Odločba ustavnega sodišča, s katero to ugotovi, da zakon ni v skladu z ustavo, in naloži državnemu zboru, da mora v določenem roku odpraviti neskladje, ustavno sodišče pa je tako odločbo izdalo zato, ker zakon določeno vprašanje ureja na način, ki ne omogoča njegove razveljavitve, ima glede uporabe za razmerja, nastala pred izdajo odločbe, enake učinke kot odločba o razveljavitvi zakona zaradi neskladnosti z ustavo.
Tožeča stranka je na podlagi revizijskega poročila in na njegovi podlagi vzpostavitve terjatve do tožene stranke od nje zahtevala plačilo terjatve. Postavila je zahtevek zaradi neupravičene pridobitve. Taka terjatev zastara v splošnem zastaralnem roku 5 let od takrat, ko je upnik imel možnost zahtevati njeno izpolnitev, to je od takrat, ko je nekaj neupravičeno izpolnil (plačilo s pogodbo dogovorjene, a neopravljene storitve). Tudi če ima soglasje tožeče stranke z revizijskim organom, da je prišlo do oškodovanja družbenega kapitala, zaradi česar je treba v knjigovodstvu izvršiti zahtevano uskladitev, naravo poravnave med revizijskim organom in tožečo stranko, taka poravnava ne učinkuje za toženo stranko (ki se revizijskega postopka ni imela možnosti udeležiti) tako, da bi terjatev do nje postala judikatna terjatev, ki bi zastarala v 10 letih.
ZPP (1977) člen 230, 230/2, 230, 230/2. ZLPP člen 48, 48/1, 48/2, 48, 48/1, 48/2.
revizijsko poročilo - javna listina
Če je revizijski organ med ugotovitvami finančno računovodskega pregleda ocenil, da je podan (le) "utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine" v višini dobička, ki so ga izkazovale t. im. by pass družbe, v sklepnih ugotovitvah pa, da se domneva oškodovanje v takšni višini, druge alinee III/1. tč. revizijskega poročila ni moč razumeti tako, da je višina oškodovanja družbene lastnine iz tega naslova na tem mestu ugotovljena in da je to dejstvo, ki mu je pripisati dokazno moč iz 230. čl. ZPP/77.
ZPP (1977) člen 40, 40/3, 40, 40/3. ZLPP člen 48a, 48c, 48a, 48c.
vrednost spornega predmeta
Domet zadnjega dela 10. točke 48.a čl. ZLPP je le v obsegu lastninskih preoblikovanj s podobnim efektom, kot je bistven za prve tri dejanske stanove iz 10.točke 48.a čl. ZLPP - namreč različno in nerealno ovrednotenje družbenega in zasebnega. Sodišče druge stopnje ne more samo korigirati vrednosti spora. To lahko po 3.odst. 40.čl. ZPP/77 stori le prvostopno sodišče v začetnih fazah postopka.
Zahtevki Družbenega pravobranilca po 2.odst. 50.čl. ZLPP niso omejeni na zahtevke na razveljavitev in ugotovitev ničnosti, temveč obsegajo tudi denarne zahtevke.
Pogodba, sklenjena z odločilnim nedopustnim nagibom je nična samo, če so okoliščine, ki kažejo na sklenitev s takim nagibom, obstajale oziroma bile predvidljive že ob sklenitvi pogodbe. Dajatveni zahtevek, ki je sicer s tožbo uveljavljan kot posledica zahtevka na ugotovitev ničnosti, podredno pa razveljavitev pogodbe, je glede na dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, mogoče obravnavati tudi neodvisno od omenjenih zahtevkov. Zato je bilo treba kljub zavrnitvi zahtevkov na ničnost in razveljavitev pogodbe sodbo prve stopnje glede odločitve o dajatvenem zahtevku razveljaviti. Kadar družbeni pravobranilec s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti, podredno razveljavitev pogodbe, obenem pa, da mora ena tožena stranka drugi toženi stranki plačati določen denarni znesek, sta toženi stranki enotna sospornika. Zato je treba na utemeljeno pritožbo ene spremeniti ali razveljaviti sodbo prve stopnje tudi glede druge tožene stranke, čeprav se ta ni pritožila, tožbeni zahtevek pa je celo pripoznala.
Samo dejstvo, da podjetje, ki se je preoblikovalo v kapitalsko družbo z izdajo internih delnic po ZDK, ni uskladilo lastninskih razmerij z določbami ZLPP, ne predstavlja domneve, da so popusti pri izdaji internih delnic bili v škodo družbenega kapitala, če ni ugotovljeno, da višina popustov ne odstopa od višine možnih popustov po ZLPP.
Obrestna mera R + 8% navedena v 10. tč. 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ne predstavlja kogentne obrestne mere, ki je bila uzakonjena s spremembami navedenega zakona v letu 1993. Določba 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je le interpretativne narave in kogentne obrestne mere tako ne določa, kot to napačno navaja senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zaradi česar ni mogoče govoriti o izključitvi retroaktivne uporabe tega določila, če je posamično kaznivo dejanje navedeno v kazenskem zakonu kot samostojnem zakonu storjeno v obliki, ki ga predvideva 48a člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Obrestna mera v višini R + 8 % navedena kot kriterij za izračun višine škode je tako navedena le kot tista obrestna mera, ki naj bi ohranjala vrednost sposojenih sredstev.
Ker je pritožnik kot denacionalizacijski upravičenec na nepremičninah ki so bile predmet lastninskega preoblikovanja subjekta vpisa zatrjeval, da je z izpodbijanim sklepom prizadeta njegova pravica je podan pravni interes za vložitev pritožbe po 1. odst. 36. čl. Zakona sodnem registru (dalje ZSReg). Ker rok za pritožbo teče od dneva ko j bil izpisek vpisa objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, je bila pritožba vložena pravočasno v smislu 3. odst. 36. čl. ZSReg. Če rok za pritožbo sploh še ni začel teči, pritožba, ki je bila vložena pred objavo v Uradnem listu Republike Slovenije, ni mogla biti prepozno vložena. Po 1. odst. 15. čl. ZLPP se podjetje ne more lastninsko preoblikovati po ZLPP do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe po 10. čl. ZLPP. Ker pa je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen to pomeni, da se je subjekt vpisa lahko lastninsko preoblikoval, (argumentum a contrario 15. čl. ZLPP). Le v primeru, če bi imeli denacionalizacijski upravičenci pravnomočno odločitev o predlagani začasni odredbi sebi v korist bi lahko preprečili lastninsko preoblikovanje na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega bi se nanašal predlog za izdajo začasne odredbe n podlagi 1. odst. 15. čl. v zvezi s 13. čl. ZLPP.
ZLPP člen 11, 13, 13/2, 11, 13, 13/2. ZPPSL člen 36, 143, 143/5, 36, 143, 143/5.
prodaja nepremičnine v stečaju - zahteva denacionalizacijskega upravičenca - izločitvena pravica
Po določbi 36 čl. ZPPSL imajo upravičenci Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v skladu z 11. čl. ZLPP poseben status v stečajnem postopku. Denacionalizacijski upravičenec ne more zahtevati, da se odločba sodišča o ugotovitvi izločitvene pravice (ko še ni pridobil pravnomočne odločbe v denacionalizacijskem postopku o vrnitvi nepremičnine), izvrši na način, da se mu stvar izroči.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - kupnina - točkovanje
Po sklenitvi pogodbe iz 117. člena SZ, s katero sta se stranki dogovorili o bistvenih sestavinah pogodbe (predmet in cena), ni mogoče zahtevati od prodajalca vrnitve dela kupnine s sklicevanjem na napake v točkovalnem zapisniku, ki ga je sestavil upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve. Kupca varuje 121. člen SZ.
Po sklenitvi kupoprodajne pogodbe po 117. členu SZ, s katero sta se stranki dogovorili o bistvenih sestavinah pogodbe (predmetu in ceni), ni mogoče zahtevati od prodajalca vrnitve dela kupnine s sklicevanjem na napake v točkovalnem zapisniku, ki ga je sestavil upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve. Kupca varuje 121. člen SZ.
Zemljišča, ki so bila do dne 11.3.1993 s prostorskim izvedbenim aktom opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, niso prešla v last RS z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij.
denacionalizacija - stanovanjsko pravo - lastninjenje
VSL42061
SZ člen 112, 117. ZDen člen 41, 88, 41, 88. ZLPP člen 1, 4, 11, 17, 1, 4, 11, 17.
denacionalizacija stanovanja - denacionalizacija podjetij in kapitala - začasna odredba - nedopustnost razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - prodaja stanovanja - ničnost
Po ZLPP pomeni lastninsko preoblikovanje podjetja spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja (1. in 17. čl. ZLPP). Nepremičnine (v konkretnem primeru stanovanja), navedene v otvoritveni bilanci (s katero se po določilu 4. čl. ZLPP le ugotovi družbeni kapital), ne postanejo last gospodarskih družb v procesu lastninskega preoblikovanja. Z začasnimi odredbami po ZLPP (II. poglavje) se varujejo zahtevki denacionalizacijskih upravičencev za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij do teh podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP, ne pa tudi druge pravice upravičencev do vrnitve premoženja (9. čl. ZLPP). Tudi 41. čl. ZDen se nanaša na vračanje podjetij in kapitala, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožnik namreč zahteva vrnitev dveh stanovanj. Za vračanje takega premoženja pa določila ZLPP ne pridejo v poštev in torej tudi ne določila o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev. Lastninjenje stanovanj ureja SZ. Pravne osebe (podjetja ne glede na to, kdaj so se lastninsko preoblikovala) so po določilu 112. čl. SZ pridobile lastninsko pravico na stanovanjih z dnem uveljavitve SZ. SZ pa nadalje ureja tudi privatizacijo stanovanj, saj so pravne osebe, ki so z uveljavitvijo SZ postale lastnice družbenih stanovanj, ta dolžna prodati dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice. Vendar pa to pravilo ne velja brez izjeme - v 117. čl. splošno predpisano obveznost namreč omejuje že sam SZ (125. čl. SZ), poleg tega pa tudi ZDen (88. čl.) in nekateri drugi zakoni (kot npr. Zakon o zadrugah). 88. čl. ZDen v razmerju do 117. čl. SZ določa nedopustnost predmeta prodaje. Vložena zahteva za denacionalizacijo spornih stanovanj in še nedokončan postopek pred upravnim organom sta torej ovira za prodajo stanovanja, za kršitev katere zakon predvideva ničnostno sankcijo.
odločba revizijskega organa - tožba prizadetega podjetja pri sodišču
Prizadeto podjetje, ki je zoper odločbo revizijskega organa upravičeno vložiti tožbo v pravdnem postopku, je tisto podjetje, v katerem je bil opravljen postopek revizije in kateremu so bili z revizijsko odločbo naloženi ukrepi za odpravo ugotovljenega oškodovanja družbene lastnine, oz. tudi tisto podjetje, ki je bilo na podlagi revizijske odločbe zavezano k uskladitvi pravnih poslov in knjiženj.
Z uskladitvami pravnih poslov in knjiženj se pravna razmerja med delničarji oz. pravice, ki so za delničarje nastale z izdajo delnic, ne spremenijo, saj gre pri knjiženjih (računovodskih izkazih) zgolj za zagotovitev ustreznega izkazovanja terjatev iz naslova oškodovanja premoženja podjetja in s tem posredno tudi višine družbenega kapitala ali pa neposrednega izkazovanja višine družbenega kapitala. Z izkazovanjem v računovodskih izkazih podjetja namreč pravica oz.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - PRAVO DRUŽB
VSL00034258
ZGD člen 184, 184/1, 184/1-4, 281, 283, 283/2, 296, 297, 297/1, 306, 309, 333, 333/2, 337, 337/1, 354, 359, 578, 578/2, 579. ZLPP člen 50, 50/2. ZPP-77 člen 372.
skupščina delniške družbe - pristojnosti skupščine - sklic skupščine - obveščanje delničarjev - statut - obvezne sestavine statuta - spremembe statuta - glasovalna pravica delničarja - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - ničnostni razlogi - nasprotovanje javnemu redu - uveljavljanje neveljavnosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - lastninsko preoblikovanje podjetij - postopek revizije - odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) - sklep o dovolitvi izvršbe
S trditvijo iz pritožbe tožene stranke, da naj bi se sporna skupščina presojala po Zakonu o podjetjih (ZP) in ne po ZGD, sodišče druge stopnje ne soglaša. Tožena stranka ne sodi med subjekte, o katerih govori drugi odstavek 578. člena ZGD. Že obseg subjektov, ki so omenjeni v cit. določbi zakona kaže na to, da so zajeti le tisti, katerih statusna organiziranost je povsem izven kategorij, za katere je pravni režim določen z ZGD. Gre za družbena podjetja iz časa "nelastninske koncepcije družbene lastnine", ki kapitala nimajo razdeljenega na delnice oz. poslovne deleže, zato tudi nimajo skupščin delničarjev oz. družbenikov. Če bi se določba nanašala tudi na delniške družbe, potem bi bil velik del njihove statusne organiziranosti ter njenih posledic pravno neurejen ali pa bi tako razumljeni drugi odstavek 578. člena ZGD vodil v pravno ureditev teh delniških družb po dveh različnih režimih. To pa bi vodilo v pravno negotovost, ki je zakonodajalec prav gotovo ni predvideval. ZP namreč marsičesa, kar je nujno za pravno ureditev delniške družbe, sploh ne ureja. Povsem izpuščeno je npr. področje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe. Tudi če bi sicer držala teza tožene stranke, da v delniške družbe organizirani subjekti sodijo med tiste iz drugega odstavka 578. člena ZGD, pa ne bi moglo držati, da bi bil v tem primeru ZP edini predpis, ki bi statusno organiziranost tožene stranke urejal.
Kadar so bile vsem delničarjem (ne sicer preko objave, ampak drugače) dane vse informacije, ki bi jim jih dalo obveščanje po 285. do 287. členu ZGD, potem o ničnosti skupščinskih sklepov po 3. točki drugega odstavka 359. člena ZGD ni mogoče govoriti.
Tožena stranka v postopku na prvi stopnji in v pritožbi zatrjuje, da sta odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 26. 1. 1996 ter sklep o dovolitvi izvršbe te odločbe z dne 15. 3. 1996 imela za posledico veljavno glasovanje na skupščini dne 29. 7. 1996 glede na skupno število 312.370 delnic. Prvostopno sodišče s tem ni soglašalo, pridružuje pa se mu tudi sodišče druge stopnje. Zmotno je že stališče, da je bila cit. odločba s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 15. 3. 1996 sploh izvršena. Ta sklep je toženi stranki le naložil, da mora ravnati skladno z odločbo z dne 26. 1. 1996. Šlo je za t.i. "izvršbo nenadomestnega dejanja", na kar kaže že izvršilno sredstvo, ki je po 3. točki sklepa denarna kazen 100.000 SIT, ki naj bi bila ponovljena toliko časa, dokler zavezanec obveznosti po sklepu ne bo izvršil. Dokler zavezanec naloženega ne izvrši, se to ne more šteti za izvršeno. Edino, kar se je s tem sklepom v smeri realizacije odločbe z dne 26. 1. 1996 zgodilo, je bil izrek denarne kazni, ki naj bi zavezanca v smer prostovoljne izvršitve prisiljevala.
Pregled odločbe z dne 26. 1. 1996 pokaže, da odločba kakšne drugačne poti izvrševanja niti ne omogoča. Naslovljena je namreč na toženo stranko, ki se jo zavezuje, da (sama) poveča svoj družbeni kapital in ustrezno zmanjša delniškega. V sami odločbi ni sledu o njeni kakršnikoli konstitutivnosti - npr., da bi se na njeni podlagi brez delovanja tožene stranke v strukturi kapitala lahko kaj spremenilo. Vendar pa tudi če bi se odločbo razumelo kot konstitutivni pravni akt, to še ne bi dalo drugačne strukture glasovanja na skupščini tožene stranke. Odločba sicer na začetku govori o uskladitvi "lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj", vendar so nato konkretno omenjene le bilančne kategorije - kot so povečanje terjatev, družbenega kapitala, rezervnega sklada, stanovanjskega sklada oz. zmanjšanje delniškega kapitala in nerazporejenega dobička. Edino, kar bi se na podlagi te odločbe (če bi seveda bila konstitutivnega značaja) lahko zgodilo, so posegi v toženkino bilanco. Tudi če bi se na podlagi cit. odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe štelo, da so posegi v bilanco tožene stranke opravljeni, to samo po sebi še ne bi pomenilo niti spremembe osnovnega kapitala in niti spremembe nominalne vrednosti delnic.
Če odločba ni konstitutivna in števila ter nominalnih zneskov delnic in njihovega števila ne zadeva, potem se je APPNI pri svojih ukrepih pač omejila. Vse to velja še zlasti zato, ker so organi postopka revizije lastninskega preoblikovanja imeli možnost, da bi tako v število delnic kot tudi v njihove nominalne zneske učinkovito posegli tako, da bi se to lahko odražalo tudi pri glasovanju na sporni skupščini tožene stranke. Postopek, kot bi v konkretnem primeru lahko bil sprožen, je omenjen med pooblastili Družbenega pravobranilca iz drugega odstavka 50. člena ZLPP.
Glede na vse obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju delniške strukture tožene stranke, sklepi skupščine z dne 29. 7. 1996 niso bili izglasovani z večino glasov iz 296. člena ZGD. Vendar pa v posledici ne bi smela biti izdana sodba z izrekom, kot ga vsebuje izpodbijana sodba. V postopku na podlagi tožbenega zahtevka na ničnost oz. podrejeno na razveljavitev sklepov skupščine namreč odločitev, da so isti sklepi neobstoječi, ne pomeni odločanja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.
Javni red po ZGD se ne omejuje na odnos družbe navzven. Ena izmed (sicer številnih) definicij javnega reda ga opredeljuje kot skupek predpisov, s katerimi se zagotavlja družbeni mir oziroma izključuje uporaba sile. Struktura odločanja v d.d., ki predvideva odločanje na podlagi za posamezne situacije vnaprej predvidenih kapitalskih večin, je namenjena tudi preprečevanju samovolje znotraj družbe. Poseganje v princip, da je za pravni učinek skupščinskih sklepov potrebna z zakonom predpisana večina, zato ni zgolj kršitev 296. člena ZGD. Gre za poseg v vnaprej določeno (ali dogovorjeno) demokratičnost odločanja znotraj družbe, ki nedvomno sodi v temeljna načela prava družb.
Določilo 5. odst. 48. b čl. ZLPP ne opredeljuje vsebine pravnega varstva, ki ga lahko prizadeti uveljavlja.
Upravne odločbe ni moč izpodbijati s sankcijami, ki so značilne za pogodbena razmerja.
Iz besedila 6. tč. 48. a čl. ZLPP izhaja, da se to določilo lahko nanaša le na podjetje, ki je predmet konkretnega revizijskega postopka, ne pa na kakršno drugo, ki to ni. Če namreč podjetje, na katerega se odločba APPNI nanaša, ni izplačevalo "previsokih" regresov iz svojih sredstev, ni moglo oškodovati družbene lastnine zaradi tega.
6. tč. 48. a čl. ZLPP predvideva dva dejanska stana zakonite domneve oškodovanja.
Sklenjenih posojilnih pogodb in knjigovodskih knjiženj, ki so le-tem sledila, namreč v opisani situaciji ni moč obravnavati ločeno od "previsokih" izplačil regresov, če do izplačila "previsokega" regresa ne bi prišlo, tudi posojilnih pogodb ne bi bilo.
Če je APPNI uporabila vmesne ukrepe drugače kot to določla 48. c. čl.