben za plačilo sodne takse.
Listine in sklep lahko pregledujejo le stranke, ki je vložila predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, njeni družinski člani ter sodišče in drugi državni organi v zvezi z izvajanjem svojih z zakonom določenih pristojnosti.
ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1. OZ člen 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1.
določitev nadomestila - odstop od sodne prakse - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - pravna varnost - revalorizacija - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - čas prehoda koristi - višina nadomestila - primerno nadomestilo
Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi.
Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke, da je sodišče dolžno „slepo“ slediti ustaljeni sodni praksi in „navodilom“ VSRS. Sodišče lahko zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in „navodil“ VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni.
Revalorizacija je primerna in uporabljiva le takrat, ko je treba varovati oškodovančev položaj v tem smislu, da ne bi bil oškodovanec zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan, kar pa ni primer v tej zadevi.
ZPP člen 325, 327, 327/3.. ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 110, 110/1, 110/1-2, 112.. ZJU člen 93, 93/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - subjektivni rok - predstavnik delavcev - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - pritožba kot predlog za dopolnitev sodbe
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da določba prvega odstavka 85. člena ZDR-1 od toženke terja aktivno ugotavljanje morebitne kršitve, čemur toženka utemeljeno nasprotuje. Po navedeni določbi je opozorilo pravočasno, če je podano najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in v šestih mesecih od nastanka kršitve. Pri tem se šteje, da delodajalec (predstojnik državnega organa) ugotovi kršitev, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. To pa je dejansko vprašanje, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo. Glede na navedeno toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je začel teči subjektivni rok za pisno opozorilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057898
ZKP člen 357, 357-4, 358, 358-3, 372, 372-3, 383, 383/1. KZ-1 člen 34, 54, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/3, 240, 240/1. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
oprostilna sodba - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - nadaljevano kaznivo dejanje - sprememba oprostilne sodbe sodišča prve stopnje - zastaranje kazenskega pregona
Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je desetletni zastaralni rok že potekel.
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, če je obdolženec drevesa posekal sam, ali pa je to storil kdo drug oziroma če je sploh prišlo do preprodaje lesa, kot je zatrjeval obdolženec in kot naj bi izhajalo iz pogodbe med obdolžencem in družbo X. To je sicer bilo predmet dokazovanja, vendar v situaciji, ko so bila obdolžencu očitana kazniva dejanja po prvotnem obtožnem predlogu z dne 9. 7. 2020, ki pa je bil po izvedenem dokaznem postopku s strani tožilstva spremenjen. Pravna pomembnost dejstev, o katerih naj bi izpovedovala priča B. B. je zato izpuhtela in ugotavljanje okoliščin v zvezi z obdolženčevim nadaljnjim poslovanjem po izvršitvi v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ne vpliva na ugotavljanje odločilnih dejstev kaznivih dejanj, ki so mu bila očitana in za katera je bil spoznan za krivega.
Navedba pritožnika, da o dokaznih predlogih na obravnavi ni bilo odločeno, ne drži, ker je iz list. št. 348 (glavna obravnava 26. 11. 2021) razvidno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, res pa v zvezi s tem ni podane obrazložitve, prav tako navedeno ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vendar v izostanku razlogov glede zavrnitve dokaznih predlogov, višje sodišče v obravnavanem primeru ne prepoznava izostanka razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kot kršitev določb sedmega odstavka 364. člena (... iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank ...) in petega odstavka 299. člena ZKP (sklepi senata se vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi). Tako ugotovljena kršitev pa po oceni višjega sodišča ni vplivala niti na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako ne na kršitev pravic obrambe.
Zaradi ugotovitve, da so se dokazni predlogi nanašali na pravno nerelevantna dejstva, tudi postopanje sodišča, v katerem je sicer bilo prepoznano kršenje zakonskih določb ZKP, ne more vzpostavljati pravne relevantnosti predlaganih dokazov, saj zaradi neobrazložene odločitve o zavrnitvi le-teh in ob ugotovljeni vsebinski nepomembnosti le-teh, neizvedba in neobrazložitev le-teh tudi ni mogla in ni vplivala na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-5.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - odločba o kazni - kazen zapora - predpisana kazen - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - kršitev kazenskega zakona
Prvostopenjsko sodišče je ob tem, ko je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, napačno uporabilo določbo prvega odstavka 299. člena KZ-1 in obtožencu po navedeni zakonski določbi izreklo kazen treh mesecev, saj je za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega (po tretjem odstavku 299. člena KZ-1), predpisana kazen od enega do petih let zapora.
Prvostopenjsko sodišče je z odločbo o določeni trimesečni zaporni kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem zagrešilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, zato je višje sodišče ob pravilni uporabi zakonske določbe tretjega odstavka 299. člena KZ-1 obtožencu določilo kazen enega leta zapora.
ZPosS člen 2, 8, 8/3. ZPP člen 219b, 219b/2, 219b/2-2.
poslovna skrivnost - varovanje poslovne skrivnosti - varstvo poslovne skrivnosti v pravdnem postopku - pravica do izjave
Z vročitvijo vloge, ki vsebuje poslovne skrivnosti, bi se izničil sam namen izdaje sklepa, s katerim se prepove ponovna uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti katere od strank. Bi pa lahko sodišče vlogo, predlog za izdajo sklepa o sprejemu ukrepov za varovanje poslovnih skrivnosti, predhodno vročilo toženi stranki, da nanj odgovori. S tem bi, brez da bi razkrilo poslovno skrivnost, stranki omogočilo izjavo o predlogu.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka s plačilom zneska 168,00 EUR plačala sodno takso po tar. št. 2321, torej za pritožbo zoper odločitev o denarnem zahtevku tožnika v izpodbijani zamudni sodbi in sklepu. V preostalem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločitev v sporu o prenehanju delovnega razmerja, pa je utemeljeno izdalo izpodbijani sklep, s katerim je pritožbo štelo za delno umaknjeno. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da je ni pozvalo na opredelitev, na kaj se nanaša plačana sodna taksa, saj je to iz samega zneska jasno razvidno.
sprememba višine preživnine - zahtevek za znižanje preživnine - spremenjene razmere na strani preživninskih zavezancev - izvršilni naslov - bistvena sprememba - dolžnost preživljanja otrok
Vsaka sprememba še ne upravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine, saj bi tak pristop povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi vsebinsko izvotlilo institut pravnomočne sodne odločbe. Ta namreč ne pomeni le trenutne ureditve razmerja med preživninskim zavezancem in upravičencem, temveč je to urejeno tudi za vnaprej, torej za prihodnost. Sodišče lahko preživninsko obveznost spremeni le, če ugotovi, da je sprememba bistvena, tako da je bistveno porušeno ravnovesje med zmožnostima obeh staršev in potrebami preživninskega upravičenca, ki je bilo vzpostavljeno s prvotnim izvršilnim naslovom.
Pritožbeno sodišče sicer verjame, da je predlagatelj zamenjal delo, da bi se izognil vplivu stresa in dolgotrajnega sedečega dela na zdravje, vendar to ne more predstavljati upravičenega razloga za spremembo njegove preživninske obveznosti. Starši so dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da preživljajo svoje otroke, zato se predlagatelj, ki je usposobljen za na trgu iskano in cenjeno delo v špediciji, zaradi nižjih dohodkov pri opravljanju udobnejšega dela na spremenjene okoliščine ne more uspešno sklicevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057877
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 10, 20. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5, 7, 10, 11.
pristojnost slovenskega sodišča - nezakonito zadržanje otroka - običajno prebivališče - novo običajno prebivališče - Švica - država članica EU - ukrepi za zavarovanje otrokovih pravic - začasna odredba - starševska odgovornost
Domet pravil o pristojnosti Uredbe Bruselj IIa je različen in je odvisen od besedila posameznega člena. Besedilo člena 10 Uredbe Bruselj IIa v zvezi s pristojnostjo v primeru odvzema otroka določa, da pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, vendar se ta pristojnost prenese na sodišče druge države članice v trenutku, ko otrok v drugi državi članici pridobil običajno prebivališče in je poleg tega izpolnjen eden od alternativnih pogojev iz navedenega člena 10. Merila, ki so v tej določbi uporabljena za dodelitev pristojnosti v primeru odvzema otroka se torej nanašajo na položaj, ki je omejen na ozemlje držav članic. Pristojnost se torej načeloma dodeli sodiščem države članice, v kateri je otrok običajno prebival, preden je bil neopravičeno premeščen v drugo državo članico ali tam zadržan, s pridržkom, da se ta pristojnost pod nekaterimi pogoji lahko prenese na sodišče države članice, v kateri je otrok po neopravičeni premestitvi ali zadržanju pridobil novo običajno prebivališče. Okoliščina, da je v navedenem členu uporabljen izraz država članica in ne izraza država ali tretja država in da je dodelitev pristojnosti pogojena s trenutnim ali prejšnjim običajnim prebivališčem v državi članici, pri čemer ni določena možnost pridobitve običajnega prebivališča v tretji državi, prav tako pomeni, da ta člen ureja le pristojnost v primeru odvzema otroka med državami članicami. Tudi člen 20 Uredbe Bruselj IIa veže pristojnost na ozemlje držav članic.
ZFPPIPP člen 19, 299a, 299a/4, 299a/4-3, 330, 331. SPZ člen 128, 128/1, 137, 137/1.
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - sklep o prodaji nepremičnin - sklep o prodaji - ločitvena pravica - realni dolžnik - akcesornost ločitvene pravice - zaznamba izbrisne tožbe - res iudicata
Za poplačilo upnika je pomembno le za koliko je bila njegova terjatev poplačana v stečaju in ne koliko je morda upnik nato na trgu s prodajo tega premoženja dejansko iztržil.
Ker je ločitvena pravica upnice pravnomočno ugotovljena v ustreznem sodnem postopku in gre za pravnomočno rešeno stvar (res iudicata), je v tem postopku v okviru pritožbe zoper sklep o prodaji nepremičnin, na katere se hipoteka oziroma ločitvena pravica nanaša, sodišče ne more več presojati.
Če med stečajnim dolžnikom in upnikom ni osebne zaveze, pač pa ta obstaja med upnikom in njegovim dolžnikom, ki je nekdo drug, hipoteka pa je vpisana na premoženju stečajnega dolžnika, govorimo o realnem dolžniku. Do njega ima upnik „terjatev“ kot pravico, da se za svojo terjatev, ki jo ima do osebnega dolžnika, poplača iz posebne stečajne mase, v kateri sodi premoženje, na katerem ima vpisano hipoteko v svojo korist.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je ocena izvedencev, da tožnik ni popolnoma nezmožen za delo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in posledično tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjen. Tudi sicer glede na naravo stvari sploh ni mogoče, da je posamezni zavarovanec hkrati delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kot v obravnavanem primeru, in še invalid I. kategorije invalidnosti.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik tri dni po sestavi ustne oporoke v bolnišnici trikrat podpisal dokumente. Zato je zmotno tožničino zatrjevanje, da zapustnik ni bil sposoben podpisati pisne oporoke.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - odvetniška tarifa - vrednost točke - zavrnitev soglasja - obrazložitev akta - javni interes - ministrstvo
Glede sprememb višine odvetniške točke po 13. členu OT ni avtomatizma in da je treba upoštevati interese poklicnega združenja odvetnikov, ustavni položaj odvetništva, ki vpliva tudi na pravice strank postopkov pred sodišči, kar je pomemben vidik javnega interesa, in s tem javni interes. Povedano drugače in poenostavljeno, višina odvetniške točke ni nekaj, kar bi se lahko reševalo le v okviru nekaterih okoliščin, ki jih tožnice v pritožbi selektivno povzemajo, ampak je treba pri dvigu točke upoštevati širši kontekst. Kvalificirano protipravnost ravnanja države oziroma v konkretnem primeru ministra morajo zatrjevati in izkazati tožnice in za predmetno ne zadošča, da izpostavljalo le nekatere okoliščine, ki so jim lahko v korist, zanemarjajo in izogibajo pa se dejstvom, ki kažejo na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana (kvalificirana) protipravnost ravnanja države. Minister je 11.1.2016 ocenil, da ni podanih pogojev za podajo soglasja k predlaganemu dvigu točke, in iz spisa ne izhaja, da pri tem ni upošteval javnega interesa in da je ravnal arbitrarno, samovoljno, politično, ipd.. Predmetnega ne spremeni pritožbeno obširno zavzemanje, da je bila odločitev ministra procesno pomanjkljiva (op. ni spoštoval standarda obrazloženosti, ki je bil izpostavljen v upravnem postopku) in morebiti materialnopravno napačna.
ZIZ člen 55, 58, 58/1. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - izostanek odgovora na ugovor - domneva o resničnosti - neupoštevanje prepoznih navedb - sklepčnost ugovora - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Zakonska domneva o resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb ne pomeni, da se ugovor, na katerega upnik ne odgovori, avtomatično šteje za utemeljen in mu sodišče ugodi, ampak pomeni le, da se dejstva, na katera dolžnik opira svoj ugovor, štejejo za resnična. Takšna ureditev izhaja iz predpostavke, da dejstva, navedena v ugovoru, za upnika, ki na ugovor ni odgovoril in dolžnikovih trditev o dejstvih ni obrazloženo prerekal, niso sporna. Seveda pa je za odločitev o utemeljenosti ugovora treba nato opraviti presojo sklepčnosti ugovora, ali torej iz dejstev, ki jih dolžnik navaja v ugovoru, izhaja pravna posledica, za katero se zavzema (praviloma razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo). V takem primeru sodišče pri odločanju o ugovoru kot dejansko podlago za svojo odločitev upošteva dejansko stanje, kot ga zatrjuje dolžnik (in mu v zvezi s tem ni treba izvajati nobenih dokazov), na podlagi v ugovoru zatrjevanih dejstev pa nato ob ustrezni uporabi materialnega prava presodi, ali je ugovor utemeljen. Pri tem mora v sklepu, s katerim odloči o ugovoru, določno obrazložiti, na katera v ugovoru zatrjevana relevantna dejstva je oprlo svojo odločitev in zakaj je na podlagi teh dejstev sprejelo odločitev o (delni) ugoditvi oziroma (delni) zavrnitvi ugovora.
ZD člen 28, 46, 210, 210/2, 210/2-3. ZPP člen 285.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža - pogoji za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo - dedna odpravljenost - oporočni dedič - zakoniti dedič - vrednost zapuščine - obseg zapuščine - vračunanje daril v dedni delež - uveljavljanje nujnega dednega deleža - dopolnitev trditvene podlage - materialno procesno vodstvo
Dedna odpravljenost je pravni pojem (ne pa tudi zakonski). Pomeni, da je nujni dedič z vračunanjem daril že prejel tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo po zapustniku glede na njegov nujni dedni delež.
Zapis v oporoki, da so zakonite dedinje dedno odpravljene, je vsebinsko prazen, saj ni navedeno, kaj naj bi zakonite dedinje prejele od zapustnika. Spor je v tem trenutku le navidezen, saj je oporočna dedinja, na kateri je trditveno in dokazno breme, da so zakonite dedinje že prejele svoje nujne dedne deleže, podala v tem pogledu le splošno trditev o njihovi dedni odpravljenosti. Ker ni mogoče govoriti o obstoju spornih dejstev, ni pogoja za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.
ZPP člen 24, 24/1, 25, 25/1, 32, 32/2, 32/2-8, 63.
pogodba o prodaji poslovnega deleža - ugotovitev ničnosti pogodbe - krajevna pristojnost - atrakcijska pristojnost stečajnega sodišča - izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek - nastanek spora - prvo procesno dejanje - vložitev tožbe - stečajni dolžnik - spori, ki so posledica stečajnega postopka
Pravilo, vsebovano v 63. členu ZPP, je po presoji višjega sodišča potrebno razlagati restriktivno. Atrakcija krajevne pristojnosti namreč nima smisla v primeru spora, ki sploh nima zveze s stečajem, čeprav časovno sovpada s stečajnim postopkom. Tudi za določanje krajevne pristojnosti mora biti spor v zvezi s stečajem, da bi ga bilo smiselno približati stečajnemu postopku. Subjektivno zvezo s stečajem sicer res imajo vse pravde, v katerih je stečajni dolžnik pravdna stranka (kot v obravnavanem primeru, ko je stečajni dolžnik drugi toženec), vendar samo to dejstvo za pravilo o pristojnosti ne zadostuje. Potrebno je še, da imajo tožbeni zahtevki svojo podlago v stečajnem postopku oziroma je del dejanske podlage teh tožb dejstvo, da je v teku stečaj.
Bistveno je, da je upnik predlagatelj v načrtu finančnega prestrukturiranja (od 2. 9. 2020 do 31. 12. 2021) predvidel za pokrivanje stroškov tekočega upravljanja rednih poslov in stroškov insolvenčnega postopka do skupne višine 990.000,00 EUR. Zaenkrat je dolžnik uspel poslovati s sredstvi 500.000,00 EUR, torej manj kot je predvidel načrt finančnega prestrukturiranja iz februarja 2021. Ker pa postopek prisilne poravnave še vedno poteka in bo za zaključitev terjal še nekaj dodatnega časa, je dolžnik predlagal, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, da potrebuje še 150.000,00 EUR. To pa je še vedno nižji znesek od razpoložljivih sredstev načrtovanih v višini 990.000,00 EUR.
agrarna skupnost - delitev solastnih nepremičnin - vsebina predloga za delitev solastnine - nesklepčen predlog - pravila agrarne skupnosti - družbena pogodba (societas)
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bistvo delitve stvari v solastnini prenehanje, razdružitev solastninske skupnosti kot skupnosti več oseb. Že iz predloga izhaja, da bi po predlagani delitvi na 90 % nepremičnin solastninska skupnost obstajala še naprej, prenehala bi le na 10 %. Zato je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlog za delitev solastnine nesklepčen.