posebna oblika zaščite - azil iz humanitarnih razlogov
S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov". Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.
URS člen 54. ZUS člen 46, 46/6, 59, 59/2. MKOP člen 18. ZUP (1986) člen 1.
zastopanje otroka - roditeljska pravica - stiki z otrokom
Starš, pri katerem otrok ne živi, ima načeloma pravico do zastopanja otroka v pravnih postopkih že na podlagi ZZZDR in 54. člena Ustave, zato ni potreben nikakršen zahtevek na center za socialno delo, da mu le-ta prizna omenjeno pravico, saj ta pravica izhaja iz same zakonodaje. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko odločitev, da ne gre za upravno stvar utemeljuje s tem, da je zakoniti zastopnik otroka samo tisti, ki izvršuje roditeljsko pravico, to pa je tisti od staršev, pri katerem otrok živi.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. URS člen 18, 18. ZUS člen 59, 59/2, 25, 25/1, 25/1-2. ZAzil člen 39/2, 39/6, 24/5, 33, 39, 1/2, 1/3, 24, 39/2, 39/6, 24/5, 33, 39, 1/2, 1/3, 24.
azil iz humanitarnih razlogov
Za pravilnost odločitve tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za humanitarni azil je pomembna tudi uporaba principa notranje razselitve. Smiselna uporaba tega principa v zvezi s humanitarnim azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Za razpis glavne obravnave ni dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora tudi po mnenju sodišča biti sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna. V konkretnem primeru je bil sicer sporen postopek dokazovanja, ki ga je vodila tožena stranka, vendar pa to po ugotovitvah sodišča ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.
ZPZRTH člen 10, 11, 12, 13. ZSRR člen 2, 2/2, 16, 16/1, 20, 21, 25, 25/1-3. Uredba o podrobnejših pogojih in merilih za dodeljevanje spodbud, pomembnih za skladni regionalni razvoj člen 6, 13. URS člen 25, 87, 120, 120/2.
načelo zakonitosti - pristojnost
Sodišče izhaja iz interpretacije, da je že ZSSRR pred uveljavitvijo ZSSRR-A, to je pred 14. 6. 2003, dopuščal pritožbo zoper prvostopenjski sklep na ministrstvo.
URS člen 14, 14/2, 57, 57/3, 58. ZUP člen 1, 4, 254, 254/2. ZVis člen 4, 7, 7/1, 254, 254/2. ZUS člen 24, 24/3, 25, 25/1-2, 60, 60/1-3, 60/3.
pravica do vpisa in izobraževanja pod enakimi pogoji
Smiselna uporaba ZUP bi v obravnavanem primeru zahtevala od tožene stranke, da v izpodbijani odločbi odgovori na ključne, to je na najbolj bistvene pritožbene ugovore. To pa sta ugovor glede kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki se neposredno nanaša na zakonsko pravico iz določila 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 66. člena ZVis, in ugovor glede nasprotja med izpodbijanim sklepom in sklepom št. Vpo-nad/99-sš z dne 15. 9. 1999.
URS člen 8, 14, 15, 15/1, 15/4, 22, 23, 25, 156, 157. MKVCP člen 6. ZUS člen 25, 25/1-2, 28, 28/2, 28/3, 29, 50, 50/2, 59, 59/1, 70, 70/4. ZSolI člen 1, 11, 11/3, 12, 12/1-2, 16, 18, 20, 21.
učinkovitost pravnega sredstva - enako varstvo pravic - glavna obravnava v upravnem sporu
Sodišče meni, da ureditev v 20. in 21. členu ZSolI ni v nasprotju z določilom 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave), razen kolikor v konkretnem primeru inšpektorat ne bi z upravno odločbo odločil o pravici ali pravni koristi udeleženca izobraževanja, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo. Inšpekcijski organ o zatrjevani kršitvi človekovih pravic v zvezi z učnim procesom in postopki ocenjevanja ni odločal v smislu določila 25. člena Ustave zaradi tega, ker ni imel zakonske obveznosti odločanja bodisi za ugoditev, vsebinsko zavrnitev ali zavrženje ugovora glede varstva človekovih pravic. Če je bil v učnem procesu in postopku ocenjevanja v šolskem letu 1997/98 diskriminiran v smislu določila 14. člena Ustave, potem ima stranka možnost za varstvo te pravice neposredno pred sodiščem splošne pristojnosti. Določilo 14. člena MKVČP se ne uporablja samostojno, ampak vedno samo v povezavi s katero izmed civilnih pravic iz MKVČP. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Fischer v. Avstrija z dne 26. 4. 1995) zaradi posebnih okoliščin, ki jih je Upravno sodišče v konkretnem primeru zgoraj navedlo, sodišču ni treba zaslišati stranke, če za to govorijo takšne posebne okoliščine. Načelo in pravica do javnega sojenja sta v konkretnem primeru po mnenju sodišča v zadostni meri izpolnjena z dejstvom, da je bila na oglasni deski sodišča objavljena napoved seje senata v predmetni zadevi in da je bila opravljena javna razglasitev sodbe neposredno po seji senata.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je nelogična oziroma nepravilna, ker se med drugim sklicuje na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil (zavajanje in zloraba postopka), čeprav je pretežni del obrazložitve vezan na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi, kar pa nima nobene zveze z zavajanjem ali zlorabo postopka. Če bo tožnik v ponovnem postopku vztrajal na tem zahtevku, potem bo morala tožena stranka odločiti, da tožnik te pravice, po okoliščinah, ki so sodišču znane v času reševanja tega upravnega spora, ne more uveljavljati v Sloveniji niti po I. do IV. poglavju Direktive Sveta 2003/86/ES o pravici do združevanja družine niti po V. poglavju omenjene direktive specialno nanaša na pravico do združevanja družine za begunce, niti po ZAzil, Zakonu o tujcih ali po Ustavi, ker se njegovi člani družine z ustreznimi upravnimi dovoljenji ne nahajajo na teritoriju Slovenije, tožniku pa ni onemogočeno, pravico neposredno zahteva od države, kjer prebivajo njegovi družinski člani. Tožena stranka ima prav, da ni mogoče govoriti o preganjanju takrat, ko se oseba s prošnjo za azil skuša izogniti določeni zakoniti obveznosti, tudi zakonito izrečeni kazni za večkratno prepovedano dejanje. Vendar mora v takem primeru tožena stranka po usmeritvah Visokega komisariata za begunce, ko ugotovi, kakšne kazni so predvidene za dejanje, ki ga je storil prosilec za azil v izvorni državi, oceniti tudi, kako visoka kazen zelo verjetno čaka prosilca za azil v izvorni državi in nato oceniti ali je tako ugotovljena visoka kazen oziroma takšna narava kazni sorazmerna glede na storjeno dejanje, in če je skladna s splošno sprejetimi standardi temeljnih človekovih pravic. Pristojni organ si pri tem lahko pomaga tudi s primerjavo tovrstnega kaznovanja v državi, v kateri oseba prosi za azil, pri čemer je dopustno sprejeti tudi pomembne razlike v kazenskih obravnavanjih dezerterstva med posameznimi državami (Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedure and Criteria for Determining Refugee Status, Geneva, January 1992, Poglavje II, B(2)d, str. 15-16). Kaznovanje oziroma maltretiranje v vojski, da bi šlo za preganjanje v smislu ZAzil, mora imeti podlago v enem izmed 5 razlogov iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Če nobeden od teh petih razlogov ni podan, potem je načeloma mogoče tožnikovo prošnjo presojati z vidika pogojev za humanitarni azil po določilu 3. odstavka 1. člena ZAzil. ZAzil v skladu z Ženevsko konvencijo ne temelji na t.i. konceptu skupinske zaščite beguncev, ki je veljal po mednarodnih institutih zaščite beguncev pred sprejemom Ženevske konvencije, ampak ZAzil in Ženevska konvencija zahtevata tudi presojo konkretnih okoliščin primera, ki so vezane na individualnega prosilca za azil. Uporaba samo splošne in objektivne ocene stanja v državi v azilnih postopkih bi pomenila, da pristojni organ na podlagi objektivne analize stanja na določenem področju lahko na enak način odloči za več prosilcev za azil iz iste države, ki se sklicujejo na podobne okoliščine. To pa bi bilo v nasprotju z konceptom ZAzil in Ženevsko konvencijo. Tožeča stranka tožbenih ugovorov ne more uspešno opirati na priložena poročila, če je njeno sklicevanje pavšalno, ampak mora konkretno navesti, kateri ugovor dokazuje, s katerim konkretnim podatkom iz priloženih poročil, pri čemer mora biti citat ustrezno dokumentiran, z navedbo strani v dokumentu in prevodom v slovenščino. Sodišče še pripominja, da v zvezi s takšnim dokazovanjem ne more imeti največje teže podatek iz opisa dejstev o stanju v predmetni državi na obravnavanem področju, ampak je treba posebno težo dati sklepom, kajti v teh sklepih avtorji poročila dejstva o razmerah v državi povezujejo in aplicirajo na postopke odločanja o azilu ali humanitarni zaščiti beguncev; to velja še posebej takrat, ko avtorji poročil upoštevajo tudi sodno prakso.
URS člen 14, 14/2, 57, 57/3, 58. ZUS člen 23, 23/3, 34, 34/1-3, 60, 60/1-1. ZVis člen 7, 7/1, 66, 66/1, 66/3-2, 71. ZUP člen 1, 1/2, 2, 2/2, 4.
avtonomija državne univerze - enakost pri dialogu do izobraževanja - varstvo pridobljenih pravic
Vpis v podiplomski študij sicer nima ustavne podlage v določeni ustavni pravici, saj določilo 3. odstavka 57. člena Ustave določa samo to, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Predmetni spor pa ima ustavno-pravno podlago le v določilu 2. odstavka 14. člena Ustave, zakonodajalec pa je to ustavno načelo konkretiziral v določilu 1. odstavka 7. člena ZVis. Ker je z določbo 71. člena ZVis zakonodajalec na jasen način izrazil, da gre v sporih na podlagi določila 71. člena ZVis za spore, ki sicer ne pomenijo upravnih stvari (v smislu določila 2. odstavka 1. člena ZUP ali določila 2. odstavka 2. člena ZUP, ampak gre za spore v javno-pravnih stvareh, je treba v konkretnih primerih smiselno uporabiti določila ZUP (4. člen ZUP). Tožena stranka je kršila pravila Statuta Univerze glede dvostopenjskega odločanja v tovrstnih zadevah.
Sodišče mora v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. Kadar gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika pristojno pravdno sodišče. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic.
Sodišče je moralo tožbo zavreči, ker dejanje drugotožene stranke, zaradi katere je bila vložena tožba, torej njeno domnevno sojenje v nerazumnem roku, več ne traja, saj je drugotožena stranka o zadevi že odločila; zaradi tega tožnik tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zaradi sojenja v nerazumnem roku proti drugotoženi stranki, ki je o zadevi že v celoti odločila. Sodno varstvo v upravnem sporu zaradi pravice do sojenja v razumnem roku se zagotavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Ko pristojno sodišče o tožbi odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ni več, saj posega v ustavno pravico ni več mogoče preprečevati. Zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo (odškodnina), pa upravno sodišče niti ni pristojno ugotavljati.
ZGJS člen 22, 22/2. ZUS člen 1, 23, 23/3, 34. 34/1, 34/1-3, 72, 72/4. URS člen 157, 157/1.
dokončen posamičen akt - razrešitve in imenovanja
Da je posamični akt o razrešitvi lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora zadostiti temeljnemu kriteriju, ne samo da gre za dokončen akt, zoper katerega ni pritožbe v upravnem postopku, ampak mora biti tak akt samostojen in dokončen tudi v tem smislu, da pravno veljavno odloči o pravnem interesu oziroma pravici stranke.
ZUP člen 6, 254, 254/2. ZSZ člen 3, 4, 5, 10/2. ZUreP člen 137, 137/4, 137/4-1. ZGO-1 člen 22, 22/1, 22/2, 213, 214. URS člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 33, 70, 70/1, 120, 120/2, 156. ZV-1 člen 15, 15/1, 15/5, 17, 18, 18/1, 18/6. ZGJS člen 6, 76, 76/4. ZLS člen 2, 2/2, 21, 21/2, 29, 33, 61. ZVO člen 26, 26-2. ZUS člen 2, 2/1, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60/3.
varstvo lastninske pravice - grajeno javno dobro
Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.
ZUP člen 2, 3, 3/2, 144, 144/1, 144/1-1, 144/1-2, 145, 145/1, 146, 207. ZUVza člen 7, 7/1, 9, 9/1, 9/2, 9/3. ZUS člen 23, 23/3, 60, 60/1, 60/1-3, 60/3. URS člen 3, 13, 33, 68.
obstoj vzajemnosti - skrajšani postopek - nakup nepremičnine
Ker tožena stranka ni v upravnem postopku seznanila tožnika glede ključne dejanske ugotovitve, do katere je prišla na podlagi primerjalno-pravne analize dveh pravnih redov, zato da bi se tožnika lahko do te bistvene dejanske okoliščine izrekla in s tem zavarovala svoje pravice že v upravnem postopku, je tožena stranka kršila določilo 1. odstavka 145. člena ZUP in 146. člen ZUP.
ZGJS člen 33, 33/7, 33/7-11, 37, 37/1, 39, 39/2, 39-9, 40. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, URS člen 126, 126/2. ZS člen 97. ZPP člen 482, 482/2. ZUS člen 1, 1/2, 25, 25/1, 25/1-4, 60, 60/1, 60/1-3, 60/3. Odlok o načinu izvajanja gospodarske javne službe člen 10.
prerekanje koncesijske pogodbe
Sodišče ni pristojno za odločanje o sporih v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe, kar pomeni, da tudi ni pristojno za odločanje o sporu v zvezi s trajanjem koncesijske pogodbe.
ZOro-1 člen 14, 14/2, 15, 15/1, 38, 38/1. ZUP člen 144, 144/2. URS člen 22. ZUS člen 59.
upravni postopek - skrajšani postopek - odvzem orožja
Če dejstvo obsoja pravnomočne obsodbe za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni sporno, potem upravni organ lahko v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku izvede skrajšani ugotovitveni postopek v zvezi z odvzemom orožja.
URS člen 2, 87, 153, 153/4, 157. SZ člen 11, 63, 63/10. ZUP člen 42. ZUS člen 1, 23, 23/3, 34, 34/1-3, 60.
neprofitna najemnina za stanovanje - znižanje neprofitna najemnine - zavezanec za vrnitev razlike do polne najemnine - postopek državnega zbora za določanje obveznosti
Sporni predmet je finančna obveznost javnopravnega subjekta, ki je povezana z uresničevanjem načela socialne države na področju stanovanjskega prava. Gre za obveznost, za katero velja določilo 87. člena ustave RS, po katerem lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa samo državni zbor z zakonom. Iz zakona in ne morebiti iz podzakonskega predpisa mora nedvomno izhajati, da mora upravni organ, ki na prvi stopnji odloča o upravičenosti vloge za znižanje plačila najemnine za neprofitno stanovanje, odločiti tudi o tem, kdo mora lastniku povrniti razliko do polne najemnine.
Minister za izvrševanje zakona lahko izda pravilnik, četudi zakon nima izrecnega zakonskega pooblastila, vendar pa mora minister oceniti ob upoštevanju načela legalitete, da je izdaja pravilnika potrebna za izvrševanje namena zakona. To pomeni, da mora iz vsebine, obsega in namena zakonske določbe dovolj jasno izhajati, da je določba pravilnika potrebna za izvrševanje zakonske določbe, pri tem pa pravilnik zlasti ne sme originarno urejati pravic in obveznosti fizičnih in pravnih oseb, ker bi bilo to v nasprotju ne samo z načelom legalitete, ampak tudi z določilom 87. člena Ustave in 15. členom Ustave. Sodišče odredi ukrepe iz določila 3. odstavka 15. člena ZVO samo, če posledic ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi. Gre za zakonsko pravico, ki pa ima tudi ustavno podlago v določilu 1. in 2. odstavka 72. člena Ustave. Ustava pa ravno za pravico do zdravega življenjskega okolja določa, da zaradi namena zdravega življenjskega okolja zakon določa pogoje in načine za opravljanje raznih dejavnosti (2. odstavek 72. člena Ustave). To pomeni, da bi moral imeti izjemni ukrep, ki ga je sprejela tožena stranka, določno podlago v zakonu.
KZ člen 106, 106/1, 109, 109/1, 109/2, 109/4, 109/5, 109/6. URS člen 14, 14/2, 19, 22, 25, 32, 34, 35, 156. ZIKS člen 82, 82/1, 82/2, 105, 105/1, 105/3, 106, 107, 107/1, 107/2. ZUP člen 7, 28, 138, 145, 145/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-4, 60/3.
diskriminacija - pogojni odpust - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti
Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.
ZUP člen 11, 11/1. ZUS člen 61, 61/1, 72, 72/4. ZUSDDD člen 1. URS člen 3, 23, 25, 120, 120/2, 153, 153/4, 156. ZUstS člen 44, 48. MKVCP člen 6.
pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo sorazmernosti - način uresničevanja pravic - stalno prebivališče državljanov naslednic nekdanje sfrj - dovoljenje za bivanje - sojenje na glavni obravnavi
Zaradi narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zakon zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja.